Teden, ko so gore rekle »ne« in posledično so alpinistične novice pravi mix dogajanja
Minuli teden je bil v gorah vse prej kot naklonjen ambicijam. Namesto trdnega snega, jasnih oken in stabilnih razmer smo dobili vreme, ki je bolj spominjalo na aprilsko loterijo kot na karkoli predvidljivega. Po Evropi je krožila nevihta Marlies, ki so jo naši severni sosedje vestno poimenovali in spremljali, pri nas pa je ostala brez imena — ne zato, ker bi bila manj resna, temveč zato, ker slovenski meteorologi takšnih sistemov preprosto ne poimenujejo (in, ker imamo precej kontrolirano globoko državo, ki je ne bo zlepa prepihal še tako močan veter).
ARSO raje govori o prehodu fronte, poslabšanju vremena ali ciklonu nad Alpami, medtem ko Nemci in Avstrijci vsak izrazitejši sistem krstijo z imenom. Rezultat? Pri nas je bilo videti, kot da gre za še en običajen vremenski preobrat, v resnici pa je Marlies prinesla vse: veter, padavine, temperaturna nihanja in razmere, ki so bile za resne ture bolj opozorilo kot povabilo.
V gorah je to pomenilo in bo še za nekaj čas držalo: nestabilen sneg, močan veter na grebenih, hitro spreminjajoče se razmere in precej manj priložnosti za varne podvige.
Če je kdo vseeno rinil v stene, je moral računati na improvizacijo, previdnost in precejšnjo mero zdravega dvoma. Za večino pa je bil to teden, ko je bilo bolje ostati nižje, počakati, da se vreme umiri, in pustiti, da se snežna odeja vsaj malo stabilizira.
Včasih je najboljši alpinistični nasvet preprost: počakaj na boljši dan. In ta bo — kot vedno — prišel.
OD TAM IN TOD
Nova smer na Mt. Chaos: Butterfly Effect (300 m, 11 raztežajev, 24)
Pa tokrat začnimo na »spodnjem delu« Zemlje in za spremembo ne v Patagoniji. Mason Gardener, Jacob Kuchler, Reon Morrison, Henry Booker, Tim Pringle, so marca 2026 dokončali začeto delo.
Na Mt. Chaos v Novi Zelandiji je nastala nova, izjemno kakovostna večraztežajna smer, ki (če smo tudi evforični) že ob prvih opisih buri domišljijo lokalne (in mednarodne) plezalske skupnosti. Butterfly Effect je rezultat triletnega procesa, treh ločenih vzponov in skupno šestih dni intenzivnega dela na terenu. Ekipa petih plezalcev je marca 2026 dokončala linijo, ki poteka po enem najboljših odsekov alpskega skrilavca v državi.
Prva ideja se je prišla marca 2025, ko sta Mason Gardener in Jacob Kuchler med vzponom na Gods of Chaos opazila izjemen steber pod seboj — mogočen, logičen in vabilo k raziskovanju. Mesec pozneje sta Gardener in Liam Pyott opravila prvi ogled ter uspela preplezati spodnje tri raztežaje do velikega dimnika, pri čemer sta se skozi 1–2 m široko streho prebila z bat hooki in majhnimi frendi. Nadaljevanje je preprečil dež.
Januarja 2026 sta se Gardener in Kuchler vrnila, tokrat z mladim Reonom Morrisonom. V dveh dneh so smer potegnili skoraj do mesta, kjer se teren položi — le še 15 metrov jih je ločilo od prehoda v lažji svet.
Gardener je v desetem raztežaju naletel na povsem gladek del stene, kjer je moral zabiti svedrovec, a z omejenim številom svedrovcev ni mogel nadaljevati. Naveza se je umaknila, z jasnim spoznanjem, da bo treba linijo v zgornjem delu nekoliko prilagoditi.
V tretjem poskusu se je ekipi pridružila okrepitev: Henry Booker in Tim Pringle.
Medtem ko sta Gardener in Morrison hitela popravljat linijo in opremljat zgornje raztežaje, so se ostali lotili prostega vzpona čez previs. Henry Booker je na onsight poskusu gladko preplezal ključni del in skromno pripomnil: »Ja, ni tako slabo.« S tem je smer dobila popolnoma prosto različico.
Sedmi raztežaj, ki ga je v januarju opremil Kuchler, je eden vrhuncev smeri: tehnično zahtevno ploščo na ledeniško spolirani skali je Gardener v marcu uspel preplezati prosto.
