Festival v Trentu na poti k alpinističnim Benetkam
Teden dni živi to mesto v znamenju filma, alpinistov, razstav, posvetovanj, podeljevanja knjižnih nagrad – Naši alpinisti na posvetu
Želje in nameni mednarodnega festivala alpinističnih, speleoloških in avanturističnih filmov v Trentu, kot jih je nekajkrat v festivalskih dneh ponovil ambiciozni direktor Emanuele Cassara so, da bi Trento postal alpinistične Benetke. In priznati je treba, daje festival na dobri poti, da se mu želje uresničijo.
Teden dni, kolikor festival traja, živi Trento v znamenju filma, alpinistov, razstav, posvetovanj, podeljevanja knjižnih nagrad in podobnega.
Najbolj obetavno pa je, da je na vseh teh prireditvah vedno dovolj gledalcev, poslušalcev, sodelujočih.
Trento je živ, živahen in odmeven festival.
V konkurenci je prikazal 63 filmov in 17 video programov, ki so prišli iz 17 držav. Selektorji, ki so pripravljali tekmovalni program, so imeli na voljo precejšnjo ponudbo, baje kar 150 filmov. Sodelovala je tudi Jugoslavija, pravzaprav ljubljanska televizija z dvema video programoma, Fistravčevo Senco opoldne in oddajo Primorski ljudski plesi Marije Šeme-Baričevič. Zgolj sodelovala smo, v Coubertinovem smislu; pa nič več.
Programski vodja letošnjega festivala Francesco Biamonti je že pri sestavi programa uspel, enako srečno roko pa je imel tudi pri sestavi mednarodne žirije. Poleg treh »himalajcev« (Dennis Gray, Robert Schauer, Pierre Simoni), alpinističnih novinarjev, je v Trento pripeljal tudi dva režiserja svetovnega slovesa, in sicer Miklosa Jancsa in Joseja Giovannija.
Zato tudi podelitev nagrad nikogar ni presenetila, kajti žirija je z »encijani« res nagradila filmske kvalitete, kompaktno pripoved, sozvočje slike in vsebinskega sporočila, premišljeno uporabo dokumentarnega zvoka, natančno montažo. Z drugimi besedami, žirija se ni zadovoljila že kar apriori z alpinističnim dosežkom, z atraktivnostjo plezanja, zmajarstva, padalstva, kajakaštva. »Gora in alpinist še ne pomenita alpinistični film«, je na posvetovanju o značilnostih alpinistične kinematografije duhovito ugotovil italijanski filmski teoretik Ermanno Comuzio, »potreben je še filmski avtor z dobrim očesom, dobro kamero in še boljšo idejo.«
Bo kar držalo.
Seveda pa smo v Trentu še vedno gledali filme in video programe, kjer razen »ponavljajočega« plezanja nismo mogli videti ničesar drugega, nobene ideje.
Velikih »odpravarskih« filmov letos skorajda ni bilo. Osnovna, največkrat dnevniška konstrukcija teh filmov očitno avtorjem ne zadošča več, pa tudi gledalce ne zadovolji več.
V zadnjem času se kot gobe po dežju pojavljajo filmi – portreti alpinistov, ki skušajo doseči in preseči časovne in težavnostne rekorde. Tako je bilo na primer medsebojno tekmovanje med francoskima alpinistoma Ericom Escoffierom in Christophom Profitom, kdo bo hitreje in seveda uspešneje preplezal tri severne stene v Alpah – Grandes Jorasses, Eiger in Matterhorn. Uspel je samo Christophe Profit, in sicer v 40 urah. Ta uspeh smo gledali v filmu Trilogija za osamljenega moža. Ertic Escoffier pa je Eiger sicer premagal v 17 urah, v Matterhornu pa se mu ja zataknilo in moral je odstopiti. Ta neuspeh pa je prikazan v filmu Severne stene. Zanimivo je omeniti, da sta filma kot avtorja podpisala dva najbolj uspešna francoska režiserja Nicolas Philbert in Jean Afanassieff, tudi sami, zelo uspešen alpinist, še bolj znan kot himalajski smučar.
Seveda takole plezanje nima nič skupnega z alpinizmom, kot ga je v »svojem« filmu Petdeset let kasneje označil skoraj osemdesetletni, a še vedno živahni Riccardo Cassin, ko je dejal, »alpinizem je veselje, so gore, ki se jih malo tudi bojiš.«
Ampak, prevladati le mora veselje.
