Alpinistične novice 23/1983

»Prosti« plezalci se radi razžive

Ženevski alpinistični klub je priredil zanimivo srečanje – Tudi naše zastopstvo

Andrej Kokal in Tadej Slabe, ki sta zastopala našo organizacijo na srečanju »prostih« plezalcev, pripravil pa ga je ženevski alpinistični klub v Salevu, sta se vrnila domov nadvse zadovoljna. Marsikaj novega sta videla in zvedela, v tednu dni pa sta imela tudi dovolj priložnosti, da sta svoje sposobnosti primerjala z drugimi. Večini sta bila tudi enakovredna.
Med zastopniki Anglije, Av­strije, Belgije, Francije, Grčije, Nizozemske, Poljske in Švicarjev niso manjkala tudi že uveljavlje­na imena. Skoraj vsem po vrsti pa je bilo videti, da žele biti tudi na zunaj nekaj posebnega; trak v laseh in vrečica za magnezijo, to je tako rekoč obveznost, v obleki pa se razžive tako da celo frak na plezalcu v steni (menda) ne pre­seneča več. Vedno več je takih – tudi v Evropi – ki jim tovrstna aktivnost pomeni vse. Trenirajo, plezajo, pa spet trenirajo – kar naprej brez prestanka.
Stene, v katerih so plezali, so visoke do 140 m, pa tudi le 50-60. Večina pa je gladkih in kline vanje zabijajo (svedrovce!) med spuščanjem z vrvjo. Pleza­nje je zato sorazmerno varno, klini pa tako rekoč skoraj ne pridejo v poštev za »umetno« ple­zanje. Saj se mora neredko ple­zalec pomakniti meter in tudi več v stran, da bi ga vpel (zaradi va­rovanja!), preden nadaljuje. Te­žave so dokaj enakomerno razporejene. Toda plezajo v glav­nem tekoče, brez »ogledovanj«, ker so odlično trenirani. Zanimi­vo je tudi, da ponavadi ne upo­rabljajo številčnih ocen in da nji­hova lestvica še vedno sega tako ­rekoč le do ED+. Toda pozna­valci menijo, da so tako ocenjena mesta neredko že enaka tistim, ki jih Američani ocenjujejo s 5.11 (ali pri nas z VIII). Le nekaj sme­ri imajo označenih z ABO, kar naj bi pomenilo »na meji mož­nega«.

Plezanje v stenah Bouxa prepovedano
Zadnja številka revije Alpin Magazin objavlja novico, ki je presenetila večino ljubiteljev prostih ponovitev. Francoska vlada je prepovedala plezanje v stenah Bouxa. Vsako plezanje bodo kaznovali z globo 50 Ffr! Vzrok: med velikonočnimi praz­niki je bilo v tem predelu več kot tisoč (!) plezalcev, največ iz ZRN in Avstrije. Plezalci pa za seboj najbrž niso pustili »neokrnjene« narave. Odlok velja od 18. aprila letos.

V gorah Kolumbije
Dr. Andrej Strgaršek, ki se je pred dnevi vrnil z dvomesečnega dela v jedrskem inštitutu v Bogo­ti, je letos opravil kar dva vzpona v gorah Kolumbije. Z Marcom A. Rondonom se je v štirih dneh povzpel iz vasice Calledupera na najvišji vrh Kolumbije, 5775 m visoki Pico Cristobal Colon v skupini Sierra Nevada de Santa Marta. Za povratek (potovanje vodi po pokrajini, ki je silno red­ko naseljena, in to le z Indijanci plemena Aruani) sta potrebovala dva dni. Smer, ki sta jo ubrala vodi po južnih pobočjih in je edi­na kolikor toliko obiskana (sre­čala sta tudi Švicarje). Severna pobočja, ki padajo v doline zelo strmo, pa so komaj dostopna. V nadaljevanju sta se povzpela še na 5400 m visok ugasli vulkan Nevado Ruiz, kjer je najlažje do­seči snežno mejo in koder je tudi planinska koča (4800 m).

