Praprotnik in Rožič sta preplezalaRibo
Vzpon pred slavne dolomitske smeri sta opravila v treh dneh – Ves čas ju je oviral veter – Veliko nevarnega plezanja s hudičevimi krempeljci
Miha Praprotnik (AO Lj.-Matica) in Slavko Rožič (AO Tržič) sta med 15. in 17. aprilom ponovila slavno smer Riba v južni steni Marmolade. Prosta mesta v 900 metrov visoki smeri sta ocenila s VII+, tehnična mesta pa z A3 do A4. Smer poteka po zelo kompaktni skali, ki nudi le skromne možnosti varovanja. Zato je plezanje psihično zelo zahtevno.
Ribo sta leta 1981 prva preplezala Igor Koller in Indrich Šustr (nekdanja Češkoslovaška) in jo ocenila s VII, A1. Za smer sta porabila tri dni. Zaradi skromne ocene smer sprva ni pritegnila pozornosti krajevnih plezalcev. Šele čez tri leta so jo ponovili Italijani Heinz Mariacher, Manolo Zanolla in Luisa Iovane in dvignili oceno na VII+, A4. Po tej ponovitvije postalo jasno, da sta plezalca iz Češkoslovaške preplezala do tedaj najtežjo smer v Dolomitih.
Čeprav je bila Riba že velikokrat ponovljena, ima še vedno sloves ekstremno težke smeri. Prav gotovo k temu slovesu precej prispeva dejstvo, da sta v smeri zavrtana le dva svedrovca, pa še ta dva sta v luknji v obliki ribe sredi smeri, kjer se običajno bivakira.
Miha Praprotnik in Slavko Rožič sta prišla pod steno 14. 4. zvečer. Naslednji dan sta vstopila in do večera priplezala do že omenjene luknje v obliki ribe. V njej sta bivakirala. Na velikonočno nedeljo sta splezala do velike gredine, ki prereže celo steno. Na njej sta še drugič bivakirala in naslednji dan ob treh popoldne priplezala na rob stene. Celo smer sta preplezala brez predhodnega napenjanja fiksnih vrvi.
Do gredine, kjer se glavne težave končajo, je bila stena kopna, nad njo pa je bila poprhana s pršičem. Vse tri dni je pihal močan veter, tako da ju je zelo zeblo. Nog v tesnih plezalkah praktično celo smer nista čutila.
Mesta, kjer je možno urediti dobro varovanje, so že opremljena. Vendar pa so ta mesta v Ribi precej na redko posejana. Tudi prusiki v skalnih ušesih so marsikje že bolj slabe kvalitete. Vmes sta zelo veliko plezala s hudičevimi krempeljci – posebnimi kaveljčki, ki jih plezalec zatika za drobne poličke. V luknje sta zatikala slabe zatiče ali metulje, ponekod pa sta vanje zabijala po več klinov skupaj – t.i. sendviče. V smer sta vstopila brez svedrovcev, kar je za ponavljalce Ribe nenapisano pravilo. Prvi v navezi je plezal brez nahrbtnika, drugi pa je z vso opremo žimaril za njim.
To je bil že drugi Praprotnikov poskus v tej smeri. Prvič sta poskušala z Markom Lukičem pozimi 1991, vendar ju je hudo poslabšanje vremena sredi stene prisililo k umiku.
Miha Praprotnik in Slavko Rožič sta opravila tretjo slovensko ponovitev Ribe. Prvo sta pred nekaj leti poleti opravila Matjaž Ravhekar in Beno Ravnik, drugo pa Janez Kešnar in Marko Prezelj pozimi 1992.
Za pomoč pri izvedbi vzpona se zahvaljujeta sponzorjem Treking športu in Dia studiu Klemenc iz Ljubljane ter Northwest športu iz Gorice.
