Brez potrebe s sabljo nad alpinistične cilje
Tone Škarja se ne strinja s Tomom Česnom, da je želja Vikija Grošlja, ki bi rad osvojil vseh 14 osemtisočakov, preživeta, marveč vredna občudovanja
Dobri dve leti je, kar se je predvsem v Franciji, pa tudi drugod razplamtela polemika o verodostojnosti vzpona Toma Česna v južni steni Lotseja. Bil sem med tistimi, ki so na glavnem bojišču — v reviji Vertical – zanj zastavili besedo, torej čast za čast, in nagnili tehtnico v prid verjetju na besedo, ko dosežka ni mogoče neizpodbitno dokazati drugače.
Pred dobrim tednom, ko je Viki Grošelj v oddaji »Podarim-dobim« govoril o svoji dolgi, težki in uspešni alpinistični poti, predvsem pa o želji, da bi dosegel vrhove vseh štirinajstih osemtisočakov (devet jih je že), pa sem moral biti priča, kako je Tomo Česen odločno, brez senčice dvoma, označil ta in podobne načrte kot preživete, že videne in torej nesmiselne zgodbe. Zdaj moram zastaviti besedo za Grošljev načrt.
Kaj je v alpinizmu nujno in kaj ni, se ni vredno prepirati. Na splošno alpinizem v celoti ni prav nič nujen, kot drugi športi in igre tudi ne. Človeka bogati, življenje mu dela vrednejše, prav lahko ga pa zanj tudi oropa. A veliko ljudi potrebuje poleg občudovanja narave tudi spopad z njo in alpinisti so med njimi. Himalaja še posebej. Širša vrednost himalajcev in drugih športnih zvezd je le v tem, da širijo slavo domovine po svetu in da so »ljudstvu« zgled za zdravo športno življenje, nekakšni baklonosci.
Preplezati vseh štirinajst osemtisočakov je bila in je želja mnogih, precej jih je pri tem že odnehalo, nekaj tudi umrlo, uspela pa doslej le dva — prvi Reinhold Messner. S tem je bil ta problem za človeštvo rešen, a prav tako je bil ali je še zanimiv za Poljake, Švicarje, Italijane in med drugimi tudi za Slovence. Lahko smo ponosni in veseli, da nekdo izmed nas, kar precej majhnega naroda, zmore toliko volje in motivacije, da sploh resno začne. Kakšne možnosti nosi v sebi vsak vzpon na tako visoko goro, je dovolj povedal Grošelj sam, a po tragedijah mnogih, tudi nekaterih naših alpinistov, je to jasno mnogim. Manevrskega prostora skoraj ni: nekoliko preveč – smrt, nekoliko premalo – neuspeh. Vseh štirinajst najvišjih — tò je himalajski maraton. Zaradi Messnerjevega uspeha ni podvig niti za odstotek lažji – še v psihološkem smislu ne. Moje iskreno občudovanje gre plezalcem sicer težkih in atraktivnih, a tudi racionalnih smeri, toda niti za odtenek manjše tistim, ki v sebi zmorejo znova in znova obuditi željo, pravzaprav klic poslanstva, in se mu znova in znova prvinsko odzvati. Najmanj spodbudo smo jim dolžni, če že ne moremo resno pomagati.
Ker smo v oddaji večkrat slišali ime Messner, moram povedati še nekaj. Ugibal sem, kako bo ta zvezdnik »sestopal«, ko mu biološka nujnost ne bo več dovolila samo športnih viškov. Če izpustim njegove pohode po Antarktiki in na Arktiki, množico knjig (med njimi prave filozofske bisere), filme, potem zdaj blesti s tem, da »posoja« (oziroma pusti, da ga »uporabljajo«) svoje ime za zaščito himalajske narave in za promocijo svoje zelene dežele — Tirolske. Učinek takšnih slavnih imen pri podobnih akcijah je pač ogromen. Saj mu ni treba veliko delati, le dovoliti mora, da imajo tudi drugi kaj od njega. Ali drug primer: Edmund Hillary še malo ni rekel, da je zdaj to pač končana zgodba, ko je leta 1953 prvi stopil na Everest. Vpre-gel se je v izobraževanje Šerp, organizacijo zdravstva, zaščito gozdov v Kumbu Himalaji, alpinizmu pa pustil njegovo nepredvidljivo pot. Zgodba alpinizma se torej z njim ni končala, kot se tudi z Messnerjem ni in se ne bo z nobenim drugim, še tako velikim alpinistom. Svet se vedno vrti dalje, le nastopajoči se menjajo.