30-letnica prvega vzpona na Everest
29. maja 1953 sta na najvišji vrh sveta stopi­la Hillary in Tenzing
Da­nes je minilo natanko 30 let od prvega vzpona na najvišji vrh sve­ta, 8.848 m visoki Mount Everest. 29. maja 1953 sta na vrh stopila 33-letni Novozelandec Edmund Hillary in 38-letni Nepalec Ten­zing Norgay.
Najvišji vrh na svetu je dolgo zavračal osvajalce. Že v dvajsetih letih našega stoletja sta se Angle­ža Mallory in Norton kljub nedo­delani takratni opremi povzpela prav pod vrh, toda šele pred tri­desetimi leti je na Everestu stal prvi človek. Od tedaj je najvišji vrh sveta doseglo 135 ljudi, med njimi tudi štirje Jugoslovani: Zaplotnik, Štremfelj, Belak in Bo­žič, ki so se povzpeli na Everest po eni najzahtevnejših smeri.
Med vzponi na Everest ima po­sebno mesto prav gotovo tudi do­sežek Južnega Tirolca Reinholda Messnerja, ki je dosegel vrh sam brez uporabe dodatnega kisika. Everest je za alpiniste z vsega sveta kot magnet, mnogi svojih velikih želja niso mogli uresničiti, ker jih je gora zavrnila, doslej pa je terjala tudi že 58 življenj.

Peklenska pomaranča
Severno oste­nje Rzenika, 1833 m, je pri nas znano kot izredno krušljivo, pa vendarle so alpinisti vanj začrtali že 14 smeri, da manjših variant ne omenjamo. Za Zasavsko – kamniško smerjo (V+, A2/IV+, Al, 450 m, 7 h), ki sta jo 28. preteklega meseca preplezala Tr­boveljčana Lenarčič in Simončič, sta bila namreč uspešna še Pavle Kozjek (AO Matica) in Silvo Kragelj (AO Litostroj).
Noč od 17. na 18. t. m. sta prespala v votlini pod steno, na­slednje jutro pa sta po nekaj me­trih Modec-Režkove smeri zače­la s prvenstvenim vzponom med Centralnim stebrom in Andro­medo. Plezala sta najprej (tri krajše raztežaje, v začetku dru­gega sta našla kline in zanko) po oranžni previsni steni nad votli­no, kjer sta najtežje mesto oceni­la s A3 (morda celo A4!?). Sledi­li so trije raztežaji po izraziti za­jedi, toda tudi tu sta si morala pomagati s klini, saj je zelo glad­ka in na več mestih previsna.

V soboto 21. t. m. sta tudi Janez Benkovič in Marjan Kre­gar skušala uresničiti enega izmed svojih načrtov. Želela sta preplezati »Direktno smer v Z steni Rzenika«, ki si jo je zamislil že pokojni Pavle Kemperle. Pre­plezala sta nekaj več kot na polo­vico stene, potem pa izplezala po (izpostavljeni) smeri Kemperle-Benkovič.
Prva dva raztežaja nove smeri potekata po Kamniški, ki pa jo tod nihče več ne pleza (vsi vsto­pajo s police nad skokom), je pa prav tu najtežja in najbolj kruš­ljiva.
Za prenočevanje sta se odloči­la v smeri Dular-Juvan, ker sta do tja lahko prečila po policah, drugje pa ni bilo primernega pro­stora. V četrtek sta se vrnila in nadaljevala (izpostavljeno!) levo od izrazite strehe, nadaljevanje pa je bilo lahko. Smer sta imeno­vala Peklenska pomaranča, oce­nila sta jo s V-, A3/IV-V, A2 (zgoraj III+), visoka je najbrž okoli 450 m (17 raztežajev s 45 m dolgo vrvjo), plezala pa sta 18 ur. Tisti, ki so ju opazovali med plezanjem, so pripovedovali, da je kamenje letelo tako rekoč neprenehoma, zato bosta potrebni vsaj dve, tri ponovitve, da bo smer kolikor toliko »očiščena«. Potem ponavljalci najbrž ob ple­zanju najtežjih mest tudi ne bodo več premišljevali ali zaslužijo oceno A3 ali A4. Prva dva sta morala poti včasih dobesedno iz­kopati izpod preperelega kame­nja.

Pips s Slovensko
K objavi, da je Metod Škarja opra­vil 1. PP Slovenske smeri z varianto Pips (Debeli kuk), smo dobili kar dve pripombi. Branko Ognančevič iz Za­greba je sporočil, da je to kombinaci­jo PP s sovjetskim plezalcem Sasom Sevčikom opravil že konec avgusta 1981. Ševčik, ki je bil tedaj še kandidat za mojstra športa (iz alpinizma in skalo-lazenja), je ves čas plezal kot prvi, za njim sta »na ruski način« (z žimarjem) plezala Tanja Retjonska in še en njihov alpinist, Ognančevič pa je bil zadnji. Marička Frantar pa je sporoči­la, da je PP Slovensko s Pipsom opravil Janez Skok 23. preteklega meseca (in sicer z njo v navezi). Dodajmo še, da teh podatkov niso sporočili tedaj, ki bo bilo treba.

