Nov vodniček: Zahodna stena Gradiške Ture
Člani AO Vipava so presenetili s predstavitvijo plezalnega vrtca
Planinci iz Vipave so se spomladi 1969 odločili in v dveh mesecih pripravili plezalno pot z Gradišča na Gradiško Turo. To pot, ki je najkrajša do Abrama, so 15. junija, ko je bila otvoritev, poimenovali po Ericu Furlanu, ki se je (13. januarja 1952) v teh skalah smrtno ponesrečil. Dve leti kasneje so v Gnezdu postavili še razgledni most.
Teden dni po otvoritvi Furlanove poti se je v vznožju Ture začel alpinistični tečaj, ki se ga je udeležilo 15 mladih, vodili pa so ga Sazonov, brata Šušteršič, Andlovic in Krivic. Sledili so novi tečaji, po letu 1973 pa tudi tabori. Plezali so vedno več in iz alpinistične sekcije se je rodil AO Vipava.
V svojem plezalnem vrtcu imajo sicer le »smeri«, ki so visoke po 30 do 80 metrov, vendar so del njihove zgodovine. Ker ne žele, da bi šla v pozabo, so pripravili vodniček s polnim imenom: NANOS – Zahodna stena Gradiške Ture, 761 m in podnaslovom »Kartoteka plezalnih vzponov iz vrtca.« Zbrali so 34 vzponov z več ali manj popolnimi opisi, vmes so tudi sheme in fotografije z vrisi. Zaradi težav z razmnoževanjem pa je naklada skromna.
OD TOD IN TAM
Znamke UIAA
V počastitev 50-letnice mednarodne planinske organizacije UIAA so ob kongresu, ki je bil v glavnem mestu Nepala, izdali blok treh zanimivih znamk. Na vsaki znamki je majhen znak jubilanta z napisom »zlati jubilej«, sestavljene pa predstavljajo panoramo Everest-Lotse-Nuptse. Znamke je mogoče naročiti tudi prek sekretariata UIAA (Case postale 237 – CH 1211 Geneve 11).
V znamenju stabilizacije
O himalajski konferenci 83, ki so jo pripravili v okviru planinske organizacije ZRN, poročajo kot o zelo zanimivi in pomembni prireditvi. Pa tudi, da je minila brez zastopnikov Jugoslavije, čeprav so bili napovedani in naj bi imeli celo referate. Drugače pa so sodelovali skoraj vsi vidnejši »himalajisti«. Od Adamsa H. Carterja, Hiebelerja, Herrligkofferja, Messnerja, Nairza, Moravetza, Nyke in drugih, do Indijcev in Nepalcev. Delali so v treh študijskih skupinah.
Direktna v Matterhornu
Poljaka Krzysztof Kraska in Jan Wolf sta opravila prvo zimsko ponovitev »Direttissime Zmutt Nose«, ki sta jo prva preplezala Piola in Steiner v dneh od 29. julija do 1. avgusta 1981. Smer, ki je med najtežjimi v Matterhornu (VI, A2), sta plezala pet dni.
Z Ararata z zmajem
Če bo šlo vse kot načrtujejo, bodo 22. t. m. odpotovali v Turčijo Stane Čufar, Tone Hiršenfelder, Miha Prevc (vsi AS Železniki), Tomo Česen (AO Kranj), Božo Mihelič, Mišo Stanešič (AO Matica) in Iztok Tomazin (AO Tržič). Njihov cilj je 5165 m visoki Ararat, s katerega namerava Tomazin poleteti z zmajem.
Čeprav vzpon na najvišji vrh Turčije alpinistično ni zahteven, računajo člani AS Železniki, ki to mini odpravo pripravljajo, da si bodo pridobili vsestranske izkušnje. Pomagalo jim je matično PD, nekaj pa so jo dobili tudi od DO Alples, Iskra, Kolinska itd.
Dvoje memorialnih smučarskih tekmovanj
Organizatorjem planinskih smučarskih prireditev vreme letos pošteno nagaja. Štuparjev memorial, ki ga vsako leto (tokrat bo 20.) pripravi AO Kamnik na Kamniškem sedlu, bi moral biti že 10. t. m., pa bo šele to nedeljo. Prijave bodo sprejemali še v soboto do 17. ure v koči na Kamniškem sedlu, žrebanje (po kriterijih razpisa, ki so ga prejela PD) pa bo štiri ure kasneje. Startne številke bodo delili v nedeljo ob 8. uri ob kavciji 500 din, tekmovanje pa bodo pričele alpinistke ob 10. uri. Razglasitev rezultatov bo ob 16. uri v Kamniški Bistrici. Če bo slabo vreme, bodo odpoved sporočili po poročilih ob 15. uri v prvem programu ljubljanske radijske postaje.
