Kot vidimo v vsakdanjem življenju, je podpisovanje pogodb (s hudičem) še vedno dokaj kočljiva stvar. Pravice, ki se ob tem zgubijo, so večinoma prenesene na stran močnejšega in velikokrat omejijo svobodo izražanja. Tudi pri alpinizmu je tako, saj se rezultati “nadzora” kmalu pokažejo za omejujoč dejavnik in kaj lahko tudi zaradi tega nastopi precejšnja kriza. Jasno je, da je zelo pomemben člen izkustvo, a vsega res ni treba izkusiti na lastno koži. Zato imamo tudi primer, kot so ga znova “oživili” ob 75-obletnici prvega uspešnega vzpona na osemtisočak. Maurice Herzog in Louis Lachenal sta 3. junija 1950 dosegla vrh Anapurne. Ključni trenutek v zgodovini alpinizma je postregel s številnimi ranami, ki, kot kaže, ne bodo nikoli zaceljene, saj tisto znamenito pravilo: “da zmagovalci pišejo zgodovino,” ne drži vedno in venomer. Sčasoma je tako prišlo med udeleženci odprave do precejšnjih trenj, podtikanj, če so sploh bili na vrhu, ker so se Francozi znašli pod Herzogovim urokom.
16. julija 1950 se je na letališču Orly obrnil list. Pustolovščina na Anapurni se je končala, a njena zgodba se je (šele) začela. Čas je bil, da se zacelijo rane, počastijo, junaki povedo zgodbe in predvsem doživijo vsak na svoj način ob vrnitvi med ljudi. Takoj, ko sta izstopila iz letala, so Lachenala in Herzoga prepeljali in sprejeli v bolnišnico Vaugirard v Parizu, kjer sta 20. julija med dvema amputacijama prejela še državno priznanje. Herzog, ki je izgubil del obeh rok, je okrevanje nadaljeval v ameriški bolnišnici v Neuillyju, kjer je svoji tajnici narekoval zgodbo, ki je postala knjiga Anapurna uspešnica, katere prihodek naj bi bil namenjen financiranju prihodnjih francoskih odprav v Himalajo. 19. avgusta je Paris Match podrl svoje prodajne rekorde z objavo posebne številke, posvečene “zmagi v Himalaji,” na kateri je bila znana naslovna fotografija Mauricea Herzoga, ki na vrhu vihti cepin in francosko zastavo. Francoze je očaral ta goreči vodja odprave z žrtvovanimi rokami, ki je pod de Gaullom postal visoki komisar in državni sekretar za mladino in šport. Naslednji mesec je Paris Match posvetil novo številko, Anapurni Herzog pa je bil spet na naslovnici. Lachenal se v tej številki ni pojavil; njegovo ime sploh ni bilo omenjeno. Običajna praksa med večjimi narodi s himalajskimi načrti je bila, da se pred odhodom podpiše pogodba, ki članom odprave prepoveduje objavo lastnega poročila. Knjiga Anapurna prvi osemtisočak se je tako uveljavila kot edino uradno poročilo.Leta 1955, ko je minila petletna prepoved kakršne koli objave o Anapurni, je Lachenal razmišljal o objavi lastnega poročila. Njegov rokopis je bil pripravljen, pa se je tistega novembrskega dne leta 1955 odpravil smučat po Vallée Blanche in je razpoka nenadoma ustavila njegovo življenje. Po Lachenalovi smrti je rokopis v roke dobil Herzog in ga zaupal svojemu bratu Gérardu, ki je bil odgovoren za njegovo objavo naslednje leto. Maurice Herzog in Lucien Devies sta v knjigi popravila in izbrisala nekaj kompromitirajočih odlomkov, da se je “čudovita zgodba,” ki se je leta prodajala javnosti, ohranila. A sčasoma se vse razkrije.
