Na Dunaju prva letošnja tekma za svetovni pokal
Poleg uradne reprezentance je prijavljenih še sedem posameznikov – Nagradni fond za Dunaj 90 je 319.000 šilingov
LJUBLJANA – Prvo letošnje tekmovanje za svetovni pokal bodo imeli plezalci na Dunaju, v Wiener Stadthalle, ta konec tedna. Bojan Leskošek, novi selektor jugoslovanske reprezentance, je prijavil Metko Lukančič in Mirando Ortar ter Igorja Jamnikarja, Marka Lukiča, Tadeja Slabeta in Luko Zaplotnika. Poleg uradne reprezentance so se prijavili še Simona Škarja in Petra Vencelj ter Igor Kalan, Matej Mejovšek, Bojan Počkar, Sašo Prosenjak in Nejc Zaplotnik.
Tekmovanje je blizu in kaže poskusiti. Vsi dodatno prijavljeni si bodo pravico nastopa najprej izborili na predhodnem (izbirnem ali »open«) tekmovanju, ki bo v petek. Za ženske bo to že četrtfinale, plezalce pa – ker jih je pač več — četrtfinale čaka v soboto, ko bo na sporedu še ženski pol-finale. V nedeljo je predviden moški polfinale in oba finala, lahko pa se seveda zgodi, da bo še kak superfinale. Če povemo še, da je dunajska umetna stena zelo atraktivna, visoka kar 16 m in 20 široka, zanimivih dogodkov prav gotovo ne bo manjkalo.
Tekmovanje bo snemala avstrijska TV in po nekaterih napovedih deloma celo direktno prenašala. Zato najbrž ni odveč vprašanje, ki ga je sicer vse »pogosteje slišati, kako se bo naša TV Izključevala v posredovanje svetovnega in jugoslovanskega pokala v plezanju?
Naša planinska organizacija nasploh za tekmovanja še ni zagotovila niti dinarja. Denarja ni niti za selektorja, ki je po sili razmer tudi vodja reprezentance (in bo moral biti še marsikaj, če bo hotel kar najbolj razbremeniti tekmovalce).
Kaj tedaj žene naše plezalce na to tekmo? Eden od najpomembnejših razlogov je prav gotovo dejstvo, da je najbližja, zato bodo potni stroški najnižji. Nadalje — sezona se komaj dobro začenja (naslednja tekma za svetovni pokal bo šele julija), »karte še niso razdeljene« in kdor se bo tokrat dobro odrezal, bo imel v drugi polovici leta bistveno več možnosti. Sla po tekmovanju in preskušanju sposobnosti pa je tudi nalezljiva.
Vsak tekmovalec mora plačati 20 USD kotizacije organizatorjem in še 65 CHF za mednarodno planinsko zvezo UIAA. K temu je potrebno prišteti še prevozne stroške, izdatke za hrano in stanovanje… Z manj kot
1.500 din stroškov samo za udeležbe na tej tekmi torej skorajda ni računati. Kje pa so stroški vsakodnevnega treninga, opreme… Le nekateri izmed svetovne elite pa lahko računajo na kak kos pogače, ki se ji pravi nagradni fond Dunaj ’90. Zanj so organizatorji namenili 319.000 ATS, za zmagovalca (enako za plezalca in plezalko po 70.000 ATS.
Kakšne so možnosti naših, je težke napovedovati. Lani sta namreč za svetovni pokal resneje zastavila le dva, Tadej Slabe in Marko Lukič. Čeprav sta sodelovala le na treh tekmovanjih, je Slabe dobil točke kar dvakrat, pa tudi Lukič ni ostal brez njih.
Za njima pa je še vrsta mladih, ki mnogo obetajo. Enakovredni najboljšim tujim profesionalcem pa najbrž še nekaj časa ne bodo, saj za sedaj nimajo ne časa in ne denarja. Velike rezerve pa imajo še v treningu, kar so nesporno dokazale že prve ugotovitve (o njih kdaj prihodnjič) raziskovalne naloge, ki jo na Fakulteti za telesno kulturo opravlja selektor državne reprezentance mag. Bojan Leskošek. Toda tudi za izboljšanje treninga bodo potrebna določena sredstva. Zatorej: če ne bo resne podpore vseh zainteresiranih, na prvem mestu seveda organizacije, katere člani so, in primernih sponzorjev, trud ne bo obrodil pravih sadov.