V nedeljo bo tudi tekmovanje za memorial Jožka Letnarja, ki ga pripravlja PD Luče. Žrebanje štartnih številk (prisostvovati morajo vodje ekip) bo v soboto ob 19. uri v gostilni Kmet v Lučah, od koder bo naslednji dan tudi skupni odhod (ob 8. uri). Sicer pa je mogoče do smučišča Veža tudi z osebnimi vozili. Pravico tekmovanja imajo le člani planinske organizacije, moški bodo tekmovali v dveh starostnih razredih, ženske pa v enotnem. Imajo pa pripravljenih veliko priznanj.
Tudi pregledi pomembnejših tujih revij
Alpinistični razgledi 16 s klasično vsebino, a tudi z novostmi
Naslovnica Alpinističnih razgledov, tokrat je fotografija in ne risba, naj bi opozarjala na vstop naših plezalcev v svet IX. stopnje. Ob preglednici vseh vzponov, ki jih je opravila četverica članov odprave »Kolorado 82«, se je o položaju prostega plezanja pri nas in v svetu razpisal Iztok Tomazin.
Sicer pa lahko za večino vsebine AR 16 lahko rečemo, da je taka, kot večina številk doslej. Velika gostota teksta, stalne rubrike, od serije »Veliki pionirji alpinizma« do shem in skic iz domačih in tujih sten. Vmes pa kaka domislica, tudi bodica, misel.
Tisto, kar zadnjo številko Alpinističnih razgledov še najbolj ločuje od dosedanjih, so štirje pregledi tujih revij, Alpin Magazina in Bergsteiger-Mountainnera. Irena Komprej in Janez Bizjak sta v njih poskušala opozoriti na bistvene sestavke, da bi se vsakdo, ki ga zanimajo podrobnosti, lahko odločil. V času, ko lahko do tujih revij pridejo le redki, je to več kot pohvale vredno, še posebej, ker nameravajo tovrstne preglede razširiti še na nekatere revije.
Večja zamuda
Pismo, ki ga je Tone Škarja napisal 1. aprila je potrebovalo do Ljubljane kar 14 dni. Pismo, ki so ga pred več kot mesecem (priporočeno!) poslali v Katmandu, pa tja sploh ni prispelo. To je bil tudi vzrok, da so že na začetku »Sloven-Nepal Jongsan expedition« (c/o Mountain Travel, P. O. Box 170, Katmandu – Nepal) imeli večjo zamudo. Najhuje jih je prizadelo »skrivanje« glavnega tajnika nepalske planinske organizacije, ki je moral dati formalno soglasje za udeležbo nepalskih članov odprave. Na ministrstvu pa so se toliko bolj izkazali in opravili s potrebno dokumentacijo celo dva dni prej kot so obljubili.
24. marca so prišli v Katmandu, v noči s 30. na 31. preteklega meseca pa je glavnina (trije naši, dva Nepalca, kuhar in njegov pomočnik ter 48 nosačev) odpotovala. Zvezni oficir Prem Raj, pripadnik najvišje (braminske) kaste in član ministrstva za turizem in Škarja pa sta za njimi odpotovala 2. t. m.
Razveseljiv je tudi pripis, da bodo, kakor kaže, pošto kljub vsemu lahko pošiljali, in sicer s kurirji odprave ZRN na Kanč, ki bo taborila v njihovi bližini.
Ostalo le 55 nosačev
Janez Majdič, član radiokluba »Kričač« je v petek zgodaj popoldne prestregel sporočilo, ki ga je oddal radioamater splitske odprave »Manaslu 83«. Izmed številnih podatkov je razbral, da so imeli na začetku pohoda sicer 240 nosačev, da pa je na koncu zaradi slabega vremena ostalo le 55. Zato je bila vsa oprema v baznem taboru šele 8. t. m. Tudi bazo so medtem že premestili. S prvotnega mesta, ki je bilo menda v višini vsega 3050 m, so jo pomaknili bližje južni steni na višino 4050 m. Poročajo tudi, da so v steni že napeli 1500m vrvi, saj je spodnjih 400 m izredno zahtevnih (VI/IV-V). Tabor 1 so postavili na višini 4400m, tabor 2 pa 6. t. m. na 5300m. Zadnjih pet dni pa so vsi v baznem taboru, ker hudo sneži. In še zadnja podrobnost – najvišje mesto, ki so ga doslej dosegli, je okoli 5700 m visoko. O tem, ali bodo prvenstveni vzpon (prvo smer v J steni) lahko uspešno izvedli, pa bo, kakor kaže, odločalo vreme.
