36 ur nad prepadom
Nov uspeh jugoslovanskih alpinistov v kopni skali v Dolomitih
Tudi alpinisti imajo mednarodno areno: ledene stene Centralnih Alp in kopne stene Dolomitov. Kdor se hoče uveljaviti v svetu, se mora tukaj izkazati. Poročali smo že, da sta 3. in 4. julija Ante Mahkota in Peter Ščetinin preplezala »francosko smer« v Zahodni Cini v Dolomitih, ki ji po težavah skoro ni enake. Objavljamo poročilo o najtežjem vzponu v kopnih stenah, kar so jih bili Jugoslovani doslej premagali.
Minuto nedeljo sva bila s Petrom Ščetininom še pred soncem pod severnimi stenami Treh Cin. Ne vem, če so še kje tako strmi zidovi, Vstala sva ob treh, pa sva vseeno zamudnika: s sten že visijo vrvi najbolj zgodnjih plezalcev.
Po produ pod stenami greva k zadnjemu zidu v vrsti. Namenila sva se v steno Zahodne Cine, ki je od vseh najbolj previsna. Od vznožja do vrha, ki je višji kot Triglav, je stene za devet ljubIjanskih nebotičnikov. Morda je tisoč let, kar se je bilo spodnjih 35 metrov stene odlomilo, in ostal je izbočen zid, ki 40 metrov daleč visi nad globino.
Pod steno gledava v tla. Govoriva o oblakih in rdeči zarji na obzorju, ki groze, da bo popoldne nevihta. Dežja se ne bojiva, saj bova prva dva dni plezala znotraj navpičnice, in kaplje naju ne bodo dosegle.
Potem le tvegam pogled navzgor. Stena nad nama je kot ogromna votlina. Tesno ob vznožju stene sva in daleč nazaj moram nagniti glavo, da visoko zgoraj vidim zadnji rob, kjer se rumena skala dotakne neba. Šele ko bova splezala do tja, se bova lahko spet zravnala. Do takrat pa bova ves čas visela nazaj na hrbet.
Šele pred sedmimi leti so bili previsno steno prvikrat preplezali. Junija 1959 so se je lotili švicarski in italijanski plezalci, steno so oblegali tako, da so za seboj vlekli dvestometrsko vrv in se z zemlje oskrbovali s klini in hrano. Končno so premagali 21 metrov visok previs, dosegli navpično steno in se povzpeli na vrh. Dejali so, da ga ni vzpona, ki bi bil težji. Leva polovica stene, kjer je previs še večji – visok je kar 350 metrov je ostala nedotaknjena.
Avgusta sta prišla v Cine znamenita Francoza Desmaison in Mazeaud, se lotila leve strani stene, petkrat prenočevala v steni in šestega dne prišla na vrh. Zabila sta 400 klinov in od takrat je francoska smer najtežji vzpon v severni steni Zahodne Cine. Šesta težavnostna stopnja je plezanje s klini »A3«, ki je prej pomenila najtežje, kar je mogoče preplezati v stenah, kjer ni ledu, se je zdela premalo, da bi lahko opisali vse težave nove smeri. Ocenili so, da so v francoski smeri trije previsi, ki zaslužijo oceno A 4 – sedmo stopnjo težavnosti.
Iz Ljubljane sva odšla, da preplezava smer švicarskih in italijanskih plezalcev: previs je krajši in težave za las manjše. Dan pred vzponom pa so nama povedali, da so v smeri trije znani nemški plezalci. Greva pa v francosko, sva rekla, tam gotovo ne bo drena. In res, čeprav je nedelja in sonce in so povsod drugod plezalci, v najini najtežji ni nikogar. Naveževa se, žrebava, kdo bo začel. Vse kar imava, skrbno priveževa, saj greva v svet onkraj vertikale, kjer omahne vse, kar ni pritrjeno.
