Iz Nepala in Tibeta oblegalo Everest kar tristo ljudi
Izreden je bil tudi obisk Daulagirija (8167 m) — V taboru 2 je bilo hkrati 16 šotorov — Tisoč kilometrov dolga tura na Everest
LJUBLJANA – To, da je bilo za naš alpinizem lansko leto rekordno, smo že nekajkrat zapisali, kaže pa dosežke »postaviti« v okvir in ocene primerjati z mnenji drugih. Izbrali smo zapis v zadnji številki glasila Slovaškega alpinističnega združenja in ga le nekoliko priredili našim razmeram.
Število odprav v Himalajo in Karakorum je lani naraslo že na 450, samo jeseni je Nepal izdal 86 dovoljenj. Na sceni so se pojavile tudi tako »eksotične« države kot npr. Andora in Tajvan (Formoza) in npr. Požarna straža Katalonije (Španija). Naraslo je zanimanje za najvišje vrhove, kar polovico odprav je usmerjenih na osemtisočake, Everest pa je (z obeh strani, iz Nepala in Tibeta) oblegalo kar 300 ljudi; 70 jih je bilo na vrhu. Ta bom se bo, kakor kaže, še nadaljeval (kljub gospodarskim težavam po vsem svetu), dokler ga oblasti ne bodo (zaradi ekoloških problemov) primerno omejile.
Med številnimi zahtevnimi turami omenimo novost, ki so jo označili kot »sea-to-summit«. Avstralec Tim Macartney-Snape se je 11. maja povzpel na Everest, po neprekinjeni turi, ki jo je začel 1000 km stran v Bengalskem zalivu.
V južni steni Lotseja je bila znova premaknjena meja človeških možnosti. Mit nepreplezljive stene je z nje 22. – 24. maja obral slovenski alpinist Tomo Česen …
Jeseni je gigantsko steno preplezala (6 taborov, kilometre fixov …) še sovjetska odprava – kot se govori – najtežjo smer doslej. Po dramatičnem 12-urnem zaključnem vzponu sta 16. oktobra prišla na vrh Sergej Bieršov in Vladimir Karatajev. Toda uspeh so drago plačali: več omrzlih se zdravi na klinikah, Karatajevu so porezali prste na rokah in nogah …
Med rekordnimi je bila tudi ameriško-kitajsko-sovjetska, ki sta jo vodila James Whittaker in Vladimir Šatajev. V dneh od 7. do 10. maja jih je prišlo na vrh 20 izmed 21 udeležencev. Med njimi prva Rusinja, Kata Ivanova.
Izjemen je bil obisk Daulagirija (8167 m); v taboru 2 je bilo naenkrat kar 16 šotorov. Najpomembnejši je bil dosežek Poljaka Krzvstofa Wielickega, ki je 9. in 10. maja preplezal vzhodno steno. Njegova direttisima začenja v spodnjem delu z lednim žlebom (80/60-65 st.), zgoraj pa ima nekaj težkih skalnih mest. »Ko ne bi bilo Česnovega vzpona, bi ta zaslužil zlati venec spomladanske sezone v Himalaji,« ugotavlja urednik Peter Hargaš uvodno oceno.
Športno plezanje za vsakogar
O športnem taboru v Bohinju smo že pisali, a je zadnji teden prišlo do sprememb, ki jih je potrebno posebej omeniti.
Tabor, ki ga organizirata bohinjska turistična organizacija Alpinum in Montana iz Škofje Loke in ki kot turistično ponudbo zajema tudi šolo športnega plezanja, se bo pričel 14. julija v hotelu Jezero. To je hotel A kategorije in razpolaga tudi z bazenom in fitness centrom.
Plezalna šola bo potekala po programu podkomisije za športno plezanje pri komisiji za alpinizem, udeleženci pa bodo po končanem tečaju dobili uraden naziv: tečajnik, pripravnik oziroma športni plezalec. Srečo Rehberger – vodja plezalne šole – predvideva tudi organizacijo plezalnih tekmovanj za pokal Bohinja, ki naj bi postala tradicionalna, namenjena pionirjem in mladincem. Prva bo že 21. julija.
Cena sedemdnevnega programa, v katero sta všteta penzion in plezalna šola ostaja po zaslugi pokrovitelja Žita Gorenjka-Lesce še vedno 2950 din. prijave pa sprejema Alpinum Bohinj, Ribčev laz 50, tel. (064) 723-441, fax: (064) 723-446.
