Alpinistične novice 42/1978

Sedma stopnja prihaja

Smeri, ki so bile nekoč preplezljive samo s tehnični­mi sredstvi, sedaj nekateri planinci plezajo že prosto

LJUBLJANA – Na simpoziju v Münchnu, ki ga je v imenu mednarodne zveze planinskih organizacij UIAA pripravil nemški DAV, zastopnik naših alpinistov pa je bil Peter Ščetinin, je bilo videti, da je alpinizem usmerjen v prosto plezanje.
Predlagajo, naj bi UIAA lestvi­co težavnostnih stopanj tudi urad­no odprla navzgor, in to neome­jeno. Organizatorji so tudi oblju­bili, da bodo vsem včlanjenim organizacijam v kar najkrajšem času razposlali predloge, kakšna naj bi bila nova razlaga posame­znih stopenj, in zedinili so se, da je mogoče tehnični oceni smeri dodati še oceno za t. i. prosto ponavljanje (WAF, Rotpunkt), se­veda če je znana (če je bila smer že ponovljena tudi brez uporabe tehničnih pomagal). Le Francozi in Švicarji so prek svojih zastopnikov izrazili pomisleke do VII stopnje. To pa je tudi razum­ljivo, saj so v visokih alpskih stenah, kjer se skala menjava z ledom in snegom, redko take razmere, da bi bilo mogoče zma­govati mesta, ocenjena s VII.
Začelo se je pravzaprav že lani 2. junija, ko sta nemška plezal­ca Helmut Kiene in Reihrad Karl v Wilder Kaiserju, točneje ob Rebitschevi smeri po stebru Fleischbanka preplezala varianto, ki sta jo imenovala »Pumprisse«. Zanimivo pa ni ime, temveč oce­na VII (3 mesta), večinoma VI in VI+, le redkokdaj nekoliko lažje (V, V+). Seveda sta za va­rovanje med plezanjem uporab­ljala le specialne »zatiče« (hexentrics 7-11 in stopers 4-8), ki v razčlembah praktično tudi sledov ne puščajo. Že iz ocene pa je razvidno, da klinov, razen med dostopom do variante, nista upo­rabljala.
Varianta ima še več ponovitev in kljub temu se mnenje ni me­njalo. To je daleč najtežje plezanje v Kaiserju in verjetno tudi daleč naokoli. Za stopnjo težja kot je Rebitschova poč, ki je bila najtežja do lani. Plezati je treba v glavnem v počeh, ki so debele za dlan, pa tudi za vso ramo. Ves čas je hudo naporno, le za skalo je mogoče reči, da je do­bra, trdna.

Akrobatsko plezanje
Vsakomur je najbrž jasno, da do VII stopnje ni prišlo kar čez noč. Tisti, ki redneje spremljajo dogodke v alpinizmu, so prav go­tovo že slišali za naravnost akro­batsko plezanje v peščenih stol­pih ob Labi, v NDR pa tudi na Češkem. Za prosto plezanje kot ga goje v nekaterih predelih Se­verne Amerike, pa ta termin že premalo pove in nekateri raje zamenjujejo s »športno plezanje«. Če ne drugega je res, da ga zmo­rejo le vsestransko trenirani špor­tniki, ki pa redko sploh zahaja­jo v stene, kakršne so alpske. V tem so podobni plezalcem v pe­ščenjakih in tako eni kot drugi že dolgo uporabljajo oceno VII in tudi več. Seveda pa le za vzpone v svojih »vrtcih«.
Vprašanje je tudi, če »Saška diretissima«, ki so jo Dietrich Hasse in tovariši leta 1958 začr­tali v severni steni Velike Cine, ni že zaslužila oceno VII? Peter Ščetinin, ki je štiri leta kasneje s sedaj že pokojno ženo Barbko opravil prvo ponovitev te smeri v mešani navezi, je večkrat pove­dal, da so težave prenekaterega mesta krepko presegale najtežje, kar sta do tedaj plezala. In po­znala sta večino naših najtežjih smeri, znana pa jima je bila tudi marsikatera »šestica« na tujem. Velja pa povedati, da so že prvi ponavljalci precej najtežjih mest opremili s klini.