FRANCI SAVENC
Svetičič v deviških stenah N. Zelandije
Naš plezalec ima sedaj tudi najtežjo smer v tem predelu, preplezal pa jo je v južni steni Mt. Cooka – Postojank je malo, poti pa še manj – Ne manjka plezalnih problemov
IDRIJA — Slavko Svetičič e je z novozelandskimi alpinisti seznanil v Nepalu. In ko so ga povabili v svoje gore, se ni dolgo obotavljal. Vedel je, daje na Novi Zelandiji še veliko povsem deviških sten tudi največ dimenzij in da imajo že preplezane največkrat le eno, dve, večinoma lahkih smeri… pa tudi, da so Novozelandske Alpe težko prehodne, polne razbitih ledenikov in z redkimi obiskovalci. Pravi raj za alpinista njegovega kova.
»Na pot sem odšel 19. februarja letos,« je začel svojo pripoved popularni Slavc, »v domači kraj pa sem se vrnil 10. t. m« Bilanca tega poldrugega meseca, kolikor je bil odsoten, pa je več kot izjema. »In še več bi lahko preplezal, če ne bi moral kar teden dni čakati na prtljago, marsikak načrt pa mi je prepričalo tudi slabo vreme.«
Teden dni, kolikor je čakal na prtljago, se je temeljito pozanimal o možnostih, predvsem o smereh okoli najvišjega vrha Nove Zelandije, 3766 m visokega Mount Cooka. Ta gora je alpinistično najbolj obiskana (naši alpinisti so se z njo seznanili leta 1980, med doslej edino alpinistično odpravo na to otočje), čeprav obiskovalcev seveda tudi tu ni toliko kot •r Alpah. Dostopi pa so mnogo zahtevnejši in v Novozelandskih Alpah sploh niso redke stene, do katerih vznožja ne prideš v enem dnevu. Postojank je malo, poti (v našem smislu) se manj… ne manjka pa plezalskih problemov sten visokih po 2000 m in več, tudi takih, ki po mogočnosti prekašajo našo Steno.
Svetičič si je za prvi cilj izbral ledeno južno steno Mount Hicksa, visoko kakih 700 m in prepreženo z žlebovi okovanimi v led naklonine večinoma prek 70 stopinj. 1. marca je v tej steni (seveda sam, kot večino vseh smeri) ponovil smer imenovano Central Gullies, ki ji pripisujejo »ledno VI«. Dan kasneje je sledil Yankee – Kiwi ozebnik, z oceno VI+ (led z naklonino 75-90 stopinj). »Čudovita plezarija v izjemnih razmerah, lahko bi rekel, da je bila to moja sanjska smer.« Sestopil je po Zahodnem grebenu (IV) in se nastanil v koči Emress, iz katere je do stene le nekaj minut. Izjemno ugodno, pa kaj, ko je bilo vse naslednje dni slabo vreme.
Vrnil se je vas Mount Cook in se nastanil na njenem obrobju, v koči Irvin. Toda ne za dolgo, mudilo se mu je na Grad Plateau, v istoimensko kočo, ki je izhodišče za vzhodno ostenje Mt. Cooka.
V noči med 14. in 15. marcem je v JV steni Mt. Cooka v sedmih urah preplezal lepo kombinirano smer, ki ji je prisodil oceno V+ in ker je bila prvenstvena ter prva njegova v tem delu sveta, jo je takoj tudi imenoval — Jugoslovansko. Značilno zanjo je plezanje med seraki, pogosti so strmi odstavki v ledu, skala pa je krušljiva. Sestopil je po Vzhodnem grebenu (IV, 1800 m, 6 h), kjer ga je (podnevi!) še najbolj motila visoka temperatura.
