Tedni sredi poletja so vse bolj vroči tudi v Alpah. Andrej Štremfelj je zadevo opisal takole: »Našpičeni za Mt. Blanc smo uživali v vzponu na Gran Paradiso. V Chamonixu pa nas je pretresla smrt dveh plezalcev v najbolj nevarnem delu vzpona nad Tette Rouse. Odločili smo se, da se te `ruske rulete´ ne gremo.«
Na s. straneh AO Kranj pa je zapis Aleša Sedeja: »Še dobro, da smo se navezali, preden smo začeli z nadaljnjo hojo po grebenu nazaj proti koči. To je Jureta rešilo, da ni padel še globlje v ledeniško razpoko na grebenu. Jure, Rebeka, Kristjan in jaz kot zadnji. V nekem trenutku vidim Rebeko na tleh in sprva nisem vedel, kaj se dogaja, potem pa pogledam naprej in o Juretu ne duha ne sluha. Rebeki rečem, naj se obrne in bolje postavi. Hitro sem šel do razpoke in vidim Jureta, kako nekih 7-8m nižje visi na vrvi. Sprva ga sicer nisem videl, saj je bil skrit za vertikalnim ovinkom, šele ko je pogledal izpod strehe te vijugaste razpoke, sva lahko navezala stik. »Jure, je vse v redu? Si poškodovan?« Na srečo mu ni bilo nič, tako, da sem se hitro lotil priprave sidrišča v snegu in smo naredili prenos obremenitve na sidrišče ter osvobodili Rebeko, ki se je s popkovino vpela v sidrišče in izpela iz vrvi. Vrv se je za cel meter zarila v sneg in ni šla nikamor. Probali smo potegniti štrik, a se ni premaknil več kot za 20 cm. Ni druge, kot da sem iz ruzaka vzel reševalno vrv in jo spustil do Jureta, ki si jo je vpel v pas. Na rob sem postavil ruzak in Juretu rekel, da ga bomo s pomočjo škripca potegnili ven, če pa ima le možnost, pa nam naj malo pomaga s plezarijo iz razpoke. Ta čas je Oblak prinesel še prižemo in s skupnimi močmi smo Jureta potegnili iz razpoke. Ruzak, ki je bil na robu, sem moral držati, saj se nam je premikal in štrik je rezal sneg. Malo drugače kot pa na prikazih in vajah. Tam se mi to še ni zgodilo. Kaj takšnega nisem pričakoval, da se mi bo kdaj zgodilo, pa vendar. Če stopaš po meji varnosti in nevarnosti, moraš imeti vedno nekje zadaj, da so te stvari možne. Edino, na kar lahko vplivaš, je na znanje, ki ga uporabiš v teh situacijah, da nekomu lahko nudiš pomoč. Dobra šola za naprej, katera mi je dala vedeti, da je treba manevre res dobro poznati in jih vsako leto obnavljati.«
Prav nepredvidljivost gorskega sveta je tisto, kar nudi čar dejavnosti. Problem je, da je včasih ali pa celo prevečkrat šolnina zelo draga in niti zaupanje v gorskega vodnika ne prinaša popolne varnosti.
V zelo visokih gorah pa je razkorak med življenjem in smrtjo včasih …
Češki alpinist Jaroslav Bánský je umrl v Karakorumu
V Karakorumu je v četrtek (16. julija 2026) tragično umrl češki alpinist Jaroslav Bánský (46), član odprave, ki je skupaj z Radoslavom Grohom in Zdeněkom Hákom poskušala opraviti prvenstveni vzpon na Biarchedi II (6.781 m). Nesreča se je zgodila med vzponom.
Bánský je bil izkušen alpinist in dolgoletni član GRS Krkonoše, v Karakorumu pa je z istima soplezalcema že opravil več vrhunskih vzponov – med drugim prvi vzpon na Muču Kiš (7.480 m) ter prvenstveni vzpon na Hunza Peak (6.300 m).
Le nekaj dni pred nesrečo je ista trojica dosegla izjemen uspeh: prvi vzpon na Biarchedi I (6.810 m) in smučarski spust v okviru projekta Ski and climb virgin summit. V štirih dneh so se od Laila Peak BC povzpeli na vrh, zadnji skalni greben (M5) preplezali brez smuči, 6. julija stopili na vrh ter se s smučmi spustili skoraj do Masherbrum BC.
