Vprašanja o smeri
Nejc Zaplotnik je knjigo Pot, ki bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi, začel pisati pod Anapurnami, ob dolgih večerih in sveči
V kratkem bo pri Cankarjevi založbi (žepna knjiga) izšlo delo Nejca Zaplotnika »Pot«. Brez dolgih priprav in najav, saj je rokopis tudi oddal šele pred odhodom v južno steno Lotseja letos spomladi. Sredi poletja bomo njegovo prvo samostojno delo lahko že prebirali; ob morski obali, v hladni senci ali nekateri morda tudi v planinski postojanki …
RESNICA O ALPINIZMU – Nejc Zaplotnik
Zamisel o knjigi je že dolgo nosil v sebi, pisati pa jo je pričel v Manangu, pod Anapurnami leta 1979. Večeri v Himalaji so dolgi, pa se je zleknil v šotor, prižgal svečo in pisal. In kaj ga je vodilo?
»Z vsebino te knjige sem hotel narediti konec poplavi alpinistične literature pa tudi filmov, ki prikazujejo alpiniste kot nadljudi. Povedati želim, da smo alpinisti čisto navadni ljudje, z vsemi slabostmi in napakami, da moramo, kakor vsi, reševati na tisoče težav vsakdanjega življenja, te pa se nam nemalokrat nakopičijo še bolj kakor drugim. Ni me toliko zanimalo plezanje samo, temveč predvsem tisto, kar se dogaja v človeku, v meni in v prijateljih, skušal sem prikazati svobodo, ki jo plezanje daje človeku, tolikšno svobodo, da večkrat prihajamo celo v navzkrižje s človeškimi normami. Hotel pa sem biti zvest resnici, zato sem morda na nekaterih mestih nekoliko oster do pojavov in akterjev v alpinizmu, prav tako pa tudi do sebe. Nekakšen osnovni moto, ki sem ga v knjigi skušal razložiti je: Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, le kdor išče pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Kako mu je vse to uspelo, ne ve. Odgovor na to bo prinesel čas. Priznava pa, da je včasih tudi sam podlegel praznini, ki je prišla z uresničitvijo cilja. »Morda se bo komu zdel konec pesimističen, celo zlagan, kakor mi je pod Lotse pisal Tone Škarja, ki je med tem bedel nad mojim pisanjem. Toda s takim koncem sem skušal povedati le, da človeku, ki misli in doživlja ljudi, svet in sebe v njem nekoliko po svoje, vendarle ostane spoznanje, da nikakor ne more zares vstopiti, temveč mora vedno kreniti naprej. Spoznanja pa za mene niso niti vesela niti žalostna, so le izkušnja več o življenju.«
S slogom je skušal prikazati svoj osebni in alpinistični razvoj: začetek je zato romantičen, poln zagona in navdušenja, nato pa se vedno bolj zapleta, dokler se slednjič ne umiri v doživetja tihega veselja (pa tudi žalosti), lepote in neizprosnosti življenja. Na koncu večine poglavij je dodal celo pesem. Pesem, v katero je poskušal zajeti razpoloženje, ki je v njem prevladovalo v tistem obdobju.
Nejca Zaplotnika najbrže ni potrebno posebej predstavljati. Je eden naših najboljših in najuspešnejših alpinistov. Svoje življenje brezkompromisno podreja alpinizmu. Ni naključje, da je edini Jugoslovan in eden redkih zemljanov sploh, ki je že stal na vrhu treh osemtisočakov – tudi na Everestu, najvišjem. Kljub temu pa bo njegova Pot le za površnega bralca pustolovska pot po gorah in stenah, ob prepadih in brezpotju. V resnici je to pot skozi življenje, skozi iskanja in preizkušnje, razočaranja in zmage. Končne postaje pa ta pot nima. Ker ji je cilj ideal, je večna, kot bi sledila soncu. In ob prebiranju se lahko nehote vprašuješ – kaj smo v resnici, kam gremo? Na to je Tone Škarja, ki je knjigi napisal tudi spremno besedo, lepo zapisal: Če že ne za smer, smo Nejcu – enemu izmed nas – hvaležni za vprašanja o smeri. Kajti srečujemo jih na vsej Poti, ponavljajo se kot kilometrski kamni ob cesti.
