»Za ‘alpiniste’ je postalo resen problem imeti bazo v kočah. Gianetti je nemogoče rezervirati vse julijske in večino avgustovskih vikendov. Če želiš plezati na Badile ali Cengalo – šotor ali nič.«
Demokracija je preprosta: tisti, ki rezervira mesece vnaprej, dobi posteljo. Tisti, ki čaka na vremensko okno – torej alpinist – ostane brez. Riccardo Rossini dodaja: »Seveda, kdo(r) prej pride… ampak stvar je vredna razmisleka.«
In res je. V kočah (da nebi spet ponavljali o nekdaj alpinističnih bivakih), ki so bile nekoč logistična hrbtenica alpinizma, danes prevladujejo pohodniki, družine, turistični obiskovalci. Alpinist, ki živi od vremena, ne od koledarja, je postal nekdo, ki se mora znajti drugače: šotor, bivak, nočni dostop, improvizacija.
Na drugi strani realnega je v Sloveniji leto 2026 prineslo še en simbolni premik. Alpinizem – kot dediščina – je bil uradno vpisan kot EID 2‑00143. Toda v javnem diskurzu se je zgodilo nekaj, kar je marsikoga presenetilo: v ospredje ni stopil Stanič, začetnik in glasnik slovenskega alpinizma, temveč Badjura – veliki (homo) turist(icus), kronist, človek poti in smučin, nikakor ne sten. To ni napaka. Tudi to je odraz nove realnosti.
NOVOSTI OD TAM
Grenlandija – nova smer Sila (7c/A2+, 600 m)
Jernej Kruder, Silvan Schüpbach, Filippo Sala in Hugo Vincent so med 26. in 28. julijem v Grenlandiji odprli novo, 600‑metrsko smer Sila (7c/A2+). Dostop z majhnim čolnom, stalno deževje in večkratno spreminjanje načrta so zaznamovali začetek odprave, pravo okno stabilnega vremena pa je ekipa ujela tik pred Kruderjevim odhodom.
Vzpon je bil tehnično zahteven, logistično kompleksen in močno odvisen od prilagajanja razmeram. Ime Sila v inuitščini pomeni povezanost človeka in narave, v slovenščini pa »moč« — simbolika, ki se je izkazala za povsem ustrezno.
Zaradi bolezni je moral član odprave Benjamin Bosshard Grenlandijo zapustiti takoj po prihodu; ekipa poroča, da je zdaj v dobrem stanju. Vzpon in dogajanje v fjordih je dokumentiral Hugo Vincent.
Il Mulo – Zeď nářků: nova prvenstvena smer v soncu Treh Cin
Medtem ko se večina navez drži severnih sten zahodne in Velike Cine, kjer so se odvijale velike zgodbe dolomitske zgodovine, na južni strani Zahodne stoji stolp, ki ga komaj kdo opazi: Il Mulo. Prav tam je češka naveza Ája Coubalová – oče Coubal – Martin Tučka v letih 2021–2026 ustvarila novo prvenstveno smer Zeď nářků.
Končno okno stabilnega vremena je ekipi omogočilo dokončanje smeri: kombinacijo težkih previsov, krušljivih odsekov, dinamičnih gibov in psihološkega plezanja, ki zahteva izkušeno roko in mirno glavo. Na zadnjem stojišču je nastalo ime: Zeď nářků – stena, ki je terjala potrpežljivost, improvizacijo in trmo.
Zeď nářků je redka prvenstvena smer na pozabljenem stolpu v senci velikih in zelo popularnih Treh Cin – nova zgodba v prostoru, kamor večina plezalcev sploh ne pogleda.
VZPONI OD TOD
Direktna v Špiku – praznik v Martuljku ob 100‑letnici Debelakove in Tominška
Luka Selan (na društvenih straneh) poroča o lepem nedeljskem vzponu v Direktni smeri v Špiku, ki jo je preplezal skupaj s Tino in Katarino. Da bi se izognili zgodnjemu vstajanju, so se že v soboto odpravili do bivaka pod Špikom, kjer jih je pričakala manjša zagata: v vodniku Slovenske stene je naveden napačen naslov za prevzem ključa. Po nekaj kroženja med hišami so jih prijazni domačini usmerili na pravi naslov (Rute 24). Bivak je lepo urejen, čist in prijeten – priporočajo obisk.
