Medtem ko se večina plezalcev v Dolomitih drži severnih sten Treh Cin, kjer se je odvijala vsa velika drama klasičnega alpinizma, na južni strani Cima Ovest stoji stolp, ki ga komaj kdo opazi. Il Mulo – skromna, a mogočna skalna gmota nad rifugio Auronzo, nekakšen pozabljeni brat slovitih Cin, ki se skriva v zavetrju njihove slave. In prav tam je češka naveza Ája Coubalová – oče Coubal – Martin Tučka napisala novo zgodbo: prvenstveno smer Zeď nářků (VIII-/VIII).
Il Mulo je eden tistih dolomitskih stolpov, ki jih večina plezalcev vidi le mimogrede – kot kuliso na poti proti severnim stenam. A njegova južna stena je presenetljivo visoka, razbita, divja, z žlebovi, ki se lomijo v nepredvidljive prehode. V plezalnih vodnikih je o njem komaj kaj zapisanega. V arhivih (Comicijeva, Pfeifhofer-Niederbrunne, Via Mazzorana – Il Mulo (Luglio 2026)) še manj. To je prostor, kjer se prvenstvene smeri ne najdejo – ampak se jih išče.
Kot piše Anička, se je začelo leta 2021 z očetovim stavkom: »Kaj pa, če bi naredili prvenstveno na Il Mulo?« Vprašanje, ki je zvenelo skoraj absurdno. Kje je to? Kaj je tam? Ali je sploh kdo kdaj plezal?
Po tednih brskanja, preverjanja, primerjanja fotografij in skopih zapisov je bilo jasno: linija je prosta. Teoretično.
A teorija v Dolomitih ne pomeni veliko. Praktični ogled leta 2022 je pokazal, da je stena živa, da se kamenje premika, da je žleb poln sveže suti. Brez vrtačke (vrtalnika) in nekaj zanesljivih varoval bi bil vzpon loterija. Projekt je moral počakati.
Prvenstveni vzpon na Coston d’Averau (2024) je dal ekipi samozavest. Ko so zvečer ob pivu razlagali svoj načrt prijatelju Martinu, se je rodila odločitev: Il Mulo mora pasti.
Naslednji dan so že viseli v steni. Prvi raztežaji so bile hladni, krušljivi, a obvladljivi. Vrtanje, zabijanje, preklinjanje, smeh. Prva stojišča. Prvi metri nove smeri.
A dan je bil prekratek. Projekt je ostal nedokončan. In v gorah se ne reče: »Pridemo naslednje leto.« Gore imajo svoj čas.
Leto 2025 je bilo muhasto. Dež, nevihte, sneg v avgustu. Auronzo je uvedel novo pravilo: brez rezervacije ni vstopa. Ája je našla drobno pravno luknjo, ki je ekipo rešila – a že to je bil mali prvenstveni vzpon.
Ko so končno prišli pod steno, jim je vreme spet obrnilo hrbet. Vrtanje v mrazu, raztrgani prsti, krušljivi previsi, padajoči kamni. Ko je radar pokazal prihajajoči naliv, so morali pobegniti. V zadnjih metrih jih je že pralo. Naslednje jutro je bila stena pobeljena s svežim snegom.
Il Mulo je še enkrat rekel: ne danes.
Julija 2026 je končno prišlo stabilno vreme. Ekipa je bila pripravljena. Tokrat z rokavicami, čepicami in zavedanjem, da bo treba biti potrpežljiv.
Težki raztežaji so se vrstili: dinamični prestopi na ostre lajšte, raztrgani prsti, krušljivi previsi, klini, ki so držali bolj psihološko kot realno, vrtanje v živi skali, iskanje prehodov, ki jih ni na nobenem zemljevidu.
Stena je bila visoka, neizprosna, brez konca. Ko so mislili, da so blizu vrha, se je odprl nov sistem previsov. Ko so mislili, da so našli prehod, se je stena zaprla.
Šele ko so nekje lahko sedli, jedli suhe piškote in pogledali fotografije, so našli rešitev: polica, ki se izgublja v desno. Tam je bil ključ.
Ko je odmev ponovil besedo »stojišče!«, je bilo jasno: smer je »rojena«.
Na zadnjem stojišču je oče rekel: »Tole je Zeď nářků«. Ime, ki najbrž pomeni »Zid (stena) vzdihljajev« je ostalo.
Smer je težka, visoka, psihološka. Ni klasična dolomitska linija. Ni logična. Ni prijazna. Je pa prvenstvena. In je na stolpu, ki ga večina plezalcev niti ne opazi.
Il Mulo je dobil svojo (novo) zgodbo. In svojo smer.