Varianta in Zajeda
Marjan Černilogar, Tone Črn, Andrej Lužnik in Zlatko Gantar so 14. t. m. preplezali Varianto v Travniku. Hine Kranjc in Emil Tratnik (vsi AO Idrija) pa sta istega dne ponovila Zajedo Šit, in sicer z novo izstopno varianto (VI, A1,120 m).
Smer črncev v Rzeniku
Vincenc Berčič in Milan Gladek (oba AO Kamnik) sta 7. t. m. preplezala novo smer v levem delu Rzenika, med smerema Kemperle-Benkovič in Kemperle-Benkovič-Presl. Vstopila sta kakih 50 m od vstopa prve in potem nadaljevala v cik-cak liniji do stika (dva raztežaja pod robom smeri) z drugo smerjo. Ocena A2, V+/V-, 150 m, 8 h. V smeri, ki je precej krušljiva je ostalo 12 klinov, ponavljalcem pa priporočata tudi dolge kline.
Letos že 103 ture
Franček Knez (AO Impol) je letos kljub temu, da se je udeležil odprave »Lotse 81«, opravil že 103 ture. Samo zadnji konec tedna je naprimer preplezal kar 17 smeri. V petek, Neznano v Vežici, v sestopu pa še S raz. V soboto 20. t. m. je preplezal Mimo votline, Lepo, Večerno, Mimo obraza in Kazalčevo v Vršičih ter Desno in Pintarjevo v Dedcu, nato pa z Janijem Vozlom (AO Celje) še prvenstveno – Črnsko (III, 120 m) v Vršičih, desno od Večerne. V nedeljo je nadaljeval z Neznano v Dedcu (z Mojco Mazej, AO Celje ), iz Grapo v Vršičih (Jani Vozel, AO Celje), sam pa je za konec preplezal še Zavozlano, Črno jezero (v sestopu), Rekrutsko in Šestindvajseto (v sestopu), z Mazejevo pa še Lukmanovo.
Vzpon Novogoričanov
Tudi Pavle Podgornik je takoj po vrnitvi s Himalaje pričel z vzponi v domačih gorah. S Tamaro Likar sta že 31. maja opravila (verjetno) 1. ponovitev SV raza Jerebice (opis je objavil Krivic v PV 1975). Teden dni kasneje sta Gasparič in Velikonja preplezala novo smer (IV-V) v Trentarskem Pelcu. Isti dan so v Pelcu plezali še Bizjak, brata Likar in Pavel Podgornik. V torek 9. t. m. pa sta Igor Badalič in Mirjam Bizjak ponovila Zimsko smer v Prisojniku. 13. t. m. sta Likarjeva in Podgornik v slabem vremenu ponovila smer Jesihove v Šitah, dan kasneje pa Zajedo v Pelcu nad Klonicami. Sestopila sta po SZ grebenu k zavetišču pod Špičkom. Gasparič in Velikonja pa sta tega dne ponovila smer Herlec-Kočevar v Šitah. Zadnjo nedeljo pa sta Likarjeva in Podgornik plezala v Planji. Mislila sta, da bo smer prvenstvena, toda pod izstopom sta v ozkem kaminu našla klin, na katerem sta se razločili inicialki P in J. Toda verjetno gre za črki R in J, ki bi pomenili, da je bil last Janeza Ruparja, ki je tam nekje pred leti opravil prvenstveni vzpon.