Plezanje so začeli ob 6. uri. Do Dibonove police jih je že ogrelo sonce, zgornji del smeri pa je potekal v prijetni senci. Katarina je vodila spodnje, orientacijsko zahtevnejše raztežaje, Luka osrednji del, Tina pa vršni del zajede, ki jih je pripeljal do značilnega »okna« tik pod vrhom Špika. Kot pravi Luka: »Uspelo nam je doživeti velik praznik.»«
Sestopili so po Kačjem grabnu, kjer jim je vreme naklonilo nekaj vetra in oblakov, kar je pot v dolino močno olajšalo. Zadnje kapljice vode so popili tik pred koncem in ujeli prevoz nazaj v Martuljek.
Kakovost skale v smeri ni povsod idealna, a vtis je jasen: Direktna v Špiku ostaja izjemno lepa, strma in elegantna linija v osrčju Martuljških gora. Letos mineva 100 let od prvega vzpona Debelakove in Tominškahttps://gore-ljudje.net/novosti/severna-stena-spika-2472-m-premagana/, ki sta smeri vtisnila trajen pečat drznosti in vizije. Direktna še vedno vzbuja spoštovanje – in ostaja ena najlepših klasik slovenskega alpinizma.
Spominska Srečku Rihterju (300 m, VI-/V+): nedeljski vzpon v Mojstrovki
Tina Korinšek Cuder je po jutranji molži koz in ovc z možem ujela avtobus iz Bovca na Vršič in se odpravila v smer, ki je že več kot štiri desetletja del zgodovine naših sten. Vročinski val je pod steno Mojstrovke popustil, dostop je bil prijetno hladen, mož pa je zaradi bližajoče se odprave prevzel vso opremo, tako da je Tina vstopila v smer skoraj lahkotno – z nahrbtnikom, v katerem je ostalo le tisto nujno.
Vstop sta našla brez težav, a sproščenosti ni bilo. Prva raztežaja sta bila vse prej kot uvod v plezalni dan: krušljiv material, naložene police, pesek, zemlja, ozki prehodi, ki so zahtevali več potrpežljivosti kot moči. Psihična napetost je bila večja od tehničnih zahtev, a ko se je stena postavila pokonci, se je vse umirilo. Plezanje je postalo čisto, logično, kamin pa je kljub opozorilom šel tudi z nahrbtnikom – brez zatikanja, brez drame.
Največ zbranosti je zahtevala zadnja prečka, kjer je bilo treba čez odlomljeno lusko stopiti z mislijo na pohodnike, ki so se pod njima vzpenjali proti Mojstrovki. Smer, ki sta jo Slavc in Robi preplezala pred več kot štiridesetimi leti, je čas prestala presenetljivo dobro. Klinov je tam, kjer jih pričakuješ, v lažjih delih pa pride prav še kakšen kos opreme za mirnejšo vest. V vročinskem valu je bila smer skoraj idealna.
Po izstopu je sledil sestop na Vršič, osvežitev in avtobus nazaj v Bovec – preprost, lep krog, ki se začne z molžo in konča z gorskim zrakom.
Zajeda Ekar–Jamnik – lep dan v severni steni Kočne
4. avgusta sta Šimen Zavrl in Katarina Frelih skupaj s sotečajnikom Daretom preplezala Zajedo Ekar–Jamnik v severni steni Kočne. Kot piše Đimen na društvenih s. straneh, so iz Kranja krenili ob 4.45, iz parkirišča pa začeli vzpon ob 5.30. Pri Češki koči so natočili vodo in nadaljevali proti dobro vidnemu vstopu. Do stene so dostopali po označeni poti, nato pa prečili melišče – skupno približno dve uri dostopa.
Prvo tretjino smeri je vodila Katarina, ki je uživala v lepem, presenetljivo prijaznem kaminskem raztežaju. Srednji del, vključno z znamenito »živo lestvijo«, je suvereno prevzel Dare. Vstop v detajl je manj zahteven, kot se zdi od spodaj. Pri drugem težjem raztežaju bi morali prečiti desno, a se je naveza odločila za smer naravnost navzgor (okoli VI‑), nato pa se v zgornjih platah znova priključila originalni liniji. Po občutku je bil prvi težji raztežaj celo zahtevnejši od drugega, ki naj bi bil »glavni«.
