50 let prvega hrvaškega AO
Čeprav so posamezni člani HPD ( Hrvaško planinsko društvo) že zgodaj začeli zahajati v visoke gore, se plezanje v stenah dolgo ni uveljavilo. V “Vijencu” 1912 je sicer mogoče prebrali, da so trije člani HPD »privezani užetom jedan za drugoga plazili od stijene do stijene i nakon višesatnog penjanja doplazili na vrh Kleka«. Toda šele leto 1926, ko je Zvonimir Badovinac ( 1905 —1977, gozdarski inženir) preplezal v steni Kleka smer, ki je danes imenovana Cepinaška, je mogoče označiti kot začetek hrvaškega alpinizma.
Tudi potem so plezali samo posamezniki vse do leta 1935, ko so ustanovili alpinistično sekcijo HPD. Ohranjen je originalni dokument ustanovnega sestanka. Bilo je 3. aprila, prisotnih je bilo 22 članov, sestanek je vodil Mirko Čubelič in sprejeli so seveda tudi pravila. Za potrditev aktivnosti pa so imeli različne predloge: dve poletni turi na višino 2200 m in eno zimsko prek 2000 m, dve poletni nad 2000 m in ena zimska nad 1500 m ter tri poletne in ena zimska. Obveljal je prvi predlog (13:10), za zimske ture pa naj bi štele tiste, ki bi bile opravljene med 1. decembrom in zadnjim aprilom.
V vodstvu odseka je bilo več znanih imen hrvaškega alpinizma: Mirko Čubelič, Slavko Brezovečki itd. Deloval je devet let – in že naslednje leto je organiziral alpinistično šolo s 50 obiskovalci ter vaje na Okiču.
Uspel zimski tečaj za MV
Tečaja na Uskovnici v organizaciji mladinske komisije PZS se je udeležilo (od 36 prijavljenih) 9 tečajnic in 19 tečajnikov. Največ jih je bilo v 19. letu starosti, 13 je bilo učencev, 7 študentov, 2 tehnika in 6 delavcev. Predelali so celoten program zimskega tečaja, dve temi iz vremenoslovja in spoznavanje gorstev. Opravili so tudi štiri ture.
OD TOD IN TAM
Sprejeli so jih v Zvezo
Slovensko planinsko društvo, ki letos slavi 85-letnico je doseglo pomembno »zmago«. Sprejeli so jih v »Zvezo avstrijskih planinskih društev« (VAVO, Verband Alpiner Vereine Osterrcichs). S tem je tudi SPD Celovec postal enakovreden avstrijskim PD, člani bodo imeli enake ugodnosti itd.
Vse nared za »Atlas 85«
Zveza planinskih društev Novega Sada oziroma njihova komisija za odprave je potrdila Lazara Popoaro za vodjo akcije Maroko ’85. Sporočajo tudi, da bo odhod v Visoki Atlas 6. julija (in ne že maja), povratek pa 31. julija.
Pripravljajo vreče za bivak
Na seji mladinske komisije, ki je bila v domu pod Kremžarjevim vrhom, so se domenili tudi, da bodo poiskali izdelovalca za bivak. Obljubo so tudi izpolnili. Vreča bo za dve osebi, na eni strani se bo zapirala z vrvico in pritiskači, velika bo 210×140 izdelana iz impregniranega poliamida rdeče barve, ki ga za izvoz izdeluje mariborska Svila. Okvirna cen 5.000 din. Takoj je potrebno sporočiti število vreč in na račun PZS (M za bivak vreče) 50101-678-4046 nakazati ustrezen znesek. Naročilu je potrebno priložiti peti izvod virmana kot potrdilo o plačilu. Rok: 15. april.
XXII. Štuparjev memorial
Alpinisti PD Kamnik vabijo na tradicionalni veleslalom za Štuparjev memorial, ki bo 14. aprila na vesinah pod Kamniškim sedlom. Alpinistke bodo štartale ob 10. uri, za njimi planinke, ob 10.30 pa alpinisti in na koncu še planinci. Razen tega bo tekmovanje tudi ekipno, toda le za alpinistke in alpiniste (pogoj je registracija za leto 1985). Prijave sprejemajo pismeno ali telefonično (AO Kamnik, 61240 Kamnik, Kidričeva 38, tel. 061 -831-345) do 12. aprila, mogoče pa se bo prijaviti tudi še v soboto do 17. ure na Kamniškem sedlu.