Julijci še samevajo
Čeprav je precej smeri v Julijskih Alpah že kopnih, v glavnem sameva­jo. Dobili smo le dva podatka. Marič­ka in Slavko Frantar (oba AO Rašica) sta 22. t. m. kljub dežju in vetru pono­vila skrajno levi steber Velikega Dra­škega vrha. Mojstrančani pa so isti dan preplezali smer Jesih-Potočnik v Debeli peči.

Smuk po grapi
Andrej Zorčič je sporočil, da sta z Nikom Moletom (oba Akademski AO) 20. t. m. presmučala Jugovo gra­po (45/35°, ok. 500 m) v Dovškem Križu. Sam pa je 28. aprila letos smu­čal po Pripravniški grapi v Mali Moj­strovki.

Brez turnega smučanja?
Če bo osvojen predlog sprememb, bodo študentje Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani imeli visokogor­sko turno smučanje le še v programu za podiplomsko izobraževanje. Kaj bi to pomenilo, si ni težko predstavljati. Izkušenj, ki si jih pridobe (sedaj v 3. letniku) v tednu dni na Komni, ne more namreč nadomestiti nobeno smučanje na teptanih smučiščih.

Proste ponovitve
Rok Kovač je (v navezi z Markotom Klopčičem, oba Akademski AO) spet opravil nekaj prostih ponovitev.
V soboto 21. t. m. sta preplezala Za­jedo usmiljenja (2. PP, streha v 2. R VII, začetek zgornje zajede VI, ostalo lažje). Popoldan je prišla na vrsto še smer Kramar-Močnik. Tudi tu je opravil 2. PP. Najtežje mesto je ocenil s VI+, v zgornji zajedi eno s VI, drugo pa je V ali manj. V nedeljo sta najprej preplezala Akademsko smer (prečka VII-, 5.PP), potem pa še Desno v Dedcu (2. PP, eno mesto VI, sicer V in manj). Kovač je povedal tudi, da so 2. PP Hunikine smeri opra­vili že 16. aprila letos (Biščak, Kovač, Panikiher, Škamperle), vendarle so o tem pozabili poročati.
Janez Jeglič in Silvo Karo (oba AO Domžale) sta v nedeljo prosto preple­zala Centralni steber Dedca.(3. PP), potem pa še Pintarjevo – v sestopu in nenavezana. Zaradi poslabšanja vre­mena sta potem odšla v Vežico, kjer sta – že v dežju – opravila še 4. PP Lahove smeri.

Podaljšala sta Homarjevo smer
Janez Jeglič in Silvo Karo sta v so­boto 21. t. m. s police, do katere sta se pred tednom dni povzpela v prvenstvenem vzponu, spominsko smer Ci­rila Homarja »potegnila« do roba J stene Planjave. Medtem, ko je bila za plezanje v spodnjem delu značilna uporaba umetnih pripomočkov (A 1-2, V), sta zgornjega preplezala povsem prosto. Skupna ocena pa je: A1-2, VI-/V, 380 m, 15 h.
Tega dne sta v bližini preplezala še eno novo smer in prvenstveno varian­to le-te, toda v sestopu. Smer Joška naloška, kot sta jo krstila, sta ocenila s V/III-IV, 330 m, 2 h, variante pa je le 120 m (I).

V Vežici, Vršičih in Dedcu
Veliko je bilo vzponov tudi v stenah nad Korošico, še posebej pa v Vežici. Zakonca Frantar (AO Rašica) sta 14. t. m. ponovila smer Geršak-Grčar v Vežici. Dare Božič in Janko Plevel (oba AO Kamnik) sta 22. t. m. pre­plezala smer Kramar-Močnik v isti steni. Dan pred tem sta Marko Česen (AO Kranj) in Franci Kokalj (AS Že­lezniki) ponovila Perčičev steber, An­drej Štremfelj pa z Jano Vidic (oba AO Kranj) SZ raz Vežice in Smer stare granate v Vršičih. Vili Guček in Aco Srdič (oba AO Trbovlje) sta v dveh dneh ponovila Akademsko, Per­čičev steber in Lahovo. Boštjan Kekec in Damjan Vidmar sta ponovila Akademsko smer v Vežici. Kamniško v Vršičih sta ponovili navezi Zdenka Demšar-Kekec in Jure Bogataj – Zvone Peterlin – Uroš Rupar (vsi AO Škofja Loka) itd.