Brez »bat hookov«, brez trikov — samo čista, precizna plezarija. Ekipa ga opisuje kot »raztežaj, zaradi katerega se splača priti sem.«
V zgornjem delu je Gardener vodil še en izjemen raztežaj: vrstili so se 5‑metrski razteženi odseki, oprimki, ki se nagibajo v napačno smer, in popolna izpostavljenost.
Na vrh raztežaja je prišel ob mraku, Morrison pa je v temi preplezal še zadnje, bolj razbito terensko poplezavanje do vrha stebra.
Od tam je sledil 50‑metrski prehod brez vrvi do majhnega potoka in improviziranega bivaka za pet oseb.
Butterfly Effect je rezultat predanosti, sodelovanja in vztrajnosti. Ekipa poudarja, da je skala na tej liniji najboljša alpska skala v Novi Zelandiji — tako dobra, da »te skoraj prepriča, da plezaš po granitu«.
Gre za smer, ki združuje: tehnično zahtevne plošče, previs z zgodbo, izpostavljeno glavo stene, in izjemno estetiko linije.
Petites Jorasses: nova smer Mutante v južni steni
V divjem in redko obiskovanem kotičku masiva Mont Blanca je nastala nova alpinistična linija. Matteo Della Bordella, Mirco Grasso in Giacomo Mauri so 19. in 20. marca 2026 v južni steni Petites Jorasses (3.658 m) splezali novo smer, ki so jo poimenovali Mutante – ime, ki zelo dobro opiše njen značaj.
Smer poteka po izraziti, logični liniji, ki dobesedno navidezno prereže osrednji del stene. Ekipa jo opisuje kot »majhen dragulj« v enem najbolj samotnih predelov Mont Blanca.
Mutante je izjemno raznolika in zahteva širok nabor alpinističnih veščin. Prvopristopniki so jo opisali kot smer, ki se nenehno spreminja – od tod tudi ime.
Začetek poteka po manj kompaktni skali, prepleteni s strmim, na steno prilepljenim snegom. Že tu smer pokaže svoj »mutantski« značaj.
Sledijo raztežaji zelo tehničnega in zahtevnega dry-toolinga, ki so jih vsi trije označili kot vrhunec spodnjega dela stene.
Višje se teren spremeni v gladke, ploske granitne plošče. Tu je treba cepine in dereze pospraviti ter plezati z rokami in v gojzarjih, v čisti aderenčni tehniki.
Eden najlepših raztežajev smeri je fantastičen ledni skok z navpičnimi odseki, ki ga je mogoče dobro varovati z vijaki.
Zgornji del preide v bolj klasičen slog kuluarja, značilen za masiv Mont Blanca, kjer se težave umirijo in smer elegantno zaključi v couloirju.
Naveza je v steni (pre)živela dva dneva, brez drugih navez v okolici. To je izkušnji dodalo tisto redko, skoraj starodavno alpinistično vzdušje, ki ga v Mont Blancu danes redko najdeš.
Pristop in sestop so opravili s smučmi, kar je celotno turo zaokrožilo v popoln zimski alpinistični paket.
Kot pravi Matteo: »Kdor je videl moje zgodbe, ve, zakaj je bil sestop še posebej zabaven.«
Mutante je nova, izrazita in tehnično raznolika smer v južni steni Petites Jorasses, ki združuje vse elemente sodobnega alpskega plezanja: mešanico skale, snega, ledu, dry-toolinga in aderenčnega plezanja.
Della Bordella, Grasso in Mauri so odprli linijo, ki bo gotovo pritegnila najbolj izkušene naveze, ki iščejo nekaj divjega, samotnega in alpinistično celovitega.
Roche Brune (Orcières): nova smer Le Secret du Gnourou (TD+ II, 5+, M6+)
Datum: 20. marec 2026
Avtorji: Ludivine Poncelet, Ludovic Giambiasi, Ovidiu Ranja
Lokacija: Roche Brune, nad smučiščem Orcières Merlette (Champsaur)
Najvišja točka: 2956 m
Razmere: odlična količina in kakovost snega, stabilne temperature, brez znakov plazov
Na Roche Brune nad Orcières Merlette je bila 20. marca odprta nova smer, ki so jo avtorji poimenovali Le Secret du Gnourou. Gre za elegantno, tehnično in razmeroma resno linijo v zahodni steni, ki je zaradi svoje lege pogosto v senci in le redko tako dobro formirana kot letos.
