O novih smereh, športnem plezanju, kategoriziranem alpinizmu in tihem pogumu svobodne izbir
Risba: Copilot
Alpinizem sam po sebi nikoli ni bil sporen. Sporen ni bil takrat, ko so naveze tekmovale, kdo bo prej razrešil problem, dvomljiv je postal šele takrat, ko se je začel meriti, kategorizirati, primerjati. Ko se je iz iskanja prelevil v sistem. Ko se je svoboda gibanja znašla v senci lestvic, točk, (državnih) sponzorstev in normativov.
V zadnjem desetletju je športno plezanje (ki ima se-ve-da tudi korenine v širšem pomenu alpinizmu) postalo globalna disciplina. Slovenija je pri tem igrala ključno vlogo: Janja Garnbret je postala zvezda, plezalne stene rastejo, tekme polnijo dvorane. Vse to je uspeh, ki ga ni mogoče zanikati. A hkrati se zdi, da je športno plezanje — s svojo infrastrukturo, medijsko pozornostjo in sistemsko podporo — nadomestilo prostor, ki je bil nekoč namenjen alpinizmu: neizmerljivost, dvom, svobodo.
In vendar — alpinizem gre svojo pot. Ko je prav pred kratkim Andrzej Bargiel splezal na s fiksnimi vrvmi še neopremljen vrh Everesta brez dodatnega kisika in smučal brez da bi snel smuči do baznega tabora, ni šlo za rekord. Šlo je za novo obliko gibanja, ki združuje tehnično mojstrstvo, fizično pripravljenost in etično držo. Njegov spust ni bil spektakel, temveč tiha revolucija — dokaz, da se lahko v gorah še vedno išče drugačnost. Podobno velja za Barteka Ziemskega, ki je letos opravil izjemen vzpon in (delen) smučarski spust z Manasluja prav tako brez dodatnega kisika. Njegov pristop je bil samostojen, premišljen, brez medijskega pompa. V času, ko se osemtisočaki množično osvajajo s pomočjo vrvi, šerp in dronov, je Ziemski pokazal, da alpinizem ni mrtev — le tišji je.
Tudi Babsi Zangerl, letošnja dobitnica nagrade Paula Preussa, pleza v slogu, ki se upira komercializaciji. Njeno plezanje je dialog, ne tekmovanje. Njena drža je etična, ne promocijska. Njena smer ni zgolj vertikalna, temveč tudi notranja. Preuss je nekoč zapisal, da je »največja varnost v plezanju tista, ki izhaja iz sposobnosti, ne iz opreme«. Zangerlova, Bargiel in Ziemski to misel živijo — vsak na svoj način, vsak v svojem ritmu.
Kam gre torej športni del alpinizma? Morda tja, kjer je že bil — v gore, ki ne poznajo lestvic. V smeri, ki se ne začne z oceno, temveč z vprašanjem. V gibanje, ki ne išče medalje, temveč pomen. Alpinizem ni izginil — le umaknil se je v zavetje, kjer se še vedno pišejo zgodbe, ki ne potrebujejo odra —, spet bo izločil šport. Se bodo torej (absolutno prenizki) kriteriji vendarle poostrili ali pa kar ukinili in izvzeli iz športa? Vse bolj jasno je le to, da (ne v deželi, ne na južni polobli) takšne vizije, kot so jo imeli pred pol stoletja Angleži, ni … razen, če ne bo sledilo hitro sledenje, če ne …
OD TOD IN TAM
Prvi vzpon po vzhodni steni Hasho II
Japonski trio v odročnem kotičku Karakoruma
Med 9. in 13. septembrom 2025 so japonski alpinisti Yudai Suzuki, Genki Narumi in Hiroki Yamamoto opravili prvi vzpon po vzhodni steni 6080 metrov visokega vrha Hasho II v Karakorumu. Gre za izjemen dosežek v eni najbolj odročnih in ledeniških regij Pakistana, kjer se stikajo doline Khane, Nangmah in Lachit.
Sprva je ekipa nameravala preplezati Changi II, a po ogledu so ugotovili, da je vse skupaj preveč krušljivo za varen vzpon. Namesto tega so se podali globlje v dolino Lachit, kjer so odkrili nepreplezano vzhodno steno Hasho II. »Glede na kakovost skale in objektivne nevarnosti je bil ta vrh najbolj privlačen in logičen za vzpon,« je pojasnil Suzuki.