MIHA PETERNEL
»Rada bi bila profesionalka«
Razgovor s plezalko Martino Čufar, ki se je v razmeroma kratkem času povzpela v sam svetovni vrh ženskega plezanja – Ima tudi vzornico
Martine Čufar se spominjam kot mladega dekletca, ki je že pred leti z neznansko lahkoto premagovala dolge in težke smeri na pripravah v Arcu. Že takrat mi je bilo jasno, da je prav ona sposobna priplezati v sam svetovni vrh ženskega plezanja. In nisem se zmotil. V lanskem letu je s petimi uvrstitvami za točke svetovnega pokala in najboljšim šestim mestom v Birminghamu zaključila sezono na desetem mestu. Letos je z osmim mestom v Frankfurtu to samo potrdila in sedaj jo čaka svetovno prvenstvo, kamor pa odhaja z velikimi željami.
Štiri zaporedne uvrstitve v sam svetovni vrh ženskega plezanja, kljub tvojim osemnajstim letom, so lep uspeh. Ali si pričakovala kaj takšnega v tako kratkem času od takrat, ko si začela plezati?
»Ko sem pričela s plezanjem, sploh nisem mislila na tekmovanja, ampak sem začela, ker se mi je plezanje zdelo zelo privlačen šport pa tudi v okolici je bilo vse polno skal in drevja, po katerem sem se »obešala«. Prva tekmovanja za mlajše kategorije pa so bila tisti pravi zagon in enostavno me je kar potegnilo v tekmovalno plezanje. Takrat sem z velikim zanimanjem spremljala tekmovanja po Eurosportu, še posebej plezanje Isabelle Patissier in Lynn Hill in niti pomislila nisem na to, da se bom štiri leta kasneje enakovredno kosala z njimi, kaj šele premagala Isabelle, kar pa se je zgodilo prav lani v Birminghamu.«
Kako si prišla tako visoko? Si vseskozi verjela vase, da si sposobna teh uvrstitev?
»Ko sem lani v Beljaku na tekmovanju za svetovni pokal zasedla 11. mesto, še sama sebi nisem verjela, da sem res tako dobra, vendar so nadaljnji rezultati potrjevali prav to. Pač pa je vame in v moj plezalni talent že od vsega začetka verjel oče, ki je tudi veliko pripomogel k mojim uspehom, saj me je prav on vsa ta leta spremljal na treningih in tekmovanjih.«
Kakšno pa je vzdušje v slovenski reprezentanci?
»Z vsemi člani reprezentance se prav dobro razumem, zato mi je žal, da skupaj treniramo le na pripravah v tujini. Menim, da bi moralo vodstvo reprezentance organizirati več skupnih treningov tudi pri nas, kjer bi se reprezentantje dobivali na malih umetnih stenah in le tako bi se lahko vseskozi primerjala z drugimi. Če namreč treniraš sam ali z nekom, ki je slabši od tebe, dobiš občutek, da si dober, kar pa je pogosto varljivo. Sicer pa je vzdušje sproščeno in pogosto zabavno, moti me le pozno odhajanje v plezališča na pripravah.
Kakšen je dan šolarke in vrhunske športnice?
»Priznati moram, da so dnevi kar naporni in če želim biti povsod uspešna, v šoli in pri plezanju, si moram vedno programirati urnik za vsak dan ali ves teden. Seveda je pogosto potrebno narediti kompromise in se odreči kakšni uri treninga in po drugi strani izostati iz šole. Sicer pa zaenkrat kar uspešno usklajujem šolo in vrhunski trening, za vse drugo pa mi ne ostaja prav veliko časa.«
Se boš po maturi posvetila izključno plezanju ali boš nadaljevala v podobnem ritmu?
»Letos sem se morala odločiti, ali naj grem študirat matematiko, ki me zelo veseli, ali na fakulteto za šport, kjer bom imela več možnosti za trening. Dobri rezultati na tekmovanjih so nagnili tehtnico na stran študiju športa in le tako lahko upam, da se mi bo uresničila moja največja želja, da postanem profesionalka.«
Kadar te gledam, ko plezaš, je videti to zelo sproščeno, kakor da počneš vse zlahka. Občutiš to tudi sama in od kod ti takšna umirjenost med plezanjem?
