Alpinistične novice 24/1988

Patrick Edlinger je prvi ponovil Les Specialistes

Nov najboljši dosežek Catherine Destivelle v Bouxu – Ekstremna smer Scota Franklina v Smith Rocku – Ponovitev v steni Cimai

Daleč najpopularnejši plezalec v Franciji, slavni Patrick Edlinger se je po krajšem premoru spet vrnil v plezalsko areno vrhunskih dosežkov. V Verdonu je prvi za J. B, Triboutom ponovil smer Les Specialistes, ki so jo ob nastanku proglaševali celo za najtežjo smer na svetu.
J. B. Tribout ji je dal oceno 8c in dodal, da je še težja kot To Bolt v ameriškem Smith Rocku. Edlinger pa je ob prvi ponovitvi znižal oceno celo na 8b! Pravo oceno bodo najbrž pokazale naslednje ponovitve. Francozinja Catherine Destivelle pa pleza vedno težje. Od zadnjega odlič­nega dosežka, ko je v Cimai po­novila Samizdat z oceno 8a, sploh še ni minilo veliko časa. Zdaj ima še težji vzpon. V Buouxu je kot prva ženska ponovila slavno smer Chouca (prva smer v Franciji, ki je dobila oceno 8b, kasneje pa so oceno korigirali na 8a+) in tako dosegla najboljši rezultat na tem področju na sve­tu. Ocena 8a+ je doslej največ, kar so športne plezalke preple­zale.
Še dva pomembna rezultata sta iz Buouxa, oba pa sta dose­gla angleška plezalca. Jerry Mof­fat je prvi ponovil Triboutovo smer Le spectre z oceno 8b, dol­golasi Ben Moon pa smer La Rage de vivre, ki je še nekoliko težja. Ocena je namreč 8b+.
Andrea Gallo, najboljši pleza­lec italijanskega finala, je pre­plezal v tamkajšnjih stenah še eno »naj« smer. Ombra ima oceno 8b ali 8b+, Gallo pa pravi, da je še težja od Hjaene (8b), ki je doslej veljala za najzahtevnej­šo v Finalu. V ameriškem pleza­nju vzdiguje prah Scott Franklin. Prvi je ponovil Triboutovo smer To Bolt (5.14a, prva smer v ZDA s takšno oceno), po ne­kaj zahtevnih smereh v Franciji pa je menda v ameriškem Smith Rocku s svojo novo smerjo Scarface (poteka v območju smeri Ride Boys) oceno 5.14b kar pre­skočil, saj je svoj vzpon ocenil 5.14c! Počakajmo na podrobnej­ša poročila in na prve ponovitve, potem bo slika jasnejša.
Omenimo še pomembne vzpo­ne na področju Trenta. V Toblinu je bila dvakrat ponovljena iz­redno zahtevna smer Futura, ki ima oceno 8b, prvi pa jo je sple­zal Roberto Bassi. Naslednja dva vzpona sta opravila Giorgio
Manica (njegova prva smer takš­nih težav), ki je za vzpon porabil le štiri dni, ter Rolando Larcher. Oceno smeri sta seveda potrdila.
Za konec pa še skok na jug Francije, v stene Cimai. Smer Treblinka, delo Denisa Garniera v lanskem letu, je ena od štirih smeri v tem delu z oceno 8b. Zdaj sta jo ponovila še Jean Baptiste Tribout in Alex Duboc. Ocena težav je potrjena.