Za Grošlja povsem verjamem, da tista mladina, ki je sedela okrog njega, ni bila le fasada. Alpinizem je v čistem strokovnem smislu pač le šport kot vsak drug. a po vsebini je prava simbolika življenja, kristal. Pomemben je po znamenjih, ki jih sporoča. Tudi za Slovence. Bodimo veseli, kadar še kdo od nas hoče kaj doseči iz čistega veselja in na pošten način.
Še nekaj. Ponedeljkovo Delo je v poročilu o oddaji in Česnovem komentarju tudi omenilo, da je akcija »Podarim-dobim« pomagala že tudi Česnovim uspehom v Himalaji. To ni točno. Vse, kar je Tomo Česen naredil v Himalaji, je bilo prej in v organizaciji Planinske zveze in s pokrovitelji njenega vrhunskega alpinizma. Tomo je bil zadnjič v Himalaji leta 1990. To je sicer njegova stvar, a to, da iznad oblakov tako brezprizivno trešči svoje kamnito mnenje med »ljudske množice«, prizadeva tudi druge. Posebno še, ker mera vrednotenja še malo ni vedno enaka.
Za zdaj bi končal s tem, da bi bilo lepo imeti še kakega nekdanjega »Česna« med našimi alpinisti, prav tako pa tudi vztrajnega in na dolgi rok svojim ciljem zavezanega »Grošlja«. Njihovi uspehi bi bili tudi naši uspehi.
Ko so naši hokejisti blesteče dobili tekmo s Kazahstanom. sem čutil, da smo zmagali MI. torej nekoliko tudi jaz. Čeprav s hokejem nimam nobene zveze, sem gotov, da mi igralci tistega majhnega koščka »moje« zmage ne odrekajo. Pri alpinizmu pa o tem ni sem vedno prepričan.
Tone Škarja
Ciril Praček 80-letnik
Malo jih je, ki so zapustili tako bogate sledove v našem športu, kot Ciril Praček – Čiro za prijatelje. Bil je vsestranski športnik, še posebej pa smučar, tekmovalni in turni, pa trener in seveda alpinist, vzgojitelj ter gorski reševalec. Svojo življenjsko pot je začel 27. marca 1913. Devetnajstleten je potem postal član državne reprezentance v alpskem smučanju in leta 1936 – če pogledamo le najpomembnejše mejnike – je že bil na OI v Garmisch-Partenkirchnu. Tri leta kasneje, na zadnjem SP pred vojno, je dosegel v slalomu odlično 7. mesto, v kombinaciji pa 12. Tekmovalno pot je nadaljeval tudi po vojni. Bil je tudi na zimskih OI v St. Moritzu 1948 in uspešno tekmoval še kot 40-letnik. Tudi kot trener in učitelj je v smučanju zapustil neizbrisne sledove.
Drugo njegovo torišče so bile gore. »Bil sem navdušen gorohodec in takratni prvi reševalci so me povabili v svoje vrste,« pravi. Že 1932 je sodeloval na prvi akciji in potem jih je sledilo še nešteto. Bil je tudi na tragični akciji 1942 v Riglici, pa v Špiku leta 1950, pomagal je pri velikopotezni akciji »Zimski Čop« 1986 … Prek 50 let je s svojim poznavanjem gorskega sveta in neizčrpnimi telesnimi močmi služil Gorski reševalni službi, svoje spomine pa strnil v knjigi »Med gorskimi reševalci«.
Čeprav je bil vsestranski gornik in alpinist, ki mu niso tuji niti prvenstveni vzponi, pa je pred čisto »plezalsko« aktivnostjo pri njem vendarle mnogo pomembnejša vloga, ki jo je odigral na belih poljanah. Rad je povedal: Eno je urejeno smučišče, nekaj povsem drugega pa so gorska pobočja razorana od plazov in – da je vsa svoja, tudi tekmovalna znanja, nabiral visoko v gorah – bili so drugi časi – na »skalaških« progah. Sto in stokrat je presmučal Krmo (in si vestno beležil razmere), vodil po belih prostranstvih Komne in suvereno usmerjal skupine, ki so se mu zaupale; tudi v najhujši megli so vedno prišli na varno.
