»Vsaka povodenj se enkrat izteče,« je med izreke v svoj zvezek zapisal Robanov Joža. Najbrž bi temu lahko dodali, da tudi vsaka vročina enkrat (po)mine, …
Na vprašanje, zakaj plezati v in na gorah, je Mallory odgovoril: »Zato, ker so.« Značilen angleški odgovor kratek, jedrnat in predvsem hladen. Joža, ki se je (pod)pisal s priimkom Čop in je včeraj minulo 51 let od njegove smrti, je povedal bolje (na svoj hudomušen način): »Zato, ker je fletno!«
Pred 60. leti sta v smrt padla (pre)mlada Geršak in Grčar, navezana preko skoraj cele stene …
Pred kratkim se je poslovil Matic Grojzdek (1987 – 2026), kategorizirani alpinist državnega razreda …
V stenah Vršičev je v 20. junija 2026 umrl Tilen Legnar (1995 – 2026), ki ga nekajkrat (omenjenega) najdete tudi v alpinističnih novicah, …
NOVOSTI OD TAM
Prvi vzpon na Lumbo Himal – nova stran v himalajski zgodovini
Nepalsko‑ameriška ekipa odpre novo smer v odmaknjenem delu Ganesh Himal
V času, ko so na skoraj vse velike himalajske vrhove že splezali ljudje, je vzpon na Lumbo Himal (6.250 m) v nepalskem okrožju Gorkha ponovno obudil duh raziskovanja. Ekipa nepalskih in ameriških plezalcev je 22. junija opravila prvi zabeleženi vzpon na ta do zdaj neosvojeni vrh na južni strani pogorja Ganesh Himal, v območju, kjer ni naselij, planinskih poti ali gostišč.
Vzpon je organiziral Himalaya Summit Club, ekipo pa so sestavljali Tul Singh Gurung, Sujal Gurung, Aash Bahadur Gurung in ameriški plezalec Eric Mathew Soo. Po večdnevnem raziskovanju so izbrali jugozahodno steno, ki je zahtevala tehnično plezanje po mešanem terenu – krušljivem skalovju, snegu in ledu, z nakloni do 85°. Med vzponom so napeli približno 400 metrov fiksne vrvi.
Vzpon se je začel ob 4. uri zjutraj iz visokega tabora na 5.049 m, po 12 urah plezanja pa so ob 16. uri dosegli vrh. Sestop je potekal ponoči, ekipa pa se je po skoraj 20 urah neprekinjenega gibanja varno vrnila v tabor.
Tul Singh Gurung, vodja odprave in predsednik National Nepal Mountain Guide Association (NNMGA), je poudaril, da vzpon predstavlja »resnični duh raziskovanja v času, ko je večina himalajskih vrhov že osvojena«. Po njegovih besedah je Lumbo Himal primeren le za izkušene alpiniste, saj zahteva obvladovanje tehničnih šesttisočakov, izpostavljenih prečnic in nestabilnega terena.
Pred vzponom so člani odprave opravili blagoslov gore po lokalni tradiciji Gurungov, kar odraža duhovno povezanost skupnosti z okoliškimi vrhovi.
Nepal, ki ima več kot 1.300 vrhov nad 6.000 m, še vedno skriva stotine neosvojenih in tisoče neimenovanih grebenov, primernih za raziskovalne odprave. Da bi spodbudila tovrstno dejavnost, je nepalska vlada za dve leti odpravila plezalne pristojbine za 97 vrhov v provincah Karnali in Sudurpaschim, s čimer želi oživiti lokalno gospodarstvo in manj znane gorske regije.
Hubert Eisendle in Simon Kehrer in nova linija v južni steni Piz Ciavazes
Na južni steni Piz Ciavazes v Dolomitih sta Hubert Eisendle in Simon Kehrer med jesenjo 2025 in začetkom junija 2026 splezala novo večraztežajno smer Sellavie (7a, 275 m).
Gre za sodobno, a značilno »tirolsko« linijo, opremljeno s svedrovci – mestoma nekoliko bolj redkimi – ki poteka med smerjo Shit Hubert in klasično Schubert.
