Alpinistična vzgoja obdelana v nalogi
Znani alpinist Viki Grošelj v diplomski nalogi na VŠTK ugotavlja, da pri nas vzgoja zaostaja za hitrim razvojem alpinizma
LJUBLJANA – Nesluten razvoj našega alpinizma je v zadnjih letih izredno pomnožil vrste alpinistov, z uspehi, ki jih dosegamo, sega naš alpinizem v svetovnih vrh, alpinistična vzgoja pa pri vsem tem napredku zaostaja. Pa tudi številne nesreče, predvsem začetnikov, terjajo, da se moramo z vso resnostjo posvetiti vzgoji in izobraževanju.
To so uvodne misli 40 strani obsegajoče diplomske naloge »Sistem alpinistične vzgoje«, ki jo je v torek z odličnim uspehom na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani zagovarjal Viki Grošelj. Seveda ni mogel podrobno obdelati celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa kakršen je predlagan, ga pa je odlično nakazal in uporabil kot izhodišče svoji konkretnejši nalogi – poletnemu alpinističnemu tečaju.
Temeljne značilnosti alpinistične vzgoje in izobraževanja, o kateri je bilo že več razprav, potrdili so jo tudi na sestanku koordinacijske komisije za alpinizem PZJ, so ustrezno predznanje (program PŠ), zdravniški pregled in testiranja, dvoletno šolanje z obveznimi tremi tečaji, enoten program za vse izvajalce, večja skrb za inštruktorski kader ter primerna selekcija glede na interes in možnosti. Zaradi, vsestranskega kvalitetnejšega in obveznega podaljšanega šolanja bo prav gotovo poskrbljeno tudi za večjo varnost naraščajnikov.
V poglavju Zgodovinski pregled alpinistične vzgojne dejavnosti pri nas je Grošelj prikazal vse pomembnejše faze – od prvega plezalnega tečaja (1921) na Turncu do danes, kar doslej tudi še nihče ni zbral. Orisal pa je tudi sedanji sistem (in to ne le alpinistično šolo, temveč celotno vzgojo v planinski organizaciji) ter opozoril na napake, ki jih je ugotovil kot vzgojitelj ali med svojo alpinistično aktivnostjo.
Jedro naloge je v opisu poletnega alpinističnega tečaja. Udeleženci le-tega naj bi se rekrutirali iz vrst tistih, ki bodo končali enoletno alpinistično šolo ali (v izjemnih primerih) na testu prikazali ustrezno znanje. Razen tega pa bi morali na dvodnevni turi dokazati tudi potrebno tehnično usposobljenost ter kondicijsko pripravljenost. Le tako bo mogoče teoretični del tečaja skrčiti in poenotiti ter večjo pozornost nameniti turam. Po končanem tečaju pa bi imel zato tečajnik že vse pogoje za sprejem med pripravnike. V drugem letu bi lahko izpolnil tudi pogoje za alpinista. Toda izpit bi lahko opravljal šele po obeh preostalih tečajih (zimskem in ledeniškem) in ko bi imel tudi potrebno število alpinističnih tur.
Nekatere spremembe so predvidene tudi v nadaljnjem procesu. S sprejemom med alpiniste se namreč vzgojno-izobraževalno delo nikakor ne bi smel končati, vendar mora biti odvisno od zanimanja. Nekateri se bodo usmerili bolj v športno aktivnost, ti bodo našli svoje mesto v selekcijah. Drugi se bodo morda odločili za vzgojno-izobraževalno delo, zato si bodo prizadevali za naslov inštruktor alpinizma.
FRANCI SAVENC
Razmere na poti Robanov kot-Korošica-Logarska dolina
VELENJE – Ker je v gorah sneg še precej, bo za obiskovalce zanimiv opis razmer (dne 14.t.m.), ki nam jih je posredoval Miroslav Žolnir iz Velenja. Snežišči sta še pod izstopom na Moličko planino. Pot naprej do Korošice je še pod snegom, koča pa je zaprta, ker oskrbovanje prek Vodol še ni mogoče. Pot na Škarje (s Korošice) je tudi še pretežno pod snegom – prehod v Logarsko (okoli 20m) kopen, nato pa je do zgornje jame (okoli 1500 m visoko) spet sneg. Vrh Ojstrice pa je z južne strani že kopen.