Tragična nesreča je tako prekinila izjemno uspešno odpravo, ki je v nekaj dneh opravila enega najpomembnejših prvenstvenih vzponov letošnje sezone.
Na Biarchedi II se beleži med drugim solo vzpon Jerzyja Kukuczke (1984) in prvenstveno smer Prezelj–Jošt–House (2003).
NOVOSTI OD TAM
The Leopard of higher ground (7b, 1500 m)
Nova smer v zahodni steni Taa Hurutum (Tahu Rutum) 6651 metrov
Med 15. in 29. junijem 2026 je trojica alpinistov – Siebe Vanhee, Sean Villanueva O’Driscoll in Symon Welfringer – preplezala novo, 1500‑metrsko linijo v popolnoma deviški zahodni steni Taa Hurutuma (6651 m) nad ledenikom Hispar v Karakorumu. Smer so poimenovali The Leopard of Higher Ground, ocenjena je 7b, plezana pa je bila v čistem bigwall/alpskem slogu z večdnevnim bivanjem v portaledgih. Ekipa je na steni preživela 15 dni, vključno s tridnevnim čakanjem v snežnem neurju. 27. junija so stopili na vrh – šele drugi dokumentirani vzpon na goro po japonski odpravi leta 1977. Smer je posvečena Kyleu Dempsterju, ki je leta 2008 poskušal prav to steno in nanjo opozoril kot na eno zadnjih velikih nepreplezanih sten Himalaje.
Nova poljska smer na Ranrapalci: Apu Rimak – Glas duha gore
V južni steni Ranrapalce (6162 m) v perujski Cordilleri Blanci je 13. julija 2026 nastala nova tehnična smer. Poljski alpinisti Wojtek Bojanowski, Krzysztof Zabłotny in Bartosz Zielonacki so v odličnih razmerah preplezali približno 750 metrov strmega snega, ledu in mešanega terena ter smer poimenovali Apu Rimak – Glas duha gore.
Ocena: TD, M4+, WI4, 65° (max 85°)
Višina: ~750 m
Slog: alpski, v enem dnevu
Smer so zaključili na vršnem grebenu, približno 100 metrov pod vrhom, kjer je ekipa zaradi slabih razmer in hitrega poslabšanja vremena sprejela racionalno odločitev o takojšnjem spustu po smeri.
Po besedah članov naveze so bile razmere v steni izjemno dobre: trd, nosilen sneg, led v odlični kondiciji, stabilne temperature v jutranjem delu dneva.
To jim je omogočilo hitro in tekoče napredovanje po steni. Težave so se pojavile šele na grebenu, kjer je bil teren nepredvidljiv, vreme pa se je začelo naglo kvariti.
Čeprav je do vrha manjkalo le nekaj deset metrov, je ekipa sprejela odgovorno odločitev o prekinitvi vzpona. Greben je bil po njihovih besedah nevaren, z občasnimi pršnimi plazovi in slabšo strukturo snega.
Spust po novi smeri je potekal brez zapletov.
Vzpon je bil del Polskiego Himalaizmu Sportowego in Mladinske skupine PZA, ob podpori Poljskega alpinističnega zveze ter Ministrstva za šport in turizem. Poljska scena v zadnjih letih intenzivno razvija tehnični himalajski alpinizem, pri čemer Cordillera Blanca ostaja eno ključnih poligonov.
Nova smer v Marmarolah: Laura non c’è na Torre Laura
Andrea Gremes – Federico Pallanch, junij 2026
V začetku junija sta Andrea Gremes in Federico Pallanch v osrčju Marmarol (Dolomiti) odprla novo večraztežajno smer Laura non c’è na Torre Laura, samotnem stolpu nad Pian dei Buoi. Gre za približno 300‑metrsko linijo, ki poteka po vzhodni steni stolpa — delu, kjer doslej ni bilo znanih vzponov.