»Na tekmovanjih je zelo težko biti sproščen in vedno, kadar vstopim v smer, slišim utrip svojega srca. Prvih nekaj metrov skoraj vedno plezam nesproščeno, v nadaljevanju pa ta napetost kar izgine in sem osredotočena le na plezanje in problem, ki je pred menoj. Občutek, ko priplezam smer do vrha in jo s tem premagam, je res enkraten, seveda pa se vedno ne konča tako lepo, a tudi porazi so del športa. Je pa res, da sem v vseh teh letih izgubila strah pred padci in sem sposobna plezati sproščeno kljub temu, da je vpeti komplet kar nekaj metrov pod menoj.«
Letos te čaka veliko tekmovanj, prav gotovo je najpomembnejše svetovno prvenstvo v Ženevi. Kaj pričakuješ na tem bližnjem prvenstvu ter v nadaljevanju sezone?
»Nerada napovedujem rezultate vnaprej, saj je na tekmovanjih rezultat odvisen tudi od tega, kakšne oblike je stena, koliko časa moram čakati v izolacijski coni in od počutja na dan tekme. Vendar lahko glede na pripravljenost in letošnje prve rezultate pričakujem še višje uvrstitve kot do sedaj, mogoče celo uvrstitev med prvih pet na največjih tekmovanjih. Sicer pa si želim čim več plezati v skali in preplezati pravo desetko, čemu pa se bom posvetila predvsem v poletnih mesecih.«
Ali boš tudi ti tako dobra, kot je tvoj veliko bolj poznani someščan Jure Košir?
»Dobra mogoče, prav gotovo pa ne tako slavna, že zato ne, ker nisem tak tip osebnosti in ker plezanje ni tako razširjeno kot smučanje«
Imaš vzornika?
»Da, Isabelle Pâtissier.«
Matej Mejovšek
ALPINISTIČNE NOVICE
Videoteka HPS
V okviru knjižnice Hrvatskog planinarskog saveza so odprli tudi videoteko, v kateri si je mogoče gradivo izposoditi vsak ponedeljek med 17. in 19. uro. Izposojevalnine zaenkrat ne mislijo pobirati, potrebna je le kavcija, ki jo ob korektni vrnitvi seveda vrnejo. Zaenkrat imajo na voljo 50 naslovov in večina tujih ima tudi že hrvaške podnapise. Posebno zanimivi so zapisi hrvaških odprav (večina himalajskih), imajo pa tudi igrane filme in nekatere znane dokumentarce: kitajskega o direktnem prenosu vzpona na Everest, Everest ’53, Povratek k Everestu (Hillary), Svetovni pokal v športnem plezanju Frankfurt ’93, film o H. Buhlu…
Lahko pričakujemo kaj podobnega tudi v Sloveniji? Kaset z zanimivim gradivom menda ne manjka, zanimanja tudi ne, problem je – tako kaže – v sistemu ali pa premajhni volji. Morda pa se bo po vzoru Komisije za alpinizem PZS, ki je minuli teden v lastni režiji odprla čitalnico za revije, le našel kak posnemovalec!?
Do tedaj pa vsaj ena konkretna ponudba: Milan Usar (Vinska gora 9, 63320 Velenje, tel. 063/850-989) ponuja video film »Varno v gore«. Film opisuje pripravo na ture, opremo za varno hojo v gorah, živo in neživo naravo, ekološko problematiko itd.
(F.S.)
Priprave na Gašebrum I
Konec maja bo v Pakistan odpotovala alpinistična odprava, katere cilj je smučati z Gašebruma I (8068.m). Njeni člani so Marko Čar, Simon Čopi, Janez in Urban Golob, Matic Jošt ter Iztok Tomazin. Slednji je med pripravami na odpravo opravil nekaj zahtevnejših smučarskih spustov.