Po uspešnem prostem vzponu je Kehrer povedal: »Sellavie je čudovita smer, razen enega lažjega raztežaja, kjer je skala nekoliko krušljiva. Drugje je skala res odlična. Lani sem se večkrat spuščal po Schubertovi smeri in bil pogosto v tem območju, saj je bil Passo Falzarego zaprt. Tako sem opazil to linijo. Sprva sem bil skeptičen, a po dolgem iskanju sem ugotovil, da je še prostor za nekaj novega. Smer poteka popolnoma samostojno, sestop pa je mogoč peš po srednji polici ali s pustom po smeri. Zadnji raztežaj se konča na gruščnati polici, kjer je treba paziti, da ne sprožiš kamenja. Svedrovci so nekoliko bolj narazen kot običajno – a tako je lepše.«
Nova smer Sellavie se pridružuje nizu novih vzponov, ki jih je Kehrer v zadnjih letih splezal v Dolomitih, med njimi tudi Bio Rock na Piccolo Lagazuoi.
Oba plezalca, gorska vodnika iz Južne Tirolske, nadaljujeta tradicijo iskanja samostojnih linij v klasičnih stenah, kjer se sodobna oprema sreča z občutkom za prostor in estetiko.
Neue Ära
Britanska alpinistka Fay Manners in Francozinja Mathilde Badoual sta v severozahodni steni Nordenda (4.609 m) preplezali novo smer Neue Ära, približno 500‑metrsko trad linijo v odličnem gneisu, ki povezuje razpoke, kote in izraziti Rdeči stolp, nato pa se priključi na elegantni vršni greben.
Manners je idejo za smer dobila lani, ko je opazila, kako močno se je stena spremenila zaradi umika ledenika in izginjanja snega. Klasične snežne smeri iz let 1933 in 1976 so danes skoraj neprepoznavne, zato je iskala logično linijo za “goro, kakršna je danes”.
Vzpon je potekal v odličnem plezanju, z romantičnim bivakom in manj romantičnim zaključkom: nevihta na grebenu je sestop spremenila v dolgotrajno navigacijo v belini in med skritimi razpokami.
Ime Neue Ära odraža novo realnost Alp — gore se spreminjajo, zato se spreminjajo tudi smeri. Vzpon pa ima še eno dimenzijo: opravljen je bil v ženski navezi, kar Manners povezuje z dediščino pionirk, kot sta Lucy Walker in Gladys L. Scott.
Zdaj čakata le še na moško navezo za prvo ponovitev.
Marettimo: majhne pustolovščine med skalo in morjem
(Verjetno) nova linija »I marinai tornano tardi« na Gugliji Paolo e Francesca
Na skrajnem zahodu Sicilije, tam kjer se Egadsko otočje dviga iz globokega modrega morja, leži Marettimo — otok, ki ga je Alessandro Gogna nekoč opisal kot zadnjo Thule sredozemskega plezanja. Divja zahodna obala, prepadne stene iz dolomita in dostopi, ki so odvisni od milosti morja, so že desetletja magnet za plezalce z raziskovalno žilico.
V začetku maja 2026 so se tja odpravili Michele Barbiero, Alessandro Beber in Marco Bergamo, trije alpinisti, ki jih povezuje ljubezen do sredozemskih sten in Gognejevega pionirskega duha. Prvotni cilj je bila ponovitev ene od klasičnih smeri, a kot se pogosto zgodi na Marettimu, je morje imelo svoje načrte.
Ekipa je proti steni Punta Pegna odrinila v razburkanem morju in pod svinčenim nebom. Kapitan Peppe, domačin in človek, ki pozna vsak dih valov, jih je kljub močni razpoki mojstrsko pripeljal do skal. Skok na obalo je bil bolj podoben izkrcanju kot pristanku — a uspelo je.
Pred njimi je stala stena, ki jo je Gogna opisal kot eno najbolj nedostopnih v celotnem Mezzogiornu. Na levi je zeval mračen diedro L’Urlo, na desni pa je pogled pritegnila čista, vabljiva razpoka, ki je rezala steno od morja do roba. Preveč očitna, da bi jo ignorirali.
Ko so vstopili v smer, jih je presenetila kakovost skale. Marettimo je znan po krhkosti, a tokrat je bila skala kompaktna, čvrsta in prijetna za varovanje. Štiri raztežaje so jih pripeljali na vrh spodnje stene, kjer so se odločili nadaljevati še višje, proti vrhu Punta Pegna. Trije dodatni raztežaji so zaokrožili elegantno linijo, ki se je iz morja dvignila vse do vrha otoka.