Kot poudarja Gremes, je bila osnova celotnega projekta prijateljstvo. Pallanch, dolgoletni prijatelj in alpinist, ki je letos znova našel pot nazaj k skali, je bil tisti, ki je med povratkom z vzpona na Pupo di Lozzo opazil neizkoriščeno steno. Ideja je bila sprva druga, a Torre Laura je hitro postala glavni cilj.
1. junija sta se lotila prvega poskusa. Vstopila sta v sistem ramp in diedrov pod Monte Ciareido, kjer sta našla stare ostanke preteklih poskusov, nato pa zavila levo proti Torre Laura, v povsem neobiskan svet.
Smer se začne z lažjimi odstavki, nato pa preide v resnejše plošče in diedre do VI stopnje, ki zahtevajo natančno plezanje in dobro orientacijo. V zgornjem delu ju je čakala ključna dolžina: kompaktna stena z minimalnimi možnostmi za varovanje, kjer je Gremes moral kombinirati Totem, chode, lame in dva nova spita.
Med plezanjem ju je spremljalo nestabilno vreme, ki je večkrat grozilo s ploho. Po skalni “šuski”, ki je poškodovala vrv, sta se odločila za prečenje proti sosednji smeri Tutta Vita in tako varno dosegla vrh.
27. junija sta se vrnila, tokrat z jasnim ciljem: smer dokončati. Pallanch je vodil spodnji del, Gremes pa je ponovno prevzel ključni raztežaj, ki je brez dodatne opreme postal bolj tekoč in uživaški. Sledila sta še dva raztežaja po izpostavljenem spiglu in lažjem terenu do vrha Torre Laure.
Na zadnjem raztežaju je Pallanch v šali vprašal: »E Laura dov’è?« Gremes je odgovoril: »Laura non c’è.« Ime je bilo rojeno.
Lokacija: Torre Laura, Marmarole (Dolomiti)
Višina: ~300 m
Težavnost: do VI
Slog: kombinacija naravnega varovanja, klini, nekaj svedrovcev
Pristop: Pian dei Buoi
Značaj: plošče, diedri, kompaktna stena, izpostavljen zgornji del
Priporočljivo: za izkušene naveze, ki obvladajo orientacijo in mešano varovanje
Laura non c’è je nova, elegantna linija v manj obiskanem delu Marmarol — smer, ki združuje prijateljstvo, raziskovanje in klasični dolomitski slog. Gremes in Pallanch sta jo po odprtju tudi temeljito očistila, zato je pripravljena za prihodnje ponovitve.
Nova smer v Dolomitih: Sassongher Challenge 2
Prvenstvena: Christoph Hainz (junij 2026)
Prva P: Andrea & Maria Oberbacher (23. 6. 2026)
Druga P: Christoph & Katharina Hainz
Na južnih pobočjih Sassongherja nad Colfoscom je nastala nova, razgibana in odlično opremljena večraztežajna smer Sassongher Challenge 2. Gre za nadaljevanje projekta, ki ga je začel Christoph Hainz, in ki se lahko smiselno poveže s smerjo Sassongher Challenge 1 v skupno 23‑raztežajno linijo.
Smer ponuja raznoliko plezanje v zelo dobrem dolomitskem apnencu, z odlično opremo (široka uporaba svedrovcev in več normalnih klinov). Kljub dobri zaščiti ohranja alpinski značaj: orientacija, prehodi med ploščami in zajedami ter izpostavljenost so pristni.
Težavnost: 6b (obvezno 5c)
Višina: ~220 m
Število raztežajev: 6
Oprema: vsa stojišča so opremljeni z dvema svedrovcema
Ključni raztežaj: 10 m močne plezarije v 5. raztežaju (6b), možno obvoziti levo
Čas plezanja: 2–3 h
Material: 12 kompletov, 60‑m vrv
Od zadnjega stojišča je do markirane poti le 5 minut, do vrha Sassongherja pa približno 10 minut.
Pecà Mortal (707 m, 7a+ max.)
Na Marmoladi – Pale de i Menin sta Federico Dell’Antone in Elia Schena po skoraj treh mesecih intenzivnega dela splezala novo, izrazito tehnično zahtevno in estetsko linijo Pecá Mortal.
