Novinarji bi še radi poslušali Toma Česna
Lausannski Matin o dosežkih našega alpinista — Na Jannuju in na Lhotseju je šlo za velik izziv – Sedaj samo več predavanj
ŽENEVA – Po severni steni Jannuja, ki jo je samostojno preplezal lansko pomlad, je Tomo Česen v seznam svojih dosežkov vpisal še južno steno Lholseja (8.516 metrov), ki velja za zadnji veliki problem v Himalaji, v članku, ki ga objavlja lausannski Matin, piše švicarska novinarka Claudine Dubuis. Dosežek jugoslovanskega alpinista povzroča osuplost, nadaljuje članek z naslovom »Tomo junak« in s pripisom v podnaslovu, da se je naš plezalec povzpel na vrhunec svoje umetnosti.
Reinhold Messner, edini človek skupaj s Poljakom Jerzyjem Kukuschko, ki je premagal vse osemtisočake, se ni zmotil. Nagrado Snežni lev in ček za 10.000 dolarjev, namenjenih kot pomoč alpinistu, ki opravi izjemne vzpone »na pošten način«, je izročil prav Tomu Česnu.
Jugoslovanski alpinist, ki ga je švicarska novinarka srečala v Chamonixu ob proslavi obletnice prvega vzpona na Anapurno, o svojem dosežku govori z nevsakdanjo skromnostjo: »Nisem nikakršen superman. Samo uspešno delo sem opravil lani na Jannuju. Podobno kot Lhotse, je šlo za velik izziv. Obakrat sem hotel plezati sam. Že od leta 1985, od svojega prvega osemtisočaka Yalungkang, analiziram vsako od svojih ekspedicij. Zdaj vem, da mi najbolj ustreza, če se dva ali trikrat povzpnem na 7.000 metrov, da se aklimatiziram, nato pa skušam v enem poskusu preplezati steno, ne da bi počival ali spal.«
Če ga poslušamo, je povsem enostavno. Dejstvo, da je uspel, kjer sta morala odnehati Christophe Profit iz Chamonixa in Reinhold Messner, ga ne spodbuja, da bi se pohvalil: »Onadva sta imela slabe (vremenske) razmere.«
Predstavniki množičnih občil so se v Chamonixu trgali za Toma in mu že dodelili naziv »himalajista« 90-let. Nagrajenec je ponavljal, da ves ta hrup v njegovem življenju ne bo spremenil prav ničesar. Kot nam je zaupal že septembra lani, živi v Kranju, v Sloveniji, z ženo in dvema majhnima otrokoma. Še nadalje piše tedensko kroniko za ljubljanski dnevnik Delo in se posveča mladim. »Edina sprememba je v tem, da imam več predavanj o mojih ekspedicijah, kar je pošten način preživljanja.«
In prihodnost? Prihodnjo sezono bo na vrsti Anapurna. Spet sam in z alpsko tehniko. »Dovoljenje sem imel že letos, toda po Lhotseju sem sklenil počakati. Treba se je izogniti, da se te polasti nekakšna evforija. Če si rečeš, zakaj ne ta vrh, potem pa še na onega, brez duševne pripravljenosti, tako prihaja do smrtnih nesreč. Ena ekspedicija letno, to popolnoma zadostuje.«
Drugo načelo Toma Česna je molčečnost. »Samo zato, ker me sedaj poznajo, pred odhodom na Anapurno pač ne bom delal showa. Če mi bo uspelo, potem bom ob vrnitvi rade volje govoril.« Govor, ki bi ga prav radi pogosteje slišali, zaključuje Claudine Dubuis v Martinu.
BOŽO MAŠANOVIĆ
Nove smeri doma in na tujem
Knez v Golarjevi peči, Podgornik pa v Alpah — Ledne razmere so dobre
KRANJ – Konec aprila sta bili splezani v Klemenča in Golarjevi peči dve dobri smeri, katerih avtorja sta Franček Knez in Andreja Hrastnik. Rumena puščica poteka v Klemenči peči, in sicer spodaj desno od Pajka. Knez jo je ocenil VIII. Še precej težja pa je Mali princ v Golarjevi peči. Dolga je 6 raztežajev, predzadnji ima oceno IX-, ostali pa imajo težave od V+ do VIII. V obeh smereh so po besedah Kneza detalji, ki jih običajno najdemo v krajših, sedaj modernih smereh.
