Alpinistične novice 32/1984�

Žičnice na Everestu

Bolgari so ob svojem uspehu -1. ponovitvi naše smeri po Zahodnem grebenu Everesta – pisali v časopisu Eho o žičnici, ki so jo razpeli 200 m v globino pod robom sedla Lho La. Osnova jim je bil načrt naše odprave, izboljšali so njene šibke točke, pred­vsem pa so namesto človeških moči, uporabili motorni pogon. Ure in ure goniti vitel v redkem zraku 6000 m visoko je res trpljenje (motor: 40 kg – 2 minuti, na roke: 2.0 kg – 10 minut). Žičnico so naoljeno in pokrito pustili na sedlu.

Američani so lansko jesen v spod­njem navpičnem delu vzhodne stene uporabljali dve žičnici: spodnja je bila dolga 350 m in na motorni pogon (4 kW), zgornja je bila krajša (250 m) in nihalna, koristni tovor so dvigali s spuščanjem nekoristnega (sneg in led) po nasprotni žici. Za razpetje vrvi so uporabili majhno raketo – uspela je druga izstrelitev (naša odprava je me­tala v globino vrv s pomočjo kamna – uspel je deseti met). O tem in o vzpo­nu sploh obširno poroča julijski Na­tional Geographic, ki pa poudarja, da gre levji delež uspeha le pripisati dobremu kolektivnemu delu in ne tehniki. Članek »Pozabljena stran Everesta« spremlja (ali pa obratno) vrsta sijajnih fotografij.

Naši od Chamonixa in Mont Blanca do »treh zadnjih problemov v Alpah«

Član AO Idrija Slavc Svetičič je v petih dneh preplezal Gr. Jorasses, Matterhorn in Eiger – Prvi dve steni s Poljancem, ki je prav tako član AO Idrija – Plezali tudi v Bernskih Alpah

LJUBLJANA – VChamonixusta začela Maja Dolenc in Mičo Kregar (oba AO Matica). 10. julija sta v lepem in toplem vremenu preplezala Contamine-Vaucher v Alg. du Midi (V, A+, 200 m). Potem so se skoraj z vsega sveta zbrali udeleženci mednarodnega srečanja v ENSA. Naše alpiniste sta zastopala Cene Berčič (AP Kamnik) in Pavle Kozjek (AO Matica), hrvaške pa Stipe Božič in Ana Mažar (AO Mosor – Split). Naša dva sta po poskusu vWalkerjevem stebru, iz katerega ju je pognalo poslabšanje vremena, 13. julija ponovila Contamine-Vaucher v Peigne, splitska naveza pa Ameriško direktno (VI) v Druju.

Sledilo je obdobje slabega vreme­na. Šele 17. julija se je toliko popravi­lo, da sta Berčič in Kozjek ponovila Centralni steber (IV-V, 200 m) v Pt. Charmozu. Za konec je tudi Kozjek sam preplezaj Hemming-Robbins v Druju. Dolenčeva in Kregar pa sta tega dne preplezala Angleško smer (VI, A2, 750 m) v Aiguille de Blatiere. Spustila sta se po isti, saj so bile v njej lepo nameščene zanke za spust.

Ekstremni smučarji Niko Mole, Marko Paternu in Andrej Zorčič, vsi člani AO Slovenijašport, so se za ko­nec smučarske sezone odpravili v sku­pino Mt. Blanca. Žal pa so naleteli (kot vsi) na slabe razmere, le vreme je bilo k sreči lepo in stabilno. 12. julija so smučali po ozebniku Pelerins v Chamoniških iglah. Ozebnik je v vrhnjem delu razmeroma ozek, smu­čanje pa je otežil še slab sneg. Ocena: S6/4—5, V, 400 m. Šest dni kasneje so se povzpeli na Mt. Blanc du Tacul in presmučali severna pobočja (S5/3. III+, 700 m). Led je bil k sreči pokrit s 15 centimetri novega snega. 22. juli­ja sta Mole in Zorčič smučala z Dome du Gouter (4300 m, III-, 1400 m), Paternu na prav z vrha (tretji naš predstavnik) Mt. Blanca (4820 m, IV, 2000 m). Vsi so smučali po ledeniku Bossons, razmere pa so imeli slabe, led in močan veter. Razen teh treh smukov so smučali še s Pt. Verta na ledenik Argentiere in izpod Col Maudit čez ledenik Geant. Pri njihovi »od­pravi« jih je podprl servis BEST iz Ljubljane, ki jim je odlično pripravil smučarsko opremo.