Iz Španije
Prva 8b v španskem plezalnem centru Siruana je že ponovljena. El Renagoide je zmogel Carles Brasco. V Španiji je sedaj najtežja smer Ei Sicario v centru Escalete. Avtor te prve španske 8c pa je Patxi Arocenas. V njihovih plezalnih centrih najdemo še nekaj udarnih smeri z oceno 8b: v Montserratu – El Prisionero, avtorja Rafaela Comina, Monster Forever v El Chorro (Bernabe Fernandez) in Parva Naturalia v Onate (Manu Beriain).
Benova nova smer
Ben Moon, avtor najtežjih smeri na svetu, je letošnjega aprila obiskal ZDA. V Coloradu točneje Eldorado Canyonu, enem izmed najbolj klasičnih ameriških plezališč, je splezal novo smer, ki jo je zgovorno imenoval Persuasion (Prepričanje) 5.13d. Smer poteka prek strehe Psyho v Redgarden Wall in je zgleden primer kratke in težke plezarije, kakršno obvlada Ben Moon.
Na Tirolskem
Smer Hannesa Rieserja – Mercy Street v plezalnem centru Schleyerwasserfallen, ki ima oceno 8b z rahlimi tendencami na 8c, kot pravijo lokalni plezalci, ima že dve ponovitvi. Prvemu je uspelo Alexu Hubru in kmalu za njim še Štefanu Furstu. V centru Dschungelbuch pa je Reinhold Scherer opravil prvo ponovitev smeri Berg Heil (8b).
V Joshua Tree ameriškem plezalnem centru Joshua Tree je Scott Crosgrove preplezal verjetno najtežjo smer – G-String (5.13d). Tridesetmetrsko previsno ploščo, neposredno z nekaj plitvimi počmi, je zmogel po šestnajstih dnevih študija. Ključni detajl pa je v smeri težak gib na moč. Grosgrove pravi, da je ocena verjetno realna, saj je pred tem preplezal tudi testni smeri The new Deal (5. 13d) in Headstone Anete (5.12c), ki že imata potrjeni oceni s strani ameriških in evropskih plezalcev.
Jerryjev show
Anglež Jerry Moffat, znana plezalna medijska zvezda, je 20. aprila opravil nenavadno dejanje. Pred številčnim občinstvom in kamerami družbe ITV, je v pičlih štirih minutah preplezal posebej za ta dogodek prirejeno dvajsetmetrsko streho. Revija Rotpunkt njegovo dejanje komentira: »Business as usual …«
Sprememba in ena komisija
Napovedano tekmo v športnem plezanju v Srbiji so zaradi finančnih težav odpovedali. Od vseh obljub o bogatih nagradah, plačanih potnih stroških in bivanju v Boru je ostalo le vabilo na planinsko srečanje. Pa nič zato. Le dva slovenska plezalca sta se pogumno prijavila in potem ostala doma …
Sicer pa tudi športni plezalci delujemo v smeri osamosvajanja. Pogovori tečejo predvsem o nadaljnji vlogi JUSPEK (jugoslovanske komisije za športno plezanje). Le-ta že vsa leta predstavlja interese slovenskih, hrvaških in bosansko-hercegovskih plezalcev in verjetno ne bo potrebna kakšna globalna sprememba. JUSPEK že ima sedež v mednarodni organizaciji UIAA, zato se predvideva le sprememba imena naše komisije, njena vloga pa bo ostala takorekoč enaka kot doslej.
Po 47 letih spet Hrvatski planinar
Skupščina PZH je sprejela sklep, da revijo Naše planine preimenujejo – Tradicija od 1898
LJUBLJANA – Leta 1874 so v Zagrebu ustanovili Hrvatsko planinsko društvo, HPD, in 1898, istega leta, ko so formalno postali zveza (v današnjem pomenu, izven Zagreba so namreč začeli ustanavljati podružnice), so začeli izdajati tudi svoje glasilo Hrvatski planinar. Praktično brez prekinitev je izhajal do leta 1944, ko je izšla le še trojna številka 6—8.
