V Chamonixu veliko slavje – Priznanja, pogovori
Ob 40-Ietnici vzpona na Anapurno, prvi osvojeni osemtisočak, so se zbrali veliki alpinisti vseh rodov – Priznanja po časopisni anketi
KRANJ – Ti štirje dnevi pred tednom dni, ko smo se zbrali v prestolnici alpinizma Chamonixu, ob 40-letnici prvega pristopa na Anapurno, mi bodo resnično neizbrisno ostali v spominu, je povedal Tomo Česen. Toliko najslavnejših alpinistov — himalajcev se nikoli več ne bo zbralo na enem mestu. Večino sem jih tudi osebno spoznal, izvedel sem marsikaj zanimivega in navezal dobre stike. Odgovarjal sem seveda tudi na številna vprašanja in moram reči, da sedaj o nas in o našem alpinizmu že mnogo več vedo, kot so pred letom ali dvema. Tudi na splošno, ne le o najpomembnejših dosežkih. Največ so k temu prispevali novinarji.
Bil je res enkratni medijski dogodek. Novinarjev je povsod kar mrgolelo in bili so takorekoč z vsega sveta. Snemalo je prek 15 TV ekip, pripravljali so razgovore, nas vozili s helikopterjem, da so dobili »avtentično okolje…«
In koliko je bilo naših? Menda nikogar, vsaj nobenega nismo srečah. Za nas se je zanimal takorekoč ves svet, taisti – novinarski iz ljube domovine, pa kot da ne bi vedel za to prireditev. Le televizija se je na nek način domenila z Zvonetom Šerugo, da je nekaj posnel. Vsevprek so me prosili, da bi dobili filmsko gradivo o Lotseju, (ki pa toliko časa, dokler ne bo dodelan, še ni na razpolago) pri nas pa izgleda nikogar ne zanima čeprav vedo zanj.
V Chamonixu smo se zbrali 14. junija. Povabljenci smo dobili razna gradiva, razporede. Nobenih posebnih formalnosti ni bilo. Niti zvečer, ko je bila v Les Prazu večerja za ožji krog. Brez govoranc, drug drugega smo seznanjali, se spoznavali po priponkah z imenom in priimkom. Podobno je bilo tudi naslednji dan, le da na precej »višji ravni«, na obronkih Aiguille du Midi. Žive verige po grebenih Mt. Blanca sicer ni bilo, ker je bil nov sneg, zato pa spet veliko snemanja, intervjujev in podobnega. Še posebno aktiven je bil Bonington, ki je s posebno ekipo BBC snemal serijo o alpinizmu. Sploh je bil ta del prireditve mnogo bolj uspešen, kot pa razne okrogle mize. Tam se je preveč filozofiralo. Alpinizma pa ni mogoče razumeti iz foteljev, smo kar po vrsti ugotavljali.
Ob Tomu Česnu sta na slavju v Chamonixu sodelovala tudi zakonca Štremfelj: Andrej, kije bil povabljen kot udeleženec dveh prvenstvenih vzponov na osem tisočake. Jugoslovanske smeri na Hidden Peak (1977) in Zahodnega grebena Everesta (1979), obeh v navezi s pokojnim Nejcem Zaplotnikom, Marija pa kot doslej edina jugoslovanska alpinistka, ki se je povzpela na kak osemtisočak.
Match d’Or himalajizma so prejeli: Maurice Herzog in Louis Lachenal, Edmund Hillary, Chris Bonington, Pierre Beghin, Reinhold Messner, Wanda Rutkiewicz, Kurt Diemberger, Tomo Česen, Jerzy Kukuczka, Jean-Marc Boivin.
V soboto je bil nekakšen finale. Nekaj so nas s helikopterji zvozili celo na vrh Mt. Blanca, da so ugodili zamislim o snemanju. Bilo je izjemno vreme in pilot našega helikopterja nas je vozil tik ob stenah, gor v eno sme nazaj v drugo.
In potem razdelitev priznanj. Vsak nagrajenec je bil predstavljen s kratko projekcijo videa. Match d’Or, nekakšno granitno skulpturo, pa je prejel od predhodnika. Meni jo je predajal Reinhold Messner in dal edinemu še posebno (denarno, v višini 10.000 USD) nagrado »Snežni lev«. Zanjo, pravi da se je odločil lani in tudi dobil sem jo še za lanski uspeh v S steni Kumbakarne.