1. aprila je Iztok Tomazin opravil prvenstveni spust v severnem ostenju Storžiča. Z vrha zahodne stene Storžiča je odsmučal po njenem desnem robu, nato pa zavil v žleb, ki se z grebena spusti tesno ob steni. Na prehodu iz tega žleba v grapo Žrela je naletel na ključno mesto – prečnico z naklonino 50 do 60 stopinj (S6). V spodnjem delu je križal smučarsko smer Žrelo iz l.1988. Spodnji del smeri poteka po rušnatem rebru desno od grape. Novo smer je imenoval Goltanec (V+, S6 / S4 – S5, 660 m). Smer Mlinček, ki jo je nekaj dni kasneje presmučal Filip Bence in smo o njej že poročali, poteka zgoraj desno, spodaj pa levo od Goltanca. Tomazin je 1. aprila popoldne presmučal še smer Žrelo (V, 500 m).
8. aprila je Tomazin presmučal Povnovo dolino v Kočni (IV, 1200 m), 9. 4. Zahodni greben Vrtače v kombinaciji z Zahodno grapo (IV, 250 m), 10. 4. pa v snežnem metežu še (verjetno) prvenstveno smer Snežinka (IV, 250 m) v JZ ostenju Vrtače. Snežinka se izteče v desni del krnice med Vrtačo in Stolom. Skupaj z Urbanom Golobom sta 18. 4. smučala z vrha Velikega Ozebnika (mesto S6- ali S5+) in skozi Jalovčev ozebnik v Tamar. Kompleksna ocena celotnega spusta je V. Vse omenjene smeri so bile presmučane brez varovanja.
(M. P.)
Srečanje v Beli Peči
Tradicionalno srečanje v spomin na Jožeta Rozmana v Beli Peči, ki ga pripravljajo tržiški alpinisti, bo 7. maja s pričetkom ob 8. uri. Jože Rozman, ki je bil doma iz Loma, je umrl na himalajskemu osemtisočaku Kangčendzengi leta 1991.
Bela Peč ima približno sto metrov visoko južno steno, ki je prepredena s smermi. Nekatere od njih so delno – ali pa tudi v celoti – opremljene s svedrovci. Do nje pridemo po cesti iz Tržiča skozi Lom, nato pa še približno 5 km proti planini Javornik. Od parkirišča do stene je 15 minut hoda. Domači alpinisti bodo poskrbeli tudi za vodniško literaturo.
(M. P.)
Spust z Lipnice
Lipnica je neizrazit vrh, ki se na južni strani naslanja na Špik. Filip Bence je presmučal izrazito Centralno grapo, ki desno od Kačjega grabna pada z vrha v Krnico. Zgornji del je bil precej strm, spodaj pa je bilo položneje, vendar so grapo prekinjali številni skoki. Najtežji skok je bil visok 15 metrov. Presmučal ga je z varovanjem in ga ocenil S6. Kompleksna smučarska ocena 1500 metrov visoke grape je IV do V. Bence nima podatkov o morebitnih predhodnikih.
(M. P.)
Triglavski narodni park v merilu 1:50.000 Geodetskega zavoda
Po izidu novih kart Julijske Alpe 1:50.000, za vzhodni in zahodni del, je Geodetski zavod Slovenije za Planinsko založbo PZS (zap. št. 143) pripravil še njuno »kombinacijo«, karto Triglavski narodni park v enakem merilu.
Čeprav so postale »planinske karte« pri nas že pojem kvalitete, je pravzaprav šele zadnja izdaja zaživela v pravi maniri. skoraj že povsem tako, kot smo si jo – uporabniki in kartografi – zamislili med dolgotrajnim usklajevanjem želja in potreb pred dvema letoma. Na karti TNP je tako prvikrat uporabljena taka zelena barva, da so (skupaj z obrobo) dovolj jasno razpoznavne tudi jase; pri prvi (in še manj pri drugi) karti za Julijce to ni bilo naključje. Tudi rastje je bolj razvidno.