Pale de i Menin je stranski, izrazit stolpasti sektor v južni steni Marmolade. Gre za vzhodni, kompaktni del ogromne južne stene. Smer poteka po do zdaj nepreplezani, izjemno kompaktni coni stene in se zaključi neposredno pri prvem odseku žičnice na El Banch, kar ji daje edinstveno lego in izstop.
Pecá Mortal ponuja 707 metrov plezanja, z oceno 7a+, opremljena je s svedrovci, a varovanje vključuje metulje do velikosti 2.0 (rumeni). V celoti je bila smer navrtana od spodaj, v izmeničnem vodenju, kar je zahtevalo devet dolgih delovnih dni, številne vzpone po statičnih vrveh, prenašanje težke opreme in vztrajanje v slabem vremenu. Dell’Antone in Schena sta sledila popolnoma naravni liniji, brez forsiranja prehodov; ključni trenutek je bila odločitev, da ne prečita slovitega Scudo Grigio, saj bi to porušilo logiko smeri.
V začetku julija sta se vrnila in smer preplezala v prostem slogu, kar je projekt zaokrožilo v najlepši možni obliki. Smer je opremljena za spuste po vrvi, a avtorja priporočata udoben sestop po grebenu Banch in Valon d’Antermuoia (približno 1 ura). Za ponovitev je treba računati okoli 10 ur plezanja.
Nova večraztežajna smer v Surtani: Boes Mannos (5c+)
V stenah Surtana (Dorgali, Sardinija) je nastala nova večraztežajna smer Boes Mannos, ki sta jo po dveh letih priprav in zamikov dokončala Corrado Pibiri, Lorenzo Cervini in Bruno Vitale. Linija poteka levo od smeri Ci vuole OreCCHIO, v kompaktni, izjemno kakovostni skali, in ponuja 3–4 raztežaje plezanja do ocene 5c+.
Smer je odprta v tradicionalnem slogu: varovanje z nutsi in frendi, fiksi le tam, kjer ni drugih možnosti; sidrišča so opremljena. V zgornjem delu se smer za kratek čas priključi Alpinisti Efficienti, nato pa po lastnem lahkem diedru doseže skupni izstopni pomol.
Ime Boes Mannos izhaja iz sardinske folklore – po značilnih maskah iz Ottane.
PABERKI OD TAM
Tabor AO Ajdovščina v Dolomitih 2026: dnevi pod stolpi San Martina
Gorska skupina Pale di San Martino je konec junija gostila alpinistični tabor AO Ajdovščina, ki je med 25. in 28. junijem potekal v dolini Val Canali, s kampom Castel Pietra kot domačo bazo. Dolomitska kulisa, ki se nad dolino dviga v ostrih stolpih, gladkih ploščah in dolgih razčlembah, je znova pokazala, zakaj ostaja eden najprivlačnejših plezalnih laboratorijev v Evropi.
Za Mateja, ki se je tabora udeležil prvič, je bila izkušnja skoraj razsvetljujoča. Že po prvem dnevu mu je postalo jasno, zakaj se ljudje radi vračajo v Dolomite: mogočne stene, dobra družba in nekaj dni stran od vsakodnevnega ritma ustvarijo prostor, ki ga je težko primerjati s čim drugim. Plezanje je bilo prilagojeno znanju in izkušnjam posameznikov, zato se je ves čas počutil varno, vodeno in hkrati dovolj izzvano, da je napredoval. Vzdušje v skupini je bilo sproščeno, polno zgodb, ki jih alpinisti nosijo s seboj kot dodatno opremo — pogosto več kot klinov.
Vreme je večino časa sodelovalo. Brez neviht, brez dežja, z ravno pravšnjo temperaturo za dolge smeri. Le pot proti Rifugio Treviso je pokazala, da je v Dolomitih mogoče doživeti tudi “hojo pod tušem”, ko se je visoka vlaga v gozdu zgostila v skoraj tropično soparo.
Matej je tabor opisal kot odličen uvod v alpinistične dogodivščine in kot potrditev, da je izbira športa za srednja leta zadela bistvo: gibanje, družba, zgodbe in stene, ki te sprejmejo, ko jim daš čas.