A pustolovščina se tam ni končala. Sestop po nasprotni strani je bil prava orientacijska uganka: terase skale, prekinjene z gosto mediteransko makijo, so zahtevale potrpežljivost in izkušnje. Ko so se končno prebili nazaj do morja, jih je Peppe že čakal — in valovi so jim dali jasno vedeti, da Marettimo nikoli ne izpusti svojih gostov brez boja.
Ko so se ob sončnem zahodu vračali proti pristanišču, so vedeli, da so splezali nekaj novega. Na steni niso našli nobenih sledi prejšnjih vzponov, linija pa je bila preveč logična, da bi ostala neopažena. Smer so poimenovali I marinai tornano tardi — po pesmi Murubutuja, ki govori o tistih, ki živijo z morjem, in o tistih, ki jih doma čakajo.
Nova smer je tako postala del zgodbe Marettima: otoka, kjer se skala in morje srečata v svoji najbolj divji obliki, in kjer se plezanje vedno začne in konča z valovi.
PABERKI OD TAM
Oče in sin na Tahoma Volcano: dve generaciji, ena gora
Gorski vodnik Klemen Mali je s sinom Julesom opravil hitro nočno turo na vrh, v razmerah, ki so združile vse, kar gorski dan lahko ponudi: meglo, veter, žulje — in nešteto nasmehov. Kot je zapisal sam: »Že odkar je komaj hodil, sva skupaj na vrhovih. Današnja nočna tura, meglen vrh, žulji in neskončni nasmehi. Samo midva, ustvarjanje spominov.«
Tahoma Volcano je gora, ki zahteva kondicijo, znanje in previdnost, a hkrati ponuja izjemno izkušnjo led(e)niškega sveta. Za mladega Julesa je to še en korak v svet, ki ga je spoznaval že od otroštva — ob očetu, ki ga vodi, a mu hkrati pušča prostor, da postaja samostojen.
Takšne ture niso le športni dosežek, temveč družinski ritual, ki gradi odnos in samozavest. V času, ko se alpinizem pogosto predstavlja skozi rekorde in ekstremne podvige, je zgodba Klemena in Julesa opomnik, da je bistvo gora pogosto preprostejše: skupni korak, skupen dih, skupen spomin.
Oče Mali je zapisal še: »Tako ponosen na tega mladega legendico. Najine pustolovščine v gorah se nadaljujejo.« In prav v tem je bi(s)t(vo) — nadaljevanje.
Letni alpinistični tabor MŠK Chamonix 2026 – povzetek za Alpinistične novice
Med 13. in 21. junijem 2026 je MŠK izvedel svoj tradicionalni letni alpinistični tabor v Chamonixu, prestolnici evropskega alpinizma. V dolino pod Mont Blancom se je odpravilo 14 članov AO Rašica, pridružili pa so se jim še trije plezalci iz AO Kamnik, kar je ustvarilo živahno, raznoliko in zelo motivirano ekipo.
Udeleženci (vodja Ajda Sazonov, Vito Arh, Jana Štenkler, Miha Habjan, Alja Sidar, Marko Volk, Mark Bajramović, Matevž Povše, Feliks Matoh Brelih, Matej Vrankar, Alina Ledinek, Marko Turk, Žiga Žebaljec, Žiga Rozman) so bili nastanjeni v Camping des Deux Glaciers (Les Bossons), ki se je izkazal kot odlično izhodišče za dostop do plezališč, gondol in visokogorskih tur. Vreme je bilo večino časa stabilno, sončno in toplo, kar je omogočilo bogat program vzponov, prečenj in raziskovanja doline. V devetih dneh so udeleženci opravili impresiven nabor tur, ki lepo odraža raznolikost Chamonixa: – Brévent, Index, Aiguille du Midi, Aiguille du Peigne, Petit Jorasses, Aiguille de Blaitière, – zahtevna prečenja, kot sta Midi–Plan in Arête du Diable, – ter resne visokogorske ture, vključno z Red Pillar of the Brouillard in Innominata Ridge.
Skupina je plezala tako klasične granitne smeri, kot tudi resne alpske grebene, kar je omogočilo nabiranje izkušenj v vseh disciplinah – od športnega plezanja do resnega alpinizma.
Tabor je potekal v duhu sodelovanja, izmenjave znanja in skupnega napredka. Chamonix je znova pokazal, zakaj ostaja osrednje evropsko središče alpinizma: – izjemna zgodovina, – dostopnost visokogorskega sveta, – raznolikost plezalnih terenov, – ter stalna prisotnost alpinistov z vsega sveta.
