Nepalska zimska sezona med najbolj uspešnimi doslej
Šerpa Ang Rita pri 48 letih pozimi na Everestu – Ameriška odprava na Ama Dablam dobila prepoved petih let – Japonski poskus na K2
Sicer dokaj mila zima 87/88 v Nepalu bo v zgodovini zimskega plezanja v Himalaji zapisana kot ena od najuspešnejših.
Od 13 odprav je bilo uspešnih devet, čeprav nekatere vzpone najbrž v Evropi ne bodo priznali za povsem zimske. Nepalci še vedno vztrajajo na 1. decembru kot začetku, vedno več pa je tistih, ki so drugačnega mnenja. Po njihovem je začetek prave zime šele 21. decembra.
Južnokorejska odprava na Everest si je izbrala normalno smer čez južno sedlo in na vrh je splezal en član skupaj z dvema Šerpama. Eden od teh dveh je bil tudi Ang Rita, ki je pri svojih 48 letih že četrtič stal na najvišjem vrhu na svetu, trikrat brez kisika. Zdaj je dokazal, da kljub spoštljivim letom lahko spleza na Everest tudi pozimi. Pri sestopu je dvojica morala bivakirati brez vsake opreme pri 8600 metrih. Posledice te noči so bile skoraj zanemarljive.
Južni Korejci so poslali odpravo tudi na 7743 metrov visoki Ngojumba Kang. Uspešno so preplezali južno steno in dva alpinista sta 11. februarja letos dosegla vrh. Tako sta opravila prvi zimski vzpon. Odprava je imela dovoljenje tudi še za prečenje po grebenu do vrha Čo Oju (8201 m), vendar so se temu odpovedali zaradi slabih razmer.
Peterica Američanov si je izbrala južni greben Ama Dablama (6812 m). Vseh pet je uspešno priplezalo do vrha, napako so naredili samo v tem, da so si za to izbrali 23. in 24. november. Na vprašanje nepalskih oblasti, zakaj so plezali konec novembra, če so imeli dovoljenje za zimo, pa so Američani odgovorili, da je bila takšna odločitev zaradi varnosti v boljših vremenskih razmerah. Nepalsko ministrstvo za turizem seveda ni bilo zadovoljno s takšnim argumentom in poleg denarne kazni so peterici ameriških alpinistov prepovedali plezanje v Nepalu za naslednjih pet let. Kaže torej, da z Nepalci v takšnih primerih ni šale.
Prvi zimski vzpon je bil opravljen tudi na Lantang Lirung (7234 m), ki ga je naskakovala močna deset članska poljska odprava pod vodstvom Wojciecha Maslowskega. Ponovili so JV greben, po katerem so prvi speljali svojo smer Japonci. Poljaki so imeli pri vzponu tudi nekoliko sreče, saj je zadnja naveza treh alpinistov osvojila vrh in se vrnila v bazo ravno pred dolgotrajnim poslabšanjem vremena.
Tudi tretji naj višji vrh na svetu, 8586 metrov visoka Kangchendzenga je bila letos splezana pozimi. Južno Korejci so opravili vzpon po JZ steni in prišli na vrh 2. januarja. Druge podrobnosti niso znane, razen tega, da sta se dva člana med sestopom proti bazi smrtno ponesrečila. Ameriško-kanadska odprava v južni steni Anapurne I ni bila uspešna (splezati so nameravali novo smer). Pri tem je treba dodati (o tem sem že pisal), da so Japonci prav tako plezali v tej steni in uspeli ponoviti Britansko smer v alpskem stilu. Njihovo dejanje velja za enega od najpomembnejših pri zimskem plezanju v Himalaji doslej. Na severni strani Anapurne so bili prav tako neuspešni Japonci, enako se je godilo poljskemu moštvu z ameriškimi in brazilskimi alpinisti, ki je plezalo na Manaslu. V SZ steni so dosegli 7500 metrov.