Ne alpinizem ne himalajizem kot njegova ožja »specialnost«, doslej uradnih priznanj nista imela. Res so trikrat podelili kolajne ob olimpijskih igrah, toda to je bilo tako — mimogrede, brez sistematičnosti in iz posebnih interesov. Zlati meč in Snežni lev tako prva »prava priznanja zmagoval cem nekoristnega sveta«. Je potrebno potem še posebej poudarjati, kako smo Slovenci lahko ponosni, da je edini, ki je prejel obe priznanji prav Tomo Česen. Komaj za predmestje kakega velemesta nas je, je rad dejal utemeljitelj našega himalajizma Aleš Kunaver, pa dosegamo več kot naj-večji narodi, tudi tisti z nekajkrat več jim narodnim dohodkom ter mnogo daljšo himalajsko tradicijo.
Izbor priznanj so opravili po široki anketi časopisa Paris Match. In če prav rezultati kažejo, da so morali sklepati tudi določene kompromise sploh ni mogoče govoriti o favorizira nju domačinov, kar se ob takih priložnostih rado zgodi. Za nagrado »Snežni lev« pa se ve: namenjena je tiste mu, ki je v preteklem letu največ prispeval k razvoju himalajizma, ki je storil velik nov korak naprej.
FRANCI SAVENC
Mönch in Jungfrau
Od 4. do 10. avgusta se bodo ta dva vrhova povzpeli člani Kranj in PD Viharnik, prijave pa možne še ta teden pri PD Kri Koroška 27, tel. (064) 22-823 Potočnik Bernard tel. pop. (0 347-207, dop. (061) 220-168. Vodil bo Tone Sazonov-Tonač.
Odmevi na odmev
Razmišljanja v Leskovškovem odmevu na moj zapis o smiselnosti izraza »športno plezanje« nimajo ustrezne teže, predvsem pa sploh ne trdim, da se z izrazom »športno plezanje« zanika (odreka), da je tudi alpinistika šport, pač pa trdim, da je s stališča formalne logike ta izraz nesmiseln (kot denimo, sadna hruška, živalski konj, sorodni brat itn.), da ne rečem brezumen. Seveda pa atribut »športni« nerazmišljajočemu in malce preprostemu uporabniku najbrž daje nekakšen prizvok sodobnosti, ekskluzivnosti, atraktivnosti in morda imenitnosti in večvrednosti. Toda z znanstveno podprto terminologijo to nima nič skupnega.
Leskošek brani izraz »športno plezanje« z naslednjimi ohlapnimi argumenti: Prič, da so ta izraz sprejeli že stotisoči plezalcev v Franciji, Nemčiji in drugod. Drugič, da že imamo jugoslovansko komisijo za športno plezanje in enako podkomisijo pri KA PZS, in tretjič, da je atribut »športno« smiseln, ker je v tej panogi zelo poudarjena ena od bistvenih sestavin športa – tekmovanje.
Naj odgovorim na naštete argumente. Prvič, argument, da »imajo tudi drugi tako«, ni znanstveni argument, ampak je argument papige, ki vodi k posnemanju drugih. Posnemamo pa lahko tudi neustrezne stvari. Drugič, da imamo jugoslovansko komisijo za športno plezanje in enako komisijo pri KA PZS. sploh ni argument, ampak je le ugotovljena posledica papagajskega sindroma in potrjena nesmiselnost na višji, institucionalni ravni. In tretjič, uradna tekmovanja po splošno sprejetih pravilih sploh niso bistvena določnica športa. Tekmovanje ni niti nujna niti zadostna lastnost (glej osnove formalne logike) za opredelitev pojma šport. Mar se milijoni privržencev športne rekreacije, ki tečejo, smučajo ali hodijo v gore kar tako, brez uradnih tekmovanj po splošno sprejetih pravilih, ne ukvarjajo s športom? Lastnost »tekma« oziroma »tekmovanje« torej ni logični argument za izraz »športno plezanje«.
S poudarjanjem tekmovalnosti pa si je Leskošek sam napravil past, v kateri tiči ena od možnih rešitev. Če je v tej zvrsti, za katero je Leskošek zastavil svojo besedo, tekmovanje ena od bistvenih karakteristik, potem se kar sam od sebe ponuja izraz »tekmovalno plezanje«. Tudi ta rešitev formalno logično ne ustreza, ker se s plezanjem lahko ukvarjamo tekmovalno ali pa kar tako, za razvedrilo, okrepitev, netekmovalno. Ima pa izraz »tekmovalno plezanje« to prednost pred »športnim plezanjem«, da ni nesmisel. Še najboljša (čeprav semantično ni čista) se zdi delitev na alpiniste in plezalce, kot je bilo dolgo časa v rabi in kot odlično pojasnjuje eden od priznanih alpinistov in plezalcev v Alpinističnih razgledih (številke nimam pri sebi, da bi natančno navedel vir).