Alpinisti iz AO Črna (Jelen, Plesec, Lupša, Forsner, Razbornik, Keup, Kompan in Radovič) so 19. julija pre­plezali Rebro Brenve v Mont Blancu, naslednje načrte (Tacul, Verte, Courtes in Dru) pa jim je preprečilo neurje.

Vlasta Kunaver (Lj.-Matica) in Sandi Marinčič sta 23. julija prepleza­la Pyramide du Tacul (3468 m) levo od V raza (250 m, V+/IV-V), 4 dni kasneje pa tudi Angleško smer v Aig. de Blaitiere.

Stane Belak se je s svojim nemškim soplezalcem utaboril v Grindelwaldu. Vreme jima ni bilo naklonjeno. Naj­prej sta se 14. julija po Mittelegiju povzpela na Eiger, vmes bivakirala, nato pa v neurju po Z grebenu sesto­pila. Odmaknjeno in težko dostopno S. steno Schreckhorna (V, 55°) sta preplezala 17. julija. Pri večini sten v Bernskih Alpah je na vrhu tura opravljena šele na pol. Sestop je prav tako dolga zgodba in vsaj tako nevar­na kot vzpon. Mönchovo severno re­bro (V, 900 m) ste preplezala 23. julija in izstopila v divjanju nenapo­vedane hladne fronte, ki je zametla Alpe z novim snegom m prekrižala načrte tudi drugim navezam.

Tudi Tone (AO Kamnik) in Metod Škarja (AO Mengeš) sta obiskala Bernske Alpe: 17. julija sta v desetih urah preplezala ozebnik v S steni Lonzahornerja (3560 m), ki je oce­njen s TD (V, led spodaj 55°, zgoraj 60°, 900 m). Tri dni kasneje pa sta zmogla še novo smer, šele drugo v SZ ostenju Tyfelsgrata (3624 m), vrha v grebenu Breithorn-Breitlauihom nad dolino Lotschental. Spodaj sta plezala po ozebniku, (60°), zgoraj po rebru (V, 65°): višina 700 m, čas 9 ur. Da so stene tako osamljene (Tone Škarja jih je ogledoval že pred desetimi leti, ne da bi vedel, da čaka na sina kot part­nerja) je najbrž krivo predvsem to, da skoraj ni postojank in da so sestopi dolgi in zahtevni. Tudi tod je bil led trd in krhek in zato za plezanje naporen.

Največjo pozornost pa je vzbudila idrijska naveza Peter Poljanec – Slavc Svetičič. 13. julija sta prišla pod Grandes Jorasses in dve uri po polno­či (naslednjega dne) začela z vzponom po Cassinovi smer. V skoraj odličnih razmerah sta bila po 15 urah že na vrhu Walkerjevega stebra. Potem pa hitro v dolino in v Zermatt pod S steno Matterhorna. Tri dni po prvem (17. 7.) iz trojke od zadnjih proble­mov, sta preplezala še smer bratov Schmid. Tokrat sta imela že slabše razmere (še zjutraj je snežilo), plezala pa sta vendarle le osem ur. In potem kar brez počitka še pod Eiger. 21. julija, torej peti dan njune »trilogije«, je Slavc v vsega osmih urah preplezal še Klasično v S steni Eigerja. Oba jo zaradi nemogočih razmer prav gotovo ne bi zmogla brez bivaka. »Razmere so bile obupne,« je povedal Svetičič. Led je bil povsem črn in pokrit s kamenjem, skale pa s tenko plastjo ledu. Ves čas je moral plezati z dere­zami na nogah. Njuno dejanje močno izstopa iz letošnje dejavnosti naših al­pinistov v Zahodnih Alpah. Za to de­janje se je Svetičič načrtno pripravljal vse leto.