Zimska sezona v Karakorumu
Mednarodni zbor, kije bil lani, je postavil v ospredje tudi zimsko sezono. Nepal je bil prva država, ki je v Himalaji dovolila vzpone v zimski sezoni. Ministrstvo za kulturo in turizem Pakistana je že ob javilo, da bodo tudi v Karakorumu nekaterim poskusno dovolili vzpone v sezoni 1985/86.
Plezalni vikend pod Gradiško Turo
Člani AO Vipava so na zadnjem zboru primorskih alpinistov sklenili, da še pred prvomajskimi prazniki (oz. množičnim odhodom v Paklenico) organizirajo »plezalni vikend« v svojem plezalnem vrtcu.
Vse, ki bi se želeli preskusiti v dobro opremljenih vadbenih smereh (težave do VII), kjer so vsa težja mesta opremljena s svedrovci in je za plezanje potrebna le osnovna oprema brez klinov in kladiva, vabijo k sebi 13. in 14. aprila. Kolikor ne bo izrazito slabo vreme, bodo razmere že idealne za plezanje in za preskus pred poletno sezono.
Dostop do stene je po asfaltirani cesti, ki vodi skozi vas Gradišče pri Vipavi. Tik pod stenami (2 km iz Vipave) je primeren prostor za šotore, mogoče pa bo prespati v spalnih vrečah) tudi na senu bližnje kmetije.
Držajev spominski turni smuk
Alpinistični odsek PD Rašica vabi 13. aprila na tradicionalni Držajev spominski smuk z Velikega Draškega vrha. Odhod avtobusa bo ob 4.30 izpred Planinske zveze Slovenije (Ljubljana, Dvoržakova 9), ustavil pa se bo še v Šiški, Šentvidu in Medvodah. Cena prevoza je 500 din, prijave pa sprejemajo na tel. (061) 52-769 in 559-023.
Nejčeva Pot že tretjič
Ko je leta 1981 prvič izšla knjiga Nejca Zaplotnika Pot, so si najbrž le redki predstavljali, da bo za naše razmere izredno visoka naklada 8000 izvodov kaj kmalu pošla. Toda žepno knjigo so kmalu pokupili in izšla je še druga, bolj luksuzna izdaja. Letos poleti pa bodo člani kluba »Svet knjige« za knjigo sezone 3. četrtletja naročili že tretjo izdajo. Pripravljajo jo v Cankarjevi založbi, njena naklada pa naj bi bila še večja kot prva. Za izdajo pa se zanimajo tudi v Srbiji in Avstriji.
Franci Savenc
Znak alpinistične šole
Že neka časa je čutili potrebo po primernem znaku alpinistične šole. Planinska šola prva stopnja v izobraževalnem (šolskem) procesu slovenske planinske organizacije, ga ima že dalj časa, vse druge pa so še brez enotne identifikacije. Tomo Jeseničnik, član AO Črna, je pripravil troje predlogov, komisija za alpinizem PZS pa pričakuje še nadaljnjih predlogov.
Lik plezalca v steni se je na razne načine pojavljal že mnogokje, toda že na prvi pogled pove (osnovno) aktivnost. Stiliziran Prusikov vozel sicer ni najpomembnejši, je pa eden osnovnih, ki jih mora poznali vsak alpinist. Severna stena Triglava pa je zibelka našega alpinizma in njegov simbol. Kljub izrednemu napredku in razvoju plezalne tehnike ne predstavlja dosti manjšega problema kot v časih prvih plezalcev.
Odhod v Nepal bo 25. maja
Organizatorji letošnjega izleta v Nepal so sporočili, da bo odhod 25, maja iz Zagreba, povratek pa 29. junija. Garancijo za odhod je ponudila zagrebška odprava, ki jo bo vodil Darko Beljak. Če bo dovolj kandidatov (rok za prijavo poteče 10. aprila, informacije na PZS (tel. št. 061-312-553), pa bo organiziran tudi treking: južni Peru, Čile, Bolivija, vzponi na vrhove do 6000 m. ogled arheoloških zanimivosti in jezera Titicaca.