Peter Podgornik pa je plezal v Centralnih Alpah. Najprej je z Eziom Marlierjem 16. junija splezal novo smer v seraku med Mt. Maudijem in Taculom (JV stena). Celotne smeri je za 400 m, naklonina od 75 do 95 stopinj (samega seraka je 120 m), plezala pa sta 3 ure. Do sedaj je bila v tem seraku samo ena smer (Grassi-Comino iz leta 1979) na levi strani, pa še ta je imela le eno ponovitev. Potem se je Podgornik preselil v Chamonix, kjer je bilo vreme nekoliko slabše. Skupaj s Christophom Profitom sta ponovila Gabbaroujevo smer v severni steni Tacula in z vrha odletela v dolino s padalom dvosedom. Dva dni zatem (21. junija) se jima je v skalnem stebru La Vouraaz (nasprotna stran doline) IV, V 600 m pridružila še Silvyane Taverniere.
In še informacija, ki bo zanimala vse tiste, ki se odpravljajo v Centralne Alpe v okolici Chamonixa. Ledne razmere so na splošno dobre, potrebno je le počakati na ugodno vreme.
TOMO ČESEN
PREJELI SMO
Športno plezanje?
Silvo Kristan je v alpinističnih novicah odprl polemiko, v kateri dokazuje neprimernost in formalno nelogičnost termina športno plezanje. Njegov prvi prispevek sem z zanimanjem prebral. Strinjam se s Kristanovo trditvijo, da izraz strokovno terminološko ni najprimernejši. Tudi Bojan Leskovšek v svojem odgovoru podobno razmišlja, vendar tehtno ugotavlja, da spreminjanje izraza iz več razlogov nima smisla. Preseneča pa me, da Silvo Kristan v ponovnem odmevu tako kategorično zavrača vse Leskovškove argumente.
Da se izraz športno plezanje že splošno uporablja v svetu in pri nas, je po moje dovolj tehten razlog, da si ne izmišljamo nekaj novega, razen če hočemo po vzorcu nam znane jugoinventivnosti iskati tretjo pot neuvrščenosti, oziroma frazeologijo, ki nikomur nič ne pomeni in ne pove. Kristanov očitek o papagajskem posnemanju je prav tako neutemeljen, saj bi bil uspeh že, če bi nam uspelo samo papagajsko posnemati nekatere že preizkušene zahodno evropske metode in procese tudi v športnem plezanju.
Da bi zadostili praviloma formalne logike in dobili strokovno neoporečen termin, naj bi spremenili športno plezanje, ki je dobeseden prevod nemškega »Sportklettern« (Nemci so ga začeli prvi uporabljati konec sedemdesetih let). Toda kako?
Kot je Silvo Kristan že ugotovil, tudi izraz tekmovalno plezanje ne ustreza. Očitno se mu zdi najboljša rešitev le samo plezanje, oziroma delitev na plezalce in alpiniste. Sestavek, ki ga je imel verjetno ob tem v mislih, ima naslov Pot razvoja, objavljen v A. R. št. 4/1980 in ga je napisal Franček Knez. V tem članku je Franček Knez zagovarjal prosto plezanje in svoj pogled na to zvrst, ki je imela v svojih začetkih precej idejnih nasprotnikov. Navajam citat: »Področje delovanja alpinista je tako široko, da meji na vsestranskost. Plezalec pa je tisti, ki je omejen le na problematiko sten, obenem je to tudi njegov glavni cilj.«
Prav v tem pa je ključ za razumevanje razlike med alpinizmom, prostim in športnim plezanjem. Obstaja bistvena razlika med plezalcem v tisoč-metrskih stenah El Capitana ali Trango Towerja in med športnim plezalcem v kratkih, približno do en raztezaj dolgih smereh ter tekmovanji v športnem plezanju. (Podrobno sem prikazal to razliko v svoji diplomski nalogi z naslovom Razvoj prostega in športnega plezanja). Lahko dodam tudi, daje plezanje presplošen termin, ki označuje elementarno človekovo gibanje (plezanje po žrdi, lestvi in drevju).
Sicer pa mislim, da bi bolj kot polemike športnemu plezanju koristila umetna stena na FTK, saj smo v Ljubljani že v prevelikem zaostanku na tem področju.