Alpinisti so postavili napredni bazni tabor na višini 5090 metrov in med vzponom bivakirali dvakrat — na 5510 m in 5850 m. »Bivak je bil širok le do mojih ramen,« se spominja Suzuki. »Bilo je precej neudobno in hladno, a ko se ozrem nazaj, je bila to bogata izkušnja.«
Novo smer, dolgo 880 metrov, so ocenili s 5.10, A1, 50°, VI. Prvi raztežaji so zmerne težavnosti, a polni peska in zemlje. »Na fotografiji je videti kot popoln zlati granit, v resnici pa je bila to zelo divja alpska skala,« dodaja Suzuki.
Tretji dan so se povzpeli po zadnjem odseku modrega ledu, nato pa se pred nočjo spustili v bazni tabor. Teren je bil izjemno razpokan: »Približno desetkrat smo padli v skrite razpoke, a na srečo so bile vsakič le do nog.«
Po podatkih American Alpine Journal je bil to šele drugi skupni vzpon na Hasho II. Prvega je opravila ruska ekipa pod vodstvom Konstantina Markeviča leta 2019 po zahodnem pobočju in jugovzhodnem grebenu.
Vzpon japonskega tria je več kot tehnični dosežek — je tudi poklon alpinistični intuiciji, prilagodljivosti in pogumu. V svetu, kjer so številni vrhovi že osvojeni, je iskanje nepreplezane stene v odročnem kotičku Karakoruma dejanje, ki nosi pridih donkihotstva — ne v smislu iluzije, temveč v vztrajnosti, da se še vedno išče tisto, kar ni bilo še nikoli doseženo.
Večni plamen
Avgusta je majhna nemška odprava, ki so jo sestavljali: Julius Brunner, Sebastian Gantz, Hanna Kallweit in Rosa Windelband, opravila prosti ekipni vzpon po znameniti Eternal Flame v steni Nameless Towerja (6239 m, Trango Tower) v pakistanskem Karakorumu. Štirje plezalci iz Dresdna so uspešno preplezali celotno 650 metrsko smer s težavnostjo do 7c+ tudi na višini več kot 6000 metrih. 11. avgusta 2025 ob 16.00 so stali na vrhu Brezimenskega stolpa. Zahvaljujoč izjemno dolgemu obdobju stabilnega vremena so lahko na steni preživeli več časa, kot so pričakovali, kar je Juliusu Brunnerju omogočilo, da je končno preplezal vse raztežaje smeri. Kljub temu vzpon ostaja predvsem ekipni napor, ki ga omogočajo skupne sanje, medsebojna podpora, odločnost vseh in logistika, prilagojena ekipi. …
Vrhovi (špice) Sosbun
Dvigajo se nad ledenikom Južni Sosbun blizu središča obsežnega karakorumskega gorovja. Čeprav plezalci raziskujejo to območje že skoraj štiri desetletja, je bil pred lanskim poletjem preplezan le eden teh od ostrih vrhov. (skupini italijanskih plezalcev je leta 1988 uspelo osvojiti vrh Sosbun I najvišji vrh skupine z okoli 5500 metri.) Leta 2024 so se štirje baskovski plezalci odpravili v dolino Sosbun in potem, ko so zaradi visoke objektivne nevarnosti višja vrha Sosbun Brakk in Sokha Brakk izločili iz programa, sta se Markel De La Fuente in Ekaitz Maiz odločila za 5430 metrov visok granitni vrh, imenovan Sosbun Brakk III (ki so ga njuni nosači imenovali Mun Brakk ali »odrezani vrh«). Rezultat je bila 20-raztežajna vršna smer, ki je vodila v 7b M4. Njuno poročilo je na voljo na spletni strani AAJ: https://publications.americanalpineclub.org/…/13201217096 in …
Šhara ni dala priložnosti madžarskim plezalcem
Albert Kovács, Péter Mógor, Demény Barnabás in Pekker Szabolcs so se želeli povzpeti po smeri Beknu-Khergiani južni steni Šhare (შხარა, Shkhara, Шха́ра – 5193), ki je najvišji vrh Gruzije. Gora stoji v regiji Svanetiji, na gruzijsko-ruski meji, 88 kilometrov severno od mesta Kutaisi, drugega največjega gruzijskega mesta v osrednjem delu gorovja Visoki Kavkaz, in jugovzhodno od Elbrusa, najvišje gore Evrope. Šhara je tretji najvišji vrh na Kavkazu, tik za Dih-Tauom.