Uresničili našo zamisel
O uspešnem vzponu kanadsko-poljske odprave na Čo Oju (8201 m) smo že poročali. Sedaj je znanih tudi že nekaj podrobnosti, predvsem pa, da so se na vrh povzpeli po »jugoslovanski smeri«, tam, koder so člani AO IMPOL poskušali lani. Sneženje in močan veter, ki je v zadnji zimski sezoni zavrl pot številnim odpravam, jih ni ustavilo. Po novi smeri v JV stebru sta se na vrh najprej povzpela Berbeka in Pavlikowski, za njima pa še Heinrich in Kukuczka. Bili so brez višinski nosačev in dodatnega kisika, Kukuczka pa je bivak na višini 7700 m (med sestopom) »plačal« z omrznjenimi prsti.
Alpinistična odprava ali izlet?
V prvi letošnji številki revije Naše planine, izdaja jo Planinska zveza Hrvatske, je njen urednik dr. Željko Poljak priobčil zanimiv članek, ki bo prav gotovo »dvignil precej prahu«. Kaj je treking, kaj odprava, za kaj velja združevati sredstva (iskati podporo združenega dela) in kaj naj finansirajo zainteresirani? Z izmišljenim intervjujem, ki sledi temu članku, je (sicer nekoliko karikirano) jasno obsodil primere, kakršne tudi pri nas ne bi bilo treba iskati.
Prvi že v Paklenici
Čeprav stene v kanjonu Velike Paklenice tudi pozimi niso bile povsem osamljene, so večji obisk doživele šele konec marca. Poročil še nimamo, oglasila sta se le Srečo Rehberger in Nuša Romih. Kljub močnemu vetru in dokajšnjem mrazu sta opravila nekaj lepih vzponov. Med drugim sta ponovila (v enem dnevu) Slovensko, Diagonalko, Pips in Botanični vrt (prosto, eno mesto VII).
Slapovi nad Kokro
Robert Bauman in Luka Krisper sta 2. marca kljub dežju preplezala vse štiri slapove v Koritu. Rudi Lahe (vsi AO Kranj) in Ida Vidmar (AO Matica) pa sta istega dne preplezala Sinji slap.
Durmitor in kanjon Tare
Narodni park Durmitor (naslov: 84220 Žabjak) je izdal vodnik Durmitor in kanjon Tare znanega planinskega publicista Branislava Ceroviča. To je pravzaprav druga, razširjena izdaja (z opisi novih markiranih poti ter vsestranskim prikazom kanjona Tare) vodnika in leta 1979. V prvem delu je 24 celostranskih barvnih fotografij (14×21 cm) in topografska karta v petih barvah ter merilu 1:25.000. v drugem (vsega je 192 strani) pa osem barvnih fotografij in karta 1:50.000. Vodnik je namenjen tako planincem kot kajakašem in seveda tudi tistim, ki se odločajo za izjemno doživetje – splavarjenje po kanjonu, cena je 800 din.
I.D.
Aktivni člani PD Planja
Poldrugo leto je tega, kar se je nekaj ljubiteljev planin odločilo, da ustanovijo planinsko društvo Planja. Večina je že bila včlanjenih v različnih PD in mnogi so tam tudi ostali, tako da so člani dveh društev. »Planja je nastala zaradi želje po boljšem delu in organizaciji. Za sedaj imamo le nekaj več kot 50 članov, a zgolj takšnih, ki so pripravljeni delati in zato smo v kratkem času dosegli lepe (uspehe. Lani smo bili na Kilimandžaru, od koder je Iztok Tomazin poletel z zmajem, letos januarja pa smo organizirali odpravo na Aconcaguo,« pravi predsednik društva Mišo Stanišič. Ob tem ne pozabi poudariti, da je osnovno vodilo društva, da imajo vsi njegovi člani pravico sodelovati na njihovih odpravah, bodisi kot alpinisti bodisi kot turisti. Za letos člani Planje pripravljajo v maju in juniju splavarjenje po Tari, kjer bodo organizirali svoj planinski tabor (to so v sodelovanju z Alpetourom ponujali na pravkar končanem sejmu AIpe-Adria in zbrali že več kot 250 prijav , avgusta bodo » Trenti pripravila planinski tabor, kamor bo prišla tudi skupina planincev iz Smedereva, članov PD Čelik, s katerim se je Planja pobratila. Julija pa bo pet njegovih članov (Mišo Stanišič, Ilija Gladek, Damjan Borštnar, Jože Cedilnik in Ivan Mikulin) sodelovalo pri odpravi PD Čelik na najvišji vrh Severne Amerike, McKinley na Aljaski.