Njegov vodnik TURNI SMUKI, ki je doživel tudi že (razširjen) ponatis, ima veliko zaslug, da so naše gore v zadnjih zimah spet bolj oživele. Kako prav je imel, ko je izrekel znani stavek: »Človek je lahko odličen smučar in alpinist, popolnoma pa se udejani šele, ko svoja znanja posreduje manj izkušenim in ko jih uspešno uporabi pri reševanju pomoči potrebnih.«
Njegovi dosežki seveda niso ostali brez odmeva. Dobil je številna priznanja: športna, med njimi skoraj vsa planinska, tudi častni znak GRS in 1987 tudi Bloudkovo nagrado.
Nova karta Triglava v merilu 1:25.000
Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FAGG je za Planinsko založbo PZS pripravil novo predstavitev Triglavskega pogorja »za vzpon in sestop«
Planinska založba PZS je na petkovi tiskovni konferenci predstavila dve noviteti: Zbirko pesmi »Človek – gora — poezija«, kije sicer že nekaj časa na tržišču (in jo bomo predstavili v eni prihodnjih rubrik) in še povsem »toplo« novo – prvo izdajo karte Triglav v merilu 1:25.000.
Specialka »Julijske Alpe — Triglav«, ki smo jo doslej uporabljali, je imela sicer podrobnejše merilo (1:20.000) je pa segala »le« od Peričnika do Triglavskih jezer in so si morali tisti, ki so se namerili na klasično turo Vrata — Bohinj, pomagati še z bohinjsko specialko. Nova karta, ki ima »za 90 stopinj zasukan format« in boljši izkoristek papirja, pa ob malenkostni spremembi formata seže še malo bolj na sever, na jugu pa celo prek Bohinjskega jezera. Zožitev prikazanega pasu v smeri vzhod-zahod (že omenjene) uporabniki morda ne bodo niti opazili.
Nova je tudi manira karte, v kateri pa nekatere »kombinacije« upajmo, da še niso dokončne. Senčenje npr. ponekod kar preveč zakrije podrobnosti, oznake poti pa ne dajo pravih predstav. Sprehajalna pot ob severni obali Bohinjskega jezera je npr. narisana enako kot »lovski« poti prek ostenja Pršivca… Preseneča tudi vris »Gorniške poti Planica – Pokljuka«. Narisana je sicer v nekoliko drugačnem tonu rdeče barve (torej barve s katero so sicer označene »markirane« poti, kar pa opazijo bolj redki!? V legendi pa lepo piše »brezpotje« in tudi dejansko so oznake na njej redke, pot pa še daleč od tega, da bi jo kdo vzdrževal.
Dopadljiv je ovitek – svežih, močnih barv (oblikovalec doc. dr. Borut Junavec). In dobrodošla je novost na hrbtni strani, ki je že kar vodnik v malem. Vse planinske postojanke območja z risbami (Antona Rojca) in najpomembnejšimi podatki: kdo upravlja, režim poslovanja, kapacitete in kje stoji, pa še dostopi, prehodi in vzponi. K vsemu temu pa še reprodukcija iz publikacije »Razgled s Triglava«, ki jo je izdalo PD Ljubljana – Matica, narisal pa ga je (na licu mesta!) Vilko Mazi.
Karto so pripravili na Inštitutu za geodezijo in fotogrametrijo FAGG po zasnovi (s kartografsko redakcijo) prof. dr. Branko Rojca, izvedbo pa sta vodili Irena Schiffer in Nevenka Dežman. Tiskali so v kranjski tiskarni Gorenjski tisk, je pa to že 123. edicija Planinske založbe PZS, posvečena 100-letnici Slovenskega planinskega društva.