Tri srca je na pogled ponovil Slabe
Uroš Grilc preplezal Preo­brazbo (IX+), Dorian Šuc pa Bogove (IX)
V Dolžanovi sote­ski je (od težjih smeri) ponovitev na pogled doživela zdaj druga smer. Potem ko je lansko leto Archi Vernerin iz Trsta na po­gled ponovil Mozartove krogli­ce, je te dni na isti način Tadej Slabe splezal Tri srca (VIII+). Poleg tega Vzpona je Dorian Šuc kot tretji plezalec (za Rehber­gerjem in Česnom) splezal smer Bogovi so padli na glavo (prvi raztežaj, ocena IX). Omenimo tudi ponovitev Mozartovih kro­glic, ki jo je opravil Luka Za­plotnik; pri svojih petnajstih le­tih je najmlajši, ki je uspel v tej smeri.
Uroš Grilc je uspešen vzpon opravil na Primorskem. V pre­visni steni Mišje peči je kot šesti plezalec uspešno preplezal Preo­brazbo, ki ima oceno IX+. Ple­zal je 28. maja.
Rok Kovač je splezal dve novi smeri v Babni gori. To je stena pri Polhovem Gradcu, ki se vidi s ceste Ljubljana – Polhov Gra­dec. Prvi smeri je dal ime Fagus Silvatica, visoka je 25 metrov, ocena je VIII- in poteka po od­prti plošči. Druga smer Ostrya pa poteka po desni strani stene. Vstopni metri imajo oceno VIII, zgoraj pa je nekoliko lažje. Obe smeri sta opremljeni s svedrovci.
V Črnotičah je Andrej Kokalj prvi ponovil Slabetovo smer z oceno VIII. To je sploh prva ponovitev katere od teh smeri.
Betka Galčič je na Črnem Kalu splezala Lokomotivo in Škrablovo poč (prva ženska ponovi­tev). Obe imata oceno VII+. V škofjeloški kasarni je smer, ki ima oceno VIII+, prvi splezal Franci Jensterle, dve ponovitvi z oceno VII/VII+, pa je opravila tudi Damjana Klemenčič. Smer Paintimento v kratki steni nad Železniki (ocena VIII) pa ima še nadaljnje štiri ponovitve. Splezali so jo še Franci in Aleš Jensterle, Marko Čufar in Jernej Hudolin.

Deset najtežjih v Frankenjuri
Wolfgang Güllich je postal že po­jem športnega plezanja, v Frankenjuri pa je med desetimi najtežjimi smermi le ena, ki ni njegova. Na vrhu je Wall Street (X+/XI-, ocene so po reviji Rotpunkt) v Krottenseer Turnu, smer ki jo je preplezal.25. avgusta lani in še nima ponovitve. Potem je Killer (X+) v Schuttersmuhler Wandu od lanskega 17. maja, tudi še brez pono­vitve. Gettoblaster (X/X+) v Rabenfelsu, ki jo je preplezal 2. aprila pred­lani, pa sta ponovila Michael Schotter in Jerry Moffat. Tudi Level 52 (X/ X+) v Klagemauer (5. junij 1987) in Kamasutra 218 (X) v Rotensteinu (28. avgusta 1986) sta še brez ponovitve. Znan pa je ponavljalec Dead Line (X, 15. junija 1987) v Klagemauer, ki je šesta na lestvici – Jerry Moffat. Brez ponovitev sta tudi Centre Court (X, 12. avgusta 1987) v Barenschluchtdach in Thriller (X-/X, 6. avgusta 1986) v Schuttersmuhler Wand, prav tako pa deseta : Adrenalin (X-, 22. septembra 1986) v Rotensteinu. De­veta najtežja je smer Simon (X-), ki jo je lani v Studentu preplezal Manfred Eichhorn.

V predostenju Krofičke
Robi Supin, član AO Raduha iz Luč, je pripravil zanimiv pregled sme­ri in variant v predostenju Krofičke, Tone Golnar, ki je s serijo vodničkov »odprl« že prenekateri predel naših gora, ima v delu Lučka Bela – Roba­nov kot le V steno Krofičke s štirimi opisi. Robi pa jih je sedaj samo za predostenje zbral 14; manjkajo še Frančkove tri, ki jih je plezal nekje v zgornjem delu.

Dvakrat v Križevniku
Silvo Babič (AO TAM) in Vid Preložnik (AO Velenje) sta 28. t. m. plezala v steni Križevnika nad Robanovim kotom, kamor plezalci zaidejo bolj poredko. Najprej sta splezala Spominsko smer Janeza Resnika (VI, 350 metrov), naslednji dan pa še Ru­ško smer, ki ima enako oceno, le da je visoka 300 metrov.