Definicija in primeri
Če malo pobrskamo po litera­turi, ponekod že zasledimo »no­ve« definicije zgornjih stopenj težavnostne lestvice in tudi osnut­ki, ki jih bo razposlala komisija DAV , se najbrž že bistveno ne bodo razlikovali od teh. VI stopnjo še vedno lahko tolmačimo s skrajno težko, VII stopnja je pa le »sedma stopnja«. VII stopnjo naj bi zmogel le najboljši pleza­lec v optimalni formi (to pa v nekaterih tolmačenjih pomeni: in­tenziven trening za moč, odlična, splošna kondicija, vsestranski tre­ning v plezalnem vrtcu, in to pod obremenitvami, pa še dober trening ravnovesja), ki ima ideal­ne razmere za plezanje – suho skalo, dobro vreme in je turi psihično dorasel. Tudi za najbolj­še je tako plezanje na meji pad­ca. Pozimi pa so taka mesta se­veda nepreplezljiva.
Poglejmo še nekaj primerov smeri, ki jim prisojajo najvišje ocene, še posebno, ker bodo med našimi plezalci morda spet vzbu­dile zanimanje za nekatera ostenja, ki jih v zadnjih letih kar malo preveč zanemarjajo. Da bi jih bili zmožni preplezati, pa so že dokazali s prenekaterim vzpo­nom, tudi v tujih gorah.
VI – Sollederjeva v S steni Civete (A 1), Auckenthalerjeva smer v S steni Laliderer (A 0)
VI – Schmuckov kamin v Fleischbanku, Rebitsoh-Spiegel v Lalide­rer (A 1), Vinatzerjeva v Marme­ladi di Rocca (A 1)
VII – Pumprisse v Fleischbanku, Casarottova smer v Pala di San Lucano

FRANCI SAVENC

NATANČNOST
Primer tehnično že kar preveč dovršene skice, kakršne je Pit Schubert pripravil za najnovejši vodnik (10. izdaja) po Wilder Kai­serju. Smer z oznako B 359 je smer po stebru (Brandler/Rebitsch), originalna Rebitscheva ima oznako R 359a, Pumprisse pa R 359b. Nekakšna posebnost teh skic so tudi stilizirani ključi, ki nazorno označujejo ključna mesta. Zelo natančno so označene višine raztežajev … Toda za najtežje smeri je vsak podatek še kako dobrodošel. Tako kot tudi vse pogosteje uporabljan sistem, da tež­je smeri opisujejo ločeno po raztežajih.

Pred daljnogledi
Zanimiva tehnika sovjetskih moj­strov skalolazenja – Naša prvikrat

Izbira Franca Kneza in Željka Perka za II. mednarodno prvenstvo v skalolazenju ni bi­la naključna.
22-letni Željko Perko, ki ima za seboj že več ko 300 plezal­nih vzponov, je povedal nekaj več o svojem prvem stiku s športnim plezanjem.
»Za skalolazenje se nisva po­sebej pripravljala, vendar, če bo še kdaj nanesla priložnost, se bom bolje pripravil, saj te stvar po svoje zagrabi. Najini nasprotniki iz SZ so bili iz redno močni plezalci. Zanima­nje je vzbujala njihova tehni­ka: skoraj nikoli se ne zgodi, da bi dvakrat stopili na isto mesto, skoraj smešna je njiho­va hitrost opazovanja skale, gi­bi so tekoči, vedno usmerjeni le na višje. Evropski alpinisti smo uporabljali tipajočo tehni­ko, ki je seveda zamudna. Tu­di njihovo spuščanja ob steni je bolj podobno skoku v glo­bino …«

– Pomeni, da tehnika skalolazcev ni primerna za resno plezanje?
»Tako nekako.«

– Kakšen je bil prvi start?
»Preden gre zares, lahko vsak tekmovalec steno prepleza za trening. V kvalifikacijah je ime­la stena težavno mesto. Franček ga je na treningu preple­zal v prvo, sam pa sem kar trikrat padel. Na resni tekmi sem mesto že obvladal, padec bi pomenil diskvalifikacijo. Vmes je bilo tudi malo treme, saj se pod steno nabere kar precej gledalcev, deset sodni­kov z daljnogledi pa iz vseh mogočih kotov opazuje na­predovanje: ali je tekmovalec morda zdrsnil, ali pravilno vpenja, ali vpenja v kline, ki so obvezni, ali pravilno varu­je, ali se morda ne izpostav­lja nevarnim položajem brez potrebe, itd. Vsako napako sodniki kaznujejo in prišteva­jo kazenske točke k času, ki ga dosežeš.«

– Pri nas smo pred leti že imeli tako tekmovanje v Vra­tih. Se morda ponovno dogovarjate za tako tekmovanje?
»Za sedaj le za demonstra­cijo, ki naj bi bila naslednji mesec. Sicer pa bi bilo tako tekmovanje, recimo po ena najboljša naveza iz vsakega planinskega odseka, lahko kar zabavno. Pripraviti bi morali le primerno opremo.«

N. S.

Brez vadbe 5. na Krimu
Knez in Perko sta na 2. mednarodnem tekmovanju v »skalolazenju« dokazala, da so priprave naših uspešne