Zaradi napovedanega daljšega snežnega meteža (v taboru je zapadlo 30 cm mokrega snega) načrtovane smeri Albert Kovács s svojo ekipo ni niti preizkusil. Moral so zadovoljiti z manjšim vrhom Hale-Shkhara (4350m), na katerega se Madžari še niso povzpeli. Kot je razbrati, pa sta jih na ta vrh spremljala tudi lokalna psa, …
On the Wings of Maybe (400 m, 10 raztežajev, 5.13-)
Jon Walsh in Pete Hoang sta 2018/19 splezala 8 raztežajev te smeri. Ines Papert in Sarah Hueniken pa sta pred dvema tednoma splezali na vrh. Nato sta se z Ines in Jon vrnila in prejšnjo nedeljo preplezala celotno smer, Ines pa je opravila tudi ključni raztežaj 13a za FFA. Smer poteka po vzhodni steni Rimwalla. Najstrmejši in najdaljši del stene pade v navpičnico pod vrh in tu se ta smer vzpenja. Ponuja najboljšo kakovost apnenčaste skale (kar v Skalnem gorovju ni pogosto). Precej se da uporabljati tudi metulje, ker je dovolj poči, …
Smer X-TÁ (8+, RS2)
Gerlachovský kotol (štít) – JZ stena Čertovey (Hudičeve) veže stoji v malo obiskanem delu Tater, kamor turistična pot ne vodi. Tam je popolnoma tiho in mirno. Za plezalce je zanimiv cca. 150vm visok JZ sten Hudičevega stolpa z zelo lepo skalo.
Ivan Staroň in Radom Staruch sta opremila in splezala novo smer v tej 150-metrski vertikali …
STENE in …
The shark (5.14b/8c)
Nekaj vzponov, ki so jih plezalci opisali na straneh svojih odsekov, smo (že) dodali med tednom v objave. V četrtek, 18. septembra pa sta Špela Kešnar in Urban Bolta plezala v Ojstrici. Vstop v Sanje delfina je bil moker, zato sta prvi raztežaj plezala po gredini, kjer poteka smer Modec-Režek. Sledi krajša zajeda, nato pa lepo plezanje po kompaktnih ploščah. Dva raztežaja poplezavanja sta ju privedla do detajla smeri – čudovite in dobro opremljene poševne zajede. Zaradi preveč mokre skale in slabega varovanja v naslednjem raztežaju sta zavila po polici proti desni, nato pa po drugi polici prečila nazaj proti levi do smeri Ogrin-Omerza in po njej nadaljevala do vrha. Ker je bila to za Špelo izpitna tura za skalnega plezalca/alpinista (kot je zapisala), je večino smeri plezala v vodstvu, na vrhu pa je Urban preveril še njeno znanje o uporabi zemljevida in poznavanje okoliških vrhov. Po Kopinškovi poti sta sestopila nazaj do Doma planincev v Logarski dolini, kjer počakava še Vida in Urbana, ki sta plezala v Štajerski Rinki, …
Pričevanje o padcu v steni
V petek, 19. septembra 2025 se je v severni steni Malega Koritniškega Mangarta v skrajnem delu Furlanije blizu slovenske meje zgodil alpinistični incident, ki se je k sreči končal brez hujših posledic. V znani Lomastijevi smeri, ki jo je leta 1978 splezal Ernesto Lomasti, je med vzponom padel izkušeni alpinist Roberto Mazzilis. Mazzilis, 65-letni alpinist iz Karnije z več kot 500 prvenstvenimi smermi in stotinami solo vzponov, je bil s soplezalcem že visoko v steni — približno 200 metrov pod robom — ko se je pod njegovimi rokami in nogami odlomil celoten skalni del, obvezen prehod v smeri. Padel je približno 20 metrov, padec pa je zaustavil zadnji dobro zabit klin in soplezalec, ki je bil medtem sam poškodovan zaradi padajočega kamenja.
»Majhen stebriček, na katerega sem se moral oprijeti, se je dobesedno odlepil od stene. Skala je bila mokra kot pogosto tukaj. Enostavno me ni sprejela. Moj šesti čut me je tokrat pustil na cedilu,« je povedal Mazzilis, ki si je pri padcu zlomil petnico in poškodoval roko.
To bi bila njegova tretja ponovitev te Lomastijeve smeri. Zaradi poškodb in izpostavljenosti sta morala poklicati gorsko reševalno službo. Ekipa CNSAS Furlanije je izvedla zahtevno helikoptersko reševanje. Pilot je helikopter »postavil ob steno« in nad poškodovanca, mehanik je z vitlom spustil reševalnega tehnika približno osemdeset metrov, s čimer so presegli previsni del nad plezalcema. Oba alpinista sta bila evakuirana brez zapletov.