Taterniček
V zadnjem desetletju so postala v alpinističnem svetu – še posebej v tistih predelih, ki so brez pravih komercialnih planinskih založb – mo­derna glasila, ki se jih je oprijelo ime »občasnik«. Njih vloga in pomen je več ali manj identična: dopolnjujejo uradna glasila. Eden izmed poljskih občasnikov je Taterniczek (uradno glasilo je Taternik), Kluba Wysokogorskiego iz Krakova. Klasičen tisk, A5 format, kartonast ovitek in 48 strani… v kolofonu pa oznaka »aperiodik, pokaže se, kadar hoče«.
V drugi letošnji številki največ pro­stora zavzemajo sporočila o dogodkih po svetu. Lep poudarek so dali vzpo­nu naše trojke prek JV stene Torre Eggerja (najbolji dosežek področja). Omenjen je zimski vzpon na Daulagiri, Ines Božič in njen vzpon na Cerro Torre, ponovitev Jugoslovanskega stebra v J steni Acogcague…

Ledeniški tečaj KA konec junija
Podkomisija za vzgojo in izobraže­vanje pri KA razpisuje alpinistični le­deniški tečaj pod Grossglocknerjem, ki bo od 24. do 26. t. m. Tečaj je namenjen vsem, ki želijo izpopolniti svoje znanje o varnem gibanju po le­denikih ter reševanju iz ledeniških razpok. Predviden je tudi vzpon na Grossglockner ali Fuscherkarkopf. Cena tečaja je 260 Asch, ki jih udele­ženci morajo imeti s seboj za poravna­vo nočnine ter cestnine. Dinarski de­lež znaša 60000 din, od tega krije ko­misija za alpinizem udeležencem iz Slovenije 40.000 din. Udeleženci mo­rajo poravnati tudi stroške prevoza, ki bo individualen (z avtomobili). Prija­ve zbira Bine Mlač (tel. (061 310-044) od 7. do 14. t. m. med 8. in 9. uro. Vsi prijavljeni morajo dinarski delež 20.000 din nakazati na PZS žiro račun št. 50101-678-47046 s pripisom »za al­pinistični ledeniški tečaj«. Na tečaj je treba vzeti vso zimsko alpinistično opremo in eno plezalno vrv na nave­zo, poleg tega pa tudi planinsko izkaz­nico. Vodstvo tečaja si ob premajh­nem številu prijavljenih pridržuje pra­vico, da prestavi tečaj na jesen. Zbor udeležencev bo 24. t. m. ob 14. uri na parkirišču pri hotelu nad ledenikom Pasterza. Vse druge informacije dobi­te pri Binetu Mlaču, ta razpis pa velja tudi za alpinistične inštruktorje.

Odprava na Čo Oju v dveh letih
Na zadnji seji je KOTG izbrala ekipo, ki bo letošnjo jesen posku­šala po dveh novih smereh spleza­ti iz kitajske strani na 8201 m vi­sok Čo Oju. Vodja odprave je Roman Robas, člani pa so Janez Benkovič, Blaž Jereb, Marko Prezelj, Iztok Tomazin (tudi zdravnik). Žarko Trušnovec in Lado Vidmar. Ta ekipa bo skuša­la splezati novo smer v severni steni.
Drugi del odprave pa sestavlja­ta Tomo Česen in Tone Škarja. Česen ima v načrtu solo vzpon v alpskem stilu prek zahodne ste­ne, Škarja pa bo skrbel za zvezo stena-baza.