LJUBLJANA – Vprašanje ali spada skalolazenje – še naj­bolj preprosto bi ga definirali kot hitrostno tekmovanje v plezanju – v alpinizem, smo razčistili že pred časom. Ne sodi. To je povsem samostojna športna disciplina, ki jo pri nas ne gojimo. Toda komisija za alpinizem je na drugo tekmovanje na Krim v SZ vseeno poslala zastopstvo, ker je želela odgovor na vprašanje, kaj bi lahko dosegla kaka naša izbrana naveza, ki se na tekmovanje ni posebej pri­pravila.
Za aktivna »opazovalca« sta bi­la izbrana Franček Knez, član AO Celje in Željko Perko iz AO Tržič, ki ju naši javnosti najbrž ni potrebno posebej predstavljati, kot vodja pa se jima je priklju­čil Miroslav Pleško, načelnik komisije za alpinizem PZ Hrvatske. Zaradi zamude Jatovega letala na progi Zagreb-Beograd se sicer niso mogli priključiti drugim udeležencem že v Moskvi in so prišli le po iznajdljivosti organizator­jev na mesto tekmovanja, ko so drugi že trenirali. Vsakdo je mo­ral namreč pred tekmovanjem »smer« enkrat preplezati za spoz­navanje. V soboto 7. t. m. se je po obvezni paradi pričelo tek­movanje in sicer najprej v disci­plini »individualno skalolazanje z orientacijo.«
Smer je bila dolga 95 m, 25 m od tega je bilo plezanje navzdol do cilja na večji polici. Smer je bila označena (5 orientacijskih točk, ki so se jih morali dotakni­ti z roko) v odprti steni, naklonine 80-85 stopinj in ocene VI/ IV-V. Ker sta zamudila trening, sta naša dva štartala zadnja, to­da kljub temu sta se uvrstila v finale. Med 27 tekmovalci je bil Knez 9., Perko pa 14.
Naslednji dan je bil na vrsti »Dombajska naveza«. Višina sme­ri je bila 52 m, dolžina okoli 100 in še dvakrat spust po 25 m. Te­kmovalo je deset ekip, mesta za varovanja so bila označena, prav tako tudi klini, varovali pa so jih od zgoraj z jekleno pletenico. Za uvrstitev pa niso upoštevali le časa, temveč tudi tehniko pleza­nja, vsaka napaka pa je prine­sla negativne točke. Daleč naj­boljši so bili Ukrajinci, druga pa ekipa SSSR, sledila je naveza ČSSR, potem Poljska, na petem mesta pa Jugoslavija.
V ponedeljek je bil še finale v individualnem plezanju po sme­ri visoki 110 m, h kateri pa je spadal še spust 50 m globoko (tega tekmovalci navadno zmorejo v nekaj sekundah, skoraj v prostem padu). Skala je bila me­stoma krušljiva, težave IV-V, mesto V+, kamin, ki je bil ključno mesto pa so ocenili s VI. Sicer pa so bile v smeri po­či in zajede, nekaj prečnic in krajših previsov. Štartalo je 16 tekmovalcev, med katerimi je bil eden diskvalificiran. Perko je bil s časom 11.29,0 sedmi, Knez pa z nekaj manj kot pol minute osmi.
Na tekmovanje je prišlo deset ekip (izven konkurence pa so te­kmovali še domačini s Krima), toda Italijani niso tekmovali. V ekipi SZ so bili le specialisti za skalolazenje, s tem športom pa se ukvarjajo samo v ČSSR in na Poljskem. Zadnji dve leti jih posnemajo tudi Japonci, ki pa so poslali na tekmovanje alpini­ste iz odprave na Janu, imajo pa za seboj tudi Eiger pozimi in Nos Matterhoma prav tako pozimi. Tekmovalci iz evropskih držav (ZRN, Švice, NDR) so bili vr­hunski alpinisti, nekateri celo pro­fesionalci. Najstarejši je bil Floreani, član uspešne italijanske od­prave na K 2.

FRANCI SAVENC

Sneg v Dolgem hrbtu
V nedeljo sta Zoran Bešlin (Ma­tica) in Milan Vošank (Ravne), povsem normalno vstopila v smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu (VI, A 2 e), saj od vznožja ni bilo videti snega. Dobro je bilo v prvi polovici stene, 150 m zajeda pa ju je sprejela povsem zatrpana s snegom. Bila sta seveda brez derez in hudo sta se morala naprezati pol­nih 15 ur, da sta se rešila iz ob­jema stene. Za vrhnji del, ki je v kopnem ocenjen z II, sta potre­bovala npr. kar šest ur.

Pozdrav z Demavenda
Iz Irana so se nam oglasili Aljoša Čoko, Aleš Mrzel in Drago Peršl. Tja so iz Slovenije pripo­tovali z avtom. V sredo 4. t. m. so prišli v Damavand Shelter (4150 m) naslednji dan ob 3. uri zjutraj, po štirih urah in pol vzpenjanja, pa so bili že na vrhu (5670 m). Ta »hribček« je kar dobro obiskan, čeprav je visok in smrdi po žveplu, so še zapisali.