V zadnjem delu tega pregleda si oglejmo še Karakorum. O poljski odpravi na K2 (8611 m) je znano, da niso uspeli. 11 članov pod vodstvom Zawade je preživelo tri mesece in pol v baznem taboru. Orkanski vetrovi in temperature do minus 50 stopinj so spremljali plezalce na Abruzziju. Najvišija točka, 7350 metrov visoko, je bila dosežena v januarju, kasneje pa sploh niso imeli (zaradi obupnih razmer) več priložnosti za kaj več. Poljaki so s tem pravzaprav odprli zimsko plezanje v Karakorumu in v okviru te odprave je Berbeka splezal na Broad Peak. Nedavno so menda Poljaki sami ugotovili (na osnovi fotografij), da je bil Berbeka samo na predvrhu. Kakorkoli že, Maciej Berbeka bo zapisan kot prvi alpinist, ki je pozimi v Karakorumu prestopil 8000 metrov. Predvrh Broad Peaka je namreč visok 8030 metrov.
Prihodnost zimskega plezanja v Karakorumu bo najbrž podobna kot v Nepalu. Karakorum je sicer okrutnejši kar se tiče vremenskih razmer, vse to pa gotovo ne bo zadržalo alpinističnih odprav. Za zimsko sezono 1988/ 89 so že najavljeni Japonci, izbrali pa so si seveda za sedaj naj večji izziv v tem pogorju – drugi najvišji vrh na svetu K2.
Srečo Rehberger je preplezal Sortilieges
Smer, ki je označena z 8 b uvršča našega plezalca med najboljše na svetu
Novica je senzacionalna: v francoskem plezalnem centru Cimai je naš znani prosti plezalec Srečo Rehberger splezal Sortilieges, smer, ki je ocenjena z 8b (po naše z 10). To našega plezalca uvršča vnovič med najuspešnejše na svetu, saj je Sortilieges ena izmed treh najtežjih smeri v tem plezalnem centru sploh. Najvišja ocena plezalnih smeri je sedaj 8 b+, se pravi, da je član AO Kranj zmogel težavno smer z drugo doslej najvišjo oceno. V Franciji se je mudil štirinajst dni skupaj s svojo stalno soplezalko Nušo Romih iz Tržiča, ki je uspešno premagala tudi nekaj težavnih smeri.
Tomo Česen
Nadaljevanje Slovenske planinske poti
PD IMP organizira pohod svojih članov po Slovenski planinski poti. K. julija se bodo odpravili na del te poti od Vogla do Črne prsti. V petek se bodo ob 17. uri odpeljali do Bohinja in se povzpeli do Koče pod Bogatinom, kjer bodo prvič prenočili. Naslednji dna se bodo po grebenih podali do Črne prsti in v nedeljo sestopili v Bohinjsko Bistrico. Izlet bo vodil Janez Seliškar.
Komisijska prodaja alpinistične opreme
V servisu športne opreme Jureta Podgorška v Domžalah je te dni že stekla komisijska prodaja alpinistične in planinske opreme. Servis je odprt od 15.30 do 18.30 vsak dan razen ponedeljka in sobote.
OD TOD IN TAM
Nova karta srednje Dalmacije
PD Mosor je pripravilo 2. dopolnjeno izdajo Grebenske karte srednje Dalmacije. Tudi to je pripravil Milan Dekič, je v merilu 1:52.632, zajema pa Labišticu, Kozjak, Mosor in Omiško Dinaro ter Biokovo v merilu 1:118.644. Za razliko od prve izdaje so to natisnili v petih barvah, njen format je 100 cm x 70 cm, v njej so kontrolne točke sedmih veznih poti (transverzal), na hrbtni strani pa so informacije s skicami. Karta stane 2500 din, naročiti pa jo je mogoče pri PD Mosor, Marmontova 2, 58000 Split.
Odlično za PD INA-OKI
Planinsko društvo INA-OKI je lani združevalo 556 članov in čeprav pravijo, da jih je večina le na papirju, so pripravili kar 29 izletov s povprečno 40 udeleženci, imeli so 36 predavanj z več kot 2200 poslušalci itd. Znano je tudi, da PD INA- OKI skrbi za kar tri vezne poti: Petrovo goro, Kornate in Vis. V desetih letih je transverzalo Petrova gora prehodilo 832 planincev, Kornate v sedmih letih 2242, Vis pa v treh že 1291.