Trento je predstavilo precej filmov, ki so žanrsko težko ulovljivi. Kajti alpinist se na osvojenem vrhu prelevi v zmajarja, padalca ali pa smučarja, v bližnjem gorskem potoku ga že čaka kajak, v mirnem tolmunu pa mora spotoma raziskati še podvodno špiljo. Žanrskost takih filmov bomo še najbolj označili kot avanturizem.
Od devetih nagrad – letos prvič tudi denarnih – so kar štiri odšle v Francijo, ki je tudi sicer prikazala najboljšo produkcijo.
Zlatega encijana pa sta si enakovredno razdelila francoski igrani film Peklenski obraz režiserja Bernarda Gireaudeauja in britanski dokumentarec Gora orlov Jeremyja Bradshawa.
V igranem filmu so nam režiser in igralci skozi fabulo odkrili skrivnost nesreče, ki se je zgodila na gori, tako kot se nam razkrije gora sama, v dokumentarcu pa so žirijo prevzeli in prepričali enkratni posnetki živali; posnetki, ki jih nismo videli še v nobenem filmu in jih ne bomo nikoli pozabili. Tako so zapisali v utemeljitvah nagrad.
Zapisal sem že, da je v Trentu kar vrelo in da obiskovalec ni mogel slediti vsem dogodkom.
Bežno jih zato samo omenimo.
Tradicionalno italijansko alpinistično knjižno nagrado Itas si je prislužila imenitna knjiga Mont Blanc – gora skal in ledenikov, delo dveh avtorjev Armanda Mammina in Giulie Zanoni. Letošnji natečaj, na katerega so italijanski založniki poslali 25 del je imel razpisano temo »naravno okolje gora«, prihodnji (za leto 1989) natečaj pa bo zbiral knjige na temo »gorniška umetnost in folklora kot priče kulturnih vrednot«.
Ker smo že pri knjigah; organizatorji so pripravili mednarodno knjižno razstavo na temo »vojne v gorah in vojne gornikov«. Vsebinski poudarek je bil na prvi svetovni vojni. Sodelovalo je skoraj 50 založnikov iz vse Evrope, Jugoslovanov ni bilo. Že drugo leto. Škoda.
Na posebno posvetovanje alpinistov »kakšen bo alpinizem leta 2000«, je prišlo več kot 40 svetovno znanih alpinistov, med njimi tudi trije naši, Tomo Česen, Silvo Karo in Janez Jeglič. V posebni publikaciji so jih lepo predstavili, bili pa so v odlični družbi Christopha Profita, Bruna Detassia, Riccarda Cassina. Posebne pozornosti pa so bili v Trentu deležni trije »legendarni kalifornijci« utemeljitelji prostega plezanja, Allen Steck, Roayl Robbins in Jim Bridwell.
Dolomiti bodo naslednje mesece nasploh zelo čaščeni. Zakaj tudi ne, saj bodo v številnih krajih in na različne načine proslavljali njihovo »dvestoletnico«.
Ampak o tem kdaj drugič.
Tone Frelih
Diamantni jubilej HC
Mednarodna organizacija z imenom Himalajski klub je bila v Bombaju ustanovljena 17. februarja 1928, da bi podprla znanstveno raziskovanje najvišjih gora, izdajo literature o tem, pomoči odpravam itd. Sedaj ima HC nekaj nad 900 članov, med njimi je tudi večina najboljših alpinistov. Vsako leto izdajo Himalayan Journal in Himalayan Newsletter; letos bosta izšli 41. številka s posebnima, jubilejnima prilogama.
Pišejo tudi o naših
Trditev, da tuji tisk našemu alpinizmu ne posveča pozornosti, ki mu po dosežkih gre, bo treba, kakor kaže spremeniti ali nadomestiti z ugotovitvijo: če bi se več pojavljali na raznih srečanjih in okrepili tudi osebne stike z uredništvi (vse to pa zahteva sodobno in kvalitetno organiziranost), bi bilo lahko precej bolje.