Tretja ali četrta PP?
Kamniško smer v Koglu sta 15. t. m. najprej ponovila Tržičana Jože Rozman in Luka Rožič, za njima na­veza Peter Čižmek (Obalni AO) – Lidija Honzak (AO Matica), potem pa še Erika Gregorka in Rok Kovač (oba Akademski AO). Rok jo je zmo­gel prosto (tretja, če pa štejemo posa­meznike kot ponekod, pa 4. PP). Kot pod prečnico je ocenil s VI+, morda celo VII-, samo prečnico, za katero meni, da je bolj »atletska« pa s VI.
Precej so plezali v Koglu tudi druge smeri. Igor Jelovčan in Marko Štrem­felj sta 15. t. m. ponovila Kamniško smer. Trboveljčani Gustl Luzar, Zo­ran Gričar in Boris Simončič so 21. t. m. preplezali Zupanovo smer. Istega dne sta to smer ponovila tudi Vipavca Darko Hrovatin in Davorin Kodele, ki sta dan kasneje preplezala še Češnovar-Srakar s Kranjsko varianto.

Priprave na II. Zahe »Kanč 84«
Že nekaj časa je znano (vsaj neura­dno), da zagrebški alpinisti za leto 1984 načrtujejo svojo drugo alpini­stično himalajsko odpravo. V načrtu imajo »korekcijo« poljske smeri (1978) na južni vrh Kangčendzenge (8490 m). Ker jih v tej fazi priprav najbolj skrbijo finančni problemi, so se tud oni oprijeli »višinskih del«. Na stolpu RTV in PTT na Sljemenu (v celoti je visok okoli 180 m) so v višini nekaj nad 90 m popravili 40 oken, seveda z zunanje strani. Čakajo pa jih še nekatera podobna dela.

Tudi hrvaški alpinisti prosto plezajo
Tudi hrvaški alpinisti ne žele zao­stajati v ekstremnem prostem plezanju. Toda trenirajo lahko resno le redki, zato rezultati zato še niso taki, kot bi želeli. Pozna se jim tudi, da jih je nekaj več le v Zagrebu in Splitu, v drugih odsekih pa izstopajo kvečjemu posamezniki.
Med tistimi, ki tudi letos izstopajo sta Mario Bago in Edo Alkalfič-Leptir, člana AO Velebit. V zadnjem času sta ponovila smeri kot Albatros, Ka­ča, Raz za kladivce, Klin, El condor pasa, Vražjo… V Kamniških pa La­hovo in Perčičev steber. Tin Ilakovac in Krešimer Kučinič, člana AO Zagreb-Matica, sta prosto preplezala Kačo, Ilakovac (z Jankom Brankom AO Velebit) še Velebitaško, z Bran­kom Ognanovičem (AO Velebit) pa sta opravila tudi PP Petrove variante (ob Utopiji v Anič kuku) in to s pr­venstveno varianto, tako da je to se­daj samostojna smer do roba stene (ključno mesto vsaj VI+). Ta smer je doživela tudi že (vsaj eno) ponovitev, preplezal jo je Kecerin – tudi prosto – s tovarišem. Poročajo tudi o ponovitvi Cvrčevega stebra. V 9 urah sta ga preplezala Davor ButkoviČ-Žuti in Zoran Radetič, prosto so poskušali preplezati Forma vivo, pa so se vsi (Butkovič-Radetič in Ilakovac-Kučinič) morali prijeti za klin – v drugi strehi. Znana je tudi povsem nova smer – Utješna orhideja, IV+, levo od Knezove Čez balkon, ki sta jo preplezala Boris Čujič in Nino Kurtalj. Nadalje poročajo tudi, da so ple­zali v Loški steni (na meji s Slovenijo, dolina Kolpe). Lenko Matejči in Ni­kola Šolič sta preplezala Raz z novo izstopno varianto (V, Al).