»Ko sem zagledal rumeni helikopter, sem se zlomil. Hvala vsem, ki ste tvegali, da ste naju rešili. Posebej pilotu, mehaniku in tehniku reševanja — mojemu prijatelju Stefanu Cavallariju,« je zapisal Roberto Mazzilis na Facebook strani reševalne službe CNSAS. Mazzilis pa ob vsem tem opozarja, da se razmere v severnih stenah Julijskih Alp hitro spreminjajo. Skalna konsistenca je vse bolj nepredvidljiva, zlasti zaradi vlage, vegetacije in podnebnih sprememb. V smeri Lomasti ni niti enega raztežaja, kjer bi lahko plezal brez stalnega tveganja, da se odlomi oprimek ali celoten skalni blok.
»Uporaba premičnih varoval je tu redka in pogosto neučinkovita. Zaradi prisotnosti zemlje in šopov trave, ki v mokrem stanju (in letos, kolikor vem, celotna stena nikoli ni bila v optimalnih pogojih) drastično povečajo tehnične težave in poslabšajo stabilnost skale.«
Nina Caprez in njen fant v Klinu (6c+)
Z Dovjega do Himalaje – zgodbe Janeza Dovžana
Pri založbi Didakta je izšla knjiga, ki ni le alpinistična, temveč globoko človeška. Z Dovjega do Himalaje je zbirka dvajsetih zgodb Janeza Dovžana — alpinista, gorskega reševalca, smučarja in gradbenega inženirja, ki je s svojo življenjsko potjo zaznamoval slovenski alpinizem in gorsko kulturo.
»Sanje se ne začnejo na vrhu gore – začnejo se doma, na kmetiji, med češnjami in otroškimi vragolijami,« zapiše Dovžan v uvodu. In prav ta domačnost, prežeta s humorjem, iskrenostjo in spoštovanjem do narave, preveva celotno knjigo.
Janez Dovžan je član legendarne skupine Mojstranške veverice. Leta 1973 je z Miho Smolejem preplezal El Capitana v Yosemitih, leto pozneje pa se je povzpel na Kangbačen (7903 m). Leta 1975 je kot član jugoslovanske odprave dosegel vrh Makaluja (8463 m), pri tem pa v coni smrti reševal pomrznjenega soplezalca Zorana Bešlina — dejanje, ki je ostalo zapisano kot eno najplemenitejših v zgodovini slovenskega alpinizma.
V knjigi se prepletajo zgodbe iz Dolomitov, Alp, Himalaje in domačih sten. A to niso le opisi vzponov — to so pripovedi o prijateljstvu, strahu, smehu, izgubi in zmagah. O tem, kaj pomeni biti človek v gorah in človek med ljudmi.
Zgodbe so nastajale ob različnih priložnostih, v različnih časih in na različnih koncih sveta. Njihov ton je šegav, a nikoli površen. V vsaki je skrit poduk, razodetje, spomin.
Zaznani razpisi alpinističnih šol so v obvestilih, na vasi pa …
Namesto zaključka
Preden zaključimo za ta teden, se vrnimo še k uvodu. V epizodi podkasta Climbing Gold z naslovom: Alex Honnold’s Problem with Mountaineering Alex Honnold skupaj z alpinistko Melisso Arnot razpravlja o svojih pomislekih glede sodobnega alpinizma.
Honnoldov pogled na alpinizem se izrazi v dvomu o nekaterih vidikih sodobnega visokogorskega plezanja, zlasti o kompleksnosti logistike, odvisnosti od podpore in nejasnosti športnih meril. V primerjavi s plezanjem v stenah, kjer je uspeh jasen (vzpon brez padca v določenem slogu), se mu zdi alpinizem pogosto preveč razpršen. Pojavlja se tudi vprašanje vrednotenja dosežkov: oba sogovornika se sprašujeta, kako zmeriti uspeh v alpinizmu — ali v kategorizaciji šteje le dosežen vrh ali tudi slog, etika, samostojnost? Honnold zato poudarja, da ga bolj privlačijo različice, kjer je merilo jasnosti in čistosti bolj očitno.
Melissa Arnot pripoveduje tudi o izkušnjah z Everestom z vodenjem komercialnih odprav in razmišlja o razliki med športnim alpinizmom in ekspedicijskim turizmom. Poudarja pomen odgovornosti, varnosti in spoštovanja narave, ne le dosežkov.
Pri vpogled v prihodnost alpinizma se oba strinjata, da se mora alpinizem razvijati v smeri večje transparentnosti, etičnega pristopa in spoštovanja do lokalnih skupnosti in okolja, …
ID