Pet »potegavščin« NDR
V planinskih področjih NDR je le pet večjih »potegavščin« – tri kabinske žičnice in dve vagonski – ki pa na leto prepeljejo kar po štiri milijone potnikov. V Hartzu je gondolska žičnica, ki vozi na razgledišče Hexenplatz. Tudi najvišji vrh NDR Fichtelberg ima svojo žičnico s 303 m višinske razlike. Najbolj strma železnica NDR je v Turinskih gorah. Posebnost je tudi zveza med Bad Schandau in Zebnitz v Saksonski Švici (peščeni stolpi ob Labi). Dolga je 15 km, ima pa kar 7 predorov (najdaljši ima 677 m) in 27 mostov, stara pa je že 100 let. Stara je tudi že povezava med češkoslovaškim Dečinom in Drezdenom in še posebej zveza Dresden – Leipzig (iz 1842. leta).
Everest ne bo čakal
V Večernem listu je (v štirih zaporednih nadaljevanjih) izšel zapis M. Ambruša – Kiša in D. Berljaka Everest ne bo čakal. V njem sta na zanimiv način predstavila potek priprav na 5. zagrebško odpravo Everest ’89, ki je 26. marca letos dobila tudi uradno dovoljenje LR Kitajske za vzpon na najvišji vrh sveta Everest (8848 m).
Planinski tabor PD Kranj
Kranjski planinci imajo možnost v enem zamahu obiskati Piz Palu (3912 m), Bernino (4055) in Ortler (3899), ogledali pa si bodo tudi St. Moritz in Dolomite. Udeleženci morajo imeti popolno zimsko planinsko opremo in opremo za kampiranje, tabor pa bo v času od 16. do 24. julija. Vse informacije s podrobnejšim programom izleta dajejo v pisarni PD Kranj (ob sredah, četrtkih in petkih tudi popoldan), Koroška 27, tel. (064) 22-823, zadnji rok za prijave pa je 8. julij.
Buscainija predstavljata Patagonijo in andinizem
Tehnično dognana monografija zajema tudi vso aktivnost naših – Od začetkov do »problemov«
Kdor se je kdaj trudil s kako faktografijo, npr. s kronologijo vzponov na kak himalajski (ali drug pomemben) vrh, ve, kakšno delo je to. Če pa gre za tako veliko pokrajino, kot je Patagonija in če je človek od nje tako oddaljen, kot sta zakonca Silvia Metzeltin in Gino Buscaini (živita v Švici, na meji z Italijo), si komaj še znamo predstavljati, kako sta to zmogla. Zadnja leta sta bila vsaj po enkrat v Južni Ameriki in življenje sta si uredila tako, da se lahko v celoti posvečata le goram; »avanturista-alpinista in pisca sta«, ju lepo označuje njun prijatelj Peter Podgornik.