V zadnjem času je bilo spet nekaj objav, v katerih avtorji niso skoparili s pohvalnimi besedami o posameznih dosežkih. 37. številka italijanske revije Alp z daljšim člankom – seveda bogato ilustriranim – Ines Božič o zadnjem uspehu Jegliča in Kara v Patagoniji ter predstavitve Toma Česna izpod peresa Marca Scolarisa, je bila kot naročena za Festival v Trentu in okroglo mizo ob njem. Govorili so o alpinizmu leta 2000 in Česnove besede (bil je častni gost), posebno tiste »kontra helikopter itd.« še vedno odmevajo.
Spontano je priznanje našemu alpinizmu in Tomu Česnu tudi v zadnji številki francoske revije Mountaines Magazines. Njen vodilni novinar Xavier Murillo mu je v opisu srečanja v Val Varaita, posvetil najbolj opazen del članka. V 128. številki japonske revije Iwa To Yuki sta »naši« dve strani: članek in risba o poskusu v Severnem (Paine) stolpu ter J stena Cerro Torre (s fotografijo).
Škoda, da je za večino odprava zaključena tisti trenutek, ko se vrnejo domov. Veliko naših alpinistov misli, da je dovolj že, če so uspešni v stenah… V alpinizmu sedanjosti se dosežki vrednotijo (tudi) s popisanimi stranmi in nakladami revij.
Nov plezalni vodnik Kamniška Bistrica
Avtor novega plezalnega vodnika Tone Golnarje na 120 straneh opisal 210 smeri od Mokrice in Kompotele do Brane in Planjave. Večina opisov je opremljenih tudi s shemami. Vodnik zajema 12 fotografij, 43 strani skic in shem in 65 strani teksta. Dodana je tudi pregledna grebenska karta. Vodnik bo predvidoma na voljo po 18. t. m. po znižani ceni 5000 din. Po 15. juniju pa bo cena 6500 din. T. Č.
Koledar Vertikale tudi prihodnje leto
Komisija za odprave v tuja gorstva poziva vse, da svoje posnetke za koledar Vertikale ’89 pošljejo do 31. t. m. na Planinsko zvezo (s pripisom za koledar Vertikale). Koledar bo vseboval najboljše posnetke ekstremnega plezanja ne glede na zvrst (skala, led, smučanje). Nosilec celotnega projekta je Janez Skok.
Odprava na Čo Oju v dveh delih
Na zadnji seji je KOTG izbrala ekipo, ki bo letošnjo jesen poskušala po dveh novih smereh splezati iz kitajske strani na 8201 m visok Čo Oju. Vodja odprave je Roman Robas, člani pa so Janez Benkovič, Blaž Jereb, Marko Prezelj, Iztok Tomazin (tudi zdravnik), Žarko Trušnovec in Lado Vidmar. Ta ekipa bo skušala splezati novo smer v severni steni?
Drugi del odprave pa sestavljata Tomo Česen in Tone Škarja. Česen ima v načrtu solo vzpon v alpskem stilu prek zahodne stene. Škarja pa bo skrbel za zvezo stena-baza.
Spust čez steno Velikega Špičja in Dovškega gamsovca
Nad Krnico sta 17. aprila Dejan Ogrinec (AO Črnuče) in Andrej Zorčič (AAO) presmučala rampo v zahodni steni Dovškega gamsovca. Za čela sta pod previsi, 120 metrov pod robom stene in spust ocenila s V, 500. Skupaj sta potem 23. aprila presmučala še Osrednjo grapo v severni steni Slemenove špice nad Tamarjem. Smer je tudi lepo vidna iz Planice. Smučanje je bilo tu lažje, ocena je S 3- 5, IV, 700 metrov.
Andrej Terčelj in Borut Črnivec pa sta smučala 7. t. m . z vrha Velikega Špičja 500 metrov po grebenu proti Malemu Špičju, potem pa sta se spustila diagonalno (ime Skrita diagonala) čez severno steno v Ravni dol (Trenta). Po oceni sodeč (S 6/S 5, V+, 400 metrov) gre za zahtevno smučanje.
O skupini Paine
Edo Kozorog je že lani pripravil lepo zbirko podatkov po povratku naše prve odprave v skupino Paine, s Francijem Savencem pa sta jih dopolnila (v veliko pomoč jima je bila lani izšla knjiga Buscainija in Metzeltinove Patagaonia) in oblikovala v nadvse informativen bilten. Le deset strani (A 4 pomanjšanih na A 5) teksta, skicama in shemo smeri, kolikor jo je naša trojka uspela preplezati v deviški steni Severnega stolpa ter veliko zgodovinskih podatkov (tudi o posegih argentinskih Slovencev v te gore). Za vse, ki razmišljajo o obisku te zanimive južnoameriške gorske skupine, v kateri se era modernega alpinizma pravzaprav šele začenja, bo bilten (ki s nadnaslovom »Gorniška geografija« morda obeta nadaljevanja!?), prejkone kaj več ko le obvezno čtivo.