Smuka s Kotovega sedla
PD Kranj prireja turni smuk s Kotovega sedla 24. t. m. Odhod udeležencev bo ob 5. uri izpred hotela Creina v Kranju. Hoje bo približno 3 ure in pol, seznam opreme pa bodo dobili udeleženci ob prijavi v pisarni društva na Koroški 27. Cena izleta je 200 din.
Paklenica 83
AO Velebit iz Zagreba, vsakoletni organizator prvomajskega srečanja jugoslovanskih alpinistov v Paklenici, je letos pripravil ličen prospekt o akciji, ki bo (uradno) od 29. t. m. do 3. maja. Posebej pa je treba poudariti, da mora prihod vsakdo prijaviti, najavljati je potrebno tudi ture in poročati o preplezanih smereh, predvsem pa bo potrebno skrbeti za čistočo in spoštovati režim narodnega parka. Šotore bo mogoče postavljati le v Aniča luci.
Tisti, ki so se zadnje dni vrnili iz Paklenice, pa poročajo, da je v vznožju Aniča kuka že sedaj nesnage toliko, kot je doslej ni bilo niti ob največjih obiskih. Veljalo bi torej najprej nekoliko očistiti vsaj ožje področje, potem pa proti kršiteljem po potrebi tudi ukrepati. Vprašanje je le, kdo bo sprejel to nehvaležno nalogo. Daleč največ obiskovalcev je iz Slovenije in KA PZS ne bi smela stati preveč ob strani.
Franci Meglič in Iztok Tomazin, člana AO Tržič, sta bila v Paklenici od 6. do 10. t. m. Toda zaradi slabega vremena (dež in celo sneg) nista opravila niti dela vsega, kar sta načrtovala. Ponovila sta npr. Ljubljansko, Velebitaško, Funkcijo in Klin ter opravila več solo vzponov (Tomazin: Celjski steber in smer Tomaža Udovča). Poročata tudi o mešani navezi iz Trsta, ki je med drugim preplezala tudi Albatrosa in Funkcijo. Silvo Kragelj (AO Litostroj), ki je prišel za njima, pa je opravil 11 solo ponovitev, med drugimi je preplezal Mosoraško smer. Ob njem sta bila v Paklenici tudi alpinista iz Osijeka, iz kraja, ki je sploh brez AO (AS).
Od 6 do 22 tur
Kakšno pozornost posvečajo v AO Kamnik praktičnim vajam med skupnimi turami, najlepše ilustrira podatek, da imajo udeleženci letošnje AŠ že tudi po 22, tisti, ki so imeli najmanj časa, pa »le« šest tur. Sicer pa trde, da je letos aktivnost manjša, ker je slabše vreme.
Povprečno 40 udeležencev
V alpinistično šolo AO Ljubljana-Matica se je letos vpisalo 55 tečajnikov, zavarovanje pa jih je plačalo 48. Zanimiva je tudi njih starostna struktura: najmlajši je letnik 1968, najstarejši 1943, največ pa jih je bilo rojenih leta 1962. Prevladujejo dijaki in študenti, med starejšimi pa tisti z visoko in višjo izobrazbo.
Doslej so imeli že pet predavanj in štiri praktične vaje na Turncu. Na predavanja jih prihaja povprečno po 40, na vajah – veliko jih ima popoldanski turnus – pa jih je po 30. Precej manj je tistih, ki naj bi jih vadili. Le po devet starejših se povprečno zbere, zato vodja AS Tone Sazonov-Tonač nima lahke naloge.
Manj o vzponih nad Ospom
Čeprav nekateri trdijo, da so se plezanja v Osapski steni že nasitili, drugi pa spet, da je neodpustljiva napaka, ker še vedno ni vodnička za tamkajšnje stenice, ker bi radi plezali obisk še ne nazaduje. Toda poročanje o vseh vzponih bi bilo komajda umestno, saj ima ostenje bolj pomen plezalnega vrtca. Zato le nekaj zanimivosti, ki smo jih izbrali iz zadnjih poročil.