ANDREJ KOKALJ
Wielicki sam v steni Daulagirija
Za novo smer v vzhodni steni šestnajst ur plezanja — Ingrid Baeyens na vrhu
KRANJ — Šestčlanska odprava pod vodstvom enega vodilnih svetovnih alpinistov Krzystofa Wielickega je v spomladanski sezoni imela za cilj 8167 m visoki Daulagiri. Odprava je bila uspešna, praktično vsa zasluga za uspeh pa gre prav Wielickemu. Potem ko so na normalni smeri postavili dva tabora, je Wielicki iz zadnjega (na višini 7000 m) začel 24. aprila zgodaj zjutraj in bil na vrhu ob 11. uri. To je bil njegov sedmi osemtisočak. Po vrnitvi in počitku je 9. maja že stal pod vzhodno steno Daulagirija. Ker je stena nevarna, je začel ob 23. uri in po 16 urah splezal prvenstveno smer levo od smeri Kurtyka, Mcintyre, Ghilini, Wilczynski iz leta 1980. Wielicki je na višini 7800 m dosegel SV greben in slabo vreme mu je potem preprečilo, da bi še drugič v kratkem času stal na vrhu Daulagirija. Sestopil je po normalni smeri z bivakom v taboru II. Dan za njim pa je iz tabora III (7500 m) na normalni smeri začela tudi Ingrid Baeyens iz Belgije. Vrh je kot tretja ženska doslej dosegla 11. maja.
Nova smer Wielickega je tako tretja v vzhodni steni (poleg njegove še smer Kurtyke in soplezalcev, ki je bila enkrat ponovljena, in Jugoslovanska smer iz leta 1987).
TOMO ČESEN
ALPINISTIČNE NOVICE
Naši tudi na drugo tekmo SP
Od 27.-29. julija bo v Madonni di Campiglio drugo tekmovanje (od skupno 8) v športnem plezanju za letošnji svetovni pokal. Tja bo odšla tudi naša reprezentanca, ki jo pri dekletih sestavljata Miranda Ortar in Simona Škarja, pri fantih pa Igor Jamnikar, Marko Lukič, Tadej Slabe in Dorian Šuc.
V Madonni bo pred začetkom kvalifikacijskega dela tudi open tekmovanje, na katerega se seveda lahko prijavijo tudi vsi, ki niso uradni člani reprezentanc. Vendar je potrebno prijave za open tekmo poslati na Planinsko zvezo Slovenije najkasneje do jutri, 3. t. m. do 12. ure.
Letos še nekaj festivalov
Po Trentu, za nekatere še vedno najpomembnejši festival alpinističnega filma, bo v letošnjem letu po svetu še nekaj tovrstnih prireditev, na katere so že v Trentu (kjer je kot vemo film Cerro Torre dobil kar dve nagradi) naši predstavniki dobili povabila.
V mesecu septembru bosta dva festivala. Od 12. do 16. septembra bo gost Češkoslovaška oziroma mesto Toplice nad Matuji. Kot informacijo naj povemo, da je na ta festival filme potrebno poslati z vsemi potrebnimi papirji do 25. avgusta.
Drugi festival bo v švicarskem Les Diableretsu, kjer se bodo filmi vrteli od 24. do 30. septembra. Prijavnice za ta festival je potrebno poslati že do 7. t. m., medtem ko morajo filmi prispeti v Švico najkasneje do 4. avgusta
Prav tako bosta dva festivala v mesecu novembru. Na začetku, od 2. do 4. novembra bo v Kanadi 15. festival v Banffu. Na njem je zadnji rok prijav 24. september. Slovenski javnosti praktično neznan festival (letos bo že osmi po vrsti) v Torellu (pri Barceloni) v Španiji pa bo od 10. do 17. novembra in zanj je potrebno prijavnice poslati do 30. septembra (filmski material pa do 20. oktobra). Ob velikem številu festivalov si slovenski alpinistični film ob tako dobrem začetku v Trentu lahko nadeja še kakšne nagrade.