Peter udari po pesti, v kateri sem stiskal kamen, in je prvi na vrsti, Vežejo naju štiridesetmetrske perlonske vrvi: dve bova vpenjala v kline, da naju bosta držali v steni, s tretjo bova vlekla nahrbtnik.
Prvih štirideset metrov je stena samo navpična in čez pol ure je konec vrvi. Grem za prvim v navezi. Dosežem ga, dam mu nahrbtnik in plezam naprej. Kmalu zapre pot prvi napušč. Klini so že za biti v steno in kmalu sem čez. Tukaj se lahko stojim, pridi za mano, zakričim, se privežem na kline, potegnem nahrbtnik in potem smo spet skupaj: Peter, nahrbtnik in jaz.
Že je na vrsti, da pleza naprej. Čez pol ure je deset metrov nad mano in vrv, ki jo vleče za sabo, visi dva metra od stene. Potem mine poldruga ura, vrv se izteče, previs pa ne odjenja. Ustavi se, se priveže na tri kline in sedaj bo visel celo uro, da ga dosežem in potem morda še dve uri, da jaz preplezam naslednji raztežaj.
Nazaj ni več poti. Sto metrov nad tlemi sva in ko bi se hotela vrniti, bi na vrveh obvisela v zraku. Na vrsti sem, da splezam previs, ki ima oceno A 4. Klini so ko maj pol centimetra globoko zabiti v skalo, dva se hudo majeta in komaj pridem čez. Klin, ki naj bi držal vse telo, spulim z roko.
Spet visim in varujem. Petru se v prečnici zruje klin, obvisi. Nekajkrat mora zanihati na vrveh, da doseže steno in zgrabi lestvico, ki jo je na srečo še pred padcem obesil na naslednji klin.
Osem ur je minilo, kar se z nogami nisva dotaknila stene. Ves čas visiva, noge opirava le v lestvice, ki jih obešava v kline. Ob petih popoldne pride pod steno Petrova žena, ki je odlična plezalka, in nama pove, da je nad nama še najmanj 150 metrov previsa. Prenočiti bova morala v previsih. Barbka pravi, da pri njih dežuje. Midva ne veva za dež.
Sreča. Ko zleze Peter čez naslednjo streho, doseže steno, ki se vsaj toliko položi, da lahko stoji. Ko sem pri njem, pravi: Tukaj bova čez noč lahko vsaj stala. Dva metra više odkrijem ozko poličko. Čeprav je še tri ure do noči, zabijem kline za bivak. Napneva ograjo iz vrvi in se nasloniva nanjo. Tako udobno nama ta dan še ni bilo. Pojeva tablico čokolade, oblečeva vetrovke, vsak dobi dva deci čaja. Potem visiva vso noč.
S prvim ponedeljkovim soncem plezam naprej. Obsedla me je misel, da je za veliko streho nad bivakom polica, kjer bova lahko sedela. Plezam z vsemi močmi. Ko zmanjka vrvi, sem še vedno v strehi. Visim, in ko čez uro pride Peter, mu pravim: Še teh nekaj metrov previsa, in potem je gotovo polica. Spravi se čezme in pleza. Police pa ni. Spet visi. Spet plezam. Visim in čakam. Plezam. Visim. Plezam. Police nikjer. Roke niso utrujene, toda strehe naju tlačijo.
Visim pod veliko streho in varujem. Ali nisva že prestara za vse tole, pravim. Smeje se. Oba veva, da sva pod zadnjim previsom.
Ob pol štirih sva čez streho. Stena je navpična, toda spet lahko stojiva. Mlada sva. Popijeva sok iz konzerve. Prazno škatlo vrževa v globino. Do sedem preštejem, preden udari v prod. Štirideset metrov stran od stene je treščila na tla.
Do vrha, pravijo, je stena izredno težavna. Zdi se mi, kot bi hodil po pločniku. V poldrugi uri sva na vrhu. Sedaj, ko je konec, mi je žal, da je že.
Ante Mahkota