Vreme tudi v Dolomitih ni bilo naj­lepše, vendar je našim alpinistom v kopni skali uspelo nekaj dobrih vzpo­nov.

Franci Bračko in Tučič Joko (AO TAM) sta bila zadnji teden julija v Cinah: ponovila sta Preussovo poč v najmanjši Cini (V), Rumeni raz z levo varianto (VI, Al) v Mali Cini ter pro­sto še Cassin-Vitali-Pozzi (VII/VI). Iz smeri Cassin-Ratti pa ju je pregnalo hudo neurje. Presenetilo ju je, da je okolica koče nastlana s praznimi konservami in drugimi odpadki. Davek množičnosti?

Pavle Kozjek (Lj.-Matica) je 27. julija sam preplezal Smer vodnikov (V+, 800 m, 2 uri) v Crozzon di Brenta in sestopil po Preussovi smeri (V+/IV, 800 m). Z Alešem Dolen­cem sta 28. julija preplezala novo smer v SV steni iste gore po levem pasu črnih previsov, ki so jih pri neu­spešnih poskusih drugi ocenili kot ne- preplezljive. Lepo novo smer (Via Slovenia, VI A1/V+, V, 800 m, 9 ur, vse prosto – razen 4 m Al, odlična skala) so v koči na račun oskrbnika – nekdanjega slavnega plezalca Bruna Detassisa – spodobno zalili. Zato sta s Tinetom Miheličem 3 dni pozneje po­novila še Detassisovo smer v Brenti Alti (VI-, 550 m, 5.30).

F. S. in T. Š.

Še zmeraj največkrat zdrs

Po analizah GRS je najpogostejši vzrok nesreč v gorah zdrs na snegu in ledu, v strmi travi, na grušču, na mokri travi…

LJUBLJANA – Nekoliko zakasnjeno a vendar tako kot vselej se je letos začela planinska sezona. Letošnji sezoni je najbolj dalo pečat muhasto vreme: dolga zima, neustaljene in pogoste padavine, razme­roma nizke temperature, obilje snega v gorah. Vse to seveda zbuja tudi upravičeno zaskrbljenost, saj od slabih razmer do nesreče ni daleč.

V gorah doleti nesreča lahko vsako­gar, ne samo začetnika. Začetnik je žrtev zaradi neizkušenosti, izkušen planinec, alpinist pa dostikrat prav za­radi uspehov pozabi na previdnost ali pa hote oziroma nehote preveč tvega, je premalo pozoren, naredi to ali dru­go napako. Kaj vse se dogaja, nam nazorno povedo statistike in analize GRS, ki jih ta leto za letom opravlja koncem sezone in ko ocenjuje posa­mezne primere nesreče.

Na prvem mestu je neposredno in vselej zdrs. Zdrs na snegu in ledu, zdrs v strmi travi, na grušču, na mokri in suhi travi, med plezanjem v steni. Zdrs poruši ravnotežje hodca, da ta izgubi oporo na strmini, zaradi dina­mike gibanja ali okolja, v katerem se giblje, pa ponavadi ni sposoben drse­nja preprečiti in zaustaviti. Tako iz začetnega nenadejanega premika na­stane padanje z vsemi posledicami. Iz razpoložljivih podatkov vemo, da se zaradi zdrsa ponesreči od 30 do 48 odstotkov vseh ponesrečenih v naših gorah, nič drugače pa tudi ni drugod po svetu. Poudariti velja, da je to naj­bolj stalna postavka v pregledu ne­sreč, ki nikoli ne manjka in ne izo­stane.