Ponovitve
Akademski AO: Marija Sabolek je z Davorinom Žagarjem 16. septembra ponovila Dularjevo zajedo v Jalovcu, dan kasneje pa z Bo­rutom Slapernikom še Raz Jalov­ca. Teden dni kasneje sta z Du­šanom Blažinom preplezala Skalaško smer s Čopovim stebrom, 7. t. m. z Vladom Koritnikom Kam­niško v Koglu in dan kasneje z istim soplezalcem še Tržiško v isti steni. Torej smeri, ki so bile le redko ali pa sploh še ne po­novljene v mešani navezi. 7. t. m. sta Janez Skok in Tomaž Škobrne ponovila Rumeno zajedo in smer Srakar-Češnovar v Koglu, dan kasneje pa še Kamniško smer.
AO Kamnik: v petek je Dušan Podbevšek sam ponovil Univerzal­no smer v Z steni Planjave. V soboto sta Janez Benkovič in Mi­lan Gladek preplezala smer Humar-Škarja v J steni Planjave z vstopno varianto (3 ure), Marjan Kregar in Bojan Pollak Centralni steber v Rzeniku, Janez Plevel z Mirom Šušteršičem (Mengeš) pa smer Srakar-Češnovar v Koglu. V nedeljo pa sta Kregar in Pollak ponovila še redko plezalno Dolgo­letno smer v V steni Brane, Ben­kovič, Tatjana Golob, Gladek in Mihela Možek pa so plezali Maj­sko smer v Planjavi.
AO Postojna: Bojan Biščak in Janez Ileršič sta preplezala Skalaško smer s Čopovim stebrom, Ileršič in Matjaž Lenassi pa zadnjo soboto Kamniško v Koglu.
AO Tržič: Iz »Knjige vzponov« je bilo mogoče izbrskati, da je Fi­lip Bence v zadnjih mesecih opra­vil več zanimivih solo vzponov, o katerih pa nismo poročali. Sam je preplezal smer Herlec-Hočevar v Šitah, Skalaško v kombinaciji z zgornjim delom Dolge Nemške smeri v Steni, v enem samem dnevu pa je preplezal: najprej Raz Travnika, potem je prečil ste­no Travnika (smer Cizelj-Vodeb-Župančič) in za konec preplezal še Hornovo smer v Jalovcu.

Tri dni za Pik Komunizma
Za vzpon na 7495 m visoki Pik Komunizma v Pamirju alpinisti potrebujejo 7-9 dni in v tem času postavijo 5-6 taborov. Da pa gre tudi hitreje, je avgusta letos dokazala četverica Poljakov. Prvega dne so se iz baze povzpeli 2100 m visoko po Rebru Burevestnika in prečili celoten Pamirski plato, širok 12 km. Naslednji dan so se povzpeli na vrh Dušambe. Ob 19. uri pa so bili že na glav­nem vrhu. Še dve uri sestopa in uredili so si drugi bivak na vi­šini 6900 m. Tretji dan pa so porabili za sestop nazaj v bazo. Za vzpon, ki je trajal vsega 62 ur, pa moramo povedati še, da so ga opravili le malo po ponovitvi smeri Dobrovolski-Ovčinikov (V b), ki vodi na 7105 m visok vrh Korženevske.

Šter v Saški Švici
Letos poleti je bil Franci Šter (AO Kranj), ki sedaj študira v Moskvi, verjetno prvi izmed naših alpinistov – na področju pešče­nih stolpov v Saški Švici blizu Dresdna. Bival je pri tamkajšnjih reševalcih in spoznal skoraj ce­lotno področje, kjer se vadijo vzhodnonemški plezalci, ki so pri nas nekdaj zelo sloveli. Spomni­mo se samo njihovih zimskih vzponov prek Travnika, Špika, po Prusik-Szalayevi smeri itd. V nji­hovi družbi je preplezal več sme­ri (III do IV stopnje, pa tudi VII), ki so za razliko od tistih na Češkoslovaškem visoke tudi po sto metrov.

Bolgari v Eigerju
V desetih dneh (od 18. do 26. avgusta letos) so štirje bolgarski alpinisti Ivan Vičev, Metodi Savov, Marija Hristova in Spas Malinov ponovili Japonsko direttisimo v Eigerju. Po pisanju bolgarskih listov je to eden največjih uspehov njihovih alpinistov v vsej 50-letni zgodovini, še posebno, ker je bil opravljen v težkih razmerah.

Nesreča Japoncev
Jesenska Japonska odprava na K 29, oziroma njegov južni vrh, visok 7514 m, se je končala tra­gično. Snežen plaz je porušil ta­bor na višini 5430 m in pod njim so umrli trije alpinisti. Južni vrh, ki so ga prvič skušali osvojiti že leta 1974, je ostal še nedotaknjen.