U.Š.
SPD iz Trsta proslavlja 80-letni jubilej z odpravo
Prva zamejska osemčlanska alpinistična odprava ima v načrtu Južno Anapurno – 12 udeležencev trekinga
Slovensko planinsko društvo iz Trsta zaključuje svoje akcije in slavnosti ob 80-letnici obstoja na najbolj delaven pa tudi slovesen način; z organizacijo himalajske odprave na Anapurno in vzporednega trekinga okoli Anapurn. Proslavljanja so se začela že pred letom dni z organizacijo zimskih športnih iger, nato z množično večdnevno »odpravo« v Aosto, jeseni pa s predstavitvijo dveh knjig na planinsko tematiko (Dušana Jelinčiča Zgodovina SPD Trst in Rafka Dolharja Vabilo v Julijce) ter z osrednjo proslavo v kulturnem domu v Trstu konec lanskega oktobra.
Pred skoraj dvema tednoma sta v Nepal krenila vodja trekinga dr. Ivan Simunič in namestnik vodje odprave na Južno Anapurno Davor Zupančič, da bi uredila vse administrativne reči. V sredo 27. marca pa je odpotovala glavnina, šest alpinistov in 11 udeležencev trekinga, ki so po enodnevnem postanku v Amsterdamu srečno prispeli v Katmandu.
V torek bodo alpinisti odšli proti baznemu taboru pod Južno Anapurno, takoj ko bo mogoče, pa bodo začeli vzpon. Njihov cilj je namreč osvojitev vrha Južne Anapurne (7219 m) po še neosvojenem jugozahodnem grebenu. Začeli bodo postavljati prve višinske tabore ter se vzpenjati po grebenu, po katerem se še ni povzpel nihče. Člani te prve zamejske alpinistične odprave, ki jo SPDT prireja ob 80-letnici, so: Lucijan Cergol (vodja), Lenart Vidali, Lucijan Milic, Eva Ficur, Fausta Sisti, Vilko Batisič (zdravnik) in Davor Zupančič. Odprava se bo vrnila domov 13. maja. Iz Katmanduja so sporočili, da je vse v redu, da jim je vreme naklonjeno in da so vsi optimistično razpoloženi.
Dvanajst udeležencev trekinga je že v soboto odšlo na pot. Vodi jih dr. Ivan Simunič, ki je že vodil trekinge po vsem svetu, pridružili pa so se mu izredno izkušeni zamejski planinci in alpinisti. Njihova avantura bo seveda nekoliko krajša od članov odprave, saj se bodo vrnili domov 27. aprila. Opravili bodo že klasični treking v okolici petih Anapurn, za katerega pravijo, da je najlepši na svetu. Če bo čas, bodo obiskali alpiniste v njihovem baznem taboru.
IVAN FURLANIČ
V gorah drug drugemu odveč – Za boljšo vzgojo planincev
Zanimiv simpozij treh planinskih organizacij nemško govorečega področja – Športno plezanje si je zagotovilo svoj prostor
Simpozija v Brixnu so se udeležili predstavniki treh velikih planinskih organizacij nemško govorečega prostora: DA V (nemška planinska organizacija), OAV (avstrijska planinska organizacija) in AVS (planinska organizacija Južne Tirolske). Na simpozij so prišli vodilni funkcionarji in delavci teh organizacij, politiki, aktivni vrhunski alpinisti in športni plezalci, kot tudi velika imena alpinizma izpred štirideset in več let. Skušali so določiti položaj teh organizacij in skupno določiti smernice za delo v prihodnje.
Planinstvo je z vsemi svojimi oblikami, od izletov v gore do ekstremnega alpinizma, prišlo v modo Zanj dela cela veja industrije in si iz tega kuje dobičke Planinska organizacija pa je v vedno večjih težavah. Ena od teh so finančni problemi, Vzdrževati mora veliko mrežo planinskih poti in postojank, ki so vrh vsega še obdavčene kot gostilniški objekti. Denarja pa od države dobivajo premalo, mecenov v industriji je vedno manj.