Vsega tri dni kasneje, 17. marca ponoči, je že stal tudi pod svojim »naj-ciljem«, južno steno Mount Cooka, za katero menijo, da je najtežja v tem ostenju. Bil je odlično razpoložen in novo smer, Direktno na srednji vrh, ki jo je ocenil VI+, V in 75-80 st., 1300 m, je kljub slabi skali preplezal v vsega petih urah in takoj za tem sestopil po Zurbriggnovi smeri (IV). Poznavalci, tisti, ki poznajo tudi druge stene, pravijo, da tako zahtevna kombinirana smer v gorah Nove Zelandije doslej še ni bila preplezana. Ni mu bilo še dovolj, želel si je tudi v J steno Tasmana. Dostop do te je namreč nekaj posebnega; za uvod moraš namreč preplezati tisočmetrsko steno vzhodnega pobočja, da se potem lahko spustiš pod izbrani cilj. Slave, ki zlepa ni zadovoljen z »uhojenimi potmi«, si je za prehod sicer izbral smer imenovano Ledeniški greben, toda namesto originalne je napravil novo (IV, 500 m) varianto — »zahtevnejšo toda varnejšo«, je hitro pristavil. Ko se je zdanilo, je bil že pod južno steno Tasmana. In ker je sestop z vrha zelo lahek, bil pa je tudi že povsem vplezan, je ta dan preplezal kar dve smeri, Originalno (VI, 700 m, 3 h) in eno novo, ki ji je dal enako oceno, čeprav je zahtevala kako uro več.
To je bilo tudi njegovo slovo od lednih sten, želel si je še »kaj kopnega«. S tovarišem sta se odpravila v narodni park Te Anon, ki je znan po odličnem granitu. Toda vreme jima ni bilo naklonjeno, zato sta se ponovno vrnila v izhodiščno vas Mt. Cook.
Nekaj več sreče sta imela v pogorju Mt. Asparing. V predelu, kjer je še »ogromno sten brez smeri, visoke pa so tudi prek 1000 m,« nostalgično pripoveduje Svetičič. »Je pa tudi res, da je vreme tam doli izredno nestanovitno. Preblizu obale so. Tudi koč ni ne poti, značilni so dolgi dostopi. Divje. Počutil sem se, kot da bi hodil po džungli. Brez dobrega šotora in konzervirane hrane pa obilice dobre volje, tu nimaš kaj iskati. Tudi midva sva hitro odnehala. Raje sva šla v plezališča Christchorc, tja koder trenira Lidija Brudej.«
Svetičič je s tovarišem poprej kot prvi preplezal mogočno JV steno Fastnessa. Direktne smeri v steni, ki je zelo podobna triglavski, je kakih 1000 m in čeprav sta preplezala najlažjo mogočo (bila sta pač prva), ima vseeno spoštljivo oceno V+.
FRANCI SAVENC
Trieste on sight
Gorski odsek italijanske športnorekreacijske zveze UISP »Lega Montagna« prireja srečanje športnega (pa tudi ne le športnega) plezanja, ki bo prvič letos v Trstu. Srečanje bo od 27. do 29. t. m. in bo poleg plezalnih trenutkov vključevalo tudi razne projekcije in družabna srečanja. Da bi omogočili prihod plezalcev in ljubiteljev te panoge v čimvečjem številu, so zagotovili prenočišča po izredni ceni 6000 ITL na noč. Vpisnina za celotno srečanje znaša 8000 ITL in vključuje: zavarovanje med srečanjem, vstop na razne projekcije in na zaključno zakusko, udeležbo na tekmovanju v hitrostnem plezanju, udeležbo na prikazu »zgodovinskega« plezanja v dolini Glinščice in popust v nekaterih restavracijah in gostilnah. Prijave in informacije so na voljo vsak dan razen ob sobotah, od 9. do 12. in od 15. do 18.30 in sicer na telefonski številki 40-362-776. Stroške boste lahko poravnali v tajništvu ali neposredno, ko boste izpolnili prijavnico.
Nova prvenstvena v Ospu
Jure Bogataj (AS Žiri) in Igor Badalič (AO Gorica) sta splezala Novo smer, ki povezuje znani Pero in Steber jutranje zvezde. Imenovala sta jo Pat Gareth and Billy the Kid in ocenila z A3, Al, V. Na varovališču sta dva svedrovca, ponavljala pa potrebujejo: dva vijaka M8. profile, zanke in krempeljce. Čaka vas torej pravo tehnično plezanje.
ALPINISTIČNE NOVICE
Rehberger preplezal novo najvišjo smer pri nas
Srečo Rehberger je preplezal svojo četrto prvenstveno smer X stopnje v naših plezališčih, potem ko je novo smer v Ospu pripravljal in študiral vse od zime naprej. Smer je visoka 30 metrov, je vseskozi previsna, v njej je zavrtanih 10 svedrovcev, teče pa desno od Klobase v Mišji peči.