V Vratih
Čeprav je cesta v Vrata še naprej precej zdelana, je vendarle opaziti izboljšavo – zgradili so nov (betonski) most pri Peričniku. Med vajami GRS, ki jih je imela mojstranška postaja 20. in 21. t. m. v Vratih, pa so povečali tudi ploščad za pristajanje helikopterja ter nekoliko počistili tudi okolico. Reševalci so poslušali predavanje dr. Andreja Robiča o prvi pomoči. Stane Koblar pa je preveril znanje o tehniki reševanja. Imeli so tudi praktične vaje, ki so lepo uspele.
Plezala v Planjavi
V soboto 13. t. m. sta Joka Tučič in Miran Pliberšek (oba člana AO TAM) preplezala Gradišnikovo smer v Planjavi. Dan kasneje je Tučič sam preplezal še Steber Štajerske Rinke.
V Steni in nad Okrešljem
Člani AO Celje so zadnji čas plezali v S steni Triglava in nad Okrešljem. 13. t. m. sta Dušan Golob in Aco Pepevnik ponovila Bohinjsko, Slavko Cankar, Marjana Šah in Bojan Šrot pa Skalaško z Ladjo. Dan za tem je Pepevnik sam preplezal Tržaško smer, Franc Čanžek, Zlata Centrih, Jožica Verbovšek, Andrej Vanovšek in Jani Vozel so plezali varianto Igličeve, Smiljan Smodiš in Borut Vrščaj (Matica) pa Igličevo in Vzhodno v Mali Rinki. 20. in 21. t. m. so bili na Korošici s tečajniki in so kljub slabemu vremenu opravili 48 vzponov. Sicer pa so končali tudi že s predavanji v okviru AŠ. Izpiti za pripravnike pa bodo v Vratih, kjer bo od 2. do 5. julija tudi tabor AO Celje.
Kogel, Rogljica in Rakova špica
Stane Belak (Matica) je prvo nedeljo v mesecu plezal Virensovo smer v Koglu s Pibernik-Černivec v Štruci, in sicer v navezi z mladinskima vodnikoma, ki jima je bilo to izpopolnjevanje. Sestopili so po J razu Štruce. Naslednjo soboto sta s Cenetom Berčičem preplezala smer Jesih-Lipovec v Rogljici (izstopila sta 30 m levo od Didel -Dike), v nedeljo pa še redko ponavljano Arihovo smer v Rakovi špici. V vsej smeri sta našla en sam klin, kaže pa tudi, da je potres nekoliko spremenil zgornji del stene.
Delo članov jeseniškega AO
Člani AO Jesenice se v zadnjem času z vzponi ne morejo posebno pohvaliti. Pred koncem preteklega meseca so npr. ponovili Direktno v Mali Goličici in Zahodno v Rušici, 7. t. m. sta Kocijančič in Špendov preplezala S raz Male Mojstrovke, teden dni kasneje pa naveza Beznik-Pšenica Kaminsko v Zadnji Mojstrovki, Kocijančič-Oblak pa Zajedo v Nad Šitom glavi. Nekateri pa so delali v bivakih, za katere je po že ustaljenem redu mogoče ključe dobiti v društveni pisarni (B I in II sta odprtega tipa).
Iz poročil AO
AO Impol: Korent in Vratenšek sta 4. t.m. preplezala Smer mimo votline v Vršičih in Pintarjevo v Vršičih. 14. t. m. pa sta Jurič in Šturm ponovila Vzhodno v Mali Rinki.
AO Kozjak: Bračko in Zorič sta 13. t.m. preplezala Vzhodno v Mali Rinki in Modec-Režkovo v Štajerski Rinki. Dva dni pred tem sta Hansl in Roter preplezala Drofenikovo v Planjavi, naslednji dan pa še Modec-Režkovo v Štajerski Rinki.
AO Mojstrana: Pečar in Miklič sta v nedeljo 14. t.m. preplezala Bavarsko smer v Steni in sestopila po Slovenski.
AO Ravne: Kodrinova, Janet, Pušnik in Žalig so 14. t.m. preplezali smer Ogrin-Omerza v Ojstrici.
AO Rašica: Susič in Štancar sta v nedeljo 14. t.m. preplezala smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu.