Zadnja leta je močno porastlo šte­vilo nesreč alpinistov s padci v steni in veliko smrtnostjo. Vzroki so poleg zdrsov odkrušeni oprimki in stopi, po padcu samem pa igrajo veliko vlogo še izpuljeni klini, ki bi sicer morali zadržati strmoglavljenje in dokončno pogubo navez.

Upoštevati moramo, da naši alpini­sti in zahtevnejši planinci pogosto za­hajajo v tuja gorstva, katerih višina je mnogo večja kot je višina domačih gora

Prav tako narašča število težav za­radi povečanega telesnega napora. V preteklem letu je bilo takih primerov v celoti osem, troje od teh je bilo smrtnih. Civilizacija je močno načela odpornost in zdravje dolinskih ljudi: delo in različni pritiski, nenehno hite­nje, pomanjkanje telesnega gibanja, posedanje pred televizorji, kajenje, uživanje alkoholnih pijač, nezdravo ponočevanje, prevelika telesna teža in ne nazadnje razne organske okvare, katerih se prizadeti niti ne zavedajo, prispevajo k nesrečam, ki bi jih ob zdravem načinu življenja ne bilo.

Popotnik, ki krene v gorski svet bi moral biti pozoren še na marsikaj:

padajoče kamenje je lahko posledica preperevanja kamenine in težnosti brez posebnih zunanjih vzrokov, lah­ko ga povzroči naveza, ki pleza pred nami, skupina planincev, ki je odšla na pot pred nami, pasoča živina in divjad. Gamsi in kozorogi se pred člo­vekom praviloma umikajo prav tedaj, ko jih ta zmoti v njihovem naravnem okolju.

Strela je v naših gorah reden pojav in le redko mine leto, ko bi ne povzro­čila škode ljudem, znane pa so tudi smrtne nesreče večjega števila planin­cev v Kamniških in Julijskih Alpah, tako na Triglavu, Skuti, Kočni in dru­god.

Strela ne pride sama od sebe, pove­zana je s slabim vremenom, neredko z vremenskimi preobrati, ko so težave tudi z nenadnimi silovitimi ohladitva­mi ozračja in telesa in temu sledečo smrtjo zaradi mraza sredi poletja ali v drugih letnih časih.

Tipične so nesreče zaradi trganja planinskega cvetja, posebej planik. Slednje rastejo samo v pečevnatem, običajno izpostavljenem svetu. Strmi­na, krušljivo kamenje in skala ter neizkušenost ustvarijo razmere, ki jim povprečen planinec ni kos, posledica pa je neredko smrt, ki izhaja v določe­nem smislu tudi iz nespoštovanja na­vodil o varstvu narave. Vemo namreč, da gre skoraj vedno za trganje zaščite­nih rastlin, včasih tudi za nabiranje zdravilnih rastlin v visokogorju.

Na račun neizkušenosti v orientaci­ji, nepoznavanja poti, včasih slabih označb poti in slabega stanja varoval­nih naprav, klinov in pripomočkov kot so jeklene vrvi podobno redno nastajajo težave: planinci zaidejo, obtiče na neugodnem kraju, prebijejo noč na gori v prisilnih bivakih, v dolini pa povzročajo strah pri svojcih in ak­cije GRS, ki jih zaradi slabe obvešče­nosti in pomanjkljivih podatku redko išče tam, koder jih sploh ni.

Očitno je še vedno težava s kulturo hoje v gore.

Vsakdo bi domačim ali znancem moral ob vsakem odhodu navesti kam odhaja, po katerih poteh bo hodil in do kdaj se bo vrnil. Spotoma bi se moral vpisati v knjige v planinskih postojankah in na vrheh ter navesti smer nadaljnjega pohoda. Prav zato, ker so te knjige življenjsko vazen do­kument, pa bi moral vsakdo tudi pazi­ti, da bodo ostale cele, zavarovane pred slabim vremenom, ne pa jih uni­čevati kot je dandanes navada na vseh naših vrheh.