Seveda pa nova karta Triglavskega narodnega parka ni le družitev prvih dveh kart iz te serije, prinaša tudi nekaj novosti. V njej je že novi informacijski center TNP v Trenti. Tudi opis naravnih in kulturnih znamenitosti, ki je na hrbtni strani, je ažuriran in deloma tudi popravljen. Opisi so – tako kot legende – v štirih jezikih, ob slovenskem še v italijanskem, nemškem in angleškem. Znamenitosti so na karti označene z dvema različnima znakoma, ki naj bi prikazala zahtevnost: turistično dostopno in turistično nedostopno. Razlikovanje pa bi moralo biti bolj oprijemljivo ali vsaj opisano. Soška korita so npr. dostopna, čeprav so taka pravzaprav le za gledanje, za Hornovo okno v Jalovcu pa je že vprašanje, če spada na (tako) karto. Na hrbtni strani so tudi (jasno razpoznavni, tako da ne potrebujejo legenede) simboli, ki jih uporablja javni zavod Triglavski narodni park, shema parka in puščični Razgled s Triglava, ki je očitno tudi na novo pripravljen. Ne manjka tudi grafični pregled in seznam planinskih zemljevidov, kar je tudi – tako kaže – že del standarda.
Karto Triglavski narodni park 1:50.000 je vsebinsko in oblikovno zasnoval Miroslav Črnivec s sodelavci Kartografskega oddelka GZS, pri pregledu in dopolnitvah vsebine karte in teksta na hrbtni strani pa sta sodelovala predstavnika TNP Tea Lukan – Klavžer in Martin Šolar. Ob njih pa gre za vsebino zahvala (morda za kak element tudi graja!?) še nekaterim anonimnim obiskovalcem gora, ki so sodelovali s pripombami. Sicer pa je osnovni vir za te karte Atlas Slovenije, ki ga sproti dopolnjujejo s informacijami zbranimi s cikličnim aerosnemanjem (naročnik Republiška geodetska uprava), za ozemlje sosednjih držav pa iz tujih kart.
FRANCI SAVENC
NOVE PUBLIKACIJE
Slovenski alpinizem (1. 12. 1993 – 30. 11.1994)
Komisija za alpinizem pri PZS je konec leta 1994 sklenila, da po zaključku leta pripravi pregled prvenstvenih vzponov in pomembnejših ponovitev v letu 1994 in jih v primerni obliki objavi. Tako naj bi vsaj deloma zapolni praznino na področju vodniške literature za novejše smeri. Sprva je kazalo, da je uresničitev te ideje nekoliko brezupna, vendar je kasneje dobila tudi konkretne okvire in dovolj širok krog dela voljnih sodelavcev, tako da je prejšnji teden izšla posebna številka alpinističnih razgledov.
V njej so zbrane skoraj vse prvenstvene smeri, ki so jih naši alpinisti preplezali v lanskem letu. Velika večina jih je predstavljenih s skicami. Kvaliteta skic je v veliki večini odvisna od njihovih avtorjev. Nekatere bi zaslužile oceno več kot odlično, drugih pa ne bi mogel oceniti niti s komaj še zadostno. Omenjene so tudi ponovitve pomembnejših smeri. Skice nekaterih, npr. Modernih časov v Marmoladi, prav tako lahko najdete v zborniku.
Bolj ali manj podrobno so predstavljene tudi alpinistične odprave, ki so lani obiskale kakšno od izvenevropskih gorstev. Na koncu je še nekaj kratkih statističnih pregledov.
Ker gre za posebno številko, je redni naročniki ne bodo dobili, ampak jo morajo posebej naročiti na PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, tel. (061) 312-553 (ga. Meta Vukič). Naklada je omejena, zato se je uredništvo odločilo, da lahko odseki in klubi na istem naslovu nekaj naslovov tudi rezervirajo.
(M. P.)