Skrbi pa planinskim organizacijam ne povzroča le finančni položaj. Ena osrednjih tem je bilo tudi planinstvo širokih množic. V zadnjih desetletjih se je le-to tudi zaradi dobrega dela planinskih organizacij tako razvilo, da v zadnjem času doživlja vse hujše kritike. Vse preveč ljudi preživlja vikende in letni dopust v gorah, drug drugemu so odveč, vsak skuša domov odnesti svoje lastno doživetje gora. Planinska organizacija je na to reagirala in začela že pred leti opozarjati na varstvo narave. Poizkušala je in še poizkuša svoje člane vzgajati tudi v tej smeri. Na simpoziju se je kar samo od sebe zastavilo vprašanje, če ni morda množično planinstvo stvar, ki se je je treba bati ter kako in na kakšen način je mogoče vplivati nanj. V različnih delavnih skupinah so obdelali delne teme tega vprašanja in izkazalo se je, da nikomur ne morejo preprečiti, da bi svoj prosti čas preživel v gorah in da so planinstvo, alpinizem in turno smučanje pozitivne aktivnosti, s katerimi se lahko ljudje aktivno odpočijejo od naporov na delovnih mestih. Planinske organizacije imajo zato pred seboj veliko nalogo, pridobiti čim več ljudi, ki jih zanimajo gore na ta ali oni način. Nuditi jim je treba čim boljšo vzgojo ter jim privzgojiti odgovornost ter čut za obnašanje do drugih planincev in do narave.
Razvoj prehiteva organizacijo?
Ali je planinska organizacija danes še organizacija za vse? Ali jo razvoj planinstva že prehiteva? Zakaj mnogi planinci, predvsem mladi, niso člani planinske organizacije? Posebno zadnje vprašanje je zelo resno. Če si namreč ogledamo starostni profil članstva teh treh organizacij, zlahka ugotovimo, da je razmeroma malo članov med 15 in 20 leti. Ugotovili so, da mnogo mladih zapusti planinsko organizacijo, ko starši zanje prenehajo plačevati članarino. Drugi pa spet vstopajo vanjo, ko si osnujejo družino in iščejo cenene možnosti za svoj prosti čas. Se planinska organizacija vedno bolj spreminja v organizacijo ki nudi le usluge?
Prav iz teh razlogov pa se vse bolj ponuja dejstvo, da je potrebna delna preusmeritev, če hoče planinska organizacija še obdržati svojo vlogo. To sicer še ne pomeni, da se je treba odpovedati vsem tradicijam. Prav mladina je bila namreč vedno tista, ki je nasprotovala oblikam delovanja, ki so se ji zdele okostenele in neživljenjske, s tem pa prispevala k nadaljnjemu razvoju.
Neverjeten razvoj planinstva pa se še bolj odraža na alpinizmu, ki predstavlja kvalitetni vrh planinskega udejstvovanja. Na simpoziju so od vseh nastopajočih vej planinstva in alpinizma še najbolj organizirano in prepričljivo nastopili prav športni plezalci. Ta razmeroma mlada veja alpinizma ki je začela v Evropi doživljati razcvet v zadnjih desetih letih, postaja med mladino vse bolj priljubljena. Vsi, ki so jo na začetku označevali kot muho enodnevnico, modo ali nekaj prehodnega, se morajo sprijazniti z dejstvom, da je športno plezanje postalo močno gibanje, katerega članstvo hitro narašča in vse bolj daje pečat tudi alpinizmu v pravem pomenu besede.
V zadnjih desetih letih planinske organizacije o tej temi sploh niso hotele razpravljati. Športno plezanje je bilo obremenjeno z raznimi predsodki, kot plezanje z omejeno mentaliteto, ki z alpinizmom nima nič skupnega, ampak je dopustno kvečjemu kot metoda treninga. Kljub temu pa se je športno plezanje razvijalo samostojno naprej in to v večji meri, kot je bilo pričakovati. Ta oblika plezanja je pritegnila predvsem mladino in planinska organizacija je prisiljena dati prostor tudi temu delu mladine, ki bi bila sicer zanjo izgubljena. Predstavniki športnih plezalcev so jasno povedali, da planinske organizacije sicer neobhodno potrebujejo, da pa je to še vedno organizacija, ki jim je nakako najbližja po svoji usmerjenosti.
Nihče med njimi sicer ni znal povedati neke splošne definicije športnega plezanja, zato pa so bile zgovorne njihove izjave ob predvajanju nekaterih filmov in diapozitivov.