Republiški ledeniški tečaj je uspel
Vsakoletno vzgojno akcijo podkomisije za vzgojo pri KA, republiški tečaj na ledeniku Pasterza pod Gross-glocknerjem, je tako kot že vrsto let tudi letos vodil Bine Mlač ob pomoči petih inštruktorjev. Od 22. do 24. junija so za izhodišče imeli kočo Oberwalder. Prvi dan je 21 udeležencev tečaja po treh teoretičnih predavanjih (ledeniški svet, smučanje na ledeniku in oprema za vzpone v visokogorju) praktično vadilo gibanje na ledeniku in reševanje padlega iz ledeniške razpoke. Drugi dan pa je en del udeležencev preplezal ledno smer (111+, 45 stopinj, 450 m) severni steni Fuscherkarkofa, drugi pa so se povzpeli na Johannisberg. Letošnjega tečaja so poleg pripravnikov in alpinistov prvič sodelovali tudi planinci, ki zahajajo v ledeniške gore. Vsi so bili prepričani, da je pridobljeno znanje zanje potrebno in ga zato želijo pridobivati tudi v prihodnje.
Ponovitve v Kamniških Alpah
Matjaž Jamnik in Miha Kajzelj sta prosto ponovila Smer Marije Pomočnice v JV steni Kogla (V1II-). V isti steni sta Miha Vreča in Matjaž Ferjančič plezala Kamniško smer in Vreča jo je splezal prosto (VII-). Tomo Šetina in Tomaž Petač pa sta plezala v zahodni steni Planjave in opravila prosto ponovitev Dokončane smeri (VII + ).
Prva 8b za Corine Labrune
Plavolasa Francozinja Corine Labrune, lani je med drugim z Luiso Jovane delila tretje mesto v skupni uvrstitvi svetovnega pokala, je tretja ženska na svetu, ki je za Isabelle Pattisier in Lynn Hill splezala čisto desetko. V ameriškem Smith Rocku je opravila uspešen vzpon v zelo znani smeri, 40 metrov visoki East Face of Monkey Face (8b oz. X). Smer, ki jo je prvi splezal Watts leta 1985 in so jo kasneje ponovili še Tribout, Glowacz in Mariacher, je tako dobila prvi ženski vzpon. To je bil sicer najboljši vzpon Corine v ZDA, ne pa tudi edini. Kot prva ženska je ponovila tudi Aggro Monkey (8a+, X-), splezala pa je tudi še Time is up (7c/8a).
T. ČESEN
Turneja Petre Vencelj po Belgiji in Angliji
Na pot se je odpravila v začetku maja in se najprej ustavila v plezaliču Freyr v Belgiji (v bližini mesta Dinant), ki je znano po odličnem apnencu in smereh dolgih do 6 raztežajev. Najpomembnejši vzpon je opravila v smeri Le Joint z angleško oceno E5 6b (nekako VIII+/IC- po UIAA).
V Angliji je bila najprej v nacionalnem parku Peak District, in sicer v območju High Tor. V Main Face je na pogled ponovila Dairus (E2, 5c) in v Left Wing smer China Spring (E4 6a) — prav tako na pogled. Sledilo je plezanje v S. Walesu na otočku Anglesy, kjer se v zalivu Gogarth nad morjem dvigajo do 200 metrov visoke pečine in v katerih je nad 500 smeri. Praktično so to vse previsne smeri, pri katerih je včasih zaradi plimovanja problematičen vstop, varovanje pa je izkjučno na zatiče in friende. Tu je med drugim na pogled ponovila The Moo (E3 5c, 3 raztežaje), The trails of Tears (E4 a), Ordinary Route (E5 6a, 3 raztežaje), The Strand (E2 5b, 49 m!), gotovo pa je najboljši dosežek te njene turneje smer The Cruise (2 raztežaja), ki ima oceno E5 6b in jo je splezala na pogled. Vendar pa se njeno potovanje ni končalo srečno. V Peak Districtu je pri ogrevanju po bolvanih Corbar Clif-a nesrečno padla nekaj metrov nad tlemi. Posledica — zdrobljene petnice na obeh nogah. Tako bo morala na plezanje pozabiti za najmanj pol leta.