Skrb za planinske postojanke
LESCE – Medtem ko ponekod ugotavljajo, da se zmanjšuje število članstva v planinskih društvih, pa to za PD Radovljica zagotovo ne drži. 2177 članov, od tega tretjina mladih, se lahko pohvali z obsežnim delom v odsekih, še posebno skrb pa namenjajo svojim trem postojankam v Julijcih in Karavankah.
Na letošnjem občnem zboru v osnovni šoli v Lescah so ugotavljali, da so v minulem obdobju na teh postojankah uspešno poslovali, zbrani denar pa bodo namenili v nadaljnjo obnovo.
V lanskem letu je neurje odkrilo streho na Pogačnikovem domu ter poškodovalo dva stebra tovorne žičnice. Vsa obnovitvena dela so opravili predvsem s prostovoljnim delom. Sedaj temeljito obnavljajo Roblekov dom, ki ga bodo slavnostno izročili namenu 7. julija v okviru 100-letnice društva. Zatem bodo začeli še z obnovo Valvazorjevega doma.
Na občnem zboru so se novega predsednika PD Radovljice izvolili Toneta Tomšeta.
JANKO RABIČ
Himalajski vodnički
Jan Kielkowski. poljski alpinist, ki pa že dalj časa živi v Düsseldorfu, je sredi 80. let začel z izdajo specifičnih alpinističnih vodnikov. Prvi je bil na vrsti za Mount Everest, ki ga je predstavil tako, kot smo bili do tedaj vajeni le za najbolj obiskane evropske gore. Izšel je v seriji »Himalaja« in v nemškem jeziku. Sledil je nekakšen skok vstran, z dvema zvezkoma »Gora Zborow« je namreč predstavil domače, poljske gore. Ko je potem zaključil s predstavitvijo Everestovega masiva (skupno 3 zvezki), je dokončno prešel na poljski jezik in nadaljeval s predstavitvami skupin Kangčendzenga (3), Čo Oju (2), Pumori-Taboče (2), Makalu (2), Camlahg-Baruntse (2). Ama Dablam in Hinku Himal (3) ter Džongsang. za katero drugi, zadnji zvezek je izšel te dni. Vmes pa sta bila »Karakorumska serija«: Zahodni (4), Severni (2), in Vzhodni (3) Baltoro Mustag ter začetek »Andske serije«: v šestih (!) zvezkih je do zadnjega vršička in sedla predstavil južnoameriško gorsko verigo Cordillero Huayhuash.
Načrtov in začetih del pa se mu tudi ne manjka. V kratkem bo izšel prvi zvezek (zbirka vodničkov je medtem dobila zgovoren nadnaslov »Monografia alpinistyczna«) za območje Singalili v Nepalu, pred izidom je tudi vodnik za Čo Oju (prečiščena vsebina, knjižna oblika, tako kot je 1993 – v angleškem jeziku! – predstavil Mount Everest)… Anapurnska Himalaja, ki nas sedaj najbolj zanima, pa bo žal prišla na vrsto šele 1997.
FRANCI SAVENC
»Anapurna ’95« dobro napreduje
LJUBLJANA – PZS je iz Nepala prejela poročilo Toneta Škarje, vodje odprave »Anapurna ’95«. 3. aprila je moštvo, šest šerp in zvezni oficir z avtobusom zapustilo Katmandu in naslednjega dne iz vasi Ulleri začelo pohod v bazo. Pot ni bila lahka in 10. aprila so jo morali 500 m celo zavarovati z vrvmi. Dva dni kasneje pa je glavnina dosegla mesto, ki so ga predvideli za bazni tabor. Baza je 4300 m visoko. Vsak dan sneži, zapade vsaj pet centimetrov snega, k sreči pa ga sonce tudi hitro pobira. Moštvo je zdravo: »Odlično! Vsi so dobri himalajci. Šerpe OK, zveznik v dolini« Gora pa je težavna in spremenljiva. »Ne bo hitrih variant,« poroča Škarja.