Peter Čižmek (Obalni AO) na Pavle Kozjek (AO Matica) sta 9. t. m. opravila drugo znano ponovitev Trzinke (IV+/III-IV). Tri dni kasneje pa sta Tomo Česen in Andrej Štremfelj (oba AO Kranj) opravila še eno redkih ponovitev Stebra Spominov, ki ga je med Žago in Gobo preplezal Franček Knez. (V-VI, A 2, 120 m, 6 h).
Zagrebška AŠ
Konec marca so tudi v Zagrebu začeli z alpinistično šolo. Vključilo se je 28 mladih in opravili so že tri skupne ture na Okič, Zrcalo in Kolek. V tej zanimivi steni so nekateri plezali tudi po dve smeri. Izmed težjih ponovitev pa velja omeniti Železničarsko, ki sta jo preplezala. Alikaflič in Bago.
O Anič kuku in Eigerju
Tudi v zadnji številki nemške revije Bergsteiger-Mountaineer so za nas zanimive in pomembne novice. Revija objavlja dve strani dolg članek Manfreda Sturma o plezanju v Anič kuku s tremi fotografijami, skico in štiri sheme, kar je rezultat lanskega mednarodnega tabora. V »Kroniki« pa je fotografija S stene Eigerja z vrisanimi najpomembnejšimi smeri, tudi že Knezovo in osnovni podatki o tej smeri.
Seznamov še ni
Lani je od 47 alpinističnih kolektivov poslalo poročila 45 AO in AS. Mežica je povsem neaktivna, Vrhnika pa je šele začela in posebno na področju vzgojnega dela tesno sodeluje z AS Borovnica. Na tem področju smo torej lahko zahtevni, pa čeprav tabelarnega pregleda za podrobnejšo oceno še nimamo. Zakaj pa AO Celje, Idrija, Martuljek, Obalni, Prevalje, Ravne, Sežana, Železničar in Železniki še niso pripravili seznamov za registracijo v letošnjem letu? Postopek je zelo poenostavljen: poslati je potrebno le seznam vseh, ki izpolnjujejo pogoje (ob priimku in imenu navesti število tur v letu 1982) in priložiti kopijo potrdila, da so vsi nezgodno zavarovani ter nakazati po 100 din za vsakega v solidarnostni sklad za pomoč pri kritju stroškov reševanja na tujem.
Smuk s Kanjavca
Po vrsti turnih smukov, ki smo jih napovedali, je sedaj na vrsti še s Kanjavca. Vodil ga bo France Zupan, prijave zbira pisarna PZS (312-553) do srede, odhod s posebnim avtobusom pa bo v soboto 23. t. m. ob 9. uri z Dvoržakove ulice. Pot bo vodila v Krmo, na Velo polje in Kanjavec (2568 m) ter nazaj do Vodnikove koče. V nedeljo bo povratek v Krmo, kjer bo čakal avtobus.
Množični alpinizem
Po vrsti neuspešnih poskusov, da bi pozimi v naših gorah organizirali alpinistične tabore, je KA PZS take načrte (vsaj za sedaj) opustila. Ob tem pa je zanimivo, da imajo ponekod povsem drugačne izkušnje. Letos so Bolgari pripravili že 20. zimski republiški tabor. Bil je na Rili, udeležilo pa se ga je kar 162 članov iz 32 klubov, kar je največ doslej. Kljub izredno slabemu vremenu, so opravili 134 plezalnih vzponov in 116 grebenskih prečenj, med njimi tudi tako velikopotezna kot npr. Pirin – Rila (v obeh smereh).
Sem ter tja po Himalaji
20. t. m. ob 19. uri se bo v celjskem Narodnem domu predstavila odprava »Gaurišankar 83«. Pripravljajo razstavo fotografij, ki sta jih lani med ogledi posnela Cankar in Zupan in razložili svoje cilje (v načrtu imajo preplezati J steno Gaurišankarja, 7145 m). Jože Zupan pa pripravlja še posebno predavanje »Sem ter tja po Himalaji«. Povejmo še, da se ekipa devetih, ki jo bosta spremljala zdravnik in šofer, odpravlja na pot v drugi polovici avgusta.
Priprave na 110. obletnico PZH
Na redni skupščini PZ Hrvatske so med drugim sprejeli tudi predlog programa proslav ob 110-letnice organiziranega planinstva na Hrvatskem. Prireditve se bodo začele 1. maja 1984. Za novega predsednika pa so izbrali mg. Željka Kašpara, dosedanjega predsednika PZ Zagreb in komisije za zaščito narave PZH.