Leta 1996 je Michel Guérin (istoimenska založba) razblinil mit, ko je s soglasjem Jean-Clauda Lachenala, Louisovega sina, objavil nesladkano različico slavnih Carnetov. Istega leta je Yves Ballu objavil biografijo Gastona Rébuffata (ki je umrl za rakom leta 1985), ki prav tako pripoveduje povsem drugačno zgodbo in poudarja zamero velikega marseillskega vodnika do vodje odprave. Le pri alpinistu Lionelu Terrayu se v “Osvajalcih nekoristnega sveta” (Les Conquérants de l’inutile) ne bere tisti proti naboj … Njemu Anapurna ni pomenila toliko?
Vsekakor bi lahko verodostojni zgodovinarji v sodelovanju s socialnimi antropologi (in še kom) povsod po svetu postavljali stvari na pravo mesto tudi v alpinizmu, ker resnica ni nekaj, kar lahko gneteš v nedogled. Resnica se zrcali v uspehih, ki so vse bolj podvrženi neki minuli dobi. Kdo je (bil že) slovenski Herzog, ki (je) sestavlja(l) pogodbe?
OD TOD IN TAM
Sončne in senčne stene
V Mali lojtrci nad Belimi vodami sta smer Picilli – Rossi (270 m, VI+/V+) plezala Sašo Cigale in Zlate Gantar.
Matic Košir, Tadej Krišelj in Matevž Jeršin so v južni steni Dolkove špice plezali Svileni strah (VII-/VI-, 300 m).
Gašper Pintar je s Petrom Mastnakom Sokolovim in Katjo Mesarič plezal smer Lala salama (VII+/VI, 200 m) v južni steni Rušice. Pred tem pa z Davidom Debeljakom v Golarjevi (Golerjevi) preopremljeno smer Nebeški zvonovi (VIII+/IX- oz.7b, 240 m).
V Koglu sta Tadej Debevec in Boris Kurnik plezala Kamniško (VII/VI, 220 m) in Zupanovo smer (VI/V, 220 m). V slednji sta bila tudi Natalia Chernova in Blaž Germek.
Natalija Chernova in Maša Sysoeva sta v JV steni Planjave plezala Sobotno (V+/IV+ 210 m), ki jo plezala tudi Maja Leben in Gašper Ravnjak. Maja je Mihom Kitkom v vzhodni steni Brane ponovila tudi Zajeda (V-/IV 140 m)
Gašper R., Erik T., Mark B. so v Lučkem Dedcu plezali Levo smer v Vežici pa Spominska smer Geršak-Grčar. Špele Zore je v Velikem vrhu (Dleskovška planota) s soplezalcem plezala Senčno in Sončno smer.
Kristijan Vrhnjak in Stjepan Dubac sta v severni steni med Malo in Veliko Raduho, spleza smer Palček (V/III-IV, 170 m). Na FB profili Kristijana Vrhnjaka je tudi posvetilo v obliki pesmi …
Raduha – smer Akiro
Marko Volk in Žiga Rojs poskušata še prosto …
Visoko nad Robanovim Kotom
Gospodar tišine in Marko Volk ter Andrej Grmovšek
Usposabljanje
V okviru alpinistične šole so imeli tečajniki in pripravniki Ak Impol v soboto, 24. maja 2025 tečaj in izpit ledeniške tehnike na snežiščih pod Planjavo v Logarski dolini. Udeležilo se ga je šest tečajnikov in trije pripravniki. Obdelali so vse elemente gibanja in tehnike.
Nove smeri
Če želite videti koga, ki pleza novo smer, tam kjer so pred njim plezali le pajki, lahko opazujete Mary Eden, ki jo je varoval Evan Wisheropp, v …
Usposabljanje gorskih vodnikov nove generacije
Kaj sta počela Cesare Maestri in Toni Egger leta 1959 na Cerro Torreju je še vedno plod (ne)ustvarjalne razprave …
Nov fitnes element
ID