Presenečenje tudi Leskoškova misel, da ne vidi »izrazite potrebe« po smiselnem izrazu. Ugotovljena in dokazana neumnost (s čimer se Leskošek »v osnovi strinja«) torej ni dovolj močan razlog za »izrazito potrebo« po boljšem. Počnimo torej neumnost še naprej! V uteho nam je lahko le to, da prenekateri športni strokovnjak podobno razmišlja tudi glede nekaterih ključnih športnih terminov.
Seveda se pa lahko tudi dogovorimo za kakršen koli izraz (tvorjenje pojmov po konvenciji), vendar pa je takšna rešitev na nižji intelektualni ravni.
SILVO KRISTAN
Ob izjavi
Izjavo KOTG o priznanju Janezu Jegliču in Silvu Karu se čutimo dolžni dopolniti. Zlati častni znak PZS jima je odobril glavni odbor PZS na seji 26. marca 1988. Zaradi organizacijske napake jima odlikovanji še nista izročeni.
Prav tako je glavni odbor PZS na seji 19. maja 1989 tudi sklenil, da jima podeli zlati častni znak PZJ. Predlog je bil posredovan PZJ v Beograd. Diplomi sta že dolgo napisani, od izdelovalca pa še niso prejeli značk. Podobno se godi tudi drugim odlikovancem PZS.
V Delu je bila v ponedeljek, 18. 6. 1.1., objavljena izjava Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS kot odgovor oziroma demanti na moje izjave objavljene 11. 6. t.l. Oboje pa je odmev na nagrado, ki je bila podeljena filmu Cerro Torre – South Face na festivalu v Trentu.
Ker pa je omenjena izjava KOTG preveč v nasprotju z resničnimi dejstvi, želim navesti predvsem te:
Za odpravo Cerro Torre South Face je KOTG zagotovila le letalske vozovnice, vsa ostala finančna sredstva sva zbrala z Jegličem sama.
Ne PZS in ne PZJ nista ob alpinističnem uspehu (južna stena Cerro Torre) in ne ob uspehu filma reagirali S pohvalo ali priznanjem. Osebno pa imam do sedaj le priznanje PZS iz leta 1985 (bronasti častni znak).
Mnenja sem, da je odločitev o tem, kdo in kdaj zasluži priznanje, izključna pristojnost organa oziroma organizacije, ki priznanje podeljuje. Čutim pa se prizadetega, ker se javno navajajo dejstva, ki niso resnična.
Doma sva bila za uspeh v južni steni Cerro Torreja deležna le priznanja Društva športnih novinarjev Slovenije (izbor dosežkov 1989).
SILVO KARO
Tri na en mah
Planinstvo, še posebej pa alpinizem, se od drugih športov razlikuje tudi po veliki izrazni moči, število knjižnih — izpovednih del je namreč pravzaprav kar izjemno veliko.
Tudi Slovenci smo lahko s planinsko književnostjo kar zadovoljni. Da pa bi hkrati izšla kar tri tovrstna dela, se pa vendarle še ni zgodilo, še posebej ne izven vseh obletnic in praznikov.
Založništvo Tržaškega tiska je v zbirki Leposlovje izdalo knjigo našega rojaka Tržačana Dušana Jelinčiča, novinarja Primorskega dnevnika in načelnika AO pri SPD Trst ZVEZDNATE NOČI. V kratkem jo menda lahko pričakujemo tudi že v naših knjigarnah.
Jani Kokalj, ki je spomladi že drugič spremljal Toma Česna v Himalajo, pa tudi sicer mu ne manjka gorniških doživetij, je v samozaložbi izdal knjigo TRENUTKI.
V soboto pa je v Bohinjski Beli svojo knjigo predstavil še Marjan Manfreda-Marjon. Še vedno aktiven plezalec, z izjemno alpinistično in odpravarsko preteklostjo… Njegovo LEDENO SONCE je izšlo pa pri Prešernovi založbi.