Zgornji del je vodil Šimen, kjer je opremljenost mestoma skromnejša, zato je moral na stojiščih zabiti nekaj klinov – enega je pustil v smeri, enega starega pa je izpulil z roko. Po treh raztežajih so dosegli izstop in se po označeni poti odpravili proti Dolški škrbini. Tam so naredili daljši počitek, razdelili opremo in se vrnili proti Češki koči. Sestop je bil zaradi udarca v nogo nekoliko počasnejši, a melišče je pomagalo hitro izgubljati višino. Na koči so popili pijačo, med potjo navzdol pa zobali maline.
Pri avtu so bili ob 17.00. Plezanje je trajalo približno 5 ur. Smer priporočajo: skala je v večini dobra, opremljenost solidna, linija pa lepa in logična – klasičen, vreden vzpon v severni steni Kočne.
Čopov steber
Luka Kovačič in Jurij Hladnik …
Centralna v Rjavini – dolga, zahtevna in presenetljivo resna
Maruša Hrobat in Sara … sta 2. avgusta preplezali Centralno smer v Rjavini (VI‑/IV–V, ~850 m), smer, ki se je izkazala za precej zahtevnejšo, kot nakazuje ocena. Zgodnji štart iz Kranja in polno parkirišče v Kotu nista napovedovala gneče v steni — in prav to je bilo ključno, saj je smer znana po naloženih policah in mestoma dvomljivi skali, ki jo dodatne naveze hitro spremenijo v loterijo.
Že v prvem raztežaju sta zgrešili pravo zajedo, kar je pomenilo zgodnje ogrevanje živcev, a sta se hitro vrnili v pravilno linijo. Smer se nato izmenjuje med lepimi, logičnimi prehodi in mesti, kjer je treba iskati prehode, prečiti, plezati navzdol ali se prebiti skozi naložene odseke. Stojišč skoraj ni, zato sta raztežaje vlekli, kar se je dalo, a zahtevalo več koncentracije.
V zgornjem delu sta se po 13 raztežajih razvezali in nadaljevali nenavezani, dokler se teren ni spet postavil pokonci. Tam sta našli nekaj klinov, a prehod ni bil trojka, kot bi pričakovali. Sledilo je še nekaj plezanja po platah, strehi in grapi, preden sta izstopili na rob stene.
Na vrhu sta bili okoli 17. ure — po dolgi, raznoliki in orientacijsko zahtevni turi, ki se zdi daljša od uradnih 850 metrov. Sestop po plezalni poti v Kot, zadnja voda pri potočku in prihod do avta ob 20. uri sta lepo zaokrožila dan.
Maruša poudarja, da je smer kot celota resna, raznolika in nepredvidljiva, a hkrati čudovita izkušnja v divjem ambientu Rjavine. Plezanje s Saro je bilo zanjo vrhunsko — in že pogledujeta proti težjim ciljem.
AO PD Grmada – kratke novice o vzponih (2. avgust 2026)
Trata – smer Elin (5b, 100 m)
Plezala: Dejan Zakšek in Brina Mudri. Datum: 2. 8. 2026 Zakšek in Mudri sta v Tratah opravila hiter letni vzpon v smeri Elin. Plezala sta izmenično, v dobrih razmerah, svedrovci so bili v redu. Zakšek v komentarju dodaja, da je vstop ob 12. uri v času vročinskega vala »posebna izkušnja«.
Mala Rinka – Vzhodna smer (IV/III, 350 m)
Plezali: Uršek Slivšek Jazbec, David Novak in Katarina Radaljac Jazbec. Datum: 2. 8. 2026 Trojica je v letnih razmerah preplezala klasično Vzhodno smer na Malo Rinko. Uršek je plezal kot srednji v navezi, smer pa je bila preplezana v stabilnih poletnih razmerah.
Mala Rinka – Debeljakova varianta Igličeve smeri (V/IV, 350 m)
Plezala: Matej Arl in Katja Jurjovec. Datum: 1. 8. 2026 Arl in Jurjovec sta izmenično preplezala Debeljakovo varianto Igličeve smeri. Letni vzpon v dobrih razmerah, smer pa ostaja ena lepših kombinacij v severni steni Male Rinke.