»Prosto plezanje smo si našli preprosto zato, ker se želimo ukvarjati s športom v naravi, ne v telovadnicah. Vsi smo sicer športniki, želimo pa biti v naravi, sicer bi verjetno postali telovadci… Zaradi izrednega razmaha prostega plezanja pa so se seveda pojavili tudi problemi. Plezalni vrtci ponavadi stojijo v naravnih parkih ali na privatnem zemljišču, zato se bodo morali tudi prosti plezalci obnašati bolj obzirno tudi kar se tiče varstva narave,« je v svojem referatu dejal eden znanih športnih plezalcev.
V ZRN ter nekaterih drugih evropskih državah se zadnje čase vedno pogosteje dogaja, da ta ali oni plezalni vrtec za športne plezalce zaprejo zaradi hrupa ali onesnaženja, cesto pa tud zaradi privatnih interesov (kadar je plezalni vrtec na ozemlju, ki je privatna last).
Iz vsega, kar je bilo o športnem plezanju povedano, je mogoče razbrati, da je to plezanje, ki je povezano z napornim treningom in strogo etiko, plezanje brez prevelike nevarnosti in tveganja, ki ga lahko prekinemo kadarkoli, in ni vezano na noben določen dnevni čas.
Športno plezanje daje svoj pečat
Po drugi strani pa športno plezanje vse bolj daje pečat tudi ekstremnemu alpinizmu. Smeri sedme in osme težavnostne stopnje se namreč pojavljajo tudi v velikih alpskih stenah, časi plezanja se krajšajo, najtežje (nekdaj tehnične) smeri se plezajo prosto. Je športno plezanje alpinizem? Ni! Toda veselje nad gibanjem pri plezanju, veselje pri premagovanju ovir v steni, volja preplezati smer prosto in veselje nad lastno sposobnostjo, pa je enako pri prostem plezanju kot pri alpinizmu. V zadnjem času je namreč prav prosto plezanje tisto, ki prestavlja navzgor meje v alpinizmu.
Če je do sedaj v okviru planinske organizacije veljalo prosto plezanje za dejavnost, ki ni vredna posebne pozornosti, bo treba to v prihodnje spremeniti. Organizacija je zato v Brixnu sprejela naslednje sklepe:
– Planinska organizacija to vrsto dejavnosti priznava. Športni plezalci se nimajo ne za boljše in ne za slabše kot druge skupine v okviru organizacije.
– Športnim plezalcem je treba omogočiti trening (dvorane s plezalnimi zidovi, trening v telovadnicah).
– V primerih zahtev za zapiranje plezalnih vrtcev iz naravovarstvenih razlogov mora planinska organizacija upoštevati tudi zahteve športnih plezalcev.
– Omogočiti je treba športno-medicinske raziskave, ki bi dale pogled na športno plezanje s stališča medicine.
Za športne plezalce je to prav gotovo pomemben dosežek, čeprav si od tega razen moralne podpore ne morejo za sedaj obetati velike koristi, vsaj takoj še ne. Organizacija ima že brez prostega plezanja dovolj finančnih težav in dovolj dejavnosti, ki od nje zahtevajo finančno podporo. Njihov uspeh je predvsem v tem, da so si vsaj formalno zagotovili prostor in priznanje v okviru planinske organizacije.
Kritika ekspedicionizma
Prav tako pa je planinska organizacija doživela hude kritike na področju ekspedicionizma. Očitali so ji, da je prespala moderni razvoj ekspedicionizma, ki se že skoraj desetletje vedno bolj uveljavlja v svetu. Še vedno izdatno podpira preživele oblike velikih ekspedicij, ki v Himalaji in drugih gorstvih sveta počasi izumirajo. Na drugi strani pa ji ni dosti mar za male ekspedicije, ki se v alpskem stilu lotevajo najtežjih problemov v visokih gorah. Organizacija naj bi se v prihodnje lotevala prirejanja in podpiranja manjših ekspedicij, ki bi se v alpskem stilu lotevale še nepreplezanih sten v svetovnih gorstvih. To je namreč recept za doseganje uspehov na tem področju, ki ga uspešno uvajajo predvsem Američani, Angleži in Poljaki. Poleg tega pa naj bi se v bodoče lotevala organizacija priprave šolskih ekspedicij, na katerih bi si mladi alpinisti pridobivali izkušnje v visokih gorah.