AO Kranj: 11. t.m. sta Kranjc in Gartner preplezala Smer pastirja Jozla v Nad Šitom glavi. Tomo Česen in Andrej Štremfelj pa sta tega dne preplezala (v 8 urah) kombinacijo Prusik-Szalayeve smeri in Raza mojstranških veveric (Sfinga, S stena Triglava).
Tri lepe smeri
Metod in Tone Škarja, prvi član AO Mengeš, drugi pa AO Kamnik, sicer pa oče in sin, sta skupaj opravila ponovitve treh lepih smeri. V petek 12. t. m. sta preplezala S raz (V-, 570 m) Trbiške Krniške špice, dan za tem S raz Visoke Bele špice, v nedeljo pa kombinacijo Skalaške in Čopovega stebra. Pred tem je Metod Škarja z Janezom Slokanom opravil tudi prvo ponovitev Kramarjeve direktne v Koglu. 9. maja sta plezala njen spodnji del in izstopila po Kamniški, dvajset dni za tem pa sta vstopila po Kamniški in preplezala še njen zgornji del. Z oceno (V-VI, A 1-2) se povsem strinjata.
Bili so tudi v Ospu
Člani AO Radovljica so v začetku meseca plezali v Nad Šitom glavi (S raz in smer Košir-Brelih) in Malem Jalovcu (Zajedo), Andrejčič pa je (14. t. m.) z Vilijem Božičem opravil 1. P Gorenjske v Vrtači. 20. in 21. t. m. pa so zaradi slabega vremena odšli v OSP. V steni nad vasjo je kar šest navez (med njimi tudi povsem ženska: Diana Lavrih, Anette in Tanja Kocjan, zadnji dve članice AO Impol) ponovilo Medota, dve Pero, ena pa Žago. V nedeljo pa so plezali Metoda, Žago in Internacionalno.
Pomembna vloga glasila PD Delo
Planinski bilten izhaja že vseh deset let obstoja društva
Nova številka Planinskega biltena, glasila PD Delo, je v znamenju desetletnice tega planinskega kolektiva, ki ima ob jubileju 390 članov, med njimi 210 mladincev in pionirjev. Predsednik društva inž. Janez Porenta je v strnjenem uvodniku orisal prvo desetletje planinske organizacije Dela, njenih osem odsekov, skrb za vzgojo kadrov, prizadevanje pri prirejanju izletov in sodelovanje z drugimi planinskimi društvi.
Številka je obsežna, polna zanimivih prispevkov o izletih, tekmovanjih, alpinizmu, varstvu okolja, poseben mik pa ji dajejo barvne priloge.
Z desetletnico društva praznuje enak jubilej tudi Planinski bilten, ki izhaja dvakrat na leto, prihodnja številka pa bo izšla oktobra. Glasilo je doslej objavilo 716 strani, avtorjev pa je bilo v teh desetih letih 230. Tudi te številke so dokaz, da je glasilo dejaven spremljevalec planinske organizacije v tem delovnem kolektivu.
Božo Škerl novi predsednik
Na seji predsedstva PZ Jugoslavije, ki je bila pred dnevi na Rtnju, so za novega predsedujočega izvolili Boža Škerla, dolgoletni predsednik PZ Hrvatske. Aleš Kunaver pa je predstavil odpravo v južno steno Lotseja z barvnimi diapozitivi.
Bivak pod Skuto
Dimenzije novega bivaka pod Skuto so 4,2 x 4,2 m, prekrit je s pločevino, v njem pa je prostora za 12 ležišč. Sedaj je že pritrjen z jeklenimi pletenicami, da ga ne bo poškodoval veter, v njem pa bo potrebno postoriti še marsikaj. Neurejena je tudi še okolica. Toda – svojemu namenu vendarle že služi. (Foto: Drago Metljak)
OD TOD IN TAM
V alpskem slogu
Wojteh Kurtika iz Krakova je z Angležem Alexom MacIntyrejem letos spomladi nameraval v alpskem slogu in brez kisika preplezati zahodno steno Makaluja. (Doslej se je v njej skušala le mednarodna odprava, v kateri sta bila tudi naša alpinista Boro Krivic in Matic Maležič.) Zaradi slabega vremena plezalca nista uspela. Sedaj se pripravljata na jesen, ko želita na enak način poskusiti še v južni steni Lotseja.
