Primorski dnevnik, 1. julij 1990
Knjiga je izšla v zbirki Leposlovje pri ZTT
V zbirki Leposlovje pri Založništvu tržaškega tiska je pred kratkim izšla knjiga Zvezdnate noči Dušana Jelinčiča, v kateri avtor opisuje svoje doživljanje himalajskih gora, s katerimi se je srečal Pred štirimi leti. Bilo je to ob srečni priložnosti, ko Se je velika skupina slovenskih alpinistov povzpela na pakistanska vrhova Broad Peak in Gašerbrum II, oba visoka nad osemtisoč metrov; Jelinčič, ki je uspešno opravil vzpon na prvega izmed dveh vrhov, le bil hkrati prvi mož v naši deželi, ki mu je uspel takšen podvig, tako da ima knjiga zdaj tudi svojo dokumentarno zgodovinsko vrednost.
Na tej podlagi je avtor zastavil dokaj obširno literarno pripoved (nad tristo strani), ki ji za osnovno vodilo, kakor tudi za krajevne in časovne mejnike služijo resnični dogodki, vmes med njimi pa je avtor stkal gosto literarizirano tkivo, ki bralca popelje v zapleteni svet notranjega doživljanja, čustev, ki se spričo izjemnih okoliščin srečujejo s situacijami, ki so na samem robu našega življenjskega prostora. Prav tu, na teh mejnih robovih, ko postane sicer vsakodnevni konfliktni odnos človeške duševnosti neprimerno intenzivnejši kakor doma, ko se želja po nekem cilju in strah pred njim, pred možnim posledicami, srečata na istem mestu v svoji največji možni obliki, ali pa doživljanje lastnega upanja v uspeh in srečo, hkrati pa slediti arhaičnemu pogrebu pravkar umrlega znanca na kamnitem plazu pod isto goro, v teh težkih, a hkrati tudi življenjsko silovitih trenutkih se zdi, da je sicer pisana alpinistična ikonografija stopila nekam v ozadje, in so namesto nje pred nami nekakšne temeljne prvino človekove eksistence. Prav tiste prvine, ki so nam vsem skupne, saj nas na različnih poteh iz abstraktnega človeka spreminjajo v osebo, v bitje upanja in strahu, zmag in porazov, pravilnih in napačnih potez, v tisto ponavljajoče se in samotno nahajanje in vračanje. To pa je tista snov, ki onkraj zabeleženih in zunanjih dogodkov, recimo jim resničnostna kronologija, tvori šele pravo jedro pripovedi, ob kateri je treba reči, da jo je avtor dobro napisal, z izdelanim občutkom za njeno celovitost, ki je uspešno sklenjena, kot tudi za na videz nepomembne podrobnosti.
Jelinčič, dobro znan tako v našem, kakor v srednjem slovenskem prostoru, seveda ni več literarni začetnik, saj se že vrsto let uveljavlja z leposlovno esejističnim pisanjem; omenimo naj knjigo »Zgodovina SPD Trst« iz leta 1984, leto pozneje pa le izdal krajše potopisno delo »Srečanje nikjer«. Navzlic temu se zdijo Zvezdnate noči pravi kakovostni preskok v primerjavi s poprejšnjim ustvarjanjem, ki avtorja zelo določno postavlja med najboljše pisce tovrstne literature. Zanjo velja, da ima v slovenskem književnem prostoru kar visoke kriterije, za konkretno Jelinčičevo delo pa bi rekel, da nekako presega žanr t.i. alpinistične in tudi planinske literature in se umešča v bližino Flisarjevih pripovednih del. Proza Dušana Jelinčiča posega namreč po romaneskni zasnovi, v njej pa dobijo pomembno mesto elementi, ki jih alpinistični žanr pogosto zanemarja. Tu moram omeniti predvsem dve prvini: učinkovit opis življenja v bazi in kar lepo izpeljano uporabo dialoga. Dialog namreč že sam na sebi prispeva k popestritvi branja, oboje pa je izjemno pomembno pri prodiranju v psihične vzgibe prisotnih oseb, plezalcev, ki prav tako prodirajo proti gori. V tovrstni domači literaturi skorajda ni teksta, kjer bi bil dialog tako učinkovito uporabljen, Jelinčič pa je tudi z njegovo pomočjo ustvaril živ in ves čas zanimiv svet, v katerem poleg njega samega in njegove, avtorjeve izkušnje, zaživijo še druge osebe, če ne drugače vsaj z nakazanimi značajskimi lastnostmi.
Prvi vrhunec pripovedi nastopi tedaj, ko avtor (pripovedovalec), doseže vrh, vendar dramatičnost zgodbe s tem ne ugasne, nasprotno, šele povratek z vrha je pravi vrhunec napetosti, saj je Jelinčiča in njegovega tovariša zajela uničujoča himalajska ujma. Avtor je ta del dobro opisal in bralec se brez težav vživi v dramatične trenutke povratka z gore, ki je hkrati tudi dobra metafora, saj je dobesedno šlo za povratek v življenje. Ob primerni pisateljski distanci, ki je za tak opis potrebna, in spretnem vrivanju refleksivnih vložkov, ki krmarijo med vprašanji o smislu hoje na goro, o smrti in v vsakem primeru prvi, nepopustljivi volji po življenju, je najbrž prav povratek najboljši del knjige oz. pripovedi, saj je v njem izražena najindividualnejša človekova izkušnja, ki je zaradi tega tudi najbolj univerzalna.
Omenil bi še nekaj kritičnih pripomb. Kljub nesporni kakovosti sem prepričan, da bi besedilo le še pridobilo, če bi se avtor odpovedal ali vsaj obložil nekatere včasih preostro zastavljene ločnice med, denimo neinventivnimi ljudmi našega vsakdana, ki so pogosto le hinavci, in tistimi, ki naj bi bili resnično pošteni, meja med njimi je včasih bolj zabrisana, kot se morda zdi, poudarjen moralizem pa je za literarni tekst silno občutljiva stvar. Najbrž bi koristilo, če bi avtor tu in tam opustil kako zanemarljivo stvar iz zunanje kronologije, namesto tega pa več pozornosti namenil samemu jezikovnemu oblikovanju, morda .z večjim metaforičnim izrazjem, ki bi pri bralcu še povečal asociativni literariziran svet in dodatno pritegnil njegovo senzibilnost. Včasih se zdi škoda, da avtor, potem ko je razgrnil problem in kompleksno situacijo, ki ima v sebi več poti, izbere eno in odhiti po njej naprej. Iz povedanega je torej moč razbrati, da ima Jelinčičeva proza predvsem veliko epskih potez, ki veliko prispevajo k napeti in prijetni berljivosti celotnega dela. Knjiga je lepo opremljena, s slikovito in simbolično naslovnico, spremno besedo zanjo pa je prispeval Marjan Krišelj. Po tem delu si od Dušana Jelinčiča gotovo lahko obetamo še marsikaj.
Igor Škamperle