Prejšnji ponedeljek je Rehberger številne poizkuse le končal z uspehom, saj je bila smer tokrat za spremembo povsem suha. To je izredno pomembno, saj se težave nad streho stopnjujejo in to je bil tudi razlog, da je vlažna skala velikokrat onemogočila splezati smer do vrha. Po polurnem počitku je Rehberger brez težav ponovil še Strta srca, smer, ki jo je pripravil lansko leto, prvi pa jo je splezal Igor Jamnikar. Težave, ki jih je imel v plezanju je ocenil takole: »Smer ima dve ključni mesti pa tudi ostali del ne nudi veliko možnosti za počivanje. Na prvi tretjini smeri je najtežje mesto – zelo dolg detalj, večinoma na pod-prejemih in stranskih oprimkih. Sledi srednji nekoliko lažji del po neizrazitih sigah, zadnja tretjina pa se začne z dvema težkima giboma v previsni plošči, nakar sledi streha, ki skriva drugi ključ smeri. To so majhni oprimki nad njo, ki zahtevajo naštudirano gibanje in veliko koncentracije do konca, ki je dva metra nad streho.
NOV USPEH – Srečo Rehberger
Po vrnitvi iz Amerike je to prva težja smer, ki sem jo splezal, zato sem glede na časovni razmik tudi dal nekoliko bolj ohlapno oceno. Vendar mislim, da spada po težavnosti v isto kategorijo kot White Wedding.«
Osp tako kljub odkritju veliko novih steh primernih za plezanje, ostaja naše najpomembnejše športno plezališče, saj je v njem poleg nove smeri zgornje X stopnje, še pet smeri spodnje X stopnje, medtem ko ima drugod le še eno smer v Vipavi in v Bohinjski Beli s takimi težavami. Seveda pa posamezno plezališče ni pomembno le zaradi svoje najtežje smeri, saj imajo plezalci raje stene, v katerih se pleza z užitkom. Rehberger o tem misli takole: »Smisel odkrivanja novih smeri ni samo v iskanju najtežje ali najvišje smeri, ampak predvsem v iskanju takšne, ki omogoča užitek ob plezanju za večino športnih plezalcev. Lepi primeri so na primer Mozartove kroglice v Dolžanovi soteski in Pariz-Dakar v Ospu, ki imata že več deset ponovitev in ju pozna praktično vsak, ki pleza.«
Dobra forma in želja za novimi uspehi sta dober obet pred jesenskim obiskom ameriških plezališč, kjer bo Srečo v zbirko svojih »desetk« poskušal dodati še kakšno.
ALEŠ FEVŽER
Se področje Nanda Devi odpira?
Da bi zmanjšali razdejanje, ki so ga za seboj puščali plezalci in trekingaši, so pred sedmimi leti za vse obiskovalce zaprli področje okrog Nanda Devi v indijski Himalaji. Jeseni 1989 pa se je na to področje odpravila dvanajstčlanska skupina indijskih in poljskih alpinistov. Poskušali so prepleza ti dolg južni hrbet vzhodnega Nanda Devi (7433 m), a jih je oviralo slabo vreme in težko skalno plezanje. Najvišjo točko (6400 m) so dosegli, preden jih je močno sneženje dokončno odvrnilo od cilja. Odprava je bila organizirana v spomin na 50. obletnico prvega vzpona na vzhodni Nanda Devi, ki sta ga opravila dva izmed štiričlanske poljske odprave julija 1939. Da ti to področje spet odprli se še dogovarjajo. Letošnje poletje bo skupina znanstvenikov raziskala, ali si je tamkajšnja narava že zadovoljivo opomogla.
Za red ob domžalski steni
Domžalska umetna stena je posebno med tednom vse bo obiskana. Stena je med najboljšimi pri nas, plačati je treba le 30 din in plezaš lahko tako rekoč ves dan.
Vendar pa se je treba ravnati po pravilih. Če ne vadijo v dvorani še drugi (tako, da je prižgana razsvetljava zaradi njih), je treba vadbo zaključiti, ko postane pretemno za plezanje Plezalci naj tudi ne ovirajo drugih. Plezalci imajo steno in svoj prostor, ki ga je vsaj tri metre. V vsakem primeru – prilagajati se je potrebno razmeram. Ker ni mogoče vaditi, kadar so kakšne prireditve, navajamo še telefon ZTKO (061) 721-015. Pri njih se vedno lahko pozanimate o podrobnostih.