Alpinizem in znanost
Jutri, 30. marca, ob 19. uri v Cankarjevem domu zanimiva prireditev, ki sojo avtorji naslovili »Makalu — korak naprej v alpinizmu in znanosti«. V znanstvenem delu se bodo predstavili udeleženci Janez Gregori (Zoolog v Himalaji), dr. Jurij Kuna-ver (Rojstvo Himalaje) in dr. Tone Wraber (Botanik v Budovih vrtovih). V alpinističnem delu. ki ga bo uvedel Danilo Cedilnik, pa bodo predvajali diapozitive Aleša Kunaverja in izvirne tonske posnetke z odprav Makalu ’72 in ’75.
Mežiška dolina
Med alpinisti ni težko srečati dobre fotografe in neredki svoje izdelke uspejo tudi publicirati, na razne načine, tudi kot razglednice. Tomo Jeseničnik iz Črne je npr. uspel že s svojo drugo serijo. Osem razglednic Mežiške doline, s katerimi je skušal pokriti vse štiri letne čase, je plod dveletnega snovanja. »Pokazati sem želel, da naša dolina le ni samo dolina smrti, rudnika, železarne in erodiranih pobočij ter uničenega življenja v Meži. Treba se je le umakniti iz dna doline, na obronke Pece, Uršlje gore in Smrekovca v prelepe alpske dolinice Koprivno, Toplo, Bistro…«
Čamlang — Baruntse
Čeprav v njej ni visokih gora (najvišji je Čamlang, 7319 m, drugi je Baruntse. 7168 m), je skupina Čamlang – Baruntse kar dobro znana. Na severovzhodu meji na Makalu Himal, na severu na Everest…, tudi prometni tokovi niso slabi. Sedaj pa je na voljo tudi že prvi zvezek (za predel Baruntse – Šerpani Col – Peak 4) vodniček Jana Kielkowskega, kar bo prav gotovo tudi vplivalo na obisk, posebno manjših, manj po najtežjih in najvišjih ciljih stremečih odprav. V pripravi tega in naslednjega zvezka je upošteval rezultat 66 odprav (med njimi ni še nobene naše)! tehnične opise smeri pa je obogatil s preglednimi risbami posameznih objektov in grebenskimi skicami. Ne manjkajo seznami vseh (znanih) pristopnikov, celo na nižje vrhove in sedla.
Planinska šola PDL Matica
Planinsko društvo Ljubljana – Matica vabi na planinsko šolo, ki se bo začela v društvenih prostorih v Ljubljani na Trdinovi 8/1 v sredo 31. marca ob 17. uri. Predavanja bodo na sporedu vsako sredo skozi tri mesece. Na sporedu jell predavanj in 4 vodeni izleti. Šolo bo vodil Mire Steinbuch, predavatelji in inštruktorji pa so iz vrst AO ter reševalcev in GV.
Franci Savenc
Zbor gorskih vodnikov
V torek 30. 3. bo ob 18. uri na Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, zbor gorskih vodnikov pod vodstvom Romana Robasa.
Slap pod Cmirom
Letos sta 14. marca Dušan Košir (AO Trbovlje) in Senad Halilovič (AO Mojstrana) v Vratih preplezala Desni slap pod Cmirom. Visok je 130 m in ocenjen IV+, 70-80°. Isti dan sta Dušan Košir in Andrej Kecman (AO Kranja) v Tamarju splezala Slap nad votlino.
Dušan Košir in Danica Pernoš (AO Kranj) pa sta 21. marca v Novem vrhu splezala Zajedo pojoče travice (VI-).
Zadnji slapovi
Dvajsetega marca sta Bojan Kurinčič in Gorazd Pozvek splezala Slap nad votlino. Led je bil prhek in slap se je bolj ali manj že podiral. Teden prej sta Bojan Kurinčič in Sandra Voglar splezala Nedeljsko grapo (IV, 90°/45°, 200 m) v Rušji glavi pod Predelom in slap Strmec. Gorazd Pozvek in Bojan Kurinčič sta ponovila Internacionalno in Hard rain v Ospu. Vsi so člani AO Bohor. V AO Bohor pa so začeli tudi z alpinistično šolo in opravili nekaj plezalnih tur v slapovih.
