Ženska ponovitev v Triglavski steni
Ksenija Lenarčič in Katja Kozin (obe AO Ljubljana Matica) sta 11. in 12. t.m. plezali v severni steni Triglava. Vstopili sta levo od Helbe, približno tam, kjer vstopi Spominska smer Boruta Berganta. Prvi dan sta splezali do konca značilnih plasti s svedrovci in se spustili nazaj pod steno, naslednji dan pa poten še do druge police in izstop po Helbi ter sestop nazaj po Skalaški.
Spominsko smer Boruta Berganta so v prvenstvenem vzponu splezali Knez, Karo in Frešer leta 1985 in enajst raztežajev dolgo smer ocenili VII-, Ao. Lansko leto sta jo prva ponovila Marko Lukič in Sašo Prošenjak. Tako kot Lenarčičeva in Kozinova pa sta tudi onadva na zgornji polici zavila v Helbo, original pa gre še tri raztežaje po levi strani. Kakorkoli že, gre za eno od najpomembnejših ponovitev ženskih navez pri nas.
Časi se spreminjajo tudi v ZDA
Pred nedavnim je v Yosemitih Ron Kauk splezal smer Punchline (5.12 b, po UIAA približno IX-). To spektakularno linijo je začrtal v steni Entrance Exam Buttres v Arch Rocku. Tisto, kar je ob tej smeri dvignilo največ prahu v dolini Yosemith, pa je način, kako je Kauk smer splezal. Svedrovci so bili zavrtani pri spuščanju z vrvjo in to se je v Yosemitih zdaj zgodilo prvič v skoraj 18 letih. Vzpon je bil med večino lokalnih plezalcev sprejet kot »nujna« klasika. Po vrnitvi Johna Bacharja, vnetega zagovornika t.i. starega stila, so sledile neljube posledice. Bachar je vse svedrovce v tej smeri izbil. Tako so se med Bacharjem in Kaukom vnele ogorčene razprave, o tem kdo ima prav in kdo ne. Oba imata seveda svoje posnemovalce, toda zdi se, da večini vendarle ni več mar na kakšen način je smer preplezana. Po Yosemitih zdaj krožijo komentarji, da se je dolina končno vendarle prebudila iz globokega spanca in naredila korak naprej, ki pa naj bi ponovno pripeljal do vrha svetovnega prostega plezanja.
Andy Pollit splezal prvo angleško E9
Za varovanje samo tanek klin na devetih metrih – Smer je ponovil Fawcett
Letošnje zimske mesece so angleški plezalci največ pozornosti posvetili steni Elder Crack v Curbarju, ki je bila po mnenju večine ena od velikih problemov. Takoj po drugi svetovni vojni je imela angleška vojska na tem področju strelišče in v steni so ostale luknjice od nabojev. Naj večji izziv je bil levi del stene. Skoraj leto je znani Ron Fawcett plezal v tem delu z varovanjem od zgoraj, potem pa mu je nesreča z jadralnim padalom za nekaj časa onemogočila, da bi smer splezal od spodaj. Za njim je začel delati na smeri Andy Pollit. Na približno devetih metrih je našel tanko zarezo, kamor je zabil edini klin v celotni smeri. Po številnih poskusih z varovanjem od zgoraj je potem splezal smer tudi od spodaj. V šali pravijo, da je bil vzpon najbrž bolj psihično zahteven za gledalce. Tudi ime smeri je temu primerno: Trkanje na nebeška vrata. Andy Pollit ji je dal oceno E9 7a. Kot vemo imajo Angleži poleg ocene, ki pokaže kakšne težave so v smeri, tudi ocene za kvaliteto varovanja. Ocena E9 je prva takšna v Veliki Britaniji, saj je tudi smeri z oceno E8 zelo zelo malo.
Za Pollitom je v manj ko tednu dni smer ponovil Fawcett, ki si je medtem opomogel od nesreče s padalom. Za tehnično oceno 7a pravi, da je mogoče nekoliko previsoka, zato je predlagal 6c (to so angleške ocene), medtem ko ocene E9 ni komentiral. Zanimivo je sicer, da je Fawcett prvotno imel v načrtu, da bi smer splezal brez klina, nazadnje pa se je vendarle odločil, da opravi vzpon na podoben način kot Pollit. Smer Trkanje na nebeška vrata ima ključno mesto takoj za tem edinim klinom. Treba je splezati nekaj metrov po majhnih luknjicah. Nad tem mestom pa je potreben natančno izveden skok na končni oprimek (pa še ta je nagnjen navzdol).