Po zahodnem grebenu Everesta
Katalonski klub za odprave je dobil potrjeno rezervacijo, da bodo jeseni leta 1982 lahko (edini) poskušali ponoviti Jugoslovansko smer po Z grebenu Everesta. Računajo, da bo odprava štela 15 alpinistov, ki naj bi jim pomagalo 20-25 višinskih nosačev. Kar je ob tem zanimivo, pa je dejstvo, da organizatorji nimajo problemov z denarjem! Medse so povabili vodjo naše odprave Toneta Škarja in Tomaža Jamnika, ki sta jim natanko opisala našo odpravo in prikazala diapozitive in filme. Med obiskom bližnjega Monserrata, kjer je njihov plezalni center (do 350 m visoki stolpi iz konglomerata), pa so izrazili tudi željo po izmenjavi z našimi alpinisti.
Gora, glasba in sonce
Karl Herligkoffer očitno ne pozna starosti in utrujenosti. Ponovno je vodja velike odprave, ki ima cilj – kaj drugega neki kot Nanga Parbat, tokrat pa njegovem JV razu, kjer menda sploh še niso poskušali priti na vrh. Tudi ta odprava ima »stranske« cilje. Med drugim nameravajo preučiti, kako v himalajskih gorah na ljudi vpliva klasična, pop in narodna glasba, pa tudi vplive sončnih žarkov na kožo.
Skalolazenje tudi za najmlajše
Na seminarju športnega komiteja ZSSR za trenerje in sodnike skalolazenja (tekmovalnega oz. hitrostnega plezanja) so se med drugim dogovorili, da bodo avgusta prihodnje leto priredili zvezno prvenstvo v tem športu tudi za pionirje. Konec avgusta pa se bodo njihovi predstavniki udeležili propagandnega tekmovanja v Franciji, pri organizaciji katerega tudi aktivno sodelujejo s tovariši iz Francoske alpinistične federacije.
V počastitev 60-letnice
V počastitev 60pavle š-letnice organiziranega alpinizma v ČSSR so letos organizirali alpinistično odpravo v Himalajo, ki je imela dva cilja, oba pa so uresničili. Na Kangčendzengo (8548 m) sta se 19. maja povzpela I. Psotka in L. Zagoranski, na Jannu (7710 m) pa trojica mladih: L. Divadl, R. Galfy in I. Vozarik. Odpravo je vodil Ivan Galfy – starejši.
Na dveh osemtisočakih
Deset članov japonske odprave in en šerpa je v dveh skupinah opravilo svojevrsten vzpon. Iz tabora V (8250 m) so se po JV grebenu povzpeli na Kangčendzengo (8598 m), potem pa še (po JZ vesinah) na sosednji Jalung Kang (8420 m). Za vso turo so potrebovali devet ur. Načrt, ki ga je pripravil njihov vodja, 35-letni Kiniči Jamamori, pa je bil še bolj podjeten: opravili naj bi prečenje s Kangčendzenge neposredno na Jalung Kang. Načrtu so se odpovedali zaradi obilice snega.
Podoben »rekord« se je na Kangčendzengi posrečil že Poljakom leta 1978. Povzpeli so se na južni in srednji vrh te mogočne gore (oba sta visoka prek 8500 m).
Desetčlanska švedska odprava je bila prva iz Skandinavije, ki je doslej obiskala nepalsko Himalajo. Po prvih novicah pa so svoj načrt uresničili le delno. 5. maja se je trojica iz T 5 (7090 m) povzpela na Glacier Dom (7193 m), pet dni zatem jim je sledila še ena trojka. Poskus prečenja do vrha Anapurne (8091 m) pa se jim ni posrečil.