Odpotovala še druga odprava Nanga Parbat ’90
V Pakistan je odpotovala še mariborska meddruštvena odprava Nanga Parbat ’90 (istoimenska celjska se bo kmalu že vrnila). V odpravi poleg vodje Toneta Golnarja (Kozjak) sodelujeta dve alpinistki (Darinka Lečnik, AO TAM in Marija Frantar, AO Rašica) in Silvo Babič (TAM), Robert Držan (Litostroj), Janez in Urban Golob (Matica), Steven Hause (ZDA), Dragan Ilič (Sarajevo), Tomo Jeseničnik (Črna), Grega Justin (Šaleški), Željko Knez (Zenica), Ivč Kotnik (Šaleški), Anton Pavlič (Zgornjesavinjski), Miran Rems (zdravnik), Jože Rozman (Tržič), Leon Verdnik (Šaleški), Jože Zupan (Štore) in Samo Žnidaršič (TAM), vseh udeležencev je 19.
Odprava bo na poti dva meseca. Iz Islamabada bodo z avtobusom odpotovali v 400 km oddaljeno vasico Rupal, iz katere je le nekaj ur hoje do mesta za bazni tabor (3500 m) pod J ostenjem 8125 m visokega Nanga Parbata. Cilj odprave je preplezati (po možnosti na alpski način) novo smer v rupalski steni, ki s 4500 m višine šteje za najvišjo na svetu.
Prihajajo otroci?
Natančno tako bi se lahko vprašali ob nekaj zares odličnih vzponih mlade, 12-letne Francozinje Lydie Tuccio. V znanem plezališču Booux je na pogled splezala dve smeri z oceno 6c (VII+) in tri smeri z oceno 7a (VIII). Glede na to, da si danes včasih že težko predstavljamo, kaj vse lahko splezajo najboljši plezalci na svetu, si najbrž še težje predstavljamo kaj bodo plezali čez kakšnih 10 let takšni kot je npr. mlada Lydie.
Posnetki iz turških gora
Jadranje in skoki s padali, vse brez pomoči letal, postaja vse bolj priljubljeno. Vse več knjig je o tem športu, izhajajo pa tudi že specializirane. Pri nas je, kot kaže, najbolj popularen Gleitschirm, ki ga (šestkrat letno) izdaja istoimena založba iz Stuttgarta in švicarska Gasser AG.
V 3. letošnji številki so objavili tudi vrsto odličnih posnetkov (iz turških gora) Toma Jeseničnika iz Črne. Na dvostranski barvni reprodukciji se lepo vidi celo znak sponzorja – HIT Nova Gorica. Pa mu kljub temu in podobnim dosežkom ni uspelo zbrati dovolj sredstev za ultralahko padalo (francoska firma VS mu je nudila celo 45% popust), da bi lahko resneje računal na let z Nanga Parbata, kamor je pred dnevi odpotoval.
Predsedstvo UIAA
Spomladansko zasedanje predsedstva Mednarodne planinske zveze (UIAA), ki je bilo v Atenah, je pokazalo, da tudi ta organizacija ni brez težav. Ugotovili so, da ne bo šlo brez sprememb v sestavi organov UIAA. Trije (od 9) predsedniki komisij so najavili ali že podali ostavko, predsedniku izteka drugi mandat itd. Ob povsem proceduralnih vprašanjih jih je ponovno močno zaposlil spor med aljaškim in ameriškim alpinističnim klubom…
Razpravo o sprejemu planinskih organizacij Litve in Estonije so preložili, ker ni sodeloval predstavnik SZ. Živahna je bila tudi razprava z vodjo lanskega mednarodnega alpinističnega tabora (v organizaciji UIAA) pod vrhovoma Nun in Kun v indijski Himalaji … Le o finančnem stanju UIAA ni bilo pripomb, trdno je kot Švica, v kateri ima sedež.
ID
13 dni od Čo Oja do Šiša Pangme
Mednarodna odprava »L’Esprit d’Equipe«, ki jo sponzorira multinacionalka Buli, se je 30. aprila letos po normalni smeri povzpela na Čo Oju (8201 m). Na vrhu je bilo vseh sedem udeležencev: Francozi Benoit Chamoux (29, vodja), Yves Detry, Pierre Royer (35) in Frederic Valet (24), Anglež Alan Hinkes/35), Italijan Mauro Rossi (23) in Čehoslovak Jozeí Rakoncaj (29). Že 10. maja pa so iz baznega tabora pod Šišo Pangmo (8046 m) začeli še drugi vzpon, tokrat prvenstvenega, s severne strani. V manj kot dveh dneh — začeli so 11. maja uro po polnoči, na vrhu pa so bili naslednji dan ob 13. uri — so bili na vrhu.