V okviru simpozija so v Arcu ob Gardskem jezeru pripravili tudi tabor športnih plezalcev. Udeležilo se ga je okrog 50 plezalcev, med njimi tudi znana imena športnega plezanja (H. Mariacher, L. Jovane, R. Fawcett, W. Güllich, A. Kubin…). Ob večerih so prikazovali filme s tematiko športnega plezanja, ki so bili izvrstno obiskani.
Veliko zanimanje so vzbudile tudi športnomedicinske raziskave, ki jih je izvedel prof. Friedrich Falz z univerze v Innsbrucku. Pri udeležencih je testiral splošne motorične sposobnosti (ravnotežje in moč) ter specifične plezalne sposobnosti, kot npr. moč prstov in gibljivost. Raziskave naj bi dale osnovo za izdelavo načrta treninga športnih plezalcev.
V središču aktivnosti je bilo seveda plezanje. Medtem ko so »plezalne zvezde« plezali smeri VII in VIII težavnostne stopnje so imeli drugi udeleženci težave najti smeri V in IV stopnje, ki jih je v okolici le malo.
Da pa športno plezanje ni le domena mladih, je dokazalo zelo živo zanimanje starih, a še »vedno mladih« alpinistov. Fritz Wiessner in njegovi sodobniki so suvereno vodili v smereh IV težavnostne stopnje, čeprav imajo že čez 80 let in z velikim zanimanjem zagreto debatirali z mladimi mojstri.
M.Š.
Neumorni J. Wala
Poljske odprave, ki so obiskovale Hindukuš v letih 1960—78. so opravile obsežno znanstveno raziskavo tega gorovja v osrednji Aziji. Najpomembnejši rezultat dela je knjiga dr. Ludwika Koszowskega z naslovom Relief in oblika visokih gorstev v suhem podnebnem pasu na primer Munjana Hindukuš. Publikacijo je s šestdesetimi zemljevidi, diagrami in skicami opremil Jezrzy Wala. Ta znani poljski poznavalec gora in kartograf iz Krakowa je sam izdelal in objavil tudi zemljevid Aconcague (1:50.000). Označil je tudi vse pristope in plezalne smeri.
M.S.
V Matici preplah zaradi zmanjšanja števila članov
Na občnem zboru PD Ljubljana-Matica ocenili delo v preteklem letu – Za Kredarico bodo prišle na vrsto tudi druge postojanke
Planinci PD Ljubljana-Matica, ki je po številu članov in poslovno investicijski dejavnosti največje v Jugoslaviji, so na 91. občnem zboru ocenili delo v preteklim letu in sprejeli načrte za prihodnje
Planinsko alpinistični sektor, ki obsega odseke alpinistov, markacistov mladine, naravovarstvenikov ter izletniški, predavateljski, popotniški in propagandni odsek, je lani brez upoštevanja lastne udeležbe udeležencev, porabil 200 milijonov din društvenih sredstev ali 80 odstotkov več kot prejšnje leto. Za vir financiranja imajo celotno pobrano članarino, ki ostane društvu, in namembne dotacije od zunaj.
Alpinisti so opravili 1064 plezalnih tur. Največji dosežek je bil vrh Manasluja v Himalaji, ki ga je skupaj s Stipetom Božičem maja 1984 dosegel član društva Viki Grošelj. Ta dosežek je pred občnim zborom s skioptičnimi slikami odlično oživel pred člani svojega društva. Markacisti so se lotili označevanja smeri za turne smučarje na območju postojank društva med Komno in Kredarico. Mladinci so v sekcijah skrbeli za pridobivanje in vzgojo mladih planincev, naravovarstvenih pa prispevali nov delež pri varovanju narave. Izletniški in predavateljski odsek, ki se v celoti samofinacirata, sta zaradi padanja življenjske ravni nekoliko zmanjšale število udeležencev. Sočasno pa je bila osnovana popotniška dejavnost, ki je že v prvem letu pridobila prek 80 članov.
Planinsko-alpinistični odsek bo v letošnjem letu imel na razpolago 2,15 milijona din društvenih sredstev, za večje akcije, odprave in podobno pa bo iskal še dodatne vire.
Gospodarsko poslovno sektor upravlja pet postojank: Kočo pri Savici, Dom na Komni, Kočo pri Sedmerih triglavskih jezerih, Triglavski dom na Kredarici in dom v Kamniški Bistrici in informativno prodajni servis v Ljubljani.