Posebej dragoceno je bilo sodelovanje članov različnih slovenskih odsekov, kar krepi povezanost slovenske alpinistične skupnosti.
Preplezane smeri:abr>Perrons de Vallorcine – Traverse E–W — Ajda, Alina, Vito,
Aiguille du Peigne (Voie Normale) & Cosmique Arête — Miha, Alja,
Frison Roche, Brévent — Jana, Mark,
Arête du Diable — Matej, Felix,
Aiguille du Peigne (Voie Normale) — Mark, Piškotk,
Arête des Papillons — Ajda, Žiga Ž., Marko T.,
Rebuffat–Baquet — Jana & Felix; Alina & Žiga Ž.,
Contamine–Vaucher, Aiguille du Peigne — Marko V., Mark, Piškotk,
Midi–Plan Traverse — Ajda, Vito, Matej,
Hotel California — Ajda, Vito,
Red Pillar of the Brouillard — Matej, Felix,
Innominata Ridge — Miha, Marko V.,
Le Maillon Manquant — Žiga Ž., Alina,
Aiguille de Blaitière, Nabot Leon — Jana, Alja, Žiga R.,
Aiguille de l’Index (5c) — Matevž, Marko.
PABERKI OD TOD
Vplezovanje v hribih
Jakob Mlakar (PAK) je letošnjo sezono začel zgodaj in intenzivno, z nizom tur, ki so mu služile kot pravo »vplezovanje« v kopno skalo. Njegovi zapisi so neposredni, mladostno iskreni in polni tistega, kar hribi v resnici so: kombinacija navdušenja, improvizacije, mraza, zgrešenih smeri, dobrih odločitev in še boljših zgodb.
Prvi resen izlet je bil novoletni Kogel, kjer sta z Nikom vstopila v Rumeno zajedo, a ju je mraz hitro prisilil v umik. Sledila je še Šmid–Virens, splezana v temi, vetru in sneženju, z improviziranim plezanjem v prevelikih plezalnikih in celo boso nogo. Noč sta končala v predprostoru bankomata v Kamniku, kjer ju je varnostnik rešil s toplim čajem. »Pravi adventure,« zapiše Jakob.
Za dušo je sledil solo dan v Steni, kombinacija teka, scramblanja in plezanja, ki ga je iz Jesenic prek Vrat popeljal čez smer in nazaj v dolino v petih urah. »Ready za Goni Pony,« pripomni.
S Klemnom Igličem je splezal DKV v Velikem Draškem vrhu, kjer je bila letos skala odlična, sestop pa hitrejši zaradi snežnih sankcij z Bohinjskih vratc.
Najbolj zabavna zgodba prihaja z Vršiča, kjer sta z Nikom želela plezati Steber revežev, a sta zgrešila ne le vstop, temveč kar celotno steno. Namesto klasike sta preplezala »eno samo revšno« – krušljivo, nelogično, a varno in z veliko opreme. »Midva sva bila reveža,« povzame Jakob.
Zaključek sezone v skali je bil PZS tabor na Kriških podih, kjer je plezal v južni in severozahodni steni Planje. S Pintijem sta v Snežniški smeri našla nekaj lepih raztežajev, z Maticem Dolinškom in Petrom Mastnakom pa še Kmečko pamet, kjer je čelada rešila Maticu glavo pred padajočim kamnom. Tabor opisuje kot odlično izpeljan, z dobro družbo in navezami, ki »kr klajmbajo«.
Jakobov zapis je pravzaprav portret mlade generacije, ki v hribih išče izkušnje, ne popolnosti. Včasih zgreši smer, včasih pleza v nogavici, a vedno pride domov z zgodbo.
In še ostalo kar se je plezalo na taboru:
13. junija
S stena Planje, Mansarda (VI, 500 m), Jaka Pagon in Peter Mastnak Sokolov ter Alain Jakopič,
Razor nad Krnico, Indijanka (VI+, 1. prosta ponovitev), Matic Dolinšek in Jakob Blatnik,
14. junija
S stena Planje, Divja jaga (VII-/VI, 280 m), Pagon in Pintar,
S stena Planje, Kmečka pamet (VII-/V-VI, 280 m), Mlakar, Mastnak Sokolov in Dolinšek,
Kriška stena, Ognjeni krst (VI, 450 m), Blatnik in Jakopič,
JV stena Planje, Likarjeva smer (V+, 350 m), Kitek in Kregar.