FRANCI SAVENC
Štremfljeva in Jamnikar zmagovalca Yu Rock Master
V Kranju so si tekmovanje najboljših Jugoslovan« športnih plezalcev ogledali številni gledalci
KRANJ – V petek zvečer so bile tribune ob letnem bazenu v š| nem parku Stanka Mlakarja v Kranju nabito polne. Tokrat ni le plavalno tekmovanje, temveč je ZTKO Kranj ob letnem bazenu postavil umetno steno in organiziral drugo tekmovanje v plezanju.
Lanski Rock Master, prvo tekmovanje v športnem plezanju v Kranju, je presenetil v mnogih pogledih. Predvsem pa po odzivu gledalcev, ki so bili in so zadosten dokaz, da je plezanje v Kranju izredno popularno. Tako so se pri ZTKO Kranj odločili, da Master, revija najboljših jugoslovanskih športnih plezalcev, postane v Kranju tradicionalno tekmovanje. Ambient ob letnem bazenu je enkraten, saj gledalci spremljajo tekmovalce od strani. Tako ob zelo previsni steni in majhnih oprimkih vsaj približno lahko slutijo kakšne sposobnosti morajo imeti plezalci za najtežje smeri.
V petek zvečer se je pomerilo 5 de klet in 10 fantov. V zvezi s tekmovalnimi pravili je bila tokrat edina sprememba, s katero so se strinjali vsi tekmovalci, da ni veljal skok kot do slej, ampak je bilo potrebno plezati od oprimka do oprimka. Tekma se je pričela s preizkušnjo deklet, med katerimi je bila prva na vrsti domačink Marija Štremfelj, ta čas najboljša vse stranska plezalka pri nas. Z dosežen višino, ki jo kasneje nobeni od dekle ni uspelo preseči, je zmagala zelo prepričljivo. Še najbolj sta se ji približali Damjana Klemenčič in Metka Lukančič.
Pri fantih je bilo precej bolj razburljivo. Pred nastopom Igorja Jamnikarja, ki je bil na vrsti predzadnji, sta bil namreč izenačena Dorian Šuc in Tadej Slabe. Jamnikar je splezal do iste ga oprimka kot Šuc in Slabe, vendar ga je prijel višje in ga zadržal ter s tem zasluženo postal zmagovalec drugega Rock Mastra v Kranju.
VRSTNI RED – 1. Marija Štrenfelj (AO Kranj), 2. Damjana Klemenčič (Plezalni klub Škofja Loka), 3. Metka Lukančič (AO Trbovlje),4. Miranda Ortar (Soški AO) in Simona Škarja (AO Železničar), moški: 1. Igor Jamnikar (AO Matica), 2. Tadej Slabe (AO Matica) in Dorian Šuc (AO Kranj), 4. Igor Kalan (AO Kranj), 5. Luka Zaplotnik (AO Kranj), 6. Borut Rus (PK Škofja Loka), 7. Nejc Zaplotnik (AO Kranj), 8. Marko Lukič (AO Kozjak), 9. Mih Kuhar (AO Kranj) in 10. Aleš Jensterle (PK Škofja Loka).
TOMO ČESEN
VSE VEČ ZANIMANJA ZA PROSTO PLEZANJE – Alpinistka in plezalka Marija Štremfelj iz Kranja, ki 15. avgusta odhaja z mednarodno odpravo na Everest, je v petek zvečer zmagala med dekleti. (Foto M. Kunšič)
ALPINISTIČNE NOVICE
Srečanje pod Iglico
BOHINJSKA BELA – Ob izidu knjige alpinista Marjana Manfrede Ledeno sonce, ki je v 3000 izvodih izšla v zbirki Vrba pri Prešernovi družbi, je bilo v soboto na Bohinjski Beli srečanje alpinistov in prostih plezalcev.
Srečanje je bilo pod Iglico, strmo steno, kjer je Marjan Manfreda začel svojo alpinistično pot, na kateri se je med drugim leta 1975 kot prvi človek na svetu povzpel na dotlej najvišji osemtisočak, 8475 m visoki Makalu v Himalaji brez dodatnega kisika.