Lani je sektor dosegel 41.2 milijona skupnega prihodka, kar je napredek za 48 odstotkov. 7.8 milijonov čistega dohodka so razdelili na sklade, od tega za stalna obratna sredstva 3,14 milijonov din, 4 milijone pa na osnovna sredstva.
Investicijska dejavnost je v sedanjem petletnem obdobju dosegla izreden vzpon. Zlasti zaradi povečanja Triglavskega doma, v katerega bodo skupaj vložili 110 milijonov din. Kredarica pa je vseslovenski projekt, ki se v društvu vodi na ločenem računu. Za adaptacije in obnovo žičnice Savica – Komna so v letih 1983 in 1984 porabili 4,5 milijona izključno lastnih sredstev. To je bil velik uspeh, saj je treba upoštevati, da inflacija prehiteva realizacijo in zahteva stalno povečevanje lastnih obratnih sredstev. Društvo ne uporablja kratkoročnih kreditov.
Po sklenitvi del na Kredarici z odkritjem spominske plošče na »Dan Triglavskega doma« 15. septembra letos bo društvo postopoma urejevalo in povečevalo tudi druge postojanke. Za Kredarico bo na vrsti Koča pri Sedmerih triglavskih jezerih, kjer načrtujejo povečanje zmogljivosti za 90 ležišč. Letos načrtujejo gradnjo do prve plošče v vrednosti 6 milijonov din, skupaj z adaptacijskimi deli pa bodo naložbe znašale 12,3 milijona. Od tega bo dalo društvo 8,14 milijona lastnih sredstev, računa pa tudi na dotacijo PZS (iz DD in PVP) 2 milijona, medtem ko naj bi zbrali drugo od pokrovitelja in drugih interesentov. To bo težka in zahtevna naloga. Do te postojanke naj bi društvo že letos uredilo mehaniziran transport s podaljšanjem tovorne žičnice s Komne, kar pa bo verjetno v pričetku gradnje pri Sedmerih triglavskih jezerih težko izvedljivo.
Ob velikih dosežkih pa je občni zbor dvignil preplah zaradi padca članstva od 8200 na 7400 v enem letu. Razlog je visoka članarina, ki v PD Ljubljana-Matica znaša 375 na člana in padec kupne moči prebivalstva. Osip zahteva rešitev s katero se bo morala ukvarjati PZS. Društvo bo z bogatitvijo dejavnosti prispevalo svoj delež za ponoven dvig članstva.
Za uresničitev tega in drugih sklepov bo skrbel novo izvoljeni upravni odbor s predsednikom Gregorjem Klančnikom in člani upravnega odbora, ki so dr. Boris Kobal, Mitja Lavrič, Ante Mahkota. Saša Marinčič, Jurij Mušič, Marjan Novak, Joža Potokar, Jože Rovan, Stane Vernik, Gojko Zupan in Janez Urbas.
J.K.
Že rekordno število prijavljenih
Za jeseniški filmski Festival so prejeli 150 filmov iz 58 klubov in 15 držav
Za XII. M F A F so prejeli že 150 prijav filmov iz 58 klubov 15 držav. Te številke vsekakor obetajo, da bo letošnji mednarodni festival amaterskih filmov v vseh pogledih rekorden. Poznavalci razmer trdijo, da bo ob koncu verjetno okoli 70 držav in tej primerne tudi druge številke.
In kako je s planinskimi filmi? Za sedaj so dobili prijave sedmih filmov. po enega iz Finske in Italije, kino klub Maribor in fotokino klub Mavrica Radomlje sta prijavila po enega, kino klub Zagreb pa dva. Številka je že rekordna, vendarle je v Sloveniji še nekaj kandidatov, ki pa, kakor kaže, čakajo na zadnje dni (rok poteče 8. aprila). Preseneča bolj dejstvo, da menda za seda) ni nobenega odziva med alpinisti. Da bi se bali konkurence najbrž ni edini vzrok, čeprav je tudi res, da organizirane (in strokovne) pomoči na tem področju doslej niso bili deležni.
Amaterski filmi s planinsko tematiko se na festivalih filmske skupine ODEON (64270 JESENICE, p.p. 46) pojavljajo že od vsega začetka, to je od leta 1968. Planinska zveza Slovenije pa podeljuje priznanja najboljšim (plaketo Triglav) od II. MFAF dalje.