Nekaj besed bi kazalo posvetiti tudi obnašanju v gorah, v kočah in na po­teh: ponočevanje v kočah namesto spanja in nabiranja moči za preizkuš­nje ter napore naslednjega dne moti večino planincev, s katerimi dele stre­ho. Popivanje ali prekomerno uživa­nje alkoholnih pijač ponavadi sprem­lja taka veseljačenja in se včasih neha celo s težko pijanostjo ter ustreznim mačkom, ki kasneje med hojo niko­mur ni v korist. Kdor pozna te razva­de, se bo strinjal z oceno, da je najbrž marsikateri težki nesreči neposredno ali posredno kriv alkohol.

Po drugi strani pa primerjava med milijoni obiskovalcev gora in številom nesreč vendarle kaže, da velika večina spoštuje pravila varne hoje, upošteva nauke planinske šole in literature ter se obnaša samozaščitno. Večina ne­sreč je subjektivnega značaja, torej jih lahko preprečimo.

PAVLE ŠEGULA

ALPINISTIČNE NOVICE

Za tabor pod Mangrtom

Da bi bila organizacija spominske­ga tabora pod Malim Kontniškim Mangrtom kar najlažja, obvešča ko­misija za alpinizem PZS vse prijavlje­ne (in tiste, ki se še bodo – rok je 10. avgust), da sami pravočasno dvignejo potrdila za oprostitev plačila pologa v pisarni PZS. Tabor v spomin na Ta­maro in Pavla v Mangrtski dolini bo uradno od 26. t.m. do 2. septembra, odkritje spominske plošče pa bo pred­vidoma že v soboto. Udeleženci lahko pridejo za ves čas ali pa tudi le za nekaj dni. Imeti morajo s seboj vso potrebno opremo in hrano, priporo­čamo pa tudi novi plezalski vodniček, v katerem so vsi opisi in sheme ter skice. Vodja tabora bo Peter Podgornik.

F.S.�

Makedonci v Pamirju

Makedonski alpinisti, člani odprave »Pamir 84«, te dni najbrž že zapušča­jo tabor pod Pikom Komunizma, tako da bomo verjetno kmalu izvedeli o uresničevanju njihovih načrtov (na­menjeni so bili v S steno Komunizma in SV Korženevske. Vodja šestčlan­ske odprave je načelnik njihove KA Jovan Popovski (35), ki se z alpini­zmom ukvarja že od leta 1964 in je bil tudi član odprave v J steno Lotseja. Dimitar Iljevski je iz PD Pelister, Bitola, Slobodan Jovanovski PD Dračevo, Skopje, Borčo Jovčevski iz PD Keramičar, Titov Veles, Djorji Kostovski in Blagoj Lazarov pa sta tudi iz bitolskega PD Pelister. Večina jih je bila že članov odprave na Huascaran (Peru). Cilj Planinske zveze Ma­kedonije ostaja še vedno Mont Eve­rest, pred njim pa naj bi bila še ena odprava na kak višji nepalski vrh (kot enega od ciljev omenjajo Nupce, 7879 m). F.S.

Stenski koledar »Patagonija 85«

Planinsko društvo Trbovlje (Ulica 1. julija 10, 61420 Trbovlje, žiro ra­čun 52700-678-50454) pripravlja iz­dajo planinskega stenskega koledarja »Patagonija« z letnico 1985. Malo­prodajna cena je 250 din za izvod, format 32×46 cm, barvnih fotografij bo 13, pa še tekst v slovenskem in angleškem jeziku. Dohodek je name­njen financiranju alpinističnega odse­ka. Naročila sprejemajo do 31. t. m. Ob večjem nakupu nudijo tudi mož­nost natisa propagandnih besedil. Ko­ledarjev s posnetki Fitz Roya in pata­gonskih gora sploh, doslej pri nas še nismo imeli. F.S.

Tudi Atlas je zanimiv

V kratkem bo v Maroko odšla če­tverica mladih: Petra Marko in Tone Golnar, člana AO iz Maribora, Zoran Vules iz društva za prosto letenje in Božidar Manfreda iz kranjskega druš­tva za raziskovanje jam. Njihov cilj je Moyen Atlas, cilji pa poleg čisto popotovalnih tudi alpinistični in »zmajarski«. Konec avgusta ali septembra pa se v maroški Atlas odpravljajo tudi Gorenjci. F.S.