Na srečanje ob izidu Marjonove knjige so prišli alpinisti različnih rodov ter prosti plezalci, med njimi Tone Škarja, Marjan Keršič-Belač, Ante Mahkota, Lojze Šteblaj, Stane Belak-Šrauf, dr. Tomaž Ažman, Mitja Košir, Filip Bence, Vanja Matijevec, Danilo Cedilnik, Roman Robas, Bobi Jeromen, Jože Mihelič, Klaudij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Brojan, Andrej in Marija Štremfelj, Peter Podgornik, Silvo Karo, Tomo Česen, Luka in Nejc Zaplotnik in Miha Kuhar. Taka srečanja naj bi postala tradicionalna.
VLASTA FELC
Umrl najstarejši gornik
Zadnja leta so številna javna občila po vsem svetu poročala o Teichi Igarashiju, najstarejšem gorniku na svetu. Po ženini smrti leta 1976, se je vsako leto povzpel na najvišji vrh Japonske, 3353 m visoko Fudži Jamo. Posebne publicitete je bil deležen, ko je to opravil tudi 99,100 in 101-leten. Lani pa vzpona ni mogel več dokončati, letos pa je umrl, star 103 leta.
Vzhodna stena Daulagirija
Poljsko-belgijska odprava pod vodstvom Krzysztofa Wielickega si je za cilj izbrala V steno Daulagirija (8167 m). Najprej so na normalni smeri postavili tri tabore in 24. aprila se je na vrh povzpel Wielicki sam (njegov sedmi osemtisočak). 10. maja so se lotih še načrtovanega prvenstvenega vzpona v osrednjem delu V stene. Spodnji del je bil zelo težak in nevaren in ker se je pripravljala tudi sprememba vremena, ura je bila pozna… so se na višini 7700 do 7800 m odločili za sestop po normalni smeri. To je že tretja smer (ena od njih je tudi Slovenska) v tej steni. In še ena zanimivost: 11. maja se je na vrh po Normalni smeri povzpela še Ingrid Baeyens (Belgija, to je njen drugi osemtisočak) in – Raif Dujmovits (!?) iz Zahodne Nemčije.
Čez trojne skalce
Alpinisti PD Kozjak iz Maribora so se pred leti domislili, kako bi naredili pot prek Pohorja bolj zanimivo, hkrati pa bi planince pa tudi vse ljubitelje narave naučili tudi osnov hoje po gorah. Pripravili so trimsko akcijo, ki so jó poimenovali »Po zavarovani poti na Pohorje«. Pot so speljali čez Trojne skalce, ki so jih za ta namen posebej opremili in zavarovali. Udeleženci so se lahko odločali za lažje ah težje prehode, vse seveda pod nadzorom članov AO in ustreznim varovanjem. Hkrati so spoznavali plezalno opremo in uporabo le-te…
Akcija »Po zavarovani poti na Pohorje« je medtem postala tradicionalna. Letos je na programu v nedeljo 1. julija, začela pa se bo ob 8. (do 11. ure) pri spodnji postaji pohorske žičnice. Po akciji bo v brunarici SK Branik (pod zgornjo postajo žičnice, kjer bo tudi cilj akcije še občni zbor PD Kozjak.
Vzhodni Baltoro
O Janu Kielkowskem in njegovih himalajskih vodničkih smo že večkrat poročali. Po dva zveščka je posvetil (pod)skupinam Čo Oju, Pomori-Tavoče, Makalu, po tri pa Everestu in Kangčendzejigi. Potem se je lotil Ka-rakoruma. Štirje zveščki za Zahodni Baltoro, dva za Severni in sedaj še predzadnjega (drugega) za Vzhodni Baltoro. Ta zajema Gašerbrum IV, V in VI in Nakpo Peaks.
Bilten odprave
Odprava (13 udeležencev, med njimi tudi V. Jirasko iz ČSR), ki so jo pripravili v PD Onger iz Trzina, je bila na poti Od 14. decembra 1989 do 10. januarja letos, povzpela pa se je na Kilimandžaro in Mt. Kenijo. Sedaj pa so presenetili še z ličnim biltenom (500 izvodov), ki bo v veliko pomoč vsem, ki se bodo še odpravljali na ti dve gori. Med drugim so v njem natisnili tudi povzetek pregleda vseh dosedanjih jugoslovanskih vzponov na ti dve gori.
Koča Petra Skalarja odprta
PD Bovec obvešča, da bo koča Petra Skalarja od 30. t. m. odprta vsako soboto in nedeljo. Žičnica vozi ob 9., 10., 12. in 15. uri. za najavljene skupine bo koča odprta tudi med tednom. Informacije za žičnico (065) 86-098.
V primeru, da žičnica ne obratuje, je koča zaprta.
