Ker smo letos poročali že o drugem smrtonosnem padcu naveze (med Grintovci) in nismo prav nič ugotovili, kaj je šlo narobe, pa tudi pomagali nam niso, ostajamo pri neuresničeni viziji … Slovenski alpinizem je (že) opredeljen s številnimi diplomskimi, magistrskimi, doktorskimi nalogami, a prav tako kot drugod smo vedno znova na začetku, ko se lotimo ugotovitev, trčimo ob zid (steno). Teorija in praksa sta pač dva pojma. Tujci pa spet plezajo prvenstvene med našimi gorami …
Motivacija kot notranji kompas človekove volje
Motivi so prapok, ki človekovo bivanje usmerjajo v gibanje – ne le fizično, temveč eksistencialno. Že Aristotel je dejal: »Delo brez užitka osiromaši dušo; motivacija pa je gibalo, ki ji vrača barve.«
Motivacija je več, kot razlaga, vedenja; je ontološka sila, ki strukturira naš odnos do sveta, našega telesa in ciljev. Ker je prepletena z vsemi duševnimi procesi – mišljenjem, čustvovanjem, zaznavanjem, voljo – jo raziskovalci obravnavajo kot večdimenzionalno polje, ki se izmika enoznačnim razlagam.
Motivacija kot etični odgovor v svetu športa
V svetu vrhunskega športa motivacija ni le sredstvo – je etična izbira. V času, ko doping ponuja kratke bližnjice in zmagovanje pogosto zasenči integriteto, postaja notranja motivacija legitimna pot preseganja tako fizioloških kot psiholoških meja.
Kreativna uporaba motivacijskih pristopov lahko predstavlja rezervo za rast, ki ne uničuje telesa, temveč ga gradi. Če športniki prepoznajo motivacijo kot pot osebnega transcendiranja, se tekmovanje lahko vrne h koreninam: kot igra, kot samopreseganje, kot umetnost gibalnega izraza.
»Človek ni velik po tem, kar premaga v drugih, temveč po tem, kar premaga v sebi.« — Friedrich Nietzsche
Alpinizem med življenjem in smrtjo – motiv kot stik z eksistenco
Med najbolj »rizične športnike« sodijo alpinisti. Njihova motivacija se ne napaja zgolj iz zmage ali priznanja, temveč iz bivanja na robu, iz iskanja tišine, prostosti in smisla. Za mnoge je vzpon po steni dialog z minljivostjo, molitev iz kamna.
Gora ni le fizični izziv, temveč arhetipski prostor, kjer se srečata življenje in smrt – svet brez iluzij, kjer človek postane avtor svojega odločanja. Motivacija za alpinizem je pogosto eksistenciálna, povezana z iskanjem resnice, z željo po pristnosti in trenutkih, ko postane dih edini dokaz, da si živ.
»Samo tisto, kar je nevarno, je vredno, da se zanj živi.« — Søren Kierkegaard
V spomin: Maji, Aljoši in Juretu!
Alpinist Valerij Babanov
Anna Piunova je za Mountain.ru pripravila tako obširen intervju z znanim in priznanim ruskim alpinistom, da so ga razdelili na pet delov (1, 2 in 3, 4, 5). V zadnjem delu njunega pogovora je Valerij, ki je prijateljeval s Tomažem Humarjem, spregovoril o tem, kaj alpinist lovi, kaj pogreša in kaj še lahko postane:
»Čas hitro beži.
Ko smo mladi, mislimo, da imamo ves čas na svetu.
Za gore delamo velike načrte.
Ampak vedno je nekaj v napoto.
Nekega dne se ozreš nazaj in ugotoviš, da je minilo leto, nato drugo, nato tri.
Poskušal si tukaj, poskušal tam.
Ja, nekaj si naredil, ampak vse preveč majhnih stvari.
Pravi cilji so ostali samo sanje.
In začneš si dopovedovati: Mogoče v naslednjem življenju.
Ampak ti si se že spremenil. Ali ti ni več mar ali pa si prestar za te sanje.
Verjamem, da lahko v razumu ustvarimo resničnost zase, takšno, ki se ujema z močjo naše namere in dosegom naših sanj.«
Praznik plezanja: Velebitaška smer v Paklenici, osvetljena v čast 75. obletnici kluba
15. junija 2025 je v Narodnem parku Paklenica na Hrvaškem zažarela severna stena Anića Kuka, ko so člani Alpinističnega kluba Velebit (PDS Velebit) v počastitev 75. obletnice osvetlili svojo legendarno Velebitaško smer (6a+ 350 m).