V Mozartovih uspešni tudi Tajnikova in Štremfljeva
Dorian Šuc in Tomo Česen prva ponovila Direktno, Česen pa tudi Hofmana – V Dolžanovi so tako ponovljene vse najtežje smeri
Pretekli teden bi lahko označili za najuspešnejši doslej v Dolžanovi soteski, saj so bili opravljeni številni kvalitetni vzponi na področju športnega plezanja. Vse najtežje smeri Dolžanove soteske so zdaj ponovljene. Tako pri fantih kot tudi dekletih je glede na lansko leto opazen velik napredek.
Najboljši rezultat ženskega športnega plezanja pri nas je bil še dvakrat izenačen. Za Romihovo in Vencljevo sta Mozartove kroglice (VIII+) ponovili še Jelka Tajnik (AO Ravne) in Marija Štremfelj (AO Kranj). Pri obeh je pravzaprav še posebno razveseljivo, da sta obe tudi zelo uspešni alpinistki, ki sta tako svojim uspehom v velikih stenah in v visokih gorah dodali še nekaj podobnega v športnem plezanju. Naj se ob trditvi, da je bil od lanskega leta napravljen velik kvalitetni preskok, spomnimo, da so ob istem času lanskega leta Mozartove kroglice splezali samo trije plezalci in da vse druge težje smeri v Dolžanovi še niso imele niti ene ponovitve.
Peti vzpon v Dr. Hofmanu (IX/ IX+), najtežji smeri v Dolžanovi soteski, je 16. t.m. opravil Tomo Česen. Direktna smer pa je doživela prvi dve ponovitvi. Dorian Šuc jo je ponovil 17. t. m., Tomo Česen pa dan za njim. Oba sta plezala prvi raztežaj, ki je tudi najtežji. Visok je 25 metrov, ocena pa je IX. Sicer smer poteka do vrha stene, drugi raztežaj je dosti lažji in tudi zadnji ima »le« VIII.
Prvi raztežaj Bogov (15 m, IX) je bil splezan še dvakrat. Andrej Jaklič je bil uspešen še pred Zaplotnikom in Grilcem in ima tako četrti vzpon. Rok Kovač (kot sedmi plezalec) pa je smer ponovil 15. t.m. in za smer potreboval najmanj časa od vseh doslej.
Deseti vzpon v smeri Disco verticai (18 m, IX-) je 12. t.m. opravil Igor Kalan. Soleo (VIII+/IX-) sta ponovila še Janez Skok (14. t.m.) in Marko Čufar (15. t.m.), Živčka (ista ocena kot za Soleo) je 17. t. m. splezal Luka Zaplotnik, Mirko Kranjc je splezal Tri Srca (VIII+), Mozartove pa Filip Bertoncelj.
Na Močilniku pri Vrhniki pa je Rok Kovač 17. t. m. kot prvi uspešno splezal novo smer z imenom Krvava priča. Je nekoliko krajša (okoli 10 metrov), vendar zelo lepa z enim precej zahtevnim detajlom. Kovač je svojo novo smer ocenil VIII/VIII+.
Naj se za konec samo še za hip povrnemo na primerjavo kvalitete z lanskim letom. Takrat je bilo tistih, ki so plezali IX. stopnjo še zelo malo, čeprav smo imeli Slabeta in Rehbergerja z vzponi desete stopnje. Letos je povsem drugače. Samo bežen pogled na seznam tistih, ki so splezali vsaj eno smer z oceno IX-, bi najbrž marsikoga presenetil. Število takšnih je zdaj že nekaj čez 20. Približno 12 pa je takšnih, ki so splezali čisto devetko. Sicer je res, da sta še vedno dva, ki imata na svojem seznamu smeri desete stopnje, prav gotovo pa bo ob koncu leta malce drugače. Še posebno opazen in razveseljiv pa je napredek deklet. Štiri ženske s smerjo VIII+, sedma stopnja pa je pri dekletih že skoraj nekaj takšnega kot za fante VIII. In vse bolj postaja jasno (nekaterim je to že nekaj časa), da bodo tudi vsi tisti, ki želijo plezati ekstremne smeri v velikih stenah, morali raven svojega plezanja dvigniti tudi na področju športnega plezanja. Osma stopnja je pravzaprav že pogoj, da v visokih stenah lahko opravimo dosežek, ki danes v svetovnem alpinizmu kaj pomeni. Klasični vzponi šeste stopnje v stenah in sedmice v vrtcih (govorim za moške) – to je pravzaprav skoraj že rekreacija.