Iz alpinističnih odsekov

AO Jesenice: Po Paklenici so neko­liko popustili, šele po koncu pouka je delo spet oživelo. Precej so plezali v Šitni glavi in Mali Mojstrovki, v Zad­nji Mojstrovki sta Noč in Volontar ponovila Žleb. Plezali so tudi na trentski strani v Srebrnjaku in Pelcu. Poročajo tudi o dveh novostih: Majaž  Ravhekar in Igor Zalokar sta preplezala novo – Strojniško varianto Zapeljivke v JV steni Šitne glave (80 m, VI/V). Uroš Bernardič in Ravhe­kar pa sta preplezala Zajedo v pred­njem vrhu Ruse peči (V/IV, II-III, 300 m, 3 h). Druge pomembnejše po­novitve: Šite (Belač-Zupan) – Ravnik-Zupančič, Triglav – Dolga Nem­ška: Kocjančič-Babič in Pajovič-Zupančič, Peternelova z Ladjo: Marič- Zupančič, Ljubljanska: Noč-Ravnik, Travnik – Zajeda: Ravhekar-Ravnik, Aschenbrenner: Ravhekar-Ravnik, Tshadova: Babič-Zalokar, Špik – Krušičeva, spodaj Skalaška: Noč- Ravnik.

Soški AO: Za deseti skupni in obe­nem prvenstveni vzpon sta Janko Hu­mar in Peter Podgornik hotela naredi­li nekaj »konkretnega«. Našla sta še eno od nedotaknjenih velikih primor­skih sten – severno steno vrha Polic, ovešeno z velikimi strehami, najbolj diviji del ostenja med Rombonom in Črnelskimi vršiči nad dolino Možnice: višina 700 m, VI, 2 mesti Al in A2, 19 ur, 28. in 29. 7., brez lahkega razte­žaja, mestoma zelo krušljivo, mesto­ma pa zelo lepo. Brez celega komple­ta friendov je ni za ponavljati.

Kamnik: Danilo Golob je z Roma­nom Mihajlovičem (Novo mesto) pro­sto ponovil Helbo v Triglavu, z Mar­kom Prezljem preplezal Levo in De­sne v Dedcu, z Ano Laznik (Zgornje- savinjska AS) pa Šarino poč. Golob, Nadvešnik in Prezelj so ponovili La­hovo v Vežici, Pollak in Kregar pa Direktno in Tri svedrovce v Štruci. V začetku avgusta je 5 članov PD in 4 alpinisti odšlo v poljske Visoke Tatre, GRS bo vodila vzpon PD SCT na Finsterarhorn, Berčič in Gladek pa odhajata v Zermatt.

Tržič: Filip Bence se je 27. julija spet sam »malo zapodil po stenah na­ših lepih gora« in v Martuljku na isti dan splezal Schinkovo (gor) in Jesih- Potočnik (dol) v Frdamanih policah, ter Debelak-Deržaj-Žumr (gor) in Graben (dol) v Špiku. Pohvalil je le­poto D.-D.-Ž. v Špiku in meni, da je pomanjkanje opisov krivo, da jo mla­di tako malo plezajo.

Železničar-Črnuče-Soški AO: Mir­ko Kranjc in Bojan Počkar sta prosto ponovila Varianto v Travniku, Edo Kozorog in Kranjc pa prav tako pro­sto JLA v Šitah. Sodita, da zasluži oceno VI+/VI. Praprotnik Mitja in Ferenc Aleš sta opravila 1. PP in obe­nem 1. P Bregarjeve spominske v Luknja peči (IV-V, 300 m), Jernej Stritih in Počkar prav tako 1. PP in 1. P Lukčevega stebra v Macesnovcu (VI, V+/III-IV, 300 m), oboje 28. 7.