Kar 30 plezalcev se je ponoči razporedilo vzdolž vseh desetih raztežajev smeri. S pomočjo naglavnih svetilk so ustvarili svetlečo linijo, ki se je vila po apnenčasti steni – pravcato reko zvezd v steni.
Smer so leta 1961 preplezali Nedjeljko Jakić, Matija Mlinac in Davor Ribarović in ostaja simbol velebitskega duha. Dogodek je bil edinstven poklon alpinistični tradiciji, obenem pa tehnično dovršen podvig z zahtevno logistiko, plezanjem v temi in usklajenim fotografiranjem iz več razglednih točk – od Manita peći do dna kotline Anića luka.
Komunikacija prek radijskih zvez, spusti po vrvi, varovanje manj izkušenih plezalcev in vztrajanje v popolni tišini med snemanjem so zahtevali dobro načrtovanje. Ekipa je vzdržala dve uri osvetljevanja in nato brez zapletov varno zaključila vzpon.
Po koncu akcije so se zbrali ob vznožju stene – utrujeni, a ponosni – s pivom, smehom in občutkom skupnosti. Vzdušje je najbolje opisal spontan vzklik iz stene: »Velebit! Velebit! Velebit!«
Družinsko v Paklenici
Spominski steber v Široki peči
Tadej Krišelj in Domen Košir …
Kot v starih časih
Alpinisti in gorniki se spet vračajo v preteklost in pešačijo z Mojstrane v Vrata, potem pa dobro ogreti plezajo dolge smeri v Steni …
Ojstrica- Pianist (VII+)
Lepotico v vzhodni steni je uspelo v tretjem poskusu prosto splezati Lizi Kovač in Marku Volku …
Dolomiti di Brenta – Val d’Ambiez
Žiga Oražem, Špela Kešnar, Gašper Rožič, Klemen Kastelic, Jaka Pagon, Matic Primožič, Jernej Rožanski, Eva Vidmar, in … so začeli v Val d’Ambiez, kjer so plezali v Cimi d’Ambiez, v Pilastru Fafifurni in v steni Menhir di Pratofiorito!
Dolomiti di Brenta 2. del!
Žioga Oražem: Zaradi slabega vremena smo se odpravil v Arco. Dva dni smo plezali na toplem, popoldne pa so nas še vseeno dosegle nevihte. Ampak bolje kot sneženje v hribih.
Na parkiriščih ob plezališčih imajo v Arcu kar velik problem z vlamljanjem v avtomobile. Pozneje smo izvedeli, da se žal vlomi dogajajo dnevno. Imeli smo srečo v nesreči, da nam niso vzeli veliko stvari. Previdnost ne zna biti odveč!
OD TOD IN TAM
Čudovita direttissima
Novo smer na Santa Cruz Chico, Cordillera Blanca je 9. julija 2025 splezala ekipa španskih plezalcev iz Balearic Islands Mountains Group of Technologies. Smer Directíssima Mallorquina (MD+, 520 m) poteka v doslej nepreplezani zahodni steni Santa Cruz Chico (5800 m). Čeprav nova smer ni tehnično zahtevna, v višjih nadmorskih višinah dviga raven zahtevnosti in je estetsko privlačna.
Navezi so sestavljali: G. Anguera, L. Dietrich ter M. A. Lorente, C. Lladó in T. Rubí. Plezalci so se najprej aklimatizirali na nekaj vrhovih, vključno z Vallunaraju, Yanapaccho in Shacsha Sur. Med temi vzponi so opazili zanimiv in nekoliko bolj ambiciozen cilj: nedotaknjeno zahodno steno Santa Cruz Chico (5800 m). Vzpon so začeli iz vasi Hualcayan. Po dolgem pristopu so postavili bazni tabor na nadmorski višini približno 4500 metrov, tik pred jezerom Yuraccocha. Bazni tabor so zapustili ob 1.00 zjutraj in se povzpeli pod steno ob 3.30 zjutraj. Snežne in ledene razmere so bile odlične razen v zadnjih raztežajih, kjer se je sneg že začel topiti. Španci so se spustili z vrha po vrvi in se tik pred polnočjo vrnili v bazni tabor.
Razmere v Jorassih
ID