Tabor je potekal v ritmu višjih smeri, zgodnjih odhodov in večernih debat ob kampu. Prvi dan je skupina razpršila svoje naveze po različnih stolpih nad Val Canali. Na Cima della Madonna je več navez plezalo znameniti Spigolo del Velo, elegantno linijo, ki se dviga 430 metrov nad dolino. Drugi del ekipe je izbral Cima Canali in plezal Fessuro Buhl, medtem ko je Punta della Disperazione gostila več navez v smereh Timillero–Secco in Giuliana, ki sta se izkazali za idealen uvod v dolomitsko plezanje.
Drugi dan je bil v znamenju ponovitev: Spigolo del Velo je znova privabil tri naveze, Sass d’Ortiga pa dve, ki sta plezali zahodni raz — smer, ki je zaradi svoje logične linije in dobre skale pogosto prva izbira v tem delu Dolomitov.
Tretji dan je bil posvečen Cima Rodi, kjer sta dve navezi preplezali Via Castiglioni, klasično smer, ki s svojo umirjeno težavnostjo in lepimi prehodi ponuja odličen kontrast bolj izpostavljenim stolpom v okolici.
Zadnji dan je bil namenjen zaključnim vzponom: Sass d’Ortiga je znova gostila navezo, medtem ko je druga ekipa plezala Fessuro Franceschini na Dente del Rifugio — smer, ki s svojo kompaktno skalo in jasnimi prehodi lepo zaokroži tabor.
Tabor AO Ajdovščina v Dolomitih 2026 je bil štiri dni dolga zgodba o plezanju, družbi in prostoru, ki alpiniste vedno znova povabi nazaj. Pale di San Martino so se pokazale v najboljši luči: stabilno vreme, odlična skala, raznolike smeri in kamp, ki je postal majhna skupnost ljudi, povezanih z istim ritmom — ritmom stene.
Za Mateja je bil to prvi tabor, a po njegovih besedah verjetno ne zadnji. Dolomiti imajo to sposobnost, da človeka sprejmejo, ga izzovejo in mu hkrati pokažejo, zakaj se je vredno vračati.
Podaljšan vikend v Jorassih
Domen Košir je z Jurijem … preživel podaljšan vikend v osrčju francosko‑italijanskih Alp, kjer se je rodila ena najlepših, a tudi najresnejših klasik: Walkerjev steber na severni steni Grandes Jorasses. V petek sta se odpravila od doma proti Chamonixu, a ju je že ob prihodu pričakala prva ovira — zaradi stavke železničarjev je bilo treba pot do koče Leschaux opraviti peš. Dolga dostopna pot, ki se vije pod ledeniškimi seraki in med granitnimi stolpi, je tako postala uvod v turo, ki zahteva potrpežljivost, vztrajnost in dobro navezo.
V soboto sta se lotila glavnega cilja: prečenje Walkerjevega stebra, ene najznamenitejših smeri v Alpah, ki se dviga nad ledenikom Leschaux kot mogočen granitni monolit. Smer je dolga, razgibana in polna zgodovine — od prvih vzponov do sodobnih hitrih prečenj — a Domen jo je opisal preprosto: »Lepa smer in dolga tura.« Vrh Grandes Jorasses je dosežen šele po številnih raztežajih, prehodih, prečnicah in izpostavljenih mestih, ki zahtevajo zbranost od prvega do zadnjega metra.
Po vrhu je sledil sestop do bivaka Boccalatte, ki je sam po sebi resna naloga. Jurij je bil tisti, ki je po Domnovih besedah poskrbel za idejo in vzpodbudo na sestopu — kar pove veliko o dinamiki naveze, ki je v takšnih stenah ključna. V nedeljo sta se spustila v Courmayeur in se od tam odpeljala domov, utrujena, a zadovoljna, z občutkom, da sta preplezala smer, ki je več kot le linija v steni: je del alpinistične mitologije.
Podaljšan vikend, ki se začne s hojo zaradi stavke in konča s prečenjem ene najveličastnejših sten v Alpah, je Domen strnil preprosto, a povedno. Včasih je dovolj le dobra ideja, prava naveza in nekaj dni, da se zgodi tura, ki ostane.