Srečanje letos teden dni prej
Tradicionalno srečanje pod Jalovcem, oziroma v Tamarju, bo letos zaradi seminarja in izpitov za IA izjemoma že v petek, 20. maja. Vse ostalo je nespremenjeno, snega za smuko s Kotovega sedla je tudi še dovolj.
K pregledu nepalske zimske sezone
Ker so nekateri spraševali ali nepalsko ministrstvo tudi za našo odpravo sumi, da je morda začela z vzponom pred 1. decembrom, se pravi začetkom sezone, ponavljamo ključna datuma: naša četverica je bazo zapustila 1. 12. okoli 8. ure, na vrh pa sta Kregar in Tomazin prišla 4. 12. ob petih popoldan, po vzponu na alpski način. Vodja francoske odprave pa je bil na vrhu kar dva dni pred njima.
Štuparjev memorial
Tradicionalnega Štuparjevega memoriala, letos je bil že 25., ki je bil v organizaciji PD Kamnik zadnjo nedeljo na Kamniškem sedlu, se je udeležilo 65 tekmovalcev. Med alpinistkami je zmagala Simona Košir, za njo pa sta se uvrstili Marjeta Bartol in Marjeta Štrukelj (vse članice AO Šmarna gora). Pri planinkah pa je bila najhitrejša domačinka Katarina Humar, pred Tanjo Tratnik (Idrija) in Barbaro Motnikar (Kamnik). Pri alpinistih se je znova pokazalo, da imajo daleč najboljše smučarje v AO Jezersko; zasedli so vsa tri prva mesta: 1. Davo Karničar, 2. Peter Sušnik, 3. Drejc Karničar. Vrstni red prvih treh pri planincih pa je bil: 1. Marko Tratnik (Idrija), 2. Franci Griljc in 3. Ido Karničar. Med alpinisti je ekipno zmagal seveda AO Jezersko, druga je bila trojka Mare Drevc, Matjaž Jamnik in Aljoša Murn iz AO Šmarna gora, tretja pa domača ekipa v postavi Janez Benkovič, Matjan Kregar in Marko Prezelj. Pri planincih pa je bil vrstni red: 1. PD Kamnik, 2. PD Jezersko, 3. PD Ljubljana-Matica.
Slaba udeležba
V Paklenici je bil 1. maja sedmi sestanek koordinacijske komisije za alpinizem PZ Jugoslavije. Ob načelniku Bojanu Pollaku in nekaterih članov organizatorja prvomajskega srečanja (PZ Hrvatske) pa je bilo žal prisotnih samo pet predstavnikov KA. Moti zlasti ponovna odsotnost zastopstva KA Makedonije, ki jim je dana še »zadnja priložnost«: osmi sestanek naj bi bil oktobra letos v njihovi republiki in v njihovi organizaciji.
Predsedstvo PZJ je podprlo predlog za organizacijo odprave v albanske Prokletije. Organizacijo je prevzela PZ Hrvatske, manjka torej le še soglasje Albanije. KA BiH, Srbije in Slovenije so pripravljale dogovorjene preglede plezalna področja (ki pa bodo morah biti krepko dopolnjeni, da bodo res lahko koristili tako alpinistom kot plezalcem), v Vojvodini pa jih ni. Za omenjene KA in področje SR Hrvatske so bili sprejeti tudi adresarji (neregistriran ostaja AO Subotica), načrte dela pa sta predložili le KA Srbije in Vojvodine.
11. planinski maraton »25. maj«
Zveza PD Novega Sada sprejema prijave za 11. planinski maraton, ki bo 21.-22. maja na Fruški gori, letos le do 18. t. m. Njihov naslov: Cara Lazara 6, 21000 NOVI SAD in telefon (021) 29-978, toda le od 8. do 12. ure.
Planinski maraton so prvič pripravili leta 1987 s 407 udeleženci, lani pa so jih imeli 1528, leta 1984 pa celo 2911 (iz več kot 200 krajev). Prireditev, ki pravzaprav ni tekmovanje, saj so zmagovalci vsi, ki prehodijo označeno pot, je razdeljena na dva dela: mali (25 km v največ 9 h) in veliki maraton (88 km, 33 h).
