Alpinistične novice 2/1987

Tretja prvenstvena smer naše trojke v Patagoniji

Za alpiniste Silva Kara, Frančka Kneza in Janeza Jegliča po Fitz Royu in Cerro Torreju še uspeh na Torre Eggerju
LJUBLJANA – Vse kaže, da za Silva Kara, Frančka Kneza in Janeza Jegliča, naše tri alpinistične mušketirje, ki imajo za seboj že lepo paleto vrhunskih alpinističnih dosežkov, v Patagoniji ni ovir. Prav vse, kar so si doslej zamislili v gorah daljne dežele, ki slovi po težavnih nedostopnih stenah in vremenu, ki ne dopušča omahovanja, so zmogli brez umikov. K prvenstvenima smerema v Fitz Royu, Cerro Torreju so dodali še tretjo v Torre Eggerju.
Naša najuspešnejša trojica pa ne namerava ostati pri pravljičnem številu 3 z izkušnjami, ki jih imajo, se bodo bržda že letos lotili južne stene Cerro Torreja, najbolj gladke navpične stene v gorah Pataganije, stene ki je bila med njihovim zadnjim obiskom najbolj oblegana brez uspeha seveda.
Psihična vertikala, kot so fantje imenovali 1000 m dolgo in v lepi ravni liniji speljano smer na vrh jugovzhodne stene Torre Eggerja, ocenjene s VII +A 3, 90 stopinj v ledu, je nastala malo tudi po naključju. Ko je trojica zmogla prvih 400 m navpičnice in previsov in ko jim je v rokah ostalo le še 150 m fiksnih vrvi, do vrha pa je ostalo vsaj še polovico poti, so razmišljali, kako naprej…
»Z vsakim odmikom od idealne vertikale, pa čeprav bi bil še tako vabljiv, bi izgubili nekaj deset metrov opremljene stene. Vedeli smo, da bo treba vršni del stene preplezati na običajen način in seveda v časovni stiski. Računali smo, da bi za pot od dna do vrha potrebovali vsaj 20 ur, razumljivo brez nerodne opreme za bivak in težkih odvečnih rekvizitov za plezarijo,« je pojasnjeval Silvo.

ŠE TRETJA PRVENSTVENA V PATAGONIJI – Karo, Jeglič in Knez so smer potegnili v jugovzhodni steni Torre Eggru (2987 m). S trikotnikom je označeno mesto, do katerega so steno opremili s stalnimi vrvmi. Levo italijanska, desno pa francoska grebenska smer, edina na tej gori.