NOVOSTI OD TOD
Koroška Rinka: Matevž Zevnik in Šimen Zavrl v iskanju Belega pajčolana – in plezanja nove variante
V petek, 10. julija 2026, sta se Matevž Zevnik in Šimen Zavrl odpravila v severno steno Koroške Rinke, z namenom preplezati smer Beli pajčolan. A kot se v Kamniško‑Savinjskih Alpah pogosto zgodi, je stena ponudila nekaj drugega: manj znano, verjetno še neopisano varianto, ki se po skici in vpisih ne ujema z nobeno od obstoječih smeri.
Dostop je potekal v mrzlem vetru, ki je v tem delu stene skoraj stalnica. Vstop sta nekaj časa iskala, nato pa se odločila za linijo nekoliko levo od snežišča ob ozebniku in desno od široke poči, ki se vleče proti levi. Po nekaj metrih plezanja sta našla star klin — edini, ki sta ga videla do zadnjega raztežaja. To je bil znak, da sta na terenu, ki ga je nekdo nekoč že prečil, a nikakor ne v smeri, ki jo opisujejo vodniki.
Prvi raztežaj sta potegnila levo po rampi, nato desno do pod votline z izrazito poči na desni. Po njej sta splezala navzgor, nato pa levo čez rob v žleb, ki sta mu sledila do konca. Od tam sta prečila levo po gredi do velike skale, nato pa vstopila v plitev žleb, ki se proti vrhu zaključi v kamin. V njem sta stala na frende in zatiče, saj je skala ponujala dovolj naravnih možnosti za varovanje.
Kamin zapre previs, ki ga je bilo treba premagati po zajedi. Previsom sta se nekaj časa izogibala po gredi pod njimi, nato pa šla naravnost čez in do police, ki vodi desno. Tam sta končno zagledala kline — prvič po vstopu. Sledil je detajl smeri: zajeda v ploščah, ocenjena s VI‑, ki izstopi tik ob stolpu. Po opisih naj bi Beli pajčolan tu zavijal levo na plate, a naveza je šla naravnost gor, kar je verjetno razlog, da se smer ne ujema z nobeno znano linijo.
Iztopila sta levo do stolpa, nato nekaj metrov navzdol, kjer se teren odpre v šodrasto polico. Le deset metrov višje sta stopila na markirano pot. Po kratkem sprehodu sta se povzpela še na vrh Rinke in se nato spustila v dolino. Ob povratku sta pobrala še klin, ki jima je na začetku padel iz stene — simboličen zaključek dneva, ki je bil bolj raziskovanje kot ponovitev.
Matevž in Šimen sta tako verjetno preplezala novo varianto v severni steni Koroške Rinke. Stena je znova pokazala svoj značaj: malo informacij, malo sledi, veliko možnosti. In prav to je tisto, kar v Kamniško‑Savinjskih Alpah vedno znova privlači naveze, ki iščejo nekaj več kot le smer — iščejo zgodbo.
Ojstrica, smer Amadeus
Marko Volk: Smer je v celoti prosto preplezana
PABERKI OD TOD
Helba + Čopov steber: dolg dan v severni steni Triglava
V nedeljo, 12. julija 2026, sta Črt Ševerkar (AO Litija) in Matic Dolinšek (AO Železničar) v severni steni Triglava opravila vzpon, ki združuje dve izraziti smeri: elegantno linijo Helbe in legendarni Čopov steber. Kombinacija, ki se v steni naravno dopolnjuje, je zahtevala enajst ur neprekinjenega plezanja, natančnega branja terena in precejšnjo mero psihične vzdržljivosti.
Helba je smer, ki poteka po jasnih prehodih v osrednjem delu stene. Skala je presenetljivo dobra, plezanje pa tekoče in logično, z ravno pravšnjim značajem, da se človek v njej počuti kot v klasični triglavski smeri, a z modernim pridihom. Za dodatno varovanje sta plezalca potrebovala le metulje, saj je smer dobro opremljena tam, kjer je to res potrebno. Njena posebnost je izpostavljena prečka v šestem raztežaju, ki zahteva zbranost, ter kratek, a izrazit bolderski detajl, ocenjen s VII+. Gre za en sam gib, a tak, ki ga ni mogoče podcenjevati. Ta del je opremljen s svedrovci, zato je smiselno izdelati sidrišče tik pod detajlom, na koncu prečke, in še eno na začetku, kot je označeno na več skicah. Takšna postavitev močno olajša varovanje napredujočega.