Tehnični podatki
Ocena: TD+ II, P2
Težavnost: 5+ / M6+
Dolžina: več raztežajev, kombinacija snega, ledu in drytooling prehodov
Opremljenost: 6 skrbno postavljenih svedrovcev (Ludojev podpis)
Ekipa poroča o izjemnih razmerah, ki so za to steno prej izjema kot pravilo. Goulotta je bila lepo zalita, led dobro formiran, a z nekaj ključnimi mesti, kjer je potrebna previdnost: prvi del pogosto manjka — zato je prva dolžina opremljena tako, da jo je možno splezati v celoti po drytooling načinu; dva ledna raztežaja sta bila v času vzpona občutljiva: prvi je komajda dotikal podlage, drugi je stal na snežni polici; kljub dobri formi je smer resna in zahteva natančno plezanje, saj so strukture krhke;
zaradi zahodne orientacije je priporočljivo plezati zgodaj zjutraj, preden sonce popoldne močno udari v steno.
Dostop je skoraj »chamoniarden« — od vrha žičnic Orcières Merlette je potrebnih le 5 minut smučarskega spusta, kar smeri daje poseben, skoraj luksuzen značaj.
V dobrih razmerah so trenutno tudi: sosednja ledna smer po slapu, goulotta Prototype,
kar pomeni, da je celoten sektor v izjemni formi za poznozimsko/zgodnjepomladansko plezanje …
Prva ponovitev po 27 letih: pozabljen koluar pod Dent du Géant
AI 5+ / M4+ / 600 m – La Noire
Dva francoska gorska žandarja, Olivier Gajewski in Olivier Bigini, sta v začetku sezone opravila prvo ponovitev (po 27 letih) smeri Sous l’œil du Sérac, ki sta jo leta 1997 splezala Patrick Gabarrou in Ezio Marlier. Zgodba o ponovitvi je hkrati zabavna, nostalgična in alpinistično navdihujoča.
Začetek: »Fantje, to bi bila lepa nova smer…«
Lani je Bigini poklical Gajewskega: opazil je mogočno, logično linijo v severnih stenah La Noire, tik pod Dent du Géant. Da bi preverila, ali gre res za nepreplezano »goulotto«, sta se obrnila na Biginijevega mentorja iz šole gorskih žandarjev — Patricka Gabarrouja.
Gabarrou je sprva potrdil: »To bi bila lepa nova smer, mladeniča. Mi smo splezali tisto majhno linijo levo. Zabavajta se.«
Gajewski je brez oklevanja opustil svoj solo projekt v Druju. Po desetletju skupnih tur — od Eigerja v enem zamahu do divjih projektov v Aravisih — je bila odločitev preprosta: še ena avantura z »Olivom Bis«.
Ko sta stopila v steno, sta našla vse, kar si lahko želiš v zimski kuluarju: dolge, 60-metrske vertikalne raztežaje, izjemno kuliso pod Dent du Géant, vstopni del, ki je bil nekoč izpostavljen ogromnemu seraku, logično, estetsko linijo, ki je presenetljivo blizu dostopna — le 1 ura od »Salle à Manger« na Vallée Blanche.
Prepričana, da sta odkrila novo klasiko, sta smer poimenovala Ô Bismila: O Bis za oba Olivierja, Mila za Biginijevo hčer, in kot poklon Gabarrouju — Bismillah, »v imenu Boga«.
A potem: »Fanta, zdaj ste me pa spravili v dvom…«
Ko sta objavila topo na C2C, so se oglasili lokalni poznavalci. Linija je bila preveč podobna stari smeri Sous l’œil du Sérac. V dvomu sta znova poklicala Gabarrouja.
Ta se je zasmejal: »Zdaj ste me pa spravili v dvom! Pokličem Ezia.«
Gabarrou, avtor več kot 300 smeri v masivu Mont Blancu, se ne more spomniti vsake — tudi takšnih, ki so izjemne. Po kratkem preverjanju je bilo jasno: Olivierja sta opravila prvo ponovitev smeri iz leta 1997, ki je bila zaradi nekdanjega seraka desetletja praktično nedostopna.
Sous l’œil du Sérac je po skoraj treh desetletjih znova zaživela.