Devetletni splezal devetko
V škofjeloški kasarni je Blaž Rant, član PK Škofja Loka, ki je lani decembra dopolnil devet let, splezal smer Majhni, gladki, spolzki z oceno IX-. Smer je visoka dobrih deset metrov, ponovil pa jo je zelo hitro – za študij in vzpon je rabil tri tedne. Poleg tega je letos splezal še tele smeri: Ketchup (VIII-), Kanglplate (V1II-), CB (VIII-) in Mali fuk (VII+). Blaž Rant je bil lani cicibanski viceprvak.
Majhne, gladke in spolzke sta splezala še Cac Langerholc in Matjaž Žagar (PK Škofja Loka). Matjaž Žagar je v Ospu ponovil še Poročno noč, Cac Langerholc pa v plezališču pri Železnikih San Pedra (8a) in Brezmadežno (7c), v Bodeščah pa Andrejo z direktnim izstopom. Ocena zadnje je po mnenju enih VIII+, drugi pa IX-.
Aleš Bjelčevič
Najmlajši tekmovali v Radovljici
V soboto se je začela tekmovalna sezona tudi za najmlajše športne plezalce, ki so z množično udeležbo presenetili organizatorje letošnjih tekmovanj. Zaradi naraščanja števila nastopajočih je Podkomisija za športno plezanje tekmovalce lanskih mlajših kategorij razdelila na dve skupini, ki letos tekmujeta na ločenih tekmah. Kljub temu pa se je za prvo preizkušnjo prijavilo kar 83 otrok, starih od 7 do 12 let. Izkušeni prireditelji, člani ŠPO Radovljica, so na svoji umetni steni tudi tokrat pripravili atraktivno tekmo za pokal republike Slovenije.
Rezultati: cicibanke – 1. Arko (Kam), 2. Podbreznik (Ce). 3. Jereb (Žiri); cicibani – 1. Rant, 2. Štremfelj, 3. Česen (vsi Šk. L.); mlajše pionirke – 1. U. Šeliga (Šal); 2. Štremfelj (Šk. L.). 3. Š. Šeliga (Sal); mlajši pionirji – 1. Burnik (Lj. Mat), 2. Perčič, 3. Pelko (oba Kr.)
Druga tekma za mlajše kategorije bo 18. aprila v Škofji Loki, tekmovalci starejših kategorij pa se bodo na ruški umetni steni pomerili 24. aprila.
Tekme svetovnega pokala
To sezono bo devet tekem svetovnega pokala, na katere se naši reprezentanti že pripravljajo.
V soboto zjutraj je odšlo na enotedenski trening v Arco, italijansko središče športnega plezanja, osem članov A in B reprezentance Aljoša Grom, Vili Guček, Matej Mejovšek, Stanko Židan, Metka Lukančič, Martina Čufar, Miranda Ortar in Rebeka Poček. Toje že druga od petih priprav državne članske reprezentance za tekme svetovnega pokala v športnem plezanju, ki se prične naslednji teden v Frankfurtu. Tam bodo med 2. in 4. aprilom tekmovali Aljoša Grom, Luka Zaplotnik, Vili Guček, Matej Mejovšek, Marko Lukič, Stanko Zidan, Igor Jamnikar, Jure Golob, Metka Lukančič, Nevenka Osredkar, Miranda Ortar in Martina Čufar. To bo obenem tudi izbirna tekma za svetovno prvenstvo, ki bo od 30. aprila do 2. maja v Innsbrucku.
Po svetovnem prvenstvu bo še osem tekem za svetovni pokal, ki si bodo takole sledile: 15.-16. maja v Züric-hu (Ch), 28.-30. maja v Toulonu (F), 10—13. junija v Lillehammerju (Nor), 11.-12. ob Črnem morju (Bul), 22.-24. oktobra v Tokiu (J), 5.-7. novembra v Nürenbergu (D), 26.-28. novembra v Birminghamu (GB) in zadnje 10. —11. decembra v Lavalu (F).
Nuša Romih
V PD Kranj so uspešni
KRANJ – PD Kranj je z okoli 3000 člani eno najmočnejših pri nas, po svoji dejavnosti pa tudi eno najuspešnejših, po alpinističnih in plezalskih dosežkih, so poudarili na občnem zboru društva, ko so govorili tudi o načrtih za prihodnje in opozorili na nekatere pomanjkljivosti.