Franci Savenc
Dobra obveščenost preprečuje nezgode
Preteklo leto v gorah preminilo 22 ljudi, 34 pa je bilo poškodovanih – Različni vzroki
Planinski aktivisti, ki jim je na skrbi preprečevanje nezaželenih pojavov med hojo po gorah, smo včasih naveličani neprestanega opozarjanja, da planinca v svetu prostosti in naravnih lepot utegne doleteti tudi kaj neprijetnega ali celo usodnega. Človek se utrudi in si včasih misli, naj bi stvari šle svojo pot. Kakor si kdo postelje, tako naj spi.
Seveda so to le trenutni prebliski, ki splahne spričo zavesti, da je najmočnejše orožje planinčeve samozaščite nenehna vzgoja in usmerjanje ljudi, ki redno ali le priložnostno odhajajo v gorski svet.
Naj zato tudi letos na kratko ponovimo, kaj se je preteklo leto primerilo hudega. Prav gotovo se bo nad tem kdo zamislil in poskrbel, da se njemu kaj podobnega ne bi pripetilo. Leta 1980 je bilo na različne načine prizadetih 96 ljudi, od tega jih je 22 preminilo, 34 pa jih je bilo poškodovanih. Kot ponavadi so imeli reševalci opravka tudi z obolelimi in izčrpanimi, kar pomeni, da dosti planincev ne premore osnovne telesne pripravljenosti na težje telesne napore ali pa zahajajo v gore bolni, za kar pogosto sploh ne vedo. Redna vsakdanja telovadba in posvet z zdravnikom, bi marsikoga obvarovala nezaželenega doživetja.
Med vzroki nesreč ne opazimo nobenih sprememb. Ti namreč ostajajo iz leta v leto pretežno isti ih tudi njihova pogostost se bistveno ne menja.
Daleč prednjačijo zdrsi: na snežiščih in travi so lani terjali četrtino vseh nesreč, med temi šest mrtvih (27%). Dosti sitnosti prizadene pretiran telesni napor, precenjevanje zmogljivosti in pomanjkljiva oprema; zaradi navedenega je trpela sitnosti kar šestina vseh prizadetih.
Tudi alkohol se kot vzrok za nesrečo v gorah še ni umaknil z naših statistik, še vedno pa je kar znatno število posegov GRS potrebno zaradi zakasnelega povratka planincev in skrbi domačih, da se jim je kaj hudega primerilo.
Med prizadetimi so bili lani tudi alpinisti; zaradi padcev, stisnjenja z vrvjo, nepravilne tehnike, izgube orientacije in padajočega kamenja je bilo 13 prizadetih, med temi kar 5 mrtvih.
Navedel sem le nekaj poglavitnih podatkov po analizi nesreč za leto 1980, ki jo je pod vodstvom Marjana Salbergerja obdelala skupina GRS.
Marjan Salberger med drugim tudi navaja, da je bilo skupno 83 akcij GRS, med temi 11 iskalnih in 7 poizvedovalnih, ki so skupno terjale 28 milijonov dinarjev. Med izdatke ni všteta poraba skupne in osebne opreme reševalcev, ki tudi ni majhna.
Močno je bil pritegnjen k delu helikopter RSNZ SRS. Letalsko reševanje prispeva vedno večji delež k splošnim reševalnim ukrepom ter zlasti prispeva k hitremu reševanju. Četudi to delo ni poceni, se pa vendarle izplača, saj bi sicer reševalne akcije trajale daljši čas, kar tudi pomeni obremenitev in izpad v proizvodnji, kadar poteka reševanje v rednem delovnem času.