Novi alpinistični inštruktorji
Tudi v letošnjem letu so bili izpiti za AI razdeljeni na dva dela. Teoretični del (zgodovina, orientacija, prva po­moč, poznavanje gorstev, meteorolo­gija) so kandidati opravljali 13. in 14. maja v prostorih PZS. Pripravljalni seminarje bil v Tamarju od 26. do 28. maja. Na njem pa so predelali ves praktični del alpinistične šole (letna, zimska in ledna plezalna tehnika, tur­no smučanje in GRS). Poleg večernih predavanj z diapozitivi so izvedli tudi turni smuk s Kotovega sedla. Prijav­ljenih je bilo 26 kandidatov, celotne izpite pa jih je opravilo 19.
Vsi ti so pokazali veliko znanja, kar gre pripisati dejstvu, da so v glavnem iz večjih odsekov, kjer starejši inštruktorji dobro skrbijo za vzgojo. Na ža­lost pa je še veliko odsekov, predvsem manjših, ki jo zanemarjajo, saj že ne­kaj let niso poslali na izpite kakšnega svojega člana.

Določeno vodstvo letošnje šole v Manangu
Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS je na svojem zadnjem sestan­ku določila vodstvo letošnjega tečaja za nepalske gorske vodnike v Manangu. Vodja bo Viki Grošelj, inštruktor­ja Stipe Božič in Jani Bele, zdravnica pa bo Martina Zupančič.
Letošnji tečaj bo že deveti po vrsti in upamo lahko le, da bo zgradba šole, ki je bila zgrajena v okviru naše tehnične pomoči Nepalu, zdržala do okrogle 10. obletnice. Le enomesečno »obratovanje« vsako leto in ne preveč vzorno vzdrževanje je namreč povzro­čilo pospešeno propadanje. Zlasti kri­tična je streha, ki bo po ocenah stro­kovnjakov kmalu pristala na tleh prvega nadstropja. Prav zato bo skupaj z letošnjimi inštruktorji odpotoval tu­di Ljubo Hansel, ki bo poskrbel za zamenjavo sedanje kritine s skodlami. Del sredstev bodo zagotovili v Nepa­lu, ostalo pa bo treba zbrati pri nas. Upamo, da bodo temu prisluhnili ta­ko tisti, ki so šolo pomagali graditi (Zavod za mednarodno ekonomsko in tehnično sodelovanje, Fond solidar­nosti z državami v razvoju) kot tudi združeno delo. Samo tako bo šola, ki nosi ime Aleša Kunaverja, živela še naprej.

Za najboljše dober zaslužek
Na vseh večjih tekmovanjih v šport­nem plezanju po Evropi so za najbolj­še skoraj vedno pripravljene tudi de­narne nagrade. Na prvi pogled precej visoke, vendar pa v primerjavi z neka­terimi drugimi športi še vedno »ne­dolžne«. Tako je npr. Didier Raboutou zaslužil okoli 13 do 14 milijonov lir. Od desetih tekmovanj, na katerih je sodeloval, je trikrat zmagal, enkrat je bil drugi, enkrat tretji in dvakrat četrti. Stefan Glowacz ima za seboj štiri tekme, vendar tudi tri velike zma­ge v lanskem letu, v žepu pa okoli 12 milijonov lir. Jacky Godoffe, speci­alist za tekmovanja, je na devetih pre­izkušnjah dvakrat zmagal, trikrat je bil drugi, po enkrat pa tretji in četrti. Za to je dobil 8 milijonov lir. Slavni Patrick Edlinger je sicer sodeloval le na tekmi v Bardonechii leta 1986, to­da takrat se je domov odpeljal v fiatu pandi. Med ženskami gre najbolje Američanki Lynn Hill. Njena bilanca je: 6 tekem, od tega pet zmag in eno drugo mesto – skupaj 17 milijonov lir. Catherine Destiveille je sodelovala na petih tekmovanjih, kar ji je prine­slo tri zmage in eno drugo ter tretje mesto. Zaslužila pa je za polovico manj kot njena velika konkurentka iz Amerike.