Za turo na Ojstrico (kakor tudi na večino drugih gora) je torej nujno treba vzeti s seboj cepin ali vsaj smučarske palice. Sneg prek dneva je za hojo ustrezen.
»Srečno« inštruktorjem na šoli pod Anapurno
Alpinistični razgledi številka 6 imajo domiselno naslovnico – Poziv k sodelovanju
LJUBLJANA – Lidija Hozjak in Janez Marinčič sta pripravila tudi ovitek zadnje številke Alpinističnih razgledov. Risba ponazarja prihod nepalskih in kitajskih tečajnikov pod vodstvom naših IA v vodniško šolo pod Anapurno – za njimi pa s knjigo pod pazduho koraka Jeti. So pa na ovitku še odtisi (žal slabi) fotografij ostenja od Trentskega Pelca do Srebrnjaka, SZ stene Velikega Špičja in Materhorna – z vrisanimi smermi, skica polnjenja nahrbtnika ter Trentske smeri.
V uvodniku Janez Bizjak poziva k sodelovanju (aktivnem!). Je tudi za nadaljevanje polemike ob »novotarijah«, ki jih nekateri imenujejo kar prosto plezanje, čeprav mislijo predvsem na prosto ponavljanje. Jan Pšenica pa bi raje odprl pisno razpravo na temo: »Zakaj, hudiča, se gonimo po teh skalah?« Najbrž bi bila sedaj ta razprava res bolj koristna.
Če ne naštevamo tradicionalnih tem (Veliki pionirji, Velike stene), ki pa so zelo informativne, ter pripomb, pojasnil in resnic ter drugega, čeprav prav ti stavki morda dajejo številki nekaj novega, ni mogoče mimo sestavka »To in ono o nahrbtniku«, ki ga je po Alpinismusu 5/80 pripravil Pavle Šegula. Čeprav je morda polnjenje nahrbtnika za koga čisto teoretiziranje, bo ta sestavek vendarle opozoril vzgojitelje AŠ, da je potrebno naraščajnikom dati še kaj drugega kot le prikaz tehnike plezanja. Bogastvo podatkov je tudi v pregledu alpinističnih tur (II. del), ki pa bi moral biti v prihodnje popolnejši in preglednejši, kar pa bo mogoče doseči le s sodelovanjem vseh zainteresiranih.
FRANCI SAVENC
V Kukovi špici in Debeli peči
Dorči Kofler (Mojstrana) je 7. t. m. ponovil jugovzhodni raz Kukove špice (III-IV), teden dni za njim pa je Zdravko Košir (Jesenice) prav tako sam preplezal Jesih-Potočnikovo smer (III-IV) v Debeli peči.
Messner gre spet na Everest
Napovedani vzpon naj bi opravil sam in brez dodatnega kisika
MERANO – Ob otvoritvi športne trgovine Reinholda Messnerja in njegovega tovariša so najavili tudi že večkrat reklamirani odhod tega znanega alpinista na Everest. V ponedeljek je odpotoval v Peking in potem naprej v Lhaso (Tibet).
Messner, ki mu je sedaj 34 let, za seboj pa ima razen številnih odličnih vzponov skoraj po vsem svetu tudi že šest vzponov na osemtisočake: na Everest iz Nepala in K 2 v Karakorumu, dva najvišja vrhova sveta – brez kisika, na Manaslu in dvakrat na Nanga Parbat, enkrat sam ter po novi smeri v alpskem slogu na Hidden Peak.
Napovedani vzpon na Mount Everest naj bi Messner opravil sam in brez kisika ter po Kitajski smeri prek Severnega sedla. Superlativi, ki jih lahko s tem iztrži? Prvi Evropejec, ki je bil dvakrat na Everestu in to z obeh j strani. Pred njim je to uspelo le Japoncu Jasuo Kati. Šerpa Navang Gombu je bil na vrhu 1963 in 1965, toda obakrat po normalni smeri. Ang Phu pa 1978 in 197, prvič prek Južnega sedla in potem še po Zahodnem grebenu.
Stena Dhaulagirija v alpskem slogu
Na tem osemtisočaku je bila uspešna tudi »turistična ekspedicija« Maxa Eiselina
LJUBLJANA – Prvi so se na Dhaulagiri (8172 m) skušali povzpeti Francozi leta 1950, uspešni pa so bili Švicarji deset let kasneje. 13. in 15. maja 1960 se je po SV grebenu na vrh povzpelo kar osem udeležencev odprave pod vodstvom Maxa Eiselina. Kdo si je tedaj zamišljal, da bo le 20 let kasneje na ta vrh stopila turistična skupina!?