Smer je: lepa, tehnično dostopna, varnejša kot nekoč, hitro dostopna, in ima vse, da postane nova (stara) zimska klasika v območju La Noire.
Zgodba obeh Olivierjev pa je še en dokaz, da se v alpinizmu zgodovina pogosto razkrije šele, ko jo ponovno preplezamo.
Lom – Volkodlak + Vampir
Marko Volk, Klavdija Potočnik in Patricija Oštir: Prvenstveni, obe V+ ,80 m
Bjelašnica: Mirza Humić in Sanela Panjeta preplezala novo zimsko smer Džemre v Kotlih
M5, 90°/70°, 120 m — 2,5 h — 21. 3. 2026
V amfiteatru Kotlova na Bjelašnici je 21. marca 2026 nastala nova zimska smer. Mirza Humić, v navezi s Sanelo Panjeto, je preplezal prvenstveno linijo, ki jo je poimenoval Džemre. Gre za kratek, a izrazito strm in tehnično zanimiv zimski vzpon, ki združuje snežno-ledne odstavke in krajše odseke mešanega plezanja.
Opis smeri
Težavnost: M5, 90°/70°
Dolžina: 120 m
Čas plezanja: 2,5 h
Lokacija: amfiteater Kotlova, Bjelašnica
Datum vzpona: 21. marec 2026
Smer poteka skozi izrazit skalni usek v spodnjem delu stene, nato pa se nadaljuje v kombinaciji strmih snežnih odsekov, kratkih navpičnih skokov in ključnega mesta v kaminu (M5). V zgornjem delu se linija priključi kuloarju, ki vodi proti izhodu na greben.
Zaradi slabe kakovosti skale v spodnjem delu v smeri ni ostalo nobene opreme. Možnosti za vmesno varovanje so omejene — v prvem raztežaju le na dveh mestih.
Po izstopu iz smeri je možno: prečiti levo proti smučišču Kotlovi, ali zaviti desno na Josipovo pot.
Džemre je tipična zimska smer Bjelašnice: kratka, intenzivna, z izrazitim mešanim mestom in strmimi snežnimi odseki. Zaradi omejenih možnosti varovanja in krhke skale je namenjena izkušenim zimskim plezalcem, ki dobro poznajo razmere v Kotlih.
Sine
V Paklenici je nastala nova smer SINE v spomin na preminulega Ožbeja Rezoničnika. Avtorji smeri so: M. Dušič, M. Kočnar, M. Grudnik, T. Grudnik. Smer se imenuje SINE in se giblje nekje okoli 7a in še ni prosto preplezana, je pa odprta za vse, ki bi si jo želeli preplezati. Nahaja se v severni steni Anića kuka. Nekaj utrinkov iz nastajanja smeri si lahko ogledate v galeriji. Skico bodo objavili naknadno, ko bo izdelana …
SMUČARSKE STRMINE
Rea Kolbl, Andraž Istenič:
– Škrbina med Lastavicami in Divjo kozo | SZ žleb – Viš | Vstopna rampa alpinistične smeri SV Raz
Stol …
Grands Charmoz – Aurelien Lardy in Guillaume Pierrel
PRIREDITVE
ALTre Storie sotto le Cime 2026 – vrhunska alpinistična kultura pod Treh Cinami
V Auronzu di Cadore se bo med sredino julija in koncem avgusta ponovno odvila ena najprepoznavnejših alpinističnih kulturnih prireditev v Dolomitih: ALTre Storie sotto le Cime. Festival, ki sta ga zasnovala Nicola Bombassei in Luca Calvi, je v zadnjih letih postal osrednje poletno srečanje evropske alpinistične elite. Dogodek organizirata Občina Auronzo di Cadore in Consorzio Turistico Tre Cime Dolomiti, ob izjemni podpori lokalne skupnosti.
Luca Calvi se v napovedi zahvaljuje celotni občinski upravi, ki »se razdeli na štiri dele, da festival sploh lahko deluje«, še posebej Anni Zandegiacomo De Zorzi, Danieli Larese Filon in Nicoli Bombasseiju, ki s predanim delom vsako leto omogočajo vrhunsko izvedbo. Podporo nudijo tudi CAI Cadorina, CAI Veneto, CAI Domegge, ter medijski partnerji Planetmountain, MountainBlog, MountLive in L’Altramontagna.