Bilogorski planinar
V prvi letošnji številki lista PD Bilo je več zanimivih sestavkov: dnevnik mariborske planinske odprave »Kilimandžaro 82« in več člankov, ki se nanašajo na transverzale. Večina prostora pa je vendarle namenjena njihovi okolici.
V ospredju transverzale
Za dan mladosti bodo odprli planinsko partizansko pot »Bratstvo – enotnost« od Petrove gore do Žabljaka. Pot bo povezovala predvsem znane kraje iz NOB, akcijo pa vodijo tri sosednje republike: Črna gora, BiH ter Hrvatska. Poročajo tudi o obnovi markacij in obeležij na Tuzlanski transverzali, na kateri pripravljajo tudi nove kontrolne točke. Za Sarajevsko transverzalo pa so se dogovorili, da jo v upravljanje prevzame PSD Runolist.
Franci Savenc
Aktivnost AO Tržič
Letošnja zimska plezalna sezona je bila za člane alpinističnega odseka pri PD Tržič ena najuspešnejših v zgodovini društva in tržiškega alpinizma nasploh. Dva vzpona v domačih gorah sodita v vrh letošnje zimske dejavnosti slovenskih alpinistov. 18. in 19. marca sta Janko Meglič in Jože Rozman opravila 2. zimski vzpon po smeri Trikot v severni steni Dolgega hrbta, kjer sta v izredno slabih razmerah plezala kar 19 ur in tudi bivakirala. 26. in 27. februarja sta Borut Bergant in Iztok Tomazin prvič pozimi preplezala Severovzhodni steber Vrtače; za vzpon v slabem vremenu sta potrebovala 16 ur in morala prebiti noč v zasneženi steni.
V Julijskih Alpah so Bergant, Markič in Tomazin preplezali znano grapo med stenama Travnika in Šit, kjer je Tomazin opravil drugi samostojni vzpon v smeri. Najaktivnejši so bili tržiš ki alpinisti seveda v domačih gorah. Navezi Filip Bence – Franci Meglič in Dušan Markič – Željko Perko sta preplezali Kozorogovo smer v severni steni Begunjščice, Borut Bergant in Ludvik Rožič sta se povzpela po Mataševem stebru v severni steni Storžiča, tod je bila v direktni smeri uspešna tudi naveza Markič – Tomazin v Prontarski smeri v Velikem vrhu pa naveza Markič – Bergant.
Plezalci so opravili tudi več kvalitetnih samostojnih vzponov; po Prontarski smeri sta se sama povzpela Bence in Perko, Bence pa je v Velikem vrhu sam preplezal kot prvi pozimi še smer Ipsilon. Tomazin je v prvih treh dneh letošnjega leta opravil kar 20 samostojnih vzponov v Storžiču, Begunjščici in Vrtači, od tega celo 2 prvenstvena, kasneje pa je imel še 15 samostojnih vzponov.
Tržičani so prvič opravili pomembnejši zimski vzpon tudi na tujem. Bergant in Tomazin sta izkoristila kratek presledek med snežnimi neurji in se v komaj štirih urah povzpela po Avstrijski smeri v severni steni Les Courtes v skupini Mont Blanc, kar je bila 1. jugoslovanska zimska ponovitev znane smeri.
Razen tega so tržiški alpinisti pripravili na Javorniku tradicionalno veleslalomsko tekmo Kramarjev smuk, ki velja tudi za slovensko smučarsko prvenstvo alpinistov. Pred nedavnim pa je alpinist Filip Bence odpotoval v Himalajo kot član odprave, ki si bo ogledala možnosti za vzpon jugoslovanskih alpinistov na 8505 metrov visoki Yalung Kang 1985. leta. Štiričlanska ogledna odprava bo skušala splezati tudi na 7473 metrov visoki vrh Džong Janga.
Janez Kikel
O delo AO Kranj
Čeprav natančno poročilo še ni sestavljeno, je že jasno, da je bila letošnja zimska sezona za kranjske alpiniste zelo uspešna tako po številu vzponov kot njihovi kakovosti. Prvič sta člana AO tudi pozimi obiskala francoske Centralne Alpe, kjer sta z drugimi slovenskimi navezami potrdila visoko raven našega alpinizma.