Tomo Česen
Dva tritisočaka – Marmolada in Boe
Komisija za stike s tujino ima še nekaj prostih mest za izlet, ki bo 25. in 26. t.m. prijave in vplačila sprejema PZS, Dvoržakova 9, tel. 315493
Bivak IV bo zaprt
Člani PD Jesenice sporočajo, da bo bivak IV pod severno steno Stenarja od 1. julija dalje zaprt. Alpinisti njihovega alpinističnega odseka bodo sicer dežurali za vikende, vendar svetujejo vsem, da se za ključe bivaka pozanimajo v prostorih Planinskega društva Jesenice.
Predstavili bodo planinsko pesmarico
V sredo, 22. junija, bo v veliki dvorani Doma tiska (zgradba ČGP Delo, Titova 35) v Ljubljani ob 19. uri slovesna predstavitev nove planinske pesmarice. Predstavitev je pod pokroviteljstvom ČGP Delo pripravil meddruštveni odbor PD ljubljanskega območja, ki je pripravil tudi kulturni program. V njem bodo sodelovali dramski umetnik Polde Bibič, basist Rok Lap, citrar Tomaž Plahutnik, za povezavo pa bo skrbel Janez Majcenovič. Pesmarico »Le pojd‘mo v gore«, doslej našo najobsežnejšo zbirko planinskih pesmi in pesmi, ki se pojo v gorah, so pripravili sodelavci Alpinističnih razgledov in mladinske komisije PŽS. Naša najnovejša pesmarica, ki je natisnjena kot brošura formata A5, s 125 stranmi teksta (samo kazalo je 5 strani!), je že v prodaji, po ceni 4.000 din pa jo bodo prodajali tudi na predstavitvi.
Ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem bo
Komisija za alpinizem sporoča, da je zbor vseh udeležencev tečaja 24. junija ob 14. uri na parkirišču pred Franc Josef Hütte. Vsi zamudniki pa naj pridejo v Oberwalder Hütte.
Organizatorji poleg tega obveščajo, da nujno potrebujejo še štiri alpinistične inštruktorje iz okolice Ljubljane. Interesenti naj se javijo Binetu Mlaču, tel. (061) 310-044.
Sigmundova smer
Sarajevčana Dragan Ilič (AS Bjelašnica) in Zijo Omerovič (AO Bukovik), sta opravila prvo ponovitev Sigmundove smeri v S steni Klapavice (Čvrsnica). Preseneča, da je smer iz leta 1937 – prvi registrirani alpinistični vzpon v BiH. Josip Sigmund je plezal sem, ponavljalca pa sta smer ocenila kar VI/V+. (Nekaj bo pri tem prav gotovo napak, ocena ali rekonstrukcija smeri, saj bi bilo sicer potrebno marsikaj menjati v pogledih na naš predvojni alpinizem). Da pa je bil Sigmund alpinist izjemnega kova pa govore tudi druge njegove smeri, celo skice smeri, ki skoraj nič ne zaostajajo za sedanjimi.
STENA KLAPAVICE – Sigmundova smer (skica iz leta 1937).
Toda to ni edini poskus »rekonstrukcije zgodovine« alpinistov v BiH. Redžep Grabus in Slobodan Žalica sta (na osnovi 1. P, ki sta jo opravila 22. julija lani) sedaj objavila opis Smeri hercegovskih zvočnica, ki sta jo oktobra 1949 preplezala inštruktorja Ivo Likanc in Rado Kočevar s tečajniki, udeleženci prvega povojnega alpinističnega tečaja v BiH. Toda tudi tu bo najbrž kako odstopanje: prečnica naj bi imela oceno VI-, kamin pa V+, za tedanji tečajniški vzpon vsekakor, preveč.
Pa še vzpon sedanjosti. Željko Marič (AS Bjelašnica) in Marijan Ivanovič (AO Bukovik) sta opravila prvenstveni vzpon v JV steni Zubova na Treskavici. Novo smer (peto v tej težki steni), ki vodi med Zlatokoso in Maturantsko, sta imenovala Apurimak, ocenila pa s VI, A2-3 (zgoraj) in j IV spodaj, plezala pa sta jo 9 ur.