Zahtevna je tudi zadnja izstopna zajeda, ki po intenzivnosti lepo napove, kaj sledi v nadaljevanju: vstop v Čopov steber, smer, ki je za mnoge alpiniste skoraj obred. Čopov steber je simbol severne stene, smer, ki jo večina želi preplezati vsaj enkrat v življenju. Kot je zapisal Črt: »Mislim, da je enkrat dovolj.« Ta stavek pove veliko o resnosti in dolžini smeri, ki se v kombinaciji s Helbo spremeni v celodnevno preizkušnjo.
Do roba stene sta potrebovala enajst ur – čas, ki pove več kot ocene, številke ali tehnični podatki. Gre za vzpon, ki zahteva zrelost, dobro kondicijo, poznavanje stene in sposobnost ohranjanja ritma, ko se dan počasi nagiba proti večeru.
Fotografija z vrha, posneta 13. julija, prikazuje Matica Dolinška in Črta Ševerkarja – utrujena, a zadovoljna, z izrazom, ki ga poznajo vsi, ki so kdaj preplezali severno steno: mešanico olajšanja, ponosa in tihega spoštovanja do gore.
Der Piefke und das Biest — Beljaški turn
Nives Meroi, Romano Benet in Tine Cuder …
Po sledeh Ignazia Piussija: Janko Humar in prijatelja v smeri čez Pinnacolo Trbiške Krniške Špice
Ignazio Piussi je med letoma 1950 in 1970 veljal za enega najizvirnejših in najdrznejših skalnih plezalcev italijanskega alpinizma. Njegovo ime je povezano z najtežjimi stenami Alp – od Civette in Torre Trieste do Freneyevega stebra pod Mont Blancom. A za slovenske plezalce ima Piussi še dodatno dimenzijo: bil je sosed iz doline Reklanice, človek, ki je kot prvi začrtal smeri v osrednjih vertikalah Malega Mangarta, Vevnice in številnih drugih stenah zahodnih Julijcev. Njegove smeri so neposredne, brez ovinkarjenja, speljane čez najstrmejše dele sten – in prav takšna je tudi smer čez Pinnacolo Trbiške Krniške Špice.
To smer si je za cilj izbrala naveza, v kateri je bil tudi Janko Humar, skupaj s prijatelji Damjanom in drugimi člani ekipe. Že dostop je bil tokrat nekoliko modernejši: na Damjanov predlog so si ga skrajšali z e-kolesi, ki so jih presenetljivo hitro pripeljala čez mukotrpno gozdno cesto do poti 618. Od tam naprej se dolina Mrzle vode odpre v enega najbolj divjih zatrepov Julijskih Alp – ostro nasprotje sončne in prijazne Bele vode na drugi strani grebena.
Začetni metri smeri so bili dovolj lahki, da se je naveza ogrevala nenavezana. A stena je hitro pokazala svoj pravi obraz. Orientacija v spodnjem delu ni samoumevna; po začetnem “kiksu” so našli pravi potek in se lotili resnega plezanja. Kljub občasnim krušljivim mestom je skala v celoti odlična – kompaktna, zanesljiva, z logičnimi prehodi.
Najbolj markanten del smeri je navpična, mestoma previsna zajeda v zgornji polovici. Strma, a plezljiva, če se plezalec umiri, zbere in zaupa oprimkom. Janko Humar je ta del primerjal z znamenito Buhlovo počjo v Cimi Canali – podobna kombinacija izpostavljenosti, ritma in zahtevnosti.
Smer je resna tudi zaradi skromnega števila klinov predhodnikov. Plezanje zahteva premišljenost, koncentracijo in dobro oceno lastnih sposobnosti.
Smer se zaključi na samem vrhu Pinnacola – elegantno, logično, z občutkom dobro opravljenega dela. Sestop olajša Kugyjeva polica, ena izmed mnogih diagonalnih ramp, ki jih je Julius Kugy opisoval v svojih delih. Polica je izpostavljena, a hvaležna: ponuja hitro bližnjico čez ostenje in razkriva nove poglede na dramatične vrhove nad Mrzlo vodo.