Leta 1945 so bile po sklepu oblasti razpuščene vse organizacije, tudi HPD in šele 1948 so hrvaški planinci dobili dovoljenje (2. kongresa FISAJ), da se ponovno samostojno organizirajo. Planinski savez Hrvatske (PSH) je bil ustanovljen 20. junija 1948 in naslednje leto je začelo izhajati tudi njihovo glasilo »Naše planine«. 1990, ko je imel PSH 138 PD s 31.296 člani, Naše planine pa 2500 naročnikov, je XV. skupščina sprejela sklep, da se depolitizirajo in izstopili so iz njihove SZDL. Letos so s številko 5-6 napravili še korak naprej in revija spet izhaja kot Hrvatski planinar. Ne bistveno tanjša kot v svojih »najboljših letih«. Ovitek je barven, kvaliteta tiska (privatna tiskarna »Spiridon Brusina« iz Velike Gorice) je spet boljša, prav tako papir, moderen prelom, le kvaliteta (sicer črnobelih) fotografij med tekstom bi bila lahko boljša.
Prof. dr. Željko Poljak, urednik tako rekoč »od nekdaj«, je v zadnji številki objavil nekaj zanimivih podatkov: Naše glasilo izhaja že 93. leto. Hrvatski planinar je izhajal kot mesečnik 40 let (1910—13 pod naslovom Planinarski vjesnik, ni izhajal v obdobju 1915 – 21); izšlo je 384 številk na skupno 8400 straneh. Naše planine pa so izhajale najprej kot mesečnik, potem nekaj časa četrtletno, od 1959 pa kot dvomesečnik. Izšlo je 42 letnikov v 282 zvezkih na 13.308 prispevkov, od literarnih do strokovnih. Vse to je svojevrsten arhiv, prava enciklopedija hrvatskega planinstva. Dodajmo k temu še, da glasilo HPS pokriva pravzaprav celotno hrvatskosrbsko jezikovno področje (ker je praktično edino) — kot je nedavno v sarajevskem Oslobodjenju zapisal Slobodan Žalica. »Posebno obeležje časopisu daje njegov urednik. Prek trideset let je to dr. Željko Poljak, ki je uspel profilirati tako grafični izgled kot vsebino profesionalno urejenega novinarsko-knjižnega dela.«
Prva številka obnovljenega Hrvatskega planinara je izrazito magazinska. Uvodni članek je pripravil prof. dr. Milan Šenoa, ki je predstavil napotke za zbiranje planinskih (zgodovinskih pomembnih) gradiv. Ob 90-letnici izhajanja njihovega glasila se je s strokovno dognano analizo iz Ljubljane oglasil dr. Tone Strojin, ki ga ob tem urednik tudi predstavlja. V »Intervjuju pa predstavljajo Jerko Kirigina, vodjo 1 hrvaške odprave »Grenland ’71«.
V posebni rubriki, ki je namenjena predstavitvam izseljencev, je zapis urednika o Dolfiju Rotovniku, ki je po starših slovenskega rodu; od 1954 je član PDS Velebit, je soustanovitelj Danskega alpinističnega kluba (1965), od 1964 živi na Danskem.
Zanimiva je Berljakova predstavitev prevoda knjige Heinricha Harrerja »Sedem let v Tibetu«, ki je ponovno (prvič 1956) izšla lansko leto. Nikola Kizem nadaljuje s predstavljanjem planinskih značk (lete so v barvah natisnjene na zadnji strani ovitka) itd. Ves zadnji del (15 strani) časopisa pa je namenjena Statutu HPS.
Hiponatrijemija
Za večino je beseda hiponatrijemija dokaj neznana. O njej govori članek Franceta Cokana s podnaslovom zmanjšana vsebnost soli v krvi v glasilu PD Dr. Gorazd Zavrnik (pri Medicinski fakulteti v Ljubljani) Sledi, št. 14. Avtor je zdravnik in športnik, ki se je 1958 izselil v ZDA, kjer se poklicno ukvarja s športno medicino. Vsako leto se med drugim udeleži tudi najbolj znanega triatlona »ironmana« na Havajih in sploh – ima izredne izkušnje z velikimi napori. Izsušitev in uravnavanje telesne temperature in s tem povezano pomanjkanje natrijevih soli je pomembno tudi za planince in še posebej alpiniste na ekstremnih turah. Članek na vsak način kaže podrobno preučiti, sicer pa bo upajmo kmalu tudi kak ponatis, v AR ali PV (tako kot je bil članek »Sol in voda« iz Sledi št. 7 v PV 7-8/1987).
Franci Savenc