»Turistična ekspedicija« v organizaciji Max-Eiselin-Sport, prva, ki se je usmerila na osemtisočak, je štela 17 članov in le trije niso prišli na vrh. Prvi so uspeli vodja Hans von Kaenel (40) in Fritz Luchsinger (59 – leta 1966 je bil prvi na Lhotseju) ter vodja Šerp. Šerpa Ang Rita pa je bil na vrhu celo dvakrat – 13. in 19. maja.
Max Eiselin je že povedal, da je za spomlad 1982 s 3500 Šfr. rezerviral Siša Pangmo (8012, tudi 8046 m) na Kitajskem. Računa, da so v to odpravo lahko vključil tudi 8-10 vrhunskih alpinistov, ki pa bodo morali prispevati po 30-40.000 Šfr. In če bodo uspeli, pravi, bo to zanj najlepše darilo ob 50-letnici.
DHAULAGIRI – Smer (2), kot jo je pred odhodom začrtal Kurtyka.
Druga skrajnost pa je štiričlanska poljsko-angleško-francoska naveza v vzhodni steni istega vrha. Odprava, ki jo je organiziral Wojciech Kurtyka (Klub Wysokogorski Krakow) je uspela z zelo malo opreme in hrane, v alpskem slogu ter brez kisika. Steno, ki je visoka 2300 m (potem pa je do vrha še 350 m visok grebenski del), so Kurtika (32), Ludvik Wilczynski (32), Alex Mac Intyre (36, Anglež) in René Ghilina (23, italijanski GV, ki pa živi v Franciji) prvič poskusili preplezati že 14. aprila, pa jih je zavrnilo slabo vreme. Uspeli so šele tretjič, v dneh od 6. do 8. maja. Takoj po vrnitvi v bazo so se odpravili še na normalno smer in ponovno prišli na vrh 18. maja.
Vodja, ki si je smer tudi zamislil, je v njej lani s Fiutom že dosegel višino 6200 m. Po uspehu pa je povedal, da so bile težave precej večje, kot so pričakovali.
F. S.
Levi raz v Malem kupu
V soboto 14. t. m. sta brata Andrej in Marko Štremfelj preplezala Levi raz v Malem Kupu (S ostenje Kočne), levo od Direktne (Karničar-Žvokelj) smeri. Ocena V-IV, 250 m, 3 ure, značilni so lepi prehodi v izredno trdni skali. Dan za tem je Andrej Štremfelj z Barbaro Peričič ponovil Levi steber Trapeza (Debela peč), Nejc Zaplotnik in Igor Jelovčan (vsi AO Kranj) pa 14. t. m. Centralno smer v Kupu (Kočna): V+/IV, 700 m, 5 ur.
ALPINISTIČNE NOVICE
Odhod na ledeniški tečaj
Odhod na letošnji ledeniški tečaj KA PZS bo v sredo ob 16. uri z avtobusom izpred PZS. Tečaj bo trajal do nedelje, vsi udeleženci pa bodo nastanjeni v Hoffmannshütte pod Grosssglocknerjem.
SV stena Debele peči
Marjan Manfreda (Matica) je v zadnjem času sam opravil več zanimivih vzponov. 18. maja je preplezal JV greben Kukove špice, 24. maja smer Gradišar-Mlač v Temenu (Rjavina), 7. t. m. Verovškovo v Velikem Draškem vrhu in dan kasneje z Borutom Bergantom (Tržič) Kamniško v Koglu. Ta naveza je 15. t. m. zmogla tudi novo smer v SV steni Debele peči (VI, Al/IV-V, 7 ur in pol, 300 m), ki začenja po smeri Jesih-Potočnik, pred kaminom pa se od nje odcepi v grapo in nadaljuje strmo navzgor. 12. t. m. pa sta z Andrejem Štremfljem (Kranj) opravila 1. ponovitev Centralne (Knez-Zupan) v Vežici. Njuna ocena je V-VI, A 1, plezala pa sta šest ur in pol.
92 tur v Brani in Planjavi
AO Rašica je imel zaključek alpinistične šole 14. in 15. t. m. na Kamniškem sedlu. Udeležilo se ga je 23 članov in tečajnikov, opravili pa so 92 tur v Brani in Planjavi.