V uvodnem delu popisujeta Patagonijo, redko naseljeno ozemlje južno od 39. vzporednika in Patagonske Ande (na čilenski ter argentinski strani). Precej prostora sta posvetila tudi življenju v teh malo znanih predelih, popisujeta vse od prazgodovine do najbolj znanih obiskovalcev – raziskovalcev ter avanturistov, navajata turistične informacije… pa kaj je bilo o Patagoniji napisano, o relacijah umetnost in tamkajšnja krajina itd. Res prava monografija, čeprav se (vsaj za alpinista) pravi del »skriva« prav na koncu: kar 30 odstotkov (od skupno 270) strani je namreč popisov gora, vzponov nanje, kart, skic in shem. Seveda pa ne gre prezreti še dveh kvalitet – šestkrat po osem strani je vmes odličnih barvnih reprodukcij, na koncu pa še bibliografija, s seznama filmov o Patagoniji, za lažje iskanje pa imensko kazalo. Kompleksna strokovna ocena najbrž ni potrebna, njeno vrednost bo najbolj potrjevala uporaba. Prav pa je, da kaj rečemo vsaj o tem, kako je v njej predstavljen naš človek, o deležu naših – slovenskih alpinistov. Dobro, celo bolje, kot bi lahko pričakovali. Vidi se, da sta Buscainija še posebej natančno proučila glasila Cluba Andino Bariloche, kjer so objavljeni tudi tako rekoč vsi uspehi naših izseljencev. Za zadnje dosežke naših v Patagoniji pa sta bila večinoma tudi že direktno obveščena. Slovensko planinsko društvo je bilo v Bariločah ustanovljeno 22. februarja 1951, prve vzpone pa so »slovenski andinisti« opravili pravzaprav že leto prej. Do odmevnejše akcije (odprave CAB z njih udeležbo), pa je prišlo »šele« konec 1952. Med prvimi pristopniki na San Valentih, s 4058 m naj višji vrh Patagonije, sta 18. decembra prišla tudi Dinko Bertoncelj in Tonček Pangerc; to je napisano tudi v knjigi Patagonia.
Omenjeni so tudi vsi dosežki bratov Skvarča, ki sta bila v sredi sedemdesetih let najbolj aktivna sploh v Patagoniji. Verno (z nekaj manjkajočimi strešicami) so pisana tudi imena naših ljudi, tako kot tudi njih poimenovanja gorskega sveta. Sprejeti pa moramo, da imata avtorja naše rojake za Argentince, saj pripadnost navajata po virih, ki so jima bili dostopni (k temu imajo dosedanji ocenjevalci tudi največ pripomb); tudi vsi udeleženci argentinskih odprav so npr. Argentinci itd.
Pred prečenjem Kangčendzenge
Jeseni 1986 so se začele priprave na 2. sovjetsko odpravo v nepalsko Himalajo. Po uspehu v JZ steni Everesta nameravajo letos jeseni opraviti še vsaj tako zahtevno prečenje Kangčendzenge. Bazo načrtujejo v višini 5500 m, Tl na 6100 m, T2 (ABC) na 7200 m, nad T3 pa bodo še trije v sedlih med najvišjimi štirimi vrhovi: glavnim (8586 m), zahodnim ali Jalung Kangom (8505 m), južnim (8473 m) in srednjim (8420 m). V njih bodo pomožne ekipe, »vrhnja« šesterica, ki naj bi opravila tri kilometre dolgo prečenje, pa ves čas ne bo sestopila pod 7800 m. Čeprav že dolgo vemo, da sovjetski alpinisti trdo trenirajo, so se kandidatom za to odpravo še posebej posvetili. V zimi 1986/87 so imeli skupni trening v Prielbrusju, lani poleti v Pamirju, zadnjo zimo pa še Zahodnem Alatau (baza Čimbulak, Kazahstan). Sedaj je pred njim še zadnji preskus: 20 km dolgo grebensko prečenje od Vrha vojaških geografov do Pika Pobede (7439 m), na katerem bodo izmed 30 preostalih kandidatov izbrali dvajseterico, ki bo glavnina (sicer precej bolj številne) odprave.
Odprava K2 že v bazi
Jugoslovanska alpinistična odprava na K2 je iz Islamabada odšla proti Skarduju 6. t. m. Če niso imeli večjih zapletov pri dostopu, potem so sedaj že slab teden v baznem taboru na ledeniku Godwin Austin. Vodja odprave Tomaž Jamnik je sporočil, da so se cene prevozov v primerjavi z letom 1986 povečale skoraj za sto odstotkov. Odprava ima nekoliko težav z zveznim oficirjem, pa tudi procedura na ministrstvu za turizem je potekala počasneje kot sicer. V glavnem gre to na račun velikega števila odprav, ki so letošnje leto prišle v Pakistan. Vseh skupaj jih je menda več kot 70.