Cerro Shaihueque
Iz argentinskih planinskih krogov je spet prišla zanimiva slovenska knjiga. Njen naslov Cerro Shaihueque nam je sicer tuj, ne pa ime avtorja: Vojko Arko. Znan nam je kot avtor dveh podobnih knjig (Zgodbe z Nahuel Huapija in Ljubezen po pismih), so­deloval je pri Bertoncljevi Daulagiri in sploh je najbolj, ploden pisec iz kro­gov »slovenskih andinistov«. Najno­vejša Arkova knjiga, ki je sicer od vseh še najmanj planinska, je bila na­tisnjena v Buenos Airesu, vezali pa so jo v Editorial Baraga, izdajo pa je omogočilo »Slovensko planinsko dru­štvo s prijatelji gora«. Kar je za nepoz­navalce razmer še posebej razveselji­vo. pa je čisto na koncu – dodatek »Slovensko gorništvo v Argentini 1982-87«. Kar obširen je ta pregled, ob vzponih naših argentinskih rojakov pa predstavlja seveda tudi aktivnost slovenskih alpinistov iz domovine.

Ni bil na vrhu, ne priznamo!
Zbyszek Kowalewski, eden najboljših poznavalcev dogajanj v Himalaji, je na osnovi fotografij dokazal, da je bil Maciej Berbeka 6. marca letos le na predvrhu Broad Peaka (Rocky Summit, 8030 m) in da mu zato ne pripada prvenstvo prvega zimskega vzpo­na na kak osem tisočak v Karakorumu. Poznavalci sicer ugotavlja­jo, da je že prenekatera naveza podobno poročala (predvrh je res blizu glavnega in le 17 m nižji) in da so jim revije kar po vrsti verje­le. Poljski alpinizem pa je s tem demantijem znova dokazal, da jim pomeni (klasična) alpinistična poštenost več kot vse drugo. Če bodo tako nadaljevali, bodo goto­vo uspeli tudi v zahtevi, naj bo poročanje pošteno, naj bo zimska sezona tudi v Himalaji enaka ko­ledarski, hkrati pa še v marsičem, kar za sedaj mnogi še tolmačijo po svoje, tako kot jim najbolj ustreza.

Ekstremen zimski vzpon v Dolomitih
Letošnji marec je v italijanskih Do­lomitih minil v znamenju odličnega zimskega vzpona v južni steni Spalto del Col Bechei. Tam sta Massimo Da Pozzo in Vellis Bau ponovila smer Thriller, ki v 300 metrih višine ponuja težave VII in VIII. Smer je bila splezana leta 1985, njena avtorja pa sta Massimo Da Pozzo in Mario Dibona.

Tomo Česen

200 let poimenovanja Dolomitov
Deželna ustanova za turistični raz­voj Tridentinske se zaveda pomena turizma. Lani so gostili 25 milijonov turistov, letos naj bi jih še več. 25. junija se bo v Trentu spet zbrala sve­tovna alpinistična smetana, potem bo­do proslave še po številnih krajih, je­seni pa posebna razstava, ki jo pri­pravlja sam Reinhoid Messner. Vse pa bo v znamenju Francoza Deodata de Dolomieua. Ta mož geolog, ki je prepotoval precejšen del sveta ter na­pisal številne knjige, je namreč dal N. Theodoru de Saussuru povod za po­imenovanje enega najbolj slikovitih gorskih predelov sveta – Dolomitom.

Pozimi na Leninovem vrhu
Zimski alpinizem ima domovinsko pravico v gorah SZ prav­zaprav šele nekaj let. Marca 1983 je bil opravljen 1. ZV na Dihtau, Bezengi in Mises-tau v Kavkazu. Februarja 1984 je bil osvojen vrh Svobodna Ko­reja v Tien Šanu, leta 1986 je bilo 18 alpinistov na Piku Korženevske (7105 m) v Pamirju. Letos pa so bili Leningrajci pod vodstvom 42-letnega ZMS Leonida Troščinenka uspešni še na Leninovem vrhu (7134 m). Odprava, v kateri je bilo skupno 22 udeležen­cev, je imela bazni tabor na višini 3500 m, helikopter pa jim je pomagal tudi pri transportu. Z delom na gori so začeli 20. januarja. In ker jih je ob nizkih temperaturah močno oviral še orkanski veter, so se odločili, da se kar najbolj ogibajo grebenom. Med aklimatizacijo so postavili T1 (dve snežni luknji za 18 alpinistov) na višini 5400 m, toda zaradi ozeblin se je moralo umakniti šest članov odprave. Potem so v dveh skupinah začeli z vzponom po novi smeri, bolj direkt­ni, kot je klasična. Tudi oba naslednja bivaka so si uredili v snegu (na 6000 in 6500 m), saj so le v njih našli kolikor toliko zavetja. Nad Zahodno ramo (ok. 7000 m), koder so dosegli gre­ben, pa bi jih veter skoraj odpihnil; le šesterica je z nečloveškimi napori uspela.