Vzponi AO Rašica – julij 2026:
3.7. Kratkohlača (Miha Habjan, Nejc Jeraj, Nickolas Ržišnik)
4.7. Kovinarska smer (Jure Buda, Marko Volk)
4.7. Smer Ogrin-Omerza (Aljana Kavčič, Rok Legan)
4.7. Desna od Desne od okna (Miha Habjan, Kristina Koncilija, Katja Dolinar)
5.7. Direktna v Štajerski rinki (Mark Bajramović, Žiga Rozman)
5.7. Smer Svetelove (Miha Habjan, Anja Maver, Nejc Jeraj)
8.7. Grintovčev steber (Eva Knez, Aljana Kavčič)
9.7. Sekločeva smer(Anja Maver, Gašper Reberšak, Matija Bajželj)
11.7. Spominska smer dr. Tomaža Ažmana(Mifi, Benjamin Hrastnik, Marko Volk)
12.7. Panorama(Eva Knez, Armando T, Špela Remic, Enej Bole)
12.7. Vzhodna smer (Maša Križan, Aljaž Senčar)
13.7. GG(Anja Maver, Peter Hrovat)
14.7 Jubilejna smer(Eva Knez, Rok Legan)
18.7 Kratkohlača, Zajeda v KSA (Andrej Počervina, Janez, Domen)
19.7 Direttisima Špik (Mifi, Marko Volk)
25.7 via della bicicletta (Simona Nahtigal, Anže Dolinar)
25.7 Jesih-Potočnik (Mitja Kelemen, Lovro Gorjup, Blaž Žerovnik)
25.7 Spominska smer Iva Reye (Mark Bajramović, Benjamin Hrastnik)
27.7 Hudičev steber (Alja Sidar, Matej Gorenšek)
27.7 steber ob Kamenkovem kaminu (Andrej Počervina, Marko, Primož)
30.7 Smer po zajedi (Mifi, Maruša Hauptman Železnik)
31.7 Akademska smer (Benjamin Hrastnik, Tilen AO Rinka)
31.7 Kilar Levstek (Peter Hrovat, Marko Volk-izpitna tura za alpinista)
VZPONI OD TAM
Spigolo Scoiattoli (IX–) na Cima Ovest: prvič na Treh Cinah za navezo Mina Markovič in Luca Felice
Mina in Luca sta v Dolomitih preplezala znamenito smer Spigolo Scoiattoli (IX–, 450 + 150 m) na senčni strani Zahodne Cine. Izkušnja pa je bila – kot pravita – kombinacija odličnega plezanja in izjemnih razgledov.
V spodnjem delu je vodil Luca, ki je prevzel manj zavarovane raztežaje, medtem ko je Mina splezala osrednji previsni in ostale težje raztežaje v »flashu«, z nahrbtnikom. Po njunih besedah je bilo plezanje lažje kot kasnejše iskanje izstopa iz stene.
Smer je zgodovinska, izpostavljena in mestoma krušljiva, zato naveza v šali pripomni, da bi si plezalci na Ovestu včasih želeli »kakšen nov klin in malo manj drobljive skale«.
Za oba je bil to lep, poln dan v Dolomitih, ki ju je – kot pravita – hitro prepričal, zakaj so linije na Lavaredu tako legendarne.
AO Kranj – skupni tabor Ailefroide 2026
Seznam splezanih smeri:
| Mojca Čerpnjak | Žiga Šušteršič | Two hot men | 180 m, 6a/5c |
| Robi Skumavc | Nataša Adžič (A0) | Two hot men | 180 m, 6a/5c |
| Robi Skumavc | Mojca Čerpnjak | Riviere Kwai | 500 m, 5c+/5c |
| Žiga Šušteršič | Nataša Adžič (A0) | Riviere Kwai | 500 m, 5c+/5c |
| Robi Skumavc | Mojca Čerpnjak, Žiga Šušteršič | Remonte-pente direct | 200 m, 5c/5b-5c |
| Robi Skumavc | Mojca Čerpnjak, Žiga Šušteršič | Pets de rupricaprins | 500 m, 5c+/5b-5c |
| Robi Skumavc | Mojca Čerpnjak, Žiga Šušteršič | Fissure d’Ailefroide | 250 m, 5b/5a, trad |
| Robi Skumavc | Mojca Čerpnjak, Žiga Šušteršič | Cascades Blues | 250 m, 6a+/5c-6a |
| Robi Skumavc | Mojca Čerpnjak, Žiga Šušteršič | Ein, Zwei, Draye | 500 m, 6a/5c |
| Neža Šulc | Rok Tičar | Gazon Maudit | 300 m, 6a/5b-5c |
| Neža Šulc | Mica Hribar (A0) | La Bonne Poire | 200 m, 6a/5c-6a |
| Neža Šulc | Rok Tičar | Kiravi | 300 m, 6b/5c |
| Neža Šulc | Rok Tičar | Kombinacija Interdit de Sejour ! in Tette a Ressort | 250 m, 6b/6a |
| Mica Hribar | Nataša Adžič | Les Gradins de Babylon | 220 m, 5c/5b |
| Mica Hribar (A0) | Urban Bolta | Alambic | 250 m, 6a/5b-5c |
| Mica Hribar | Urban Bolta | A tire d’Ailefroide | 230 m, 5c+/5c-5b |
TABORI
2. mednarodni alpinistični tabor – Logarska dolina 2026
Od 10. do 12. julija je pri koči na Klemenči jami potekal 2. mednarodni alpinistični tabor alpinistov iz Slovenije, Hrvaške in Makedonije. Zbralo se je 30 udeležencev, ki so tri dni plezali v stenah nad Logarsko dolino, izmenjevali izkušnje in krepili sodelovanje med alpinističnimi skupnostmi nekdanjih republik.