Prvi prodor nad bazo jih je »ohladil«, ustavil jih je velik podor serakov. Oblak snega in lednega prahu je zagrnil vso dolino. Toda kasneje so našli »obvoznico«. Brata Karničarja, Humar, Oprešnik in Carsolio so noč s 14. na 15. aprila že prespali v prvem višinskem taboru, 5100 m visoko. Božič, Grošelj in troje šerp so 16. aprila postavili šotorček za hrambo opreme na višini 5700 m. Dvesto metrov višje so potem Humar, Oprešnik in Carsolio postavili T2.17. aprila so imeli posvetitev baznega tabora, obred, ki ga vedno pripravijo šerpe, preden začno z delom na gori. 18. aprila so pričakovali še eno skupino nosačev s poslednjimi tovori in (prvo) svežo zelenjavo.
Poročilo je Tone Škarja zaključil 19. aprila zjutraj s pripisom: »Zgornji (Humar, Oprešnik in Carsolio) gredo iz T2 proti T3, Karničarja iz T1 v T2, Grošelj in Božič pa iz baze v T1 .«
(F. S.)
Najvišji stopnički na DP Martini Čufar in Mateju Mejovšku
KRANJ – V nedeljo zvečer se je s finalnimi boji končala prva tekma državnega prvenstva v športnem plezanju za letošnje leto. V dopoldanskih kvalifikacijah je bilo na štartni listi skupno le 36 tekmovalcev, kar je precej manj kot jih je običajno. Zlasti velja to za moške, medtem ko se število žensk povečuje. To predvsem na račun mlajših tekmovalk, ki so vse bolj v ospredju. Na nedeljski tekmi sta bili tako samo dve članici, vse ostale pa so še iz mladinskih oziroma še mlajših kategorij.
Ženske kvalifikacije so že pokazale, da tudi letos na vrhu ne bo bistvenih sprememb. Čufarjeva, Lukančičeva in Štremfljeva so bile na prvih treh mestih, ostale pa so se lepo razvrstile za njimi. Pri moških je bila kvalifikacijska smer očitno mnogo prezahtevna. Guček, Lukič in Židan so odšli v finale z najboljšimi rezultati, preostalih šest finalistov pa jim je sledilo s približno enakimi rezultati.
Finale pri ženskah je minil na najboljši možen način. Tekmovalke so ena za drugo dosegale boljše višine in na koncu je Mojstrančanka Martina Čufar splezala smer do vrha. Metka Lukančič je bila druga, za njima pa so se uvrstile samo mlade plezalke in sicer 14-letnici Klemenčičeva in Štremfljeva ter še za leto mlajši dvojčici Šeliga.
Moški finale je rezultat iz kvalifikacij obrnil na glavo. Odlično sta plezala Matej Mejovšek in Vili Guček, ostalim pa je postavitev delala precej več preglavic in smer bi očitno morala biti lažja.
Naše najboljše tekmovalce zdaj čaka svetovno prvenstvo v Ženevi, ki bo od 5. do 7. maja. Reprezentanca odhaja v Švico prihodnji četrtek. Članski selektor Bojan Leskošek je določil sestavo ekipe, ki bo štela 6 tekmovalcev. Pri ženskah sta to Martina Čufar in Metka Lukančič, pri moških pa Aljoša Grom, Vili Guček, Franci Jensterle in Matej Mejovšek.
Rezultati, ženske: 1. Čufar (AO Mojstrana), 2. Lukančič (AO Trbovlje), 3. Klemenčič, 4. Štremfelj (obe PK Škofja Loka), 5. Urša Šeliga (Šaleški AO); moški: 1. Mejovšek (Šaleški AO), 2. Guček (AO Trbovlje), 3. Jensterle (AO Žiri), 4. Grilc (AO Lj Matica), 5. Bračič (Šaleški AO), 6. Grom (PC Pivka), 7. Židan (AO Lj Matica), 8. Lukič (AO Kozjak Mb), 9. Kavzar (AO Trbovlje).
TOMO ČESEN