Stene Raduhe prepredene z vrvmi in navezami
Plezanje in tabor AK Ravne na domači Raduhi
Med 31. majem ter 12.–14. junijem 2026 so tečajniki in alpinistični inštruktorji Alpinističnega kluba Ravne preživeli dva intenzivna plezalna vikenda na Raduhi, kjer so preplezali večino klasičnih smeri in pridobili obilico izkušenj v resničnem alpinističnem terenu.
Tečajniki so se v navezah z inštruktorji prvič resneje podali v steno 31. maja. Preplezali so ZZ, Mihovo, Vetrne police, Plate in druge smeri.
Dan je minil v duhu učenja: od iskanja prehodov, improviziranja sidrišč, nameščanja premičnih varoval do prvih resnih občutkov izpostavljenosti. Nekaj zmede v posameznih navezah je poskrbelo za dodatno mero adrenalina, a vse naveze so varno izstopile iz sten.
Uradni tabor – 12.–14. junij na Grohatu je združil osem navez, ki so se v soboto podale v različne smeri: Ferdamane lukne, Kamin pri Durcah, Palček, Stanetova, Mihova, Plate, Zagorčeva, Steber Male Raduhe in druge.
Veter je v steni poskrbel za pravo alpinistično vzdušje, krušljiva skala pa za dodatno previdnost. Tečajniki so vadili postavljanje varoval, izdelavo sidrišč in orientacijo v steni, inštruktorji pa so poskrbeli za varno napredovanje in prenos izkušenj.
V nedeljo je vreme zdržalo, zato so naveze ponovno napolnile stene. Največja gneča je bila v ZZ, kjer je bilo skoraj »nedeljsko sprehajanje«, drugod pa so tečajniki pridno nabirali kilometre in samozavest v skali. Nekateri so po plezanju osvojili še vrh Raduhe in mimogrede še Lanež.
Tabor se je zaključil v dobrem vzdušju, z veliko novega znanja, utrujenimi rokami in željo po čimprejšnjem povratku v domačo steno.
Edijev steber, Črna dama in Planika
Marko Volk in Andrej Grmovšek v steni Male Raduhe …
Ojstrica, Razodetje (VI+, P.P.) in Amadeus (VII), Volk-Vrhnjak …
AK Pot
Štremflja v Slovenski …
Najbolj gledan slovenski gorniški vplivnež Andraž Egart je plezal na …
Luka Kovačič: resnica o ogljikovih hidratih
Zakaj vrhunska zmogljivost ni več samo vprašanje treninga, ampak tudi natančnega »fuelinga«
V vzdržljivostnem športu je danes ena najbolj vročih tem vnos ogljikovih hidratov. Luka Kovačič, ki se pripravlja tudi na himalajski izziv, opozarja na nekaj, kar je dolgo veljalo za samoumevno: trening ni dovolj, če telo ne zna uporabiti energije, ki mu jo dajemo.
Ogljikovi hidrati so glavno gorivo za visoko intenzivnost. A vprašanje ni več, koliko pojesti, temveč koliko zaužitih OH telo sploh lahko prebavi, absorbira in pretvori v uporabno energijo. Podhranjenost je pogosta težava, a tudi pretiravanje ima svojo ceno — prebavne težave, padec zmogljivosti in propad tekme, še preden se začne.
Kovačič poudarja, da je razlika med »dovolj« in »preveč« izjemno majhna. Zato sodeluje s platformo FuelSync, ki omogoča merjenje dejanske absorpcije ogljikovih hidratov med naporom. Šele ko športnik pozna svojo realno presnovno zmogljivost, lahko optimizira vnos — ne po občutku, ampak po podatkih.
»V trening vložimo nešteto ur, a brez prave strategije prehrane ne moremo odkleniti celotnega potenciala,« pravi Luka.
Vrhunski šport danes ni več samo fizična priprava, temveč kombinacija treninga, znanosti in natančnega upravljanja energije. Kovačič s tem odpira pomembno temo tudi za gorske športnike: v visokointenzivnih disciplinah, kjer je meja med uspehom in krizo tanka, je pravilno »gorivo« pogosto odločilni del opreme.
ID