Petkov večer je minil v predavanju o stenah nad kočo in oblikovanju mešanih navez. Posebno zanimanje je požel velik plakat severne stene Ojstrice z vrisanimi smermi.
V soboto so naveze zaradi napovedanih neviht začele zgodaj. Kljub popoldanskemu neurju je bilo preplezanih več smeri v Utah, Krofički, Ojstrici in Škarjah. Zvečer je sledilo predavanje in oblikovanje navez za nedeljo.
Nedelja je prinesla še dodatne vzpone, nato pa skupni piknik pri koči. Udeleženci so se strinjali, da tabor postane tradicija; organizacijo za leto 2027 prevzema Hrvaška.
Tabor je znova pokazal, kako močno lahko plezanje poveže ljudi. Kljub nestanovitnemu vremenu je bilo preplezanih veliko smeri, vzdušje pa je ostalo sproščeno, sodelovalno in prijateljsko.
Vabilo na Alpinistični tabor Nejca Zaplotnika 2026
AO Kranj in Komisija za alpinizem PZS vabita plezalce iz vse Slovenije na tradicionalni Alpinistični tabor Nejca Zaplotnika, ki se letos vrača pod stene Dolgega hrbta.
Kdaj in kje
Lokacija: Kranjska koča na Ledinah
Termin: 4.–6. september 2026
Namen tabora
Tabor je namenjen plezanju v bližnjih stenah ter druženju in povezovanju alpinističnih odsekov na vseslovenski ravni.
Pomembno
Kranjska koča je v prenovi in ni odprta za javnost. Za udeležence tabora bo omogočeno prenočevanje, vendar z lastnimi podlogami in spalnimi vrečami. Število mest je omejeno.
Prijave
Prijave potekajo prek spletnega obrazca (https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSevY117NIfD0ndBCTvEIbPF6hhgrlqeLJR8puULR2BoEzSbrw/viewform). Zaradi organizacije prenočišč, hrane in prevoza z žičnico (strošek krije KA PZS) je rok prijav 23. avgust 2026.
Po zaključku prijav bodo udeleženci prejeli vse dodatne informacije po e‑pošti.
AO Kranj in KA PZS vabita vse zainteresirane, da se pridružijo taboru in skupaj obudijo duh Nejca Zaplotnika pod stenami Dolgega hrbta.
ALPINISTIČNA ŠOLA
AO Cerkno začenja 1. septembra …
RAZMERE
Z Refuge de Leschaux poročajo o stabilnih in dobrih razmerah v osrčju Mont Blanca. Kratek pregled:
Grandes Jorasses – Cassinova
Smer ni bila plezana približno dva tedna. Po vizualni oceni je suha, dostop je v redu. Potrditev razmer pričakujemo od naslednjih navez.
Petites Jorasses
Dostop je prehoden, brez posebnosti. Vsak dan se tja odpravi več navez.
Plezanje nad kočo
Ni ledeniškega pristopa, kar je redkost v tem delu masiva.
Granit je odličen, stene suhe — idealno za plezalne dneve.
Vezne poti
Prehodne, urejene, primerne za pohodnike.
Koča Leschaux
Sprejema rezervacije …
ZANIMIVOSTI
Vris Klasične smeri v Eigerju – Jeremy Ashcroft
Zimskoletni plezalni kontrasti Matije Volontarja
Shallow water solo(ing)
Za trening padcev z balvanov je najprimernejše…
ID