Zadnje dni je plezalcem prekrižalo načrte vreme, saj je v gorah sedaj več snega kot vso zimo. Tako so jim na voljo le južneje ležeče stene, predvsem Osp pri Črnem Kalu in vedno obiskana Paklenica. Ves čas pa se seveda pripravljajo na odpravo v Pamir, kamor bodo odšli sredi julija.
V alpinistični šoli, ki jo obiskuje 9 tečajnikov in jo vodita Matjaž Dolenc ter Peter Markič, predavajo teorijo starejši člani odseka, konec marca pa so začeli s praktičnimi vajami v Turncu. Dva tečajnika in enega inštruktorja je odsek poslal tudi na začetniški zimski alpinistični tečaj, ki je bil od 20. do 26. marca na Komni. Že od konca lanskega leta pa tečajniki pridobivajo osnovno znanje in veščine na skupnih turah, ki jih vsakih 14 dni konec tedna vodita po dva izkušena alpinista.
Odsek dobro sodeluje z enotami armade. Le-te so za izvedbo alpinistične šole posodile odseku nekaj najosnovnejše plezalske opreme.
Tomo Česen
Alpinizem brez Alp
Bolgari pripravljajo prihodnje leto vzpon po Jugoslovanski smeri na Everest – Temeljita selekcija članov himalajske odprave
Pred nedavnim smo z Alešem Kunaverjem in Tonetom Škarjo, kot gostje Turistične zveze Bolgarije, imeli priložnost, da se podrobneje seznanimo z alpinizmom v tej sosednji deželi. Bolgari namreč pripravljajo za leto 1983 vzpon po Jugoslovanski smeri na Everest in namen srečanja je bil predvsem seznaniti jih s podrobnostmi priprav in izvedbe naše odprave iz leta 1979.
Vso nedeljo smo prebili z organizatorji in člani njihove odprave Everest 1984 v zatemnjeni dvorani, jim prikazovali filme in diapozitive ter odgovarjali na številna vprašanja. Do podrobnosti smo pregledali vsak meter vzpona po Zahodnem grebenu, pretehtali vsak kilogram hrane in opreme in izčrpno izmenjali izkušnje o fizičnih in psihičnih pripravah na tak podvig. V ponedeljek sva s Tonetom v nabito polni kino dvorani sredi Sofije predavala o našem vzponu in na koncu na željo organizatorjev prikazala še Matijevčev film. Ker je film 8 mm, sva opozorila gledalce, da bo slika majhna in naj ostanejo le tisti, ki želijo. Nihče ni odšel iz dvorane. Na koncu ploskanju ni bilo kraja, ljudje so nama hodili čestitat s solzami v očeh in z listi za avtograme v rokah. V hotel sva se vrnila s polnim naročjem cvetja. Obiskala sva tudi njihov alpinistični center v pogorju Maljovica, kjer sva temeljito izprašala direktorja centra in predsednika alpinistične federacije o bolgarskem alpinizmu.
Prvi stiki Bolgarov z gorami segajo že v srednji vek, širši pa so postali v renesansi. Po osvoboditvi izpod Turkov l. 1879, je precej mladih Bolgarov študiralo v zahodno evropskih izobraževalnih institucijah, odkoder so nekateri prinesli tudi športni alpinistični duh. Prvi registriran vzpon je leta 1865 na Fuchsbuhl v Švici, pred koncem prejšnjega in v začetku tega stoletja pa so že opravili vzpone na pomembne evropske vrhove: Mont Blanc, Jung- frau, Grand Combin, Grossglockner. Pričeli so s plezalnimi vzponi v najvišjem pogorju Balkana, v Rili in Pirinu. L. 1929 je bil ustanovljen Bolgarski planinski klub, ki so ga 5 let kasneje preimenovali v Bolgarski alpinistični klub, že 1. 1939 pa postal član UIAA.
Po vojni je bolgarski alpinizem doživel velik razcvet. Preplezali so mnoge težke smeri v granitnih stenah Rile in Pirina. L. 1963 so preplezali klasično smer v Z steni Malega Druja in le 4 leta kasneje Walkerjev steber. Odtlej so njihovi najvidnejši vzponi v Alpah: Bonattijev steber v Druju, steber Freney v Mt. Blancu, smer bratov Schmid v Matterhomu, klasična smer in Japonska direttissima v Eigerju (tudi ženska Maria Hristova je bila član naveze) in Smer vodnikov v S steni Druja. Ker imajo najboljše možnosti za plezanje v Sovjetski zvezi, so preplezali že vse najpomembnejše stene v Kavkazu, v Pamiru pa so se povzpeli na Pik Komunizma, Lenin, Korženevske in na mnoge 5 ali 6 tisočake.