Poročevalci radi tudi pozabljajo
Zadnje čase vse bolj znani francoski alpinist Marc Battard (37) je 27. aprila letos opravil solo vzpon na peti najvišji vrh sveta – Makalu (8.463 m). Pripravil je Jugozahodno smer, opremil dvoje višinskih taborov in 13. aprila prišel že 7300 m visoko (po nekaterih podatkih sta mu šerpi ponesla del opreme še višje, na 7500 m). Za vzpon iz T2 na vrh pa je brez dodatnega kisika porabil sedem ur.
Poročevalci so njegov vzpon hitro proglasili za »prvi uspešni solo vzpon« na Makalu. Če že odmislimo dosežke naših alpinistov (odhajali so na vrh iz T5 na višini 8000 m, Manfreda celo brez kisika, pisalo seje leto 1975, Dovžan pa praktično ves čas sam), kaj pa Jerzy Kukuczka? Na Makalu se je 15. oktobra 1981 povzpel na alpski način brez pomoči šerp in seveda kisika tudi. Na prehodu v informacijsko družbo se, kakor kaže, nekateri vse manj ukvarjajo z zgodovino!
S planinstvom do zdravja
Planinci sarajevske Univerze, prek njih pa vse Jugoslavije, so spet dobili novo zanimivo planinsko edicijo. Ševko Kadrič, avtor planinskega vodnika Treskavica, je v založbi Centra za družbene dejavnosti sarajevske univerze izdal še lično brošuro S planinstvom do zdravja. »Moje življenje je dobilo, povsem novo kvaliteto, ko sem se začel ukvarjati s planinstvom. Pred tem sem bil vsako leto vsaj mesec dni v bolniški postelji …« je zapisal avtor v uvodu. »Ne popisujem doživljajev, ampak dajem praktične informacije.«
In napotkov za planinsko aktivnost v gorskem svetu je res precej, čeprav knjižica na prvi pogled ni videti obsežna. V uvodnem delu je Ševko Kadrič nanizal vrsto nasvetov, od tega, kakšne naj bodo priprave, do izbire opreme. Za druge bo morda pomembnejši vodniški del, ki ga je nekako tretjina. Vodi nas na Trebevič, Ozren, Romanijo, Ravno planino, Jahorino, Treskavico, Bjelašnico, Zelengoro, do Trnovaškega jezera, na Volujak, Bioč in seveda tudi Maglič, s 2.386 m naj višjo goro republike. Opisni del je dopolnjen z grebenskimi skicami, predstavitve planinskih postojank pa z risbami. Ne manjka tudi prigodnih črnobelih fotografij. V zadnjem delu pa avtor predstavi še planinske aktivnosti, oz. pove o njih vse tisto, kar naj bi vedel vsak obiskovalec gora.
Edicijo je mogoče naročiti pri PD Bukovik, Ulica M. Tita 44, 71000 Sarajevo ali direktno pri avtorju, mg. Ševko Kadrič, Skenderija 70, 71000 Sarajevo, cena je 2.000 din.
Strip z navodili
Naše planine 3-4/ 88 spet ponujajo kvalitetno branje. Za uvodnik je urednik dr. Željko Poljak izbral članek Ivana Marinova »Picos de Europa ’86«, predstavitev 3. jamarske odprave PZ Hrvaške v istoimenski gorski masiv na severu Španije. Nadaljevanje je o Avstraliji, Josipa Sičič-Ferenčina popisuje potovanje po »Modrih gorah«. Zanimiv je tudi zapis (Spomenko Cvitanovič) o tem, kakšne so planinske možnosti na našem Hvaru, pa o Samarskih stenah, Prokletijah in Osamljenemu velikanu (Bobotov Kuk).
Na tuje gore se spomnimo spet ob prebiranju članka »Rukavica«, v katerem Rudo Starič popisuje vzpon na Gran Paradiso (4061 m) v Italiji. Radivoj Kovačevič obuja dilemo o tem, kateri vrh je višji – K2 ali Everest, zapisal pa je tudi svoj pogled na vodnik »Jugoslovanske planine«, ki je izšel v ČSSR (opis le-tega je prispeval urednik). Med noticami jih je tokrat še posebej veliko o alpinizmu in – kar je še posebej zanimivo, skoraj vse je pripravil Dare Božič iz Kamnika. Na koncu pa je še zanimiv strip: Kako treba planinariti. Senaid Serdarevič-Seno (36), predsednik PD INA-OKI in soustanovitelj Društva karikaturistov Hrvaške, je na dveh straneh z risbo in besedo opozoril na nekaj najpomembnejših pravil planinske aktivnosti.