ID
Zimski poskus v Jannuju
Akademski alpinistični klub Krakow je to zimo organiziral odpravo, ki naj bi splezala jugozahodni stolp Kumbakarne (Jannu, 7710 m)po Slovaško-francoski smeri. Devetčlanska skupina je med 24. novembrom in 9. januarjem postavila štiri višinske tabore in dosegla najvišjo točko 7360 m (Kiszka in Samolewicz). Močan veter jim je preprečil nadaljevanje vzpona. V steni so pustili 3500 m vrvi.
N. R.
Tržičani v Bodeščah
V tem plezališču pri Radovljici je Aljaž Anderle ponovil Za gajbo pira (VIII), na pogled pa še Čarovnico (VII+/VIII-), Pepelko (VIII-), Komarja (VII) in Adria Cooler (VII-). Zadnji dve smeri je zmogel tudi Slavko Rožič.
Dogovor Toma Česna z Američani
Tomo Česen se je med potjo proti Lotseju oglasil iz Namče Bazarja. V bazo so prišli 15. aprila. Z ameriško odpravo na Everest se je dogovoril, da bo v primeru povratka skozi njihovo bazo uporabil njihovo satelitsko telefonsko zvezo za prvo sporočilo domov. To bo lahko že konec aprila ali prve dni maja.
Bagirati III
Indijci so potrdili dovoljenje za vzpon v jugozahodni steni Bagirati-ja III (6454 m). Nova direktna smer v nepreplezanem osrednjem delu stene bi bil naš največji uspeh v indijskem delu Himalaje. Janez Jeglič in Silvo Karo bosta imela na razpolago čas od 1. avgusta do 10. septembra letos, potem pa se bosta pridružila odpravi Alpe-Adria pod Everestom. Pri stikih z Indijci je bila dobrodošla pomoč Dušana Štefančiča, predstavnika Intertrade v New Delhiju. Ker je indijska Himalaja daleč najcenejša, obenem pa v čistem plezalskem smislu mogoče najbolj zanimiva, je čudno, da jo naše naveze obiskujejo tako redko. Poleg Bagiratija III je še nekaj vrhunskih problemov nerešenih, med njimi morda kot najtežji Thalaj Sagar s severa.
Nepalska šola
Letošnji program šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu je nekaj širši od običajnega, saj bo treba obnoviti ostrešje in ga pokriti. Pri tem bodo sodelovali tudi Nepalci. Za pomoč pri pokrivanju stroškov KOTG išče pokrovitelje. Ker se bo udeležil tečaja poleg inštruktorjev, zdravnika in arhitekta tudi TV snemalec, bo priložnosti za dobro ekonomsko propagando dovolj. Za počastitev 10. obletnice bo v kratkem izšel poseben bilten s podatki; zgodbami in fotografijami o tečajih in sami šoli. V začetku avgusta bodo odšli v Nepal vodja Peter Markič, inštruktorji: Jani Bele, Luka Karničar, Vlado Mesarić in Franc Vrankar, zdravnik dr. Matija Horvat, arhitekt Klemen Kobal in snemale: Matjaž Fištravec, vrnili pa se bodo v začetku oktobra. Ko bo zgradba obnovljena, bo lahko postala oporišče za zahtevnejše trekinge na okoliške vrhove.
Kanada
V kanadske gore, ki jih preslabo poznamo, bodo avgusta odšli alpinisti iz AO Železničar Ljubljana in AO Tržič. Doslej edine resne izkušnje imajo »Železničarji«, ki so že pred leti preplezali dotlej najtežje »evropske« smeri v Kanadi. Vsekakor postaja Zemlja precej tesna tudi za alpinizem.
Kangčendzenga 91
KOTG objavlja informativni razpis za odpravo v pogorje Kangčendzenga (8.586 m) z juga za pomlad (marec-maj) 1991. Prijavijo naj se kandidati za člane, zdravnika, snemalca, vodjo. Pošljejo naj »osebni list«, ki ga dobe na AO ali PZS, vlogo s podatki o glavnih vzponih in odpravah, največji višini, izkušnjah, ciljih in delu pri načrtovani odpravi, pa tudi s predlogi o vzponu, delu, organizaciji in opremi. Vsak naj tudi napiše o svojih možnostih pri pridobivanju sponzorjev in materialnih sredstev. Rok prijav je 23. maj 1990.