Dvakrat so bili na Nošaku, toda ker so tam imeli 1. 1976 večjo nesrečo (umrlo je 5 alpinistov, kar je bilo posledica slabe organizacije in pomanjkanje izkušenj), je bil njihov ekspedicionizem precej časa zavrt. L. 1981 pa so se po normalni smeri povzpeli na Lotse in za drugo leto pripravljajo Everest. Njihov najboljši alpinist je Hristo Prodanov, ki je že 1. 1967 preplezal Walkerjev steber v dveh dneh v zelo slabem vremenu; lani pa se je tudi povzpel na vrh Lotseja. Preplezali so tudi že smer Philipp – Flamm, Piz Badile, precej smeri v Tatrah, sedaj pa se tudi pri njih razvija prosto plezanje, solo vzponi pa so prepovedani, čeprav so alpinisti sami zelo odobravali moje mišljenje, da sva z Andrejem dokaj suvereno priplezala na vrh Everesta tudi zato, ker sva oba vajena tudi najtežjih solo vzponov.
1570 alpinistov v 47 klubih
1570 bolgarskih alpinistov je vključenih v 47 klubov. V sedmih največjih klubih imajo profesionalne trenerje. Klubi se združujejo v področne sekcije, te pa sestavljajo alpinistično federacijo, ki je član Turistične zveze Bolgarije. V turistično zvezo so vključene še planinska federacija, jamarska, kajakaška, smučarska, za konjeniški šport itd. Klube financira federacija glede na predložene športne plane, delno pa se financirajo tudi sami.
Alpinisti so razvrščeni v razrede, glede na kvaliteto. Ko se včlani v klub, dobi naziv mladi alpinist, po končanem kurzu in opravljenem izpitu pa naziv alpinist 3. stopnje. Po opravljenih vzponih določene težavnostne stopnje in vrste (sem je vključenih tudi veliko zimskih vzponov in dolgih grebenskih prečenj), napreduje v alpinista 2. in 1.
stopnje ter naprej v mojstra športa in zaslužnega mojstra športa, za kar pa je obvezno tudi delo v klubu. Mojstrov športa imajo v alpinizmu ta čas 67, zaslužnih mojstrov pa 27. Vsak naziv je dosmrten, s financiranjem pa je povezan, dokler dosega določeno kvaliteto. Za aktivno delo v klubu alpinisti iz zadnjih treh naslovov prejemajo 10 levov mesečnega dodatka, za aktivno plezanje pa 4 leve dnevnega dodatka za hrano. (1 lev je uradno 1 dolar, realno pa 0,3 dolarja).
Vse vzpone v celoti financirajo klubi in federacija glede na sprejete plane in sicer vzpone doma in v tujini. Sem spada vse: prehrana, oprema, prevozi, bivanje. Poleti, pozimi in v tujini organizirajo alpiniade, na katerih alpinisti opravljajo vzpone za prehod v višje razrede. V tujino lahko potujejo alpinisti zadnjih treh razredov, 2. razreda pa le, če je izjemno obetaven. Poleg alpiniad organizirajo tudi zimski smučarski rally in skalolazenje.
Šola skozi vse leto
Celotni vzgojni proces je v izobraževalnem centru na Maljovici. Tu so leta 1952 zgradili veliko šolo z 80 ležišči, kuhinjo, jedilnico, športno dvorano, fotolaboratorijem, ambulanto, kinokabinetom, učilnicami, skladiščem za opremo in knjižnico, imajo pa tudi majhen alpinistični muzej. Šola je polno zasedena vse dni v letu, saj imajo skoraj 30 najrazličnejših profilov tečajev: za alpiniste začetnike, za planinske in gorske vodnike, organizatorje športne turistike, alpinistične in smučarske inštruktorje, planinske in alpinistične reševalce, orientacijo itd. Izobraževanje je za vse tečajnike brezplačno, v času tečaja dobijo plačan dopust na delovnem mestu, v šoli pa vso potrebno opremo in zaščitno obleko. Na šoli poučuje 8 profesionalnih učiteljev, ki so vsi diplomanti visoke šole za telesno kulturo, na kateri jo katedra za alpinizem. Prav tako iz VŠTK izvirajo tudi alpinistični trenerji v klubih in 4 profesionalni organizacijski delavci na federaciji (predsednik federacije Ivan Kostov je obenem podpredsednik Turistične zveze).