In kako ste se na takšen način opravili z vrhom?
»Sedmega decembra smo imeli eno samo dirko s časom. Dan prej smo izplezali iz stene šele ob 21. uri. Naslednji dan smo se že napetih vrvi lotili ob 3. uri zjutraj in še pred svitom smo stali 550 m visoko na koncu zadnjega metra opremljene stene. Od tega mesta naprej je šlo zares. Polnih štirinajst ur se stena ni položila in vrh se je skrival kar za tremi vršnimi seraki. Naredili smo nekaj potez, ki v običajnem alpinističnem pojmovanju nimajo mesta ne samo, da nismo imeli s seboj opreme za bivak, vsi trije smo vzeli s seboj le ene dereze ter po eno ledno kladivo in cepin…
Silvo Karo se spominja, da jih je vrh, ki so se mu približali ob 19. uri, presenetil z mehkim, napihanim snegom. Jeglič je nekaj metrov od idealne navpičnice le odkril leden žleb in vsa oprema je potovala k njemu.
»Priznati moram, da je Janez v dobri uri opravil veliko delo. Z vrha nama je vrv zanihal na najino stran in s Frančkom sva zadnjih 40 metrov žamarila po vrveh, ki so bingljale nekaj metrov od stene.
Po petnajstih minutah počitka na vrhu, kjer ni bilo prostora, da bi se prestopili – še tu smo v mehka tla zabili dva dolga varovalna klina – pa je sledil nič manj naporen sestop. Nekaj čez polnoč smo ponovno stali pod steno,« pripoveduje Silvo Karo, ki ni skrival zadovoljstva ob lepem uspehu in čestitkah, ki jim jih je namenil znani italijanski alpinist Casimiro Ferrari, edini, ki je imel doslej dve prvenstveni smeri v patagonskih ojstricah.
Za uspešno trojico – doslej je na vrhu Torre Eggerja stala le peterica alpinistov – pa po trdem delu ni bilo počitka, saj so hoteli kratko obdobje z lepim vremenom izrabiti čim bolje. Naslednje jutro so ponovno vstopili v steno, sneli z nje vrvi in drugo opremo ter jo prinesli pod sosednjo steno. Tu so čez dva dni v El Mochu zarisali novo 500 m dolgo navpičnico, ki so jo krstili s Sivorumeno puščico in ocenili z VIII AO. Poskrbeli so še za mednarodno udeležbo, saj so v steno vzeli italijanskega alpinista.
Fotografija gore z vrisano smerjo, ki jo je Silvo posnel od daleč, daje le splošen vtis izpostavljenosti. Boljšo predstavo pa je naredila sestavljenka petih fotografij stene, kjer je Karo označil nekaj najtežavnejših mest. »Prvih 180 m je minilo v znamenju ledne plezarije. Otoplitev (18. november) je sproščala živahne potočke in bili smo mokri do kože. Dan kasneje, ko smo se lotili navpične skale na ledu, je bilo bolje, pestil pa nas je mraz in preširoke poči, kjer si ni bilo moč pomagati s klini ali frendi. Četrti dan plezanja so se poči zaključile in zapeli so specialčki. Sledil je osemdnevni premor zaradi slabega vremena..
Tudi za plezanje v »drugem polčasu« Silvo ni našel navdušujočih besed. Grda plezarija, brez kakršnegakoli varovanja. Tik pod vrhom smo uporabili še en svedrovec, brez katerega napredovanje ne bi bilo mogoče.«
Silvo Karo pravi, da bi lahko sedaj že spisali priročnik kako preživeti v snežni luknji več tednov in kakšni so postopki za reševanje v stiski ko jo zasuje plaz.
Plazovi so jim jo resnično zagodli potem, ko so fantje že opravili z drugo smerjo. Vso opremo so prenesli pod naslednjo steno, a so žal lahko dva dni kasneje le še odpotovali v dolino. Po tem seveda, ko so se nekaj ur zaman trudili, da bi vrvi in kline izkopali izpod trde snežne gomile. Fantje so v domovino dopotovali 30. decembra lani. Na zagrebškem letališču jih je čakal le Joco Balant.
»Taka je usoda odprav, ki niso republiške,« je brez grenkobe v glasu povedal Silvo in še komentiral: »In tako bo tudi v prihodnje. Najbolj izpostavljenih ciljev se bomo morali lotevati s čim manjšimi odpravami. Samo to še kaj velja v alpinističnem svetu. Vsi sicer priznavajo naš lanskoletni uspeh v Cerro Torreju, a vsi poznavalci ne pozabijo škodoželjno dodati, da je bila pod goro cela armada ljudi- deveterica, pa še med temi niso bili vsi plezalci… A kaj hočemo. Treba je slediti svetovnim merilom. V Patagoniji se nam to zares splača. Vsaj tu smo po kvalitetnih vzponih daleč pred vsemi.

Niko Slana

Alpinizem 1986

Odprave

Patagonija ’86
Meddruštvena odprava, od 29. novembra 1985 do 7. februarja 1986, Bogdan Biščak, Rado Fabjan (oba OA Postojna) in Matevž Lenarčič (OA Trbovlje).
Opravili so prvenstveni vzpon (smer B. Simončiča: VI, A2, 700 m) ter 1. JPR (21. decem- bra 1985) na Fitz Roy (3441 m) in 15. januarja 1986 še 1. JV (13. P, 17. PR) po Maestrijeve smeri (JV raz: ED oz. A3, V+/III-IV, 70-75 st., 1200 m, 18 h) na Cerro Torre (3128 m).

Cerro Torre
Slovenska meddruštvena odprava, KOTG in PD Domžale, od 6. decembra 1985 do 21. februarja 1986, osem udeležencev, vodja Stane Klemenc.
V 35 dneh, od katerih pa je bilo primernih za plezanje le 14, so prvi preplezali izredno zahtevno vzhodno steno Cerro Torra (3128 m): Slovenska smer: do VIII+, A4 in 95 st., 1000 m. Na vrh so 16. januarja 1986 prišle naveze: Janez Jeglič-Silvo Karo, Matjaž Fistravec-Franček Knez in Pavle Kozjek-Peter Podgornik.