Franci Savenc

Razmišljanja in opisi v PV
Majska številka Planinskega vestnika prinaša zapis pogovora za okro­glo mizo o planinski literaturi – Kronika vzponov pozimi
Majska številka Planinskega vestnika spet prinaša vrsto razmišljanj, poročil, opisov planinskih doživeti] in podatkov. Posebno pozornost pa je treba nameniti zapisu pogovora za okroglo mizo o planinski literaturi. Okroglo mizo so ob 90-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva pripravili na tretjem programu ljubljanskega radia, v pogovoru pa so poleg voditeljice Barbare Bercetove sodelovali dr. Miha Potočnik, dr. Matjaž Kmecl, Franček Vogelnik, Stanko Klinar in Marijan Krišelj. Pogovor je orisal mesto in vlogo planinskega leposlovja kot tudi strokovne literature v slo­venski kulturi, razpravljala pa so navrgli tudi vrsto misli o vzpodbu­dah za pisanje planinske literature in njenem pomenu za razvoj planinske miselnosti in kulture.
V majski številki planinskega glasi­la moramo opozoriti tudi na novost. V rubriki Alpinistične novice je zdaj prvič objavljena kronika najpomemb­nejših alpinističnih vzponov v pretekli zimski sezoni, kronika pa bo od zdaj naprej, kot obljubljajo v uredništvu PV, redno objavljala preglede alpini­stične dejavnosti. V gradivu naj bi bili vključeni tudi vsi elementi, ki vplivajo na oceno uspešnosti alpinistične sezo­ne (od vremenskih razmer, odpravarske dejavnosti, do pregledov nesreč).
Peta številka Vestnika prinaša tudi zapis ob obletnici češkega planinstva. Do začetka prve svetovne vojne je dalo sodelovanje čeških in naših pla­nincev pomemben pečat tako razvoju češke kot naše planinske organizacije, Čehi pa so bili tudi krepka opora na­šim gornikom v boju proti ponemče­nju naših gora.
Janez Dolenc v prvem delu zapisa o Blegošu, očaku Poljanske doline, predstavlja zgodovino tega priljublje­nega vrha na meji med loškim in cerk­ljanskim pogorjem. Blegoš je s svojo slikovitostjo pritegnil že Ivana Tav­čarja, na njegovih pobočjih pa je pu­stila sledove malodane vsaka doba slovenskega razvoja. Izlet na Blegoš bo za marsikoga prav gotovo zanimi­vejši potem, ko bo prebral številne podrobnosti, ki jih o zgodovini te gore navaja Janez Dolenc.
Marsikoga bodo verjetno spodbu­dila tudi razmišljanja Stanka Klinarja o gozdnih cestah, ki vse bolj krčijo prvobitnost gorske narave, še zlasti na območju Karavank. Avtor se sprašuje o upravičenosti gradnje tako številnih poti in o tem kako ceste, ki vodijo »praktično do zadnje smreke v go­rah«, vplivajo na planinstvo,
Pozornost bralcev bo vsekakor pri­tegnil tudi prispevek Janeza Kovača, ki opisuje, kako je kljub težavnim razmeram s prijateljem pozimi pre­plezal zajedo v Nad Šitom glave. Če­prav je bil bivak sredi stene mrzel, je za plezalca pomenil globoko doživet­je, ki ga je obogatilo.
Posebno doživetje, ki ji bo ostalo globoko v spominu, je opisala tudi Branka Napotnik, ki se je januarja udeležila enega najtežavnejših zim­skih spominskih pohodov pri nas – Pohoda po poti Cankarjevega bata­ljona. Kljub naporom in neprespani noči, saj se pohod vedno začne malo pred polnočjo, so pohodniki, ko so prišli v Dražgoše ponosni zaradi opravljene poti in bogatejši za nova doživetja zatrdili, da bodo tudi pri­hodnje leto sodelovali na tem spomin­skem pohodu.
Omeniti moramo še dva prijetna sestavka, ki sta ju napisali planinki. Ivanka Korošec je živahno opisala izlet na Dobrčo, Katka Smolej pa je v članku z naslovom Nismo lepi, smo pa trpežni, opisala kako je vodila izlet po transverzali od Slovenj Gradca do Lo­ke pod Raduho.
Med potopisnimi članki moramo omeniti tudi prispevek Blaža Jordana Čez Kozjak do morja. Avtor je opisal kako so planinci iz Savinjske doline prehodili Solinsko planinsko transver­zalo in obiskali še več drugih za pla­nince zanimivih vrhov v Dalmaciji.
Majska številka PV prinaša res obi­lo podatkov. Že takoj pade v oči po­sebna priloga, ki prinaša statistične podatke iz lanske planinske sezone.

Miro Štebe