Najbolj neprijeten del dneva je bil pravzaprav povratek po uradni poti 627, ki povezuje koči Pellarini in Corsi. Strm, trd in za zdrs nevaren grušč je navezo prisilil, da si je – kot »stari kozli, ki si ničesar ne upajo več« – pomagala z vrvjo …
Herlec – Kočevar (V-/V-, ~550 m): Triatlon Šite v izvedbi Jane Šimac in Roka …
13. julij 2026 je Jana Šimac opisala kot plezalni dan, ki se je začel kot običajen nedeljski poskus izkoristiti vremensko okno, končal pa kot pravi triatlon Šite: kolo – plezanje – sestop.
Vikend je bil vremensko negotov, sobota mokra, zato sta se z Rokom odločila poskusiti v nedeljo. Prvotni cilj je bila smer Belač–Zupan, a po zgodovinski anekdoti, ki jo je Rok potegnil iz svojega arhiva, sta se odločila za smer Herlec–Kočevar – prvenstveno splezano istega dne kot Belač–Zupan, v duhu nekakšne tekme med navezama.
Do Tamarja sta se zapodila s trail kolesi, ki sta jima občutno skrajšala dostop. Rok je imel prednost, ker je nahrbtnik pretkano odložil v košaro, Jana pa ga je nosila na ramenih. V klanec je bila hitrejša ona, v spustih Rok.
V Tamarju sta zamenjala opremo in se odpravila proti steni. Dostop do gredine traja približno uro in pol; izbrala sta desno varianto.
Pod steno sta bila ob 7. uri, a vstop sta dolgo iskala. Podkev, ki je bila tam še pred desetletjem, je izginila, klinov ni bilo, štanta prav tako ne. Na koncu je Jana začela plezati po plati proti levi – nekoliko na slepo – in našla potek smeri.
Smer je daljša od uradnih 550 metrov, orientacijsko zahtevna, klini so na ključnih mestih, a ne vodijo zanesljivo. Sledenje skici je nujno.
Spodnji del: – lepe plate, izrazita poč, malo možnosti za varovanje, – nekaj združevanja raztežajev, trenje je bilo sprejemljivo.
Srednji del: – prečnica desno, nato navzgor, – krušljiva zajeda, obid strehe po levi, – najtežji del smeri, dobro nabit, ocena okoli V (A0).
Srednji–zgornji del: – približno 300–350 m lahkega sveta (III), ki sta ga odsolirala, – izjemno lep žleb, razpokane plate, stolpiči, – smer se usmeri levo.
Kamin: – eden najlepših delov smeri, a manj nabit, – Jana ga je preplezala z nahrbtnikom, – porabila sta sedem kompletov.
Zaključek: – združena raztežaja, šodrast svet, zajeda, – izstop po petih urah plezanja.
Skupna »dolžina« je po njuni oceni večja od 550 m, a manj od 830 m, kot navaja Bergsteigen. Na vrvi sta bila približno 270 m, solo 350 m, izstop še okoli 200 m.
Sestop je razvlečen in zahteven. Prečila sta grebene do Male Šite, sledila komaj vidni stezici do markirane poti na Jalovško škrbino, nato v ozebnik. Ta je letos skoraj brez snega, zato je bil spust tehnično zahteven, a brez vrvnih manevrov. Najbolj mučen del je bil grušč proti Tamarju.
Zaključek dneva je bil še spust s kolesi v Planico – Rok je zmagal v spustu, Jana krivi gume.
Smer Herlec–Kočevar je dolga, raznolika, kompaktna in mestoma naložena. Najlepši deli so spodnja poč, srednji žleb in zgornji kamin. Ocena se jima ni zdela pretirano zahtevna, smer pa je zaradi orientacije in dolžine resna.
Triatlon Šite – kolo, plezanje, sestop – je bil zabaven, a naporen. Jana sklene, da kolesarjenje pod stene ostaja dobrodošlo, a naj ne postane preveč udobno, da ne bi plezalci na koncu počeli samo še to.
ID