Letošnja izdaja prinaša izjemno zasedbo, ki bo navdušila tako ljubitelje klasičnega alpinizma kot sodobne plezalne kulture.
Silvo Karo
Eden (naj)večjih slovenskih alpinistov vseh časov. V 80. in 90. letih je bil v samem vrhu svetovnega ekstremnega alpinizma, znan po drznih prvenstvenih smereh v najtežjih razmerah. V Auronzu bo predstavil svojo življenjsko pot in filozofijo plezanja.
Matteo Righetto
Alpinist, mislec in izjemno priljubljen pisatelj. V Dolomite prihaja tudi kot avtor, da se sreča s svojimi bralci in spregovori o odnosu med gorami, literaturo in človekom.
Nives Meroi & Romano Benet
Eden najmočnejših alpinističnih parov na svetu. Skupaj sta preplezala vseh 14 osemtisočakov, a v Auronzu bosta govorila tudi o svojem »petnajstem osemtisočaku« – osebni preizkušnji, ki je zahtevala še več poguma kot Himalaja.
Hans Kammerlander
Legenda Južne Tirolske, alpinist in smučar, ki je zaznamoval generacije. Znamenit po hitrih solo vzponih, ekstremnih smučarskih spustih in svojem igrivem, radovednem odnosu do gora.
Manolo (Maurizio Zanolla)
Ikona prostega plezanja. Njegova prisotnost je vedno dogodek zase. Govoril bo o svojem življenju, svojem načinu gibanja v gorah in o svoji uspešnici Eravamo Immortali, ki je že pri osmi izdaji.
Marco Furlani
Trentinski mojster vertikale, znan po velikih smereh v Dolomitih in Sarci. Del žive zgodovine italijanskega alpinizma, še vedno izjemno aktiven in priljubljen zaradi svoje človeške topline.
Catherine Destivelle
Za zaključek festivala prihaja ime, ki ga pozna vsak alpinist, plezalec na svetu. Pionirka solo vzponov, vrhunska športna plezalka, alpinistka in danes uspešna založnica. Njene zgodbe so del svetovne plezalne mitologije.
Poletje velike alpinistične kulture
ALTre Storie sotto le Cime je postal prostor, kjer se srečujejo zgodovina, sodobnost in prihodnost alpinizma. Auronzo bo tudi letos prizorišče pogovorov, projekcij, srečanj in navdiha, ki ga lahko ponudijo le ljudje, ki so življenje posvetili goram.
Luca Calvi zaključuje povabilo: »Pridite v Auronzo. Spremljajte informacije in pripravite se na novo poletje velikega alpinizma in velike alpske kulture.«
PLEZALNI IN ALPINISTIČNI TRENING – ŠOLE
Alpinist Tom Livingstone je plezal smer Max Power’ 8b+/8c v Bionnassayu v Zgornji Savoji v Franciji. Posnel ga je Jake Holland, …
Sean Villanueva na treningi v Patagoniji …
V sklopu alpinistične šole so (Z)gornjesavinjčani izvedli vaje za zimski del izpita za starejše pripravnike na Menini planini …
ZIMSKE DOGODIVŠČINE Z AAO
Pocarji v Pocarski smeri (Mala Mojstrovka)
Zimska tura, ki je postala preizkus potrpežljivosti, razmer in živcev / pôcar -ja m (ȏ) / pog., slabš. počasen, nespreten človek
Ekipa v sestavi Beno, Sandi in Gal se je sredi marca podala v Pocarsko smer v Mali Mojstrovki — turo, ki je že od daleč obetala »škotske razmere«, od blizu pa precej več improvizacije, kopanja in trme, kot so pričakovali.
Že dostop je nakazal, da bo dan zahteven: mokra skorja, slabo sprijet sneg in veter, ki je na srečo v sami grapi ponehal. Prva dva raztežaja sta bila bolj gaz kot plezanje, tretji pa je postregel s kaminom, ki je bil prebavljiv le skozi priprte oči. Sidrišča so se pojavljala predvsem kot rezultat vztrajnega kopanja.
Četrti raztežaj je prinesel najtežji del dneva: slabo pobeljena stena, platasti žleb in sneg, ki je bil bolj ovira kot pomoč. Beno je v raztežaju ostal brez kompletov in moral improvizirati, padel je na detajlu plate, a se pobral, popravil derezo in nadaljeval. Izstop je bil zaradi slabega snega povsem zasnežen, zato so sidrišče uredili tam, kjer je bilo to sploh mogoče.