Akademski AO pa bo jutri ob 15. uri na Turncu pričel z izpiti za letošnje tečajnike. Zaključek letošnje alpinistične šole pa bo konec tedna v Krmi (zbor v petek v Kovinarski koči).
Nova smer v Srebrnjaku
V nedeljo 8. t. m. sta Milan Černilogar in Slavko Svetičič (oba AO Idrija) preplezala novo smer v SZ steni Srebrnjaka. Smer poteka med Direktno in SZ stebrom, ki mu je v marsičem tudi podobna. Vstopila sta le 50 m levo od vstopa v Steber, po dobro vidnem kaminu in plezala naravnost navzgor do zajede in po njej ter mimo streh do roba stene. Smer, ki sta jo plezala 4 ure, sta ocenila s V/IV, 450 , m, imenovala pa Deževna, ker je ves čas deževalo. (V spodnjem delu sta naletela na sled zabitega klina, toda ker na najtežjih mestih višje takih sledov ni bilo več, sklepata, da je smer prvenstvena.).
V dneh od 4. do 6. julija bo AO Idrija priredil alpinistični tabor pri Bivaku II. Plezali bodo v Rokavih in drugih okoliških stenah in iščejo podatke o smereh, ki so bile prvič preplezane po izdaji vodnika.
Čulkova smer v Planjavi
V soboto 16. t. m. sta Lihteneker in Vovk preplezala novo – spominsko smer posvečeno Miši Čulku v S steni Planjave. Ocenila sta jo s V/IV, 800 m, 9 ur in je precej krušljiva. Ta dan sta Avberšek in Kotnik v Mali Raduhi ponovila Kovačevo smer. Desno in Levo od plat, Lihteneker je v nedeljo v navezi s Sevčnikarjem preplezal Igličevo v Mali Rinki, Cerjak in Kavčnik pa Cicovo varianto le-te (vsi so člani Šaleškega AO).
Železničarji v Zillertalske Alpe
Vodstvo AO Železničar upa, da bodo letos slednjič le lahko uresničili že nekaj let načrtovan ledeniški tabor v Zillertalskih Alpah. V dneh od 4. do 7. julija nameravajo plezati v 900 m stenah (led, 50 do 55 stopinj) Hoch- vernerja in Grüsvernerja, bivali pa bodo v bivaku, ki je stalno odprt. Čeprav je cilj oddaljen kar okoli 340 km in bodo morali na pot z osebnimi, vozili, računajo, da bodo tečajniki imeli od akcije precej več kot če bi šli pod Grossglockner. Vodja bo Bojan Zupet.
Vzponi v Mali Raduhi
V petek 13. t. m. je Franček Knez sam preplezal smer ZZ in sestopil pri Originalni. V soboto sta z Lojzetom Cajzekom (Celje) ponovila Plate in Levo smer potem pa z Matjažem Pečovnikom (Impol) še Desno, DD in Kovačevo, popoldan pa je z Danijem Tičem preplezal še novo smer – Lusko (IV, V, A O, 2 uri), ki poteka desno od Kaminske. V nedeljo je s Cajzekom preplezal še Zagorčevo smer, sam pa Mihovo. Pomembno pri tem je, da je plezal vse kot prvi in prosto.
V soboto sta Kovačevo in Desno smer preplezala tudi Franci Topolovec (TAM) in Cvetka Trček (Celje).
V nedeljo pa je Topolovec z Dragom Kavnikom preplezal še smer ZZ. Kot piše Ničo Kregar, so se tudi v AO Ljubljana-matica zganili in se iz raznih več ali manj plezalnih vrtcev preselili v prave stene. 14. in 15. t. m. so plezali tako v Julijcih kot Kamniških Alpah. Kočevarjevo smer v Stenarju sta ponovili navezi Marko Košir (AAO)-Mitja Kanellopulos in Ničo Kregar-Matevž Suhač. Smer Dular- Juvan v Rzeniku sta v soboto preplezala Lidija Hozjak in Janez Marinčič, v nedeljo pa Zvone Drobnič in Pavle Kozjek. Branko Dobaja in Darjo Durjava sta ponovila Lahovo smer v Vežici, George Mejak in Ida Vidmar pa sta preplezala novo smer (III-IV) v Kalškem robu.