Šesttisočaki Južne Amerike
PD IMPOL, Slovenska Bistrica, Milan Romih in Danilo Tič, od 5. decembra 1985 do 6. julija 1986.
Prva ponovitev (z zahtevno novo izstopno varianto: VI, 70/60 st., IV-V) Francoske direktne smeri v J steni Aconcague (6959 m), 18. – 23. 2. 86 in več prvenstvenih vzponov: v JV steni Tupungata (6550 m, Slovenija: IV-V, 50-60 st., 2200 m), V steni vzhodnega vrha Huandoya (6070 m), S steni Chopicalqa (6040 m) itd. V Argentini, Čilu in Peruju sta se povzpela na 18 različnih šesttisočakov.

Čo Oju
Bogdan Brakus (PD Paklenica, Zadar), udeleženec dvanajstčlanske komercialne alpinistične odprave v Nepal, ki jo je organizirala švicarska agencija Ski&Berg, vodil pa Stefan Wörner, se je 11. maja 1986 (kot prvi Jugoslovan in to sam) povzpel na Čo Oju (8201 m) po Poljski varianti, oz. JZ grebenu (vzpon je bil dejansko opravljen po kitajski strani, za kar sta bila vodji kaznovana).

Južna Anapurna ’86
2. jugoslovanska ženska alpinistična odprava, prva v Himalajo, od 1. aprila do 9. junija 1986, KOTG, devet udeleženk, vodja Marija Frantar.
Načrtovale so ponovitev Japonske smeri po JZ grebenu Južne Anapurne (7219 m), zaradi slabega vremena in tehnično zahtevnega grebe- na pa so 22. maja na višini 6100 m obrnile.

Daulagiri ’86
Slovenska alpinistična odprava Stane Belak (AO Ljubljana – Matica) in Marjan Kregar (AO Kamnik), od 1. aprila do 9. junija 1986. Čeprav sta poskušala mesec dni, v vzhodnih pobočjih Daulagirija (8167 m) zaradi slabega vremena nista prišla čez višino 7300 m.

Groenland orientale 1986
Club Alpino Italiano, sekcija gorskih vodnikov iz Auronze, od 10. junija do sredine julija 1986, trije alpinisti, skupno sedem udeležencev, vodja Gianni Pais Becher.
Naveza Peter Podgornik-Becher-Moreolo je (po 12 dneh slabega vremena) 30. junija 1986 na alpski način opravila prvi vzpon (Marija: spodaj 80/65, zgoraj 55-65 st., 930 m, 23 h) prek S stene Ingolffjelda, do višine 2280 m. Na vrh zaradi poslabšanja vremena niso več mogli. 9. julija so vzhodno od Angmasalika opravili še prvi pristop (prek V stene, Arktične sanje: IV+IV, 320 m, 3 h) na deviško granitno špico Ortunuviaq (ok. 320 m).

Odprava PD Ravne
Andrej Gradišnik, Robi Jamnik in Stanko Mihev, PD Ravne, od 13. junija do avgusta 1986.
V Cordilleri Real (Bolivija) sta Gradišnik in Mihev 17. julija preplezala novo (Slovensko: 65/ 55 st., 700 m) smer Condoriri (5696 m), vsi skupaj pa še prvenstveno (Koroško: V+, 90/70- 80 st., 1200 m, 1.-3. 7.) v SZ steni Illampuja (6380 m).

Odprava PD Tolmin
Meddruštvena odprava v perujske Ande, PD Tolmin, od 14. junija do konca julija 1986, enajst udeležencev, vodja Žarko Trušnovec.
Slavko Svetičič (AO Idrija) in Trušnovec (Soški AO, Tolmin) sta opravila tri kvalitetne prvenstvene vzpone: prek J stene Kitaraja (6040 m, V spomin Marka Kogoja: 95/50-90 st., 1000 m, 14 h, 3.-4. 7.), Z stene Jirishance (6200 m, Slovenska: 80/60-75, 1000 m, 6 h, 12. 7.) in SZ stene Pucaranre (6197 m, Smer zadnjih treh mušketirjev: 70/55-65 st., 800 m, 7 h, 21. 7.); zadnjega v navezi z Andrejko Frelih (SAO).