Vsebina prispevka nikakor ni namenjena temu, da bi planince vznemirjala in odtegovala od njihove zdrave dejavnosti. Z orisom vzrokov nesreč želim opozoriti vse tiste, ki bodo letos spet hodili po gorah na možne vzroke, ki vodijo v stisko ter spodbuditi prav vsakega, da se bo čim bolje pripravil in opremil na pot, predvsem pa še, da bo pravilno ocenil in opredelil svojo usposobljenost ter ustrezno izbiral cilje in sopotnike.
Pavle Šegula
Razširitev Triglavskega doma na Kredarici čedalje bliže
Po novem načrtu povečanje zmogljivosti postojanke za naslednjih 20 let – Helikopterska služba bo omogočila hiter prevoz iz Mojstrane na Kredarico in zmanjšanje stroškov
Čeprav je na dlani, da sedanji težak gospodarski položaj terja neusmiljeno odpoved pri zasebnih in družbenih investicijah, zmanjševanje splošne porabe in skrajno varčevanje ob učinkovitem delu, je res, da je za načrtovano povečanje in posodobitev Triglavskega doma na Kredarici dovolj tehtnih razlogov. Zato je umestno načrt na Kredarici kljub kritičnemu obdobju uresničiti.
Čez petnajst let bo stoletnica, odkar so pod vodstvom zagnanega planinca Jakoba Aljaža 10. avgusta 1896 slovesno odprli Triglavsko kočo na Kredarici. Kljub nasprotovanju nemčurjev so takrat zavedni slovenski planinci potrebovali za gradnjo koče le dve gradbeni sezoni. Zato ni opravičila, da bi se Slovenci, ki sedaj živimo v lastni republiki, pred vstopom v novo tisočletje ustrašili povečanja Triglavskega doma.
Že leta 1975 se je začela akcija za povečanje in posodobitev Triglavskega doma na Kredarici, leta 1979 pa je stekla široka akcija za zbiranje sredstev za gradnjo žičnice Krma-Kredarica in doma na Kredarici. Zasebni darovalci in organizacije združenega dela so že prispevali več kot 7 milijonov dinarjev, uresničevanje načrta pa se je zavleklo. Največji problemi so bili zaradi odobritve lokacije tovorne žičnice. Iz objektivnih in subjektivnih razlogov je republiški komite za varstvo okolja in uporabo prostora šele 11. maja 1981 končno izdal lokacijsko odobritev. Med tem časom pa se je mnogo spremenilo. Stabilizacija nas je prisilila na večjo skromnost, stopnja razvitosti planinstva pa na ponovno obravnavo projektne naloge za širjenje osrednje triglavske postojanke.
Pred dnevi je bila pod predsedstvom Mitja Ribičiča seja akcijskega odbora za povečanje in posodobitev Triglavskega doma. Na seji so ugotovili, da razmah planinstva pri nas in pomembnost Triglava, najbolj privlačne točke domačih in tujih ljubiteljev gora, neodložljivo terjata ureditev razmer na Kredarici, kar pomeni, da je načrt o povečanju in posodobitvi Triglavskega doma v sedanjem srednjeročnem obdobju potrebno uresničiti. Akcijski odbor je sprejel naslednic sklepe:
– Iz finančnih, ekonomskih in praktičnih razlogov odbor pri vrstnem redu daje časovno prednost gradnji doma pred tovorno žičnico. Za transport strojev, orodja in gradbenega materiala je potrebno angažirati helikoptersko službo republiškega sekretariata za notranje zadeve.
– Gradbeni odbor PD Ljubljana-matica naj ob ponovni obravnavi načrta prizidka Triglavskega doma poišče rešitev, ki bo planincem za naslednjih 20 let omogočila večjo udobnost, hitrejšo postrežbo in povečanje števila ležišč vsaj za 60 postelj. Konstrukcija objekta naj bo taka, da bo možno postopno povečevanje prenočitvenih zmogljivosti in da bo omogočeno dodatno povečanje doma v prihodnosti.
– Pripravljalna dela na domu morajo biti opravljena tako, da bo v poletnih mesecih leta 1981 povečana zmogljivost vode, dinamika gradnje in posodobitve doma pa mora biti načrtovana tako, da bodo leta 1984 vsa gradbena dela dokončana.