Franci Savenc
Otroka ne gre siliti v gore
V šesti številki Planinskega vestnika poučen prispevek, kako je treba otroku za hojo v hribe vzbuditi občutek zadovoljstva
»Kot otrok sem moral tako pogosto iti v gore, da me tja gor ne spravi deset konj, saj sem toliko odrasel, da delam, kar me je volja.« Bolestne ambicije staršev; postavljanje pred ljudmi, češ, poglejte, česa vse je zmožen moj sin; ali pa nepoznavanje otroške duše: so lahko vzroki, da se malčku gore priskutijo za vse življenje. V prispevku, ki je povzet iz poročevalca avstrijske planinske zveze, je lepo razloženo, da moramo otroku za hojo v hribe vzbuditi občutek zadovoljstva, to pa je mogoče doseči šele ko je otrok star vsaj sedem let.
Poleg razvojno psihološkega vidika je pri vodenju malčkov v gore treba upoštevati tudi dejstva, da so sicer sposobni prestajati dolgotrajnejše napore, vseeno pa zaradi fiziološke zgradbe še niso zmožni tolikšnih naporov kot odrasli. Paziti je treba na ustrezno opremo, predvsem na obutev mladih planincev, previdno pa jih moramo prilagajati tudi na višino. Prispevek je vsekakor dobrodošel, ne le za starše, tudi za vse vodnike, mentorje, učitelje, ki bodo v teh poletnih mesecih naš gorski svet skušali približati najmlajšim planincem.
Tik pred vstopom v drugo stoletje življenja je umrl Pavel Kunaver, velik ljubitelj narave, njen vsestranski raziskovalec, publicist, mentor,… »markantna, samosvoja osebnost«, kot ga opiše Tone Strojin v uvodnem članku letošnje junijske številke Planinskega vestnika. Avtor tu podrobneje predstavi njegovo planinsko dejavnost. Sledijo odlomki iz Kunaverjeve knjige »Brezna in vrhovi«, ki je pred dvanajstimi leti izšla v zbirki Domače in tuje gore pri mariborski založbi Obzorja.
Tomaž Banovec v komentarju na kratko spregovori o problemih Aleševega sklada. Kot kaže ni pravega zaupanja (ali zanimanja) donatorjev, saj se kar 29 potencialnih članov (še) ni odločilo za sodelovanje v »YU Alp Poolu«.
Tomo Česen, vodja plezalskega tekmovanja v Ospu, tudi pobudnik in sploh eden najzaslužnejših za to imenitno športno predstavo, je v Vestniku v skopih besedah orisal potek prvenstva, poleg privlačnih slik pa so tu še tekmovalna pravila in rezultati. Česen upa, da bo tudi prihodnje leto, tekmovanje vsaj tako uspešno kot letošnje, hkrati pa poziva k sodelovanju tudi tiste, ki so o teh stvareh doslej samo razmišljali. Gotovo se tudi njemu zdi nespametno, da skoraj vsa prireditev sloni na plečih peščice posameznikov, drugi (tudi za to »poklicani«) pa bi o tej zadevi zgolj teoretizirali.
Dve potopisni reportaži govorita o potepanjih po gorah daljnih dežel. Viki Grošelj je končal popotovanja po naj višjih vrhovih vseh celin, v drugem zapisu, povzetem po New York Timesu, pa ameriška turistka strne svoje doživljanje o obisku japonskih gora na naj večjem otoku Honšu.
Tudi branje prispevka Darje Jenko je prijetno in sproščujoče. Piše pa o stabilizacijski odpravi na Čvrsnico in Velež v Hercegovini. Petnajst alpinistov (in pripravnikov) iz kamniškega planinskega društva je v štirinajstih dneh opravilo 113 vzponov in preplezalo 38 različnih smeri. Edino kar moti je, da je potopis star kar pet let. Iz leta v leto je več takih in podobnih odprav in odpravic v najrazličnejše gore, zapisov o njih (recimo vsaj tako dobrih zapisov kot je tale), se mi zdi, pa je vse manj. Ali so res alpinisti prezaposleni, ali pa vzrok za njihov molk tiči nekje drugje?
Že v prejšnji številki Vestnika sta bila dva odmeva na Jančarjevo gledališko igro Klementov padec, tokrat pa so kar trije. Za slovensko planinsko javnost sta najbolj pomembni opombi dr. Toneta Strojina in Stanka Klinarja. Obema prispevkoma je skupno, da poudarita Jančarjevo popolno nepoznavanje osebnosti Klementa Juga, hkrati pa ga predstavita takšnega, kakršen je bil v resnici.
Matej Šurc