Po izstopu je vodenje prevzel Gal, ki je ekipo varno pripeljal do normalke. Na grebenu jih je končno pozdravilo sonce, ki je omogočilo prvo malico dneva — ob petih popoldne. Dan so zaključili v Bivaku V, kjer so v miru predelali vtise in se strinjali, da je bila tura vse prej kot lahka, a zato toliko bolj nepozabna.
Akademski alpinistični odsek na led(e)nem popotovanju po Hemsedalu
Štirinajst članov Akademskega alpinističnega odseka se je februarja 2026 odpravilo na teden dni dolgo lednoplezalno odpravo v norveški Hemsedal. V štirih električnih avtomobilih, ob temperaturah, ki so segale globoko pod ničlo, in s savno kot strateškim objektom odprave, so raziskovali eno najbogatejših evropskih pokrajin za ledno plezanje.
Pot se je začela z zgodnjim vstajanjem, vožnjo do Dunaja in letom proti Oslu. Že ob prevzemu električnih vozil je postalo jasno, da se sodobna tehnologija in polarni mraz ne razumeta najbolje — vsaka pot je postala mini ekspedicija od polnilnice do polnilnice. Kljub temu je ekipa prispela v idilično leseno hišo nad Torpom, kjer so hitro spoznali, da je smrčanje nekaterih članov močnejše od norveškega vetra.
Norveška je odpravo pozdravila na svoj način — z avtomobilom, zakopanem v sneg. Po uspešni lopatasti diplomaciji so se člani odpravili v Golsjuvet, ledni vrtec, ki je ponudil vse od kratkih ogrevalnih smeri do resnih ledenih sveč. Nekateri so dan preživeli v iskanju izgubljenega avtomobilskega ključa, drugi pa v prvih resnih ledenih preizkušnjah.
V naslednjih dneh so Akademci preplezali vrsto slapov, med njimi: Vøllokulo, Haugsfossen, Flagetfossen, Ridalsberget, Hydnefossen, Grotenutbekken, Teigafossen, Ovredalsbratta in druge.
Posebej se jim je vtisnil v spomin Vøllokula — ne najtežji, a eden najlepših slapov odprave. Kratek dostop, razkošen razgled in sončni kristali, ki so se bleščali pod nogami, so ustvarili tisti redki občutek, zaradi katerega človek prostovoljno zmrzuje v navpičnem ledu.
Najbolj dramatične zgodbe so se odvile na Hydnefossnu, kjer je bilo jasno, da bo vsak meter pošteno zaslužen. Ena od ekip se je z njegovo vertikalo borila do poznega večera, ko je dolina že tonila v temo.
Grotenutbekken je bil drugi vrhunec — strm led, prečke in sveče, ki so zahtevale natančnost in mirno roko. Zvečer so se o njem pogovarjali z utrujenimi podlahtmi in širokimi nasmehi.
Ko mraz ni dopuščal plezanja, so se člani odpravili na turno smuko, sprehode ali preprosto počitek. Večeri so bili rezervirani za sušenje opreme, brušenje špic, pripovedovanje zgodb ob kaminu in redne obiske savne, ki je postala osrednji del odprave.
Vsak dan so se vračali premočeni, premraženi in utrujeni — a vedno dobre volje.
Fjordi: ledena tišina in mogočne stene
Del ekipe je konec tedna obiskal še fjorde. Pokrajina jih je povsem utišala: ledeni slapovi, ki so viseli s sten kot nebeški stebri, dolgi predori skozi gore in vasica Undredal, kjer je vladala skoraj neresnična tišina. Savna ob obali in morska zvezda v ledeni vodi sta bili pika na i.
Zadnji dnevi so prinesli še nekaj lepih vzponov, nekaj smučarskih ur in počasno pakiranje. Sledilo je zgodnje vstajanje, pot proti Oslu in let domov.
Kar je ostalo, je teden čudovite zimske norosti: teden slapov, mraza, sonca, savne, fjordov, lopatanja, cepinov, derez, rumenega štrika, smeha in prijateljstva. Norveška jih je pošteno preizkusila, a jim v zameno dala nepozabne spomine in željo po vrnitvi.
ČAS
Nekateri se že dolgo poznajo, srečujejo, leta pa (kar) tečejo … Stefan Glowacz in Yuji Hirayama (nekdaj – danes)
ID