Idrija: Ivan Menard in Emil Tratnik sta ponovila zadnje čase spet »obuje­no« smer Juvan-Šteblaj v Široki peči, France Gnezda in Menard pa smer Bučer-Kristan v Malem Oltarju.

Kranj: Srečo Rehberger je 28. juli­ja v navezi z Nušo Romih opravil 1. PP Cizljeve smeri v Špiku (1 mesto VII, dve VI-). Isti dan sta Jože Povšnar in Bine Šter prav tako opravila 1. PP Libereške v Frdamanih policah (1 raztežaj VI+, sicer V+), naslednji dan pa sta preplezala še kombinacijo Skalaške in Krušičeve v Špiku. V Tri­glavu sta 29. julija Igor Kalan in Miha Kuhar verjetno prva ponovila Belo past (V+).

Zgomjesavinjska AS: Zelo veliko so plezali v Rinkah, Ojstrici, Dedcu, Vršičih, Grudnik in Supin pa sta po­novila Direktno v Štajerski Rinki.

Celje: Centralni steber Dedca sta ponovila Banič (PP) in Šega, smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu Povše in Knez (PP), Centralno zajedo v Tur­ski gori (PP) Banič in Smodiš, Tri svedrovce v Štruci Povše in Knez (Im­pol), Modec-Režek v Štajerski Rinki

Smodiš in Ivakič, prvenstveno smer v Mali Rinki Banič in Knez, oba pa še (1. PP) skupaj s Šego smer Kotnik- Verko (VI+), v Turski gori.

T. Š.

Iran in Turčija

Lazar Popara je vodil skupino 39 planincev in alpinistov iz vseh koncev Jugoslavije na Ararat (5165 m), Demavend (5671 m) in Alam Kuh (4840 m). Vsa pot je bila dolga 8900 km in je trajala 25 dni.

GlasizAmerike

Lidija Painkiher je že dobro leto v ZDA (P. O. Box 11905, TAHOE PARADISE, CA. 95805, USA) in predvsem pleza v Yosemitih. Poleg mnogih krajših smeri s težavami do 5.12 je preplezala Z steno El Capita­na (20 raztežajev 5.11 d), z Jayem Smithom pa končujeta prvenstveno smer v steni Middle Cathedral Rock. Od predvidenih 18 raztežajev sta jih do 25. julija preplezala 7 s težavami 5.11c).

Ponuja se ji priložnost, da bi se udeležila ameriške odprave po Jugo­slovanski smeri na Everest spomladi 1985. Sedaj je prva rezerva (ob 23 članih), vendar za potrditev potrebuje denar. Poslala je vprašalnik o potreb­ni opremi, žičnici na Lho-La, poteku odprave, logistiki, tehnični shemi smeri, kisiku, hrani. Na seznamu čla­nov je nekaj znanih imen (vodja Dave Saas, namestnik Bill Forrest, plezalski vodja Jim Bridwell, Jay Smith, Rodney Korich itd.). Torej klasično or­ganizirana velika odprava z vrhunski­mi alpinisti.

Tamarina planinska pot ( PRIM. NOVICE, 3. 8. 84 )

(mh) — V večnamenskem pro­storu otliške osnovne šole v soboto zvečer skorajda ni bilo več prostora, ko je mati tragično preminule alpi­nistke Tamare Likar domala dve uri in pol prikazovala diapozitive s hče­rinih planinskih poti in alpinističnih vzponov, ki jih je opravila skupaj s Pavlom Podgornikom, s katerim sta v isti navezi umrla v stenah Mangarta.

Krajani, začudeni, da je takšna predstavitev oziroma prireditev sploh še mogoče brezplačna, so bili navdušeni nad posnetki in spremno besedo. Aconcagua, evropski in do­mači vrhovi so bili Tamari pri srcu, odraščala je z njimi, jim posvetila vse svoje proste ure – žal pa se je njena življenjska pot mnogo, mnogo prez­godaj utrnila, ji preprečila nadaljnje vzpone in osvajanje novih vršacev.