Južno ostenje K2 (8611 m)
Vrisan je prvenstveni vzpon Toma Česna.
Risba: Danilo Cedilnik

Karakorum ’86
Slovenska meddruštvena odprava, KOTG in PD Kranj, od 17. junija do 28. avgusta 1986, 14 udeležencev, vodja Viki Grošelj.
28. 6. sta prišla na Broad Peak (8047 m) Bogdan Biščak in Viki Grošelj, naslednji dan Rado Fabjan, Tomaž Jamnik ter Andrej in Marija (jugoslovanski ženski višinski rekord) Štremfelj, pozno zvečer pa sam še Tomo Česen. Na enak način se je na ta vrh 30. junija povzpel še Pavle Kozjek, 4. avgusta pa so bili na vrhu še Dušan Jelinčič (SPD Trst), Silvo Karo, Matevž Lenarčič in Mojmir Štangelj. Biščak, Grošelj, Kozjek in A. Štremfelj so se 4. avgusta povzpeli še na Gašerbrum II (8035 m), Česen pa je v noči med 3. in 4. avgustom preplezal novo smer (75/ 50-60 st., 2700 m, 17 h) v J steni drugega najvišjega vrha sveta K2 (8611 m), do stika (pri 8000 m) z Abruškim grebenom; eden naših največjih dosežkov v visokih gorah.

Manaslu ’86
Prva makedonska himalajska odprava, PZ Makedonije, od 15. avgusta do 22. novembra 1986, 13 udeležencev, vodja Jovan Popovski.
Poskus prvenstvenega vzpona prek JV stene Manasluja (9163 m) so zaradi slabega vremena prekinili, poskus ponovitve Poljske smeri pa (iz istega razloga) zaključili nekako na višini 7300m.

Ama Dablam
Tretja zagrebška himalajska odprava, od 21. septembra do 18. oktobra 1986, sedem udeležencev, vodja Darko Berljak.
Opravili so prvenstveni vzpon (80/50-60 st., IV-V, 1000 m) prek J stene Ama Dablama (6812 m) v nepalski Himalaji. Na vrh so se povzpeli: 16. 10. Janez Benkovič (AO Kamnik, pridruženi član), 17. 10. Edin Alikalfić in 18. 10. Branko Puzak.

Izvidnica ’86
Tone Škarja in Andrej Štremfelj, KOTG in PD Kranj, od 15. oktobra do 21. novembra 1986.
Med ogledom možnosti PrV na kitajsko Šiša Pangmo (8046 m) in nepalska vrhova Anapurno (8051 m) ter Co Oju (8201 m) sta 28. 7. opravila prvi vzpon (55/50 st., 400 m, 4 h) na Kang Ri (Ledeni zob, 6200 m) v Tibetu.

Torre Egger
Silvo Karo, Janez Jeglič, oba člana AO Domžale in Franček Knez, AO IMPOL, od 2. novembra do 30. decembra 1986.
Kot prvi so preplezali izredno težavno jugovzhodno steno še tretje patagonske igle – Torre Eggerja (ok. 3000 m). Ime smeri: Psihična vertikala, 1000 m, VII+ A 3, 90° v ledu.

Avstralija
Srečo Rehberger (AO Kranj) in Tadej Slabe (AO Ljubljana-Matica) ter snemalec TV Ljubljana Matjaž Fištravec, od 17. novembra do 17. decembra 1986.
Med drugim sta (področje Mont Arapiles) opravila 5. in 6. V po smeri Masada (30 oz. Y-), tretji najtežji na celini, Rehberger je preplezal tudi Indio (29, oz. IX+).

Zimska alpinistična sezona

Julijske Alpe – Prvenstveni vzponi
21. decembra 1985, Požgana Mlinarica (nad Kotom), Divja mesečina: VI-, A3/V+, A2, 50- 85 st., 700 m, 13 h, Mitja Praprotnik – Bojan Počkar Bojan Pograjc – Jernej Stritih.

Zimske ponovitve
21.22. decembra 1985, S stena Triglava, Bohinjska smer: IV-V, 400 m, 1. ZP, Marija – Slavko Frantar.
22.-24. decembra 1985, Krn, Orlova smer: VI, A2, 320 m, 25 h, 2. P, 1. ZP, Janko Humar – Žarko Trušnovec.
22.-23. decembra 1985, Stenar, Zajeda spominov: V-VI, 600 m, 13 h, 1. ZP, Matjaž Ravhekar – Beno Ravnik – Iztok Tomazin.
23. decembra 1985, S stena Šit, Belak Manfreda: VI+, A1, 560 m, 6 h, 3. P, 1. ZP, 2. SP, Tomo Česen.
5.-11. februarja, S stena Triglava, Črni gra- ben (Ozebnik sanj: V+, A2, 75-85 s., 1000 m), 2. ZP, Jindrich Hudeček – Stanislav Šilhan (ČSSR).
6.-11. februarja, S stena Špika, Direktna: V/ IV+, 900 m, 2. ZP, František Čepelka – Roman Ramler Radovan Vosecky (ČSSR). František Čepelka – Roman Ramler – Radovan Vosecky (ČSSR).
6.-14. februarja, S stena Triglava, Prusik Szalay: V/IV+, 1000 m, 2. ZP, Karel Jakeš Bohuslav Mrozek – Jaroslav Zabojnik (ČSSR). 12.-13. marca, SV stena Malega Skednja (Kanin), smer NNNP: VI-, A2, 250 m, 1. P, Janko Humar – Mitja Lo Duca – Žarko Trušnovec.