– Oživiti je treba akcijo za zbiranje obveznic pri posameznikih in zlasti pri organizacijah združenega dela. Člane odbora je potrebno konkretno zadolžiti s tolmačenjem akcije zbiranja obveznic in drugih sredstev.
Iz teh stališč sledi, da je kljub gospodarskim težavam povečanje Triglavskega doma družbeno potrebno in da je dobilo politično podporo. Uresničitev razširitve in posodobitve tega objekta je treba prilagoditi možnostim, gradnjo tovorne žičnice preložiti na poznejše obdobje, obseg in vsebino doma pa prilagoditi potrebam planinstva in stabilizaciji. Projektno nalogo je treba oblikovati tako, da bo povečanje doma uglašeno z razvojem planinstva vsaj do prehoda iz drugega v tretje tisočletje.
Planinsko društvo Ljubljana-matica, ki je nosilec te investicije, se zaveda teže in zahtevnosti naloge. V tem je razlog, da je pobudnik pri iskanju najboljše in za sedanji čas realne rešitve povečevanja zmogljivosti Triglavskega doma. Zaveda pa se tudi moralne dolžnosti in obveznosti za racionalno uporabo sredstev, ki so jih darovali ljubitelji planin, zlasti simbola jugoslovanskega alpinizma Triglava.
Res je, da nam je inflacija realen del teh sredstev od že zapadlih obveznic pošteno načela, zato je potrebno pospešiti izdelavo dokumentacije na realnejši zasnovi, za začetek del pa že v letnih mesecih povečati zajetje in vodni rezervoar, kar je pogoj za normalno delovanje sedanje postojanke, zlasti pa njene povečane zmogljivosti.
Sredstva so bila poglavitni razlog pri razmišljanju, ali najprej zgraditi tovorno žičnico in šele z njeno pomočjo Triglavski dom, ali pa dati prednost domu, ki je osrednji cilj akcije. Gradbeni odbor PD Ljubljana – matica je na razširjeni seji prejšnji teden odobril zamisel o novi dimenziji povečanja postojanke. Nova projektna naloga predvideva povečanje prenočitvenih zmogljivosti od 90 na 150 postelj, razširitev restavracijskega dela na 175 sedežev in uvedbo samopostrežbe. Naloga doma bo tudi v prihodnje: postrežba in prenočevanje prehodnih planincev, čemur bo prilagojen tudi komfort. Letos poleti, ko bodo povečali površino za zbiranje vode in rezervar, bo gradbeni material vozil iz Mojstrane na Kredarico helikopter, nazaj pa steklenice, ki so se nabrale na Kredarici.
Za preorientacijo je bila odločilna razvitost helikopterske službe republiškega sekretariata za notranje zadeve, ki se bo z razvojem planinstva še krepila. S helikopterskim prevozom bodo lahko povečali dom dve leti prej kot s pomočjo žičnice. To bo pri visoki inflaciji ugodno vplivalo na investicijske stroške, planinci pa bodo veliko prej prišli do večjega ugodja na Kredarici.
S prehodom od žičnice na helikopterski prevoz se bodo investicijski stroški znižali za dve tretjini (okrog 40 milijonov dinarjev), helidrom, ki ga bodo uredili na Prodih v Mojstrani, pa bo ugodno izhodišče tudi za oskrbovanje vseh triglavskih postojank v bližnji prihodnosti.
Planinstvo je telesno kulturna dejavnost, ki ima vedno več privržencev. Tudi opremljenost tistih, ki redno hodijo v gore, je primerna, zato je v prihodnosti pričakovati vedno večji obisk planin. Ni dvoma, da je Triglav posebna vzpodbuda, zato smo prepričani, da bo urejevanje osrednje postojanke na Kredarici odobravala celotna slovenska in tudi širša jugoslovanska javnost.
Gregor Klančnik