Za vse, ki jih zanimajo podrobnosti, so organizatorji tudi letos pripravili poseben bilten, s podrobnim opisom proge in pravili. Start za vse bo v soboto, 21. maja, ob 9. uri pred planinskim domom PSD Železničar na Popovici, cilj malega maratona pri VIII. kontroli na Iriškem vencu, velikega pa na istem mestu kot bo start.
Franci Savenc
V Paklenici, Ospu, Vipavi, Dolžanovi
Spet številni dobri vzponi – Vrh najboljših plezalcev je vedno širši – Čedalje boljša so tudi dekleta – Poleg vzponov v domačih smereh naših alpinistov dosežki tudi na tujem
Med letošnjimi prvomajskimi prazniki in v dnevih okoli njih ni bila polna samo Paklenica. Veliko obiska so bila deležna tudi druga področja: Osp, Vipava, Dolžanova soteska, poleg tega pa brez obiska naših plezalcev niso bili tudi tuji centri.
V Paklenici je bilo med množico klasičnih vzponov (še ni dolgo tega, ko so veljali za zelo dobre) opravljenih tudi nekaj pomembnejši. Slavko Svetičič in Janko Humar sta 1. t. m. splezala novo smer v malem stebru Anič kuka. Gre za zahtevno smer po ploščah levo od Feferona. Smer Uringl sta ocenila VII, A3 (v njej je 12 klinov in 10 svedrovcev) in je vsa opremljena za morebitni poskus proste ponovitve. Dolga je tri raztežaje in poleg klinov ni izključena uporaba zatičev, friendov in krempeljca. Tri dni zatem sta smer že ponovila Boris Čujić in Srečko Meič. Oba sta naslednjega dne splezala še smer Ona ljubi rock (Čujić prosto).
Smer Tango vertikal (VII, A3), ki sta jo pira preplezala Silvo Karo in Simona Škarja, sta 26. aprila kot prva ponovila Benjamin Ravnik in Slavko Klinar, kot druga pa 6. t. m. Čujič in Meič.
Silvo Babič in Janez Benkovič sta plezala kombinacijo smeri Rdeča kapica – Življenje – Forma viva. Plezala sta jo 1. in 2. t. m. splezala Rado Nadvešnik in Marko Prezelj. Ravnik in Klinar sta poleg Tango vertikal ponovila tudi Forma novo. Ravnik je smer preplezal prosto, in sicer na pogled. Ocena je VII+ in VII.
V steni Debelega kuka je Metod Škarja dokončal svojo smer izpred dveh let. Takrat je desno od Botaničnega vrta speljal dva raztežaja z oceno VIII, AO. Letos je tema dvema raztežajema dodal še tretjega in celotno smer splezal prosto. Prvi raztežaj (18 m) ima oceno VII+, drugi (27 m), kjer je najtežje mesto (streha in gladka plošča), ima oceno VIII+, tretji raztežaj (20 m) pa je ocenjen VIII. Kitajski sindrom je vsa opremljena s svedrovci, na koncu pa je svedrovec z vponko za spust. Prav tako v steni Debelega kuka sta kot prva ponovila smer Žrelo Silvo Babič in Jure Bogataj. Gre za zelo zračno in nevarno plezanje, ocena pa je VI-, A2.