Prva umetna stena v Bolgariji
V veliki novi telovadnici univerze so na pobudo alpinistov zadnjo steno zgradili kot umetno steno. Omogoča pripravo 25 »smeri« težkih od III. do VIII. stopnje in na njej računajo že v prihodnji zimi organizirati I. zimsko prvenstvo Bolgarije v športnem plezanju. Čim prej pa bi bili radi tudi organizatorji tekme za evropski pokal.
Tabor v Zapotoku
Od 2. do 4. julija bo alpinistični odsek Nova Gorica organiziral v spomin Iztoka Horvata alpinistični tabor na planini Zapotok. Vabljeni so tudi člani drugih alpinističnih odsekov.
Od Gorenjske do Primorske
V Dolžanovi soteski je Dragan Todorovič (AO Črnuče) ponovil Tri Srca, istega dne (20. t. m.) pa je Cveto Jagodic (AO Mengeš) splezal Živčka. Pred tem je prav tako uspel v Mozartovih kroglicah in Treh srcih. V Vipavskem vrtcu je smer Like a virgin (VIII+/IX-) ponovil Franci Rojko (AS Sežana), Bogdan Gerželj (prav tako AS Sežana) pa je na Črnem kalu na pogled ponovil Zidarsko pot (VIII).
Deseti osemtisočak
Češkoslovaški alpinisti so uresničili še en načrt: kot člani mednarodne odprave so se povzpeli na Anapurno (8091 m), njihov 10. osemtisočak. Leta 1976 so uspeli na Makaluju, 1983 prvič na K2, leto kasneje na Everestu, Čo Oju, Lotseju in Daulagiriju, predlani pa še na Daulagiriju. Uspeh pa je doseglo vsega 14 alpinistov, ki so skupno opravili 23 vzponov. Največ – tri – jih ima Jožef Rakoncaj: K2 (1983 in 1986), Lotse (1984) in Broad Peak (1986).
Mednarodna odprava, ki jo je vodil Francoz Benua Shamu, je postavila bazni tabor (4200 m) pod J steno 10. aprila. V enem mesecu so opremili smer in postavili štiri višinska taborišča. 10. maja se je začel finalni del. Iz T4 sta se ob 2. uri ponoči odšla Rakoncaj in Doroti (I), tri ure kasneje pa iz T3 (6850 m) še vodja in njegov rojak Campredon ter Američan Bauer. Vsi so uspešno opravili vzpon.
V novozelandskih gorah
Dimitr Brdarev in Nikolaj Proev sta prva bolgarska alpinista, ki sta se preskusila v gorah Nove Zelandije. Njun najpomembnejši vzpon je bila ponovitev smeri Atkinsona in Sperglija iz leta 1980 (ocenjene s V, 1600 m) v Mount Cooku, 3766 m, ki sta jo opravila 26. marca letos.
Lepe denarne nagrade
Neutrudni organizatorji iz Torina in okolice so tudi za letošnja tekmovanja v športnem plezanju znana pod imenom Sportroccia, zbrali – ob vsem drugem – tudi bogate sponzorje. Dovolj je pregledati le seznam denarnih nagrad. Pri moških je prva nagrada pet, druga tri, tretja pa en milijon lir.
Pa tudi drugi finalisti bodo dobili denarne nagrade, deseti 200.000, vse naslednji, do 16. mesta pa po 100.000 ITL. Pri plezalkah so nagrade nekoliko nižje, od 4,000.000 do 200.000 ITL za sedmo mesto. Ob tem pa seveda ne bo manjkalo praktičnih daril.
Sportroccia ’88, ki bo tudi prvenstvo Italije v športnem plezanju, bo od 15. do 17. julija v Bardonecchii. Selekcijske tri smeri bodo z ocenami VIII do IX+ (6c+ do 7c), finalni dve pa X za moške in IX+ za ženske.
V zaključnem tekmovanju bo sodelovalo 14 plezalcev in 6 plezalk, plezali bodo na pogled in tudi vse ostalo bo (od dovoljene velikosti reklamnih napisov dalje) v skladu s pravili UIAA.
Franci Savenc