V Kranju je planinstvo najbolj množična rekreativna dejavnost, saj ocenjujejo, da hodi v gore skoraj vsak drugi prebivalec. K tej množičnosti s svojo dejavnostjo veliko prispeva PD Kranj, ki ima v svojih vrstah 20 mentorjev za osnovnošolsko in srednješolsko mladino, 5 mladinskih vodnikov, več kot 30 planinskih vodnikov in 10 gorskih vodnikov. Veliko pozornosti namenjajo vzgoji najmlajših planincev, saj se zavedajo, da je od tega veliko odvisno, kakšna bo usoda planinske dejavnosti v prihodnje in kakšen bo odnos ljudi do gora. Zato so po osnovnih šolah organizirali devet sekcij, v okviru katerih skrbijo za izobraževanje in izletništvo, v društvu skrbijo tudi za mladince, za katere med drugim prirejajo strokovne tečaje in zimovanje.
Kranjski planinci so v zadnjem času veliko prispevali k varnejši hoji v gorah z obnovo planinskih poti in varoval na njih ter obnovo markacij. Na poti s Češke koče na Ledine so v sodelovanju s PZS uredili prehod skozi žrelo, ki je najtežji del poti. Pri tem so zabili skoraj sto klinov in napeli 120 metrov jeklenice. Tudi na poti na Rinke so zamenjali 120 metrov jeklenice, na Veliki Koroški Babi pa sto metrov. Povsem na novo so nadelali pot med Jezersko in Kokrško Kočno, ki je bila doslej za običajne planince neprehodna. V okviru PD Kranj deluje tudi močna postaja gorske reševalne službe, v kateri je 83 članov, med njimi tudi zdravniki in piloti helikopterja. Lani so sodelovali v 12 reševalnih akcijah. Kranjski planinci skrbijo za tri planinske postojanke, in sicer na Krvavcu, Ledinah in Kališču. V lanskem letu so v njih opravili precej obnovitvenih del.
V letošnjem jubilejnem letu slovenskega planinstva so si zadeli nalogo, da bodo med drugim obnovili plezalno pot na Koroško Rinko v Kamniško-Savinjskih Alpah ter izboljšali sanitarne razmere v domu na Kališču. Za predsednika društva so ponovno izvolili Franca Ekarja, ki je to funkcijo opravljal že 23 let.
L. S.
PD Javornik-Koroška Bela uspešno
Planinsko društvo Javornik-Koroška Bela, ki v svojih vrstah združuje več 16000 planincev, je pred dnevi na letni konferenci ocenilo delo v minulem letu in podalo načrt za letošnje leto. Društvo oskrbuje štiri planinske postojanke: Staničev dom, Kovinarsko kočo v Krmi, Prešernovo kočo na Stolu in dom Pristava. V letu 1992 so največ delovnih ur opravili na Staniče-vem domu, kjer so zaključili delo na novem podstrešju in tako pridobili nove kapacitete. Za čim boljšo oskrbo postojanke bi bil nujno potreben mobitel. Dela so bila opravljena tudi v Prešernovi koči. Predsednik društva Božo Resman je poudaril, da brez takšnega prizadevanja članov ne bi zmogli tolikšnega obsega dela. Zelo težko pa postojanke oskrbujejo zaradi dragih helikopterskih prevozov, zato se večkrat poslužujejo oskrbovanja s konji. Finančno so poslovali uspešno, z dotacijami pa jim veliko pomaga PZS. Obnovitvena dela na postojankah bodo nadaljevali tudi letos, obenem pa bodo proslavili tudi 45-letnico delovanja društva. Tudi v minulem letu so proslavili pomemben jubilej — 100-letnico pohoda Piparjev na Stol. Načelnikov mladinskega odseka Jožica Žakelj je organizirala in vodila mlade planince po bližnjih in daljnih manj zahtevnih vrhovih, bila pa je tudi organizatorka izletov za upokojence. Z uspešnim delom bo nadaljevala tudi letos. Markacijska skupina, katere načelnik je Dušan Klinar. že vrsto let uspešno obnavlja in markira številne poti do postojank in na vrhove. Pavel Smolej in Slavko Skumavec pa sta za prehojeno slovensko planinsko transverzalo prejela priznanje PZS.
Lojze Kerštan