V Novem vrhu
Janko Humar (Bohinj), ki je prvi uveljavil ostenje Novega vrha v Spodnjih Bohinjskih gorah, sporoča, da ne mine teden dni, da ne bi v njem plezale vsaj dve, tri naveze. Od 15. t. m. sta še dve novi smeri: z bratom sta levo od Zajede preplezala Rutarsko (V, 130 m, 3 ure) in Nevihtno smer (V/IV, 130 m, 2 uri), potem pa ju je pregnal dež.
V Šitah, Štruci in Vežici
Bogdan Biščak in Rado Fabjan (oba Postojna) sta 14. t. m. preplezala Direktno smer v Šitah. Ta dan sta zakonca Janez in Vanda Šušteršič opravila prvo ponovitev Srebrne grive (Knez-Zupan) v Štruci. Njuna ocena je III-IV, menita pa, da je to ena najlepših smeri v Kamniških Alpah. Tega dne sta Marjan Kregar (Kamnik) in Miro Šušteršič ponovila Hunikino smer in takoj nato še Geršak- Grčar, naslednji dan pa tudi Akademsko smer.
II. memorialni vzpon
Planinsko-smučarsko društvo »Maglič« iz Goražda je včeraj priredilo II. memorialni vzpon na Carev Do in Maglič, posvečen lani marca ponesrečenemu Branku Karišiku-Braci. Vzpon so pripravili iz več smeri, iz Mratinja, Tjentišta, Vučeva, Prijevora in Goražda, alpinisti pa naj bi plezali v Z steni. Za vse so pripravili posebne značke ter simbole.
Težav ne gre podcenjevati
Pred tednom dni se je pod Vežico zbralo precej alpinistov. Po oceni, ker za vse ni bilo mogoče ugotoviti kdo so in od kod, med njimi ni manjkalo tudi pripravnikov, morda celo tečajnikov.
Normalno bi bilo, da pridejo pod tako steno, za katero smo prav pred kratkim zapisali, da je idealna za spomladanski prehod v višje in zahtevnejše, že formirane naveze, ki vedo kaj jih čaka. Toda, sodeč po pogovorih, nekateri vse preveč podcenjujejo njene težave! »Kar pojdi z njim, na primer v – Akademsko. Kdo pa je sploh on, od kod je? Oh, saj ni važno, bosta že prišla čez…« In sta res, za ceno popolne utrujenosti in desetih ur naprezanja!
Pogovor spominja na tistega, ki je bil objavljen v AR 2, slišati pa ga je bilo pred Dedcem: »Kar dobro ti je šlo, čeprav je to tvoja prva smer, kjer so potrebna stremena. – Kaj pa ocena? Ta seveda ni taka kot v vodniku. Torej jo zbijva. Seveda. Na koliko? Na V. ali IV. Ali bi se sploh vpisala v knjigo vzponov? Dajva se. Veš, navsezadnje je pa Centralna v Dedcu le smer.«
Komentar k tema dvema (prosto, po spominu napisanima) pogovoroma je odveč. Potreben pa bi bil k delu vzgojiteljev in vodstva AO.
Knjiga o naših Julijcih
Založba Stocker je izdala zanimivo knjigo s številnimi fotografijami
LJUBLJANA – Založba Leopold Stocker je pred dnevi izdala zanimivo knjigo, katere naslov bi lahko prevedli »Doživljaj z Julijskih Alp« s podnaslovom »Po Kugyjevih sledeh«. Knjigo sta napisala in opremila s številnimi črno belimi in barvnimi fotografijami Erik Vallensper in Willi Senf, oba dobra poznavalca evropskih gora.
V knjigi avtorja dokaj nadrobno opisujeta vse področje Julijskih Alp, prve vzpone divjih lovcev in gorskih vodnikov pa tudi drugih na Triglav in druge pomembnejše gore. Zanimivo sta popisala tudi doline, ki se zajedajo v to gorstvo pa jezera in pomembnejša izhodišča z najpomembnejšimi kulturnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Zanimiva pa so tudi osebna doživetja pisca. E. Vallensperga, ki je velikokrat gost naših krajev, posebno Bohinja. Čeprav je dober poznavalec vseh pomembnejših evropskih gorstev, trdi, da so mu Julijci najljubši in daleč naj lepši.
Čeprav star že 77 let pripravlja E. Vallensperg še knjigo o Kamniških in Savinjskih Alpah (pa tudi avstrijskih Turah).
B. B.