Meteorologija za planince
Univerzitetno planinsko-smučarsko društvo Bukovik iz Sarajeva občasno izdaja ličen Bilten. Čeprav so v uvodu zapisali, da je zadnja številka spet v zamudi, da pa so naslednje (žal) še bolj, so polni načrtov. Posebno pozor­nost namenjajo vzgoji ter izobraževa­nju, zato veliko prispeva k šolanju planincev BiH. Tudi tokrat so največ pozornosti posvetili poznavanju vre­mena in z natisom drugega dela pre­voda (Željko Žibret) knjižice »Mete­orologija za planince« dr. Franceta Bernota, ki je izšla pri Planinski založ­bi PZS, si sedaj vsakdo lahko sestavi priročnik v srbohrvaškem jeziku.

Priznanja porode tudi vprašanja
Jozef Nyka, neumorni propagator poljskega alpinizma, urednik Taternika in sodelavec skoraj vseh pomemb­nejših planinskih glasil sveta, ima dobre stike tudi z našo organi­zacijo. Veliko je že tudi naredil za afirmacijo dosežkov naših alpinistov ali pa nam posredoval odgovore na vprašanja.
V svojem zadnjem pismu posebej hvali naše »Alpinistične novice« in ob tem ugotavlja, da si kaj podobnega v njihovih časopisih (kljub izjemnim dosežkom poljskih alpinistov) ne morejo niti predstavljati. »Kako vam le uspeva?« In v nadaljevanju: Te dni je bil pri meni na obisku Adams H. Carter. Povedal mi je, da imate tudi v letošnji številki American Alpine Journala kar dva uvodna članka ( Kunaverjeva o Trisulu in Karo o JV steni Eggerja) ter še 10 (deset) posameznih novic samo o aktivnosti v Južni Ameriki. In res, kot da se je končno odprlo. V junijski številki Bergwelta (založba Rudolf Rother, München) je zagledal luč sveta zelo obsežen članek Silva Kara o dosežkih naših v Patagoniji. V isti številki je (še obsežnejša, z lepimi barvnimi posnetki) predstavitev Velebita … Paklenica pa je naslov doslej najobsežnejše predstavitve tega plezalsko-alpinističnega centra v zadnji številki vse bolj znane italijanske revije Alp. Pripravila ga je Ines Božič (fotografije Janez Skok) v tiskarni pa so se potrudili, da so pravilno natisnili tudi naše šumnike. Ob velikih (nekaj tudi celostranskih) barvnih fotografijah je še zelo informativen »mini vodnik« s skico Aniča kuka in štirimi kombiniranimi shemami smeri v posameznih delih te stene. Vsega je kar 12,5 strani.
Po daljšem premoru smo zasledili obsežnejši zapis spet tudi v bolgar­skem tedniku Eho. Objavili so fotografijo Cerro Torra in povzetke poročil o dosežkih naših v Torru, skupini Paine in Aconcagui. Take in podobne objave so bile nekdaj, ko je tovrstne novice urejal še Ruen Krumov, dokaj pogoste in so imele velik odmev tudi v sosednjih državah, ki so brez tovrstnega tiska.
Čeprav si še pred nekaj leti skoraj nismo mogli predstavljati takega prodora, vseeno ne morem mimo vprašanja: Kakšni bi šele lahko bili rezultati, če bi se naloge (realnejše afirmacije našega alpinizma in s tem tudi planinstva v Jugoslaviji) lotili organizirano, načrtno in s primerno podporo?

Franci Savenc