Med krajšimi smermi je v prvi vrsti treba omeniti 3. in 4. vzpon v smeri Majhni-ostri-zli, ki sta jo za Gučkom in Lukičem opravila Marko Čufar in Metod Škarja. Smer ima oceno IX-. Stezo mojstrov (VII+) so na pogled splezali Jože Krapež, Metod Škarja, Janez Kešnar, Aleš Jensterle in Benjamin Ravnik. Na enak način sta Krokodila splezala A. Jensterle in Krapež, ki je prav tako na pogled ponovil še Florija (obe smeri VII+). Utopijo 85 je na pogled (VII+/VIII-) splezal Mirko Krajnc, z rdečo piko pa še Shogot in Stimulo (obe VIII-). Santano (VII+) je ponovila še ena ženska, in sicer Jelka Tajnik. Omeniti velja še solo prosto ponovitev Švicarske smeri, ki jo je opravil Janko Meglič. Skupaj z Jožetom Rozmanom sta brez uporabe svedrovcev ponovila tudi Rumeni strah v Anič kuku. Tudi Osp je imel dovolj obiska, čeprav je bilo zaradi vročine najbolje plezati le zjutraj in zvečer. Najpomembnejša je ponovitev Polnočnega kavboja, ki jo je kot drugi za Rehbergerjem opravil Vili Guček. Prav tako je ponovil še Poročno noč (tretji vzpon za Kuharjem in Grilcem), za obe smeri meni, da sta približno na isti težavnostni ravni, torej IX-. Tadej Slabe je na pogled (prvi doslej) ponovil Miklavža (VIII), v tretjem poskusu od spodaj pa tudi Dedka Mraza (VIII+) Miklavža je ponovil tudi Andrej Kokalj, poleg te smeri pa še smer Scala reale (VIII-) na Costieri pri Trstu. Jonatan Livingston ima že tretji ženski vzpon. Za Nušo Romih in Marijo Štremfelj je to najbolj oblegano smer v Ospu ponovila tudi Metka Lukančič. Poleg te je splezala še Alenko (to smer tudi Jelka Tajnik) in Hard rock na Črnem kalu. Marko Čufar pa je v isti steni splezal Mandarino. V Vipavi sta smer Like a virgin (V1II+/IX-), eno od najlepših smeri v teh stenah, z rdečo piko ponovila Vili Guček (že pred tekmo v Ospu) in Robi Jamnik (1. maja).
Nekateri naši plezalci so si ogledali filmski festival v Trentu in poleg ogleda opravili tudi nekaj vzponov. V steni Policiromur nad Massonejem v bližini Area sta smer Beverly Hilly s francosko oceno 7a+ (visoka je 27 m) z rdečo piko splezala Tomo Česen in Janez Skok. Skok je poleg te splezal še dve smeri z oceno 6 c na pogled.
V Celvi nad Trentom pa sta splezala smer Conoscienza, ki ima sicer oceno 7a, vendar gre za zelo zahtevno plezanje na gibanje. Smer npr. še nihče ni ponovit na pogled.
Na tolminskem koncu sta 15. aprila v njihovem plezalnem vrtcu pri Čiginju Darko Podgornik in Edo Kozorog splezala smer v gladki plošči, ki je bila doslej samo opremljena. Opus dei sta ocenila VIII+/IX- in je najtežja v tem vrtcu. V isti steni je Miro Fon opravil prvo solo ponovitev Benetove smeri (VII-/VIII), Miranda Ortar pa je kot prva splezala varianto Platagonije (VII-). Člani Soškega AO so obiskali tudi Arci, kjer je Kozorog preplezal smer Sentierissimo (VIII) v steni Spaggia delle Lucertone.
V steni Dolžanove soteske je že zdaj veliko obiska, čez poletje pa bo tu prav gotovo toliko plezalcev, da bo primanjkovalo smeri. Smer Disco vertical (IX-, 18m) sta kot četrta in peta doslej splezala Metod Škarja in Tomo Česen (oba 12. t.m.). Solea (VIII+/ IX-) ima kar pet novih ponovitev. Uspešni so bili Metod Škarja, Nejc Zaplotnik, Uroš Grilc, Dorian Sue in Andrej Jaklič. Živčka (ista ocena kot za Soleo) sta ponovila N. Zaplotnik in Šuc, Tri srca (VIII+) pa Marko Čufar in Janez Kešnar. Ta težka (VII) ima od 12. t. m. tudi že drugo žensko ponovitev. Z rdečo piko jo je preplezala Marija Štremfelj.
Za konec še nekaj pomembnejših novic iz Altmühltala v Frankenjuri. Dorian Šuc, Andrej Jaklič in Uroš Grilc so ponovili Wegdes geringsten Widerstands z oceno IX-. Vsi trije so bili prav tako uspešni v Prinz Eisenhertzu (ocena VIII+), Oberbayrische Analyse (VIII+) pa sta plezala le Šuc in Jaklič. Smer Zentrum z oceno VIII so plezali Šuc, Jaklič in Filip Bertoncelj, Grilc pa Sturm auf di Bastille (prav tako VIII). V Altmühltalu je bila tudi Simona Škarja in se izkazala z vzponom v smeri Roadrunner, ki ima oceno VIII-.
Tomo Česen