Poleg tega imajo v Vidinu še podružnico za vodno turistiko, v Maljovici pa načrtujejo še poligon za ledno plezanje – umetni slapovi najrazličnejših naklonin, ker so doslej ledne tečaje morali organizirati na Kavkazu.
Organizacija himalajskih odprav
Himalajske odprave so nacionalne, zato jih v celoti financira država. Za sedaj imajo načrt do leta 1985. Za Everest 84 so imeli takle izbor: po klubih so razposlali razpis, na katerega so klubi prijavili 97 najboljših alpinistov (športni dosežki, delo v klubih, obnašanje itd.), po fizičnem testu jih je ostalo 75, po temeljitem medicinskem pregledu pa 54. Ti so dobili individualne načrte za treninge in po kontrolnih testih so jih izbrali 30.
S temi tridesetimi bodo delali do avgusta letos, ko bodo po zimskem obisku Kavkaza in poleti Pamira dobili še temeljite podatke o obnašanju na višini in prilagodljivosti kolektivu, nato pa bodo naredili dokončen izbor 16-20 članov. Vsi kandidati, ki so prišli v naslednji izbor, že vse leto trenirajo po individualnih načrtih, vsak mesec pa imajo 10 dni skupnih priprav v gorah.
S kandidati dela trener, ki je sicer profesor na VŠTK, za 2 leti pa je to njegova profesionalna dolžnost, prav tako zdravnik, posebni trenerski svet pa dela selekcija in načrte. Potem je tu še organizacijski komite, ki ima na skrbi posamezna področja, kot so prehrana, zdravila, transport itd.
Ob tako široko zastavljeni organizaciji priprav in temeljiti finančni podpori, sem prepričan, da so Bolgari storili vse, kar odloča o uspehu na tako visoki gori, iz vsega srca jim želim le še razumevanja budističnih bogov.
Ko sem zapuščal Bolgarijo, se mi je po glavi sprehajalo eno samo veliko vprašanje: ali res kljub tako velikim uspehom v preteklem desetletju v Jugoslaviji nihče ne potrebuje alpinistov, da se nas vsi tako zvesto otepajo, še najbolj pa naša lastna organizacija?
Nejc Zaplotnik
Planinstvo terja dobro propagando
Seminar za načelnike kulturno propagandnih odsekov ljubljanskih planinskih društev
V Domu slovenskih planincev je bil pred dnevi seminar za načelnike kulturno propagandnih odsekov ljubljanskih planinskih društev ter »propagandiste« meddruštvenih odborov. Čeprav udeležba ni bila posebno velika, bo imela ta akcija, ki jo je pripravila kulturnopropagandna komisija PZS, pomembno vlogo pri uveljavljanju novih konceptov dela na tem področju.
Kulturno propagandna komisija se postopno reorganizira, saj so težnje po večji specializaciji in tesnejšem sodelovanju s tistimi, ki se s propagando ukvarjajo na terenu, vse večje. Delo naj bi potekalo na treh področjih, na kulturno prosvetnem, propagandno informativnem in statističnem. Razen tega pa deluje tudi že sosvet za osrednji planinski muzej v Ljubljani.
Na seminarju je o dejavnosti komisije, njenih nalogah v prihodnje in o tovrstni dejavnosti na sploh, spregovoril načelnik Jože Gasparič. Informativno dejavnost in INDOK službo PZS je predstavil Miro Štebe, o sodobnem arhiviranju in mikrofilmski tehniki pa je govoril Anton Gros.
V razpravi so se domenili o marsičem, tudi o poenotenju opravljanja nalog in o tem, da bo potrebno podobne seminarje organizirati še večkrat, tudi drugod po Sloveniji.
Osemdesetletnica na Jesenicah
V okviru letošnje 90-letnice ustanovitve prvega slovenskega planinskega društva praznujejo tudi planinci jeseniške občine, in sicer 80-letnico obstoja slovenske planinske organizacije v gornjesavski dolini. Na proslavi v dvorani gledališča Tone Čufar so se zbrali nekdanji planinski delavci in drugi ljubitelji gora. Mejnike razvoja planinske organizacije na Jesenicah in v gornjesavski dolini je orisal dolgoletni jeseniški planinski delavec Stanko Ravnik, povojno pestro dejavnost šestih planinskih društev v jeseniški občini pa Pavla Klinar. Na proslavi so vsem šestim planinskim društvom podelili priznanja.
J. R.