Italija
22. decembra, Z stena krniškega stolpa (Torre Carnizza), V spomin Petru Štoki: V/III-IV, 400 m, PrV, Lucijan Cergol Slovensko PD Trst.

Švica
Lucijan Milič, 4. marca, SZ stena Breithorna (4165 m), 1. JZP Welzenbachove smeri: V, 50-70 st., 1100 m, 17 h, 1. JZP, Bojan Pograjc – Jernej Stritih, Janez Janša in Bojan Počkar.

Francija
15. marca, V stena Mt. Blanc du Tacula, ozebnik Modica – Noury: 80-90 st., V+, 600 m, 1. JP, Vlasta Kunaver – Sandi Marinčič.

Trilogija v ledu
Tomo Česen je prvi doslej v eni sami zimski sezoni (in sam!) preplezal vse »Tri zadnje probleme Alp«: 6. marca Klasično smer (50-90 st., 1800 m, 12 h) v S steni Eigerja, 8. marca Mrtvaški prt (80, zg. 55 st, 800 m, 4 h) v S steni Grandes Jorases in 12. marca še smer bratov Schmid (60-85 st., 1200 m, 10 h) v S steni Matterhorna; eden največjih uspehov jugoslovanskega alpinizma doslej.

Alpinistično smučanje

Julijske Alpe
23. februarja, po V pobočju Prvega Vogla (2181 m) v Laz: S5, 300 m, Cveto Kemperle in Cveto Podlogar.
17. maja, z vrha Velike Martuljške Ponce (2592 m) v območju poti v Veliko Dnino: S5+4, 300 m, IV, skupno 1300 m višinske razlike, Borut Črnivec, Andrej Terčelj in Emil Za- vadlav.

Kamniške in Savinjske Alpe
23. marca, Srednji vrh (1863 m, Storžičeva skupina), Škrlatni žleb: S6/S, V+, 300 m, Dejan Ogrinec in Andrej Zorčič.
26. aprila, S stena Kočne (2540 m), Streha poskusov (plati ob grapi Palavičini): S6, 150 m, S5, 100 m, VI in po Grapi (S4, 1200 m), Borut Črnivec in Andrej Terčelj.
27. aprila, Srednji vrh (1863 m), Baronov raz: S5+5, V, 450 m, Dejan Ogrinec in Andrej Zorčič.

Francija Montblanška skupina
17. marca, z vrha Aiguilles d’Argentiere (3902 m) po Glacier du Milieu in Argentierskem ledeniku: S5, 300 m, S4, 1200 m, skupna višinska razlika 2700 m, IV, Borut Črnivec in Andrej Terčelj. 5. julija, Aig. Petit Verte, ozebnik Chevallier: S5-6, VI-, 300 m, Dejan Ogrinec in Andrej Zorčič.

SZ – Kavkaz
5. avgusta, z vrha Elbrusa (5642 m), Davo in Luka Karničar, dan kasneje še Rado Markič (vsi AO Jezersko), člani medrepubliške odprave Kavkaz 86.

Plezanje zaledenelih slapov

Julijske Alpe
Prvi vzponi

15. februarja, slap Kanja (pod Rombonom): 90/70-80 st., V-, 100 m, 3 h, Jelko Flajs – Edo Kozorog – Milan Nikolič – Ivan Rejc.
14. februarja, Leštanovec (ob odcepu ceste v Možnico): 90/50-75 st., 60 m, Milan Nikolič – Miro Fon – Ivan Rejc.
4. marca, Kacempoh (nad Bačo): VI, A1, 70- 95 st., 90 m, 3.30 h, Vojko Pajntar -Slavc Svetičič.

Kamniške in Savinjske Alpe
23. februarja, Sulica (Logarska dolina): 90/75 st., 100 m in 45 st., 100 m, 1. V, Silvo Babič – Armand Polegek in Viktor Hribar – Sašo Puhmajer.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja