ALPINISTIČNE NOVICE 10/1984

Jugoslovanska smer je najbolj oblegana

Poskušali jo bosta ponoviti še dve himalajski odpravi: s kitajske in z nepalske strani

LJUBLJANA – Čeprav se je na 8848 metrov visok Mount Everest povzpelo že 57 navez, zanimanje zanj nikakor ne popušča. Odkar je Kitajska odprta Tibet, število odprav, ki si ga izbere za cilj, celo stalno narašča. Samo letos spomladi pravijo, da bo skušalo priti na vrh kar šest odprav. V ospredju zanimanja pa je ponovno Jugoslo­vanska smer, ki jo bosta poskušali ponoviti še dve odpravi, ena s kitajske, druga pa z nepalske strani.

Medtem, ko so pri nas mnogi že pozabili na enega največjih dejanj ju­goslovanskega alpinizma, na 13. maj 1979, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik na najvišjem vrhu sveta ra­zvila našo zastavo, se tega dogodka po svetu spominjajo celo vse pogosteje. Jugoslovanska smer je med tem na­mreč postala daleč najpogosteje – za­man – oblegana v vsej Himalaji.

Na Zahodni greben so se sicer že leta 1963 povzpeli Američani, toda prvi poskus preplezati ga v celoti, je osem let kasneje opravila močna mednarodna odprava. Toda kot tri le­ta kasneje Francozi, so odnehali zara­di nesreče: prvi na višini 7.300, drugi pa 6.900 metrov visoko. Naša odpra­va pod vodstvom Toneta Škarje je bila odlično pripravljena, po ogledih spomladi 1978 je bila uspešna že v prvem poskusu. Preplezana je bila pe­ta smer na vrh, najdaljša in prav zato še dodatno zahtevna.

Že jeseni so Jugoslovansko smer skušali ponoviti britanski alpinisti pod vodstvom slavnega Douga Scotta. To­da že na Lo La (6005 m) so zaradi vetra obrnili. Tudi zimski poskus (80/81) britanske odprave ni uspel. Končali so ga nekje za Zahodno ramo na višini okoli 7.300 m. Spomladi so prišli Japonci. Vse do zadnje stopnje so sledili Jugoslovanski smeri, potem pa raje prečili v Hornbeinov ozebnik. Toda na višini 8.750 m so morali ven­darle obrniti. Novozelandski jesenski (1981) poskus se je končal nekje pri 7.750 metrih, katalonski leto kasneje pa pri 8500 metrih. Že pozimi so jim sledili Francozi, ki so odnehali okoli 7.600 metrov visoko, spomladi lani pa so ponovno prišli Američani. Prišli so prek Tibeta in naši smeri sledili še prek Zahodne rame, potem pa zavili v SZ pobočje, koder so odnehali okoli 8000 metrov visoko.

Lani jeseni sta potem poskusili prvič kar dve odpravi. Ameriška je po Jugoslovanski smeri preplezala gre­ben nekako do višine 7.500 metrov, potem pa so zavili po (lažji) Ameriški smeri iz leta 1963 v leva pobočja. Toda dosegli so vendarle le 8.535 me­trov. Odlično opremljena in močno reklamirana francoska odprava, ki jo je vodil J. Seigneur, je obljubljala kar nič manj kot prečenje vrha – s Tibeta na Lo La, pa po Zahodnem grebenu na vrh in Kitajski smeri čez Severno sedlo nazaj v izhodišče – pa je obstala celo že pri 8.200 metrih.

Sedaj sta na poti že dve novi – deseta in enajsta – ki imata spet enak cilj: opraviti prvo ponovitev Jugoslo­vanske smeri po Z grebenu Everesta. Izredno močna bolgarska odprava (14 ton prtljage, 500 nosačev jo bo nosilo 20 dni) bo poskusila z nepalske strani (v njihovi bližini bo tudi baza indijske, v okviru katere bo prek Južnega sedla na vrh skušalo priti tudi sedem alpi­nistk A). Z druge, nepalske strani, pa bo spet poskusila ena od ameriških odprav.

FRANCI SAVENC

Pri nas 35 ekstremnih smukov

Davor Karničar je opravil doslej najbolj zahteven alpinističen smuk v Sloveniji – Sinji slap pod Češko kočo – Tudi slap v Malem vrhu

JEZERSKO – Ekstremno smučanje (kot del turnega) je pri nas bolj slabo razvito, vendarle že imamo (arhiv je pripravil Andrej Zorčic, Akademski AO) prek 35 »ekstremnih smukov« samo v Sloveniji. V pripravi so tudi navodila za opisovanje (ocenjevanje) in celo diplom­ska naloga. Tako nalogo je pred dnevi na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani prijavil Davo Karničar z Jezerskega, pripravil pa jo bo pod vodstvom višjega predavatelja Mira Dvoršaka in dr, Silva Kri­stana.

Prav Davo Karničar (22) je nedav­no tega opravil doslej najbolj zahte­ven alpinistični smuk pri nas doslej. V enem redkih sončnih dni je Sinji slap pod Češko kočo najprej preplezal v vzponu, z vso smučarsko opremo (de­reze na smučarskih čevljih). Potem se je dokončno odločil. »Zgornji skok, visok okoli 50 metrov, sem presmučal po sredini ledu.« je povedal. Sicer pa je 2/3 slapu bočno oddrsaval, dp poli­ce, ki povezuje smer s spodnjim sko­kom. Pod skokom je spet drsel kakih pet metrov, potem pa skočil na polico na levi strani. Pod njo je prečil led in nadaljeval po grapi pod slapom. Smu­čal je s palicama in ne s cepinom.

Sinji slap sta prva preplezala Ka­mničana Plevel in Podbevšek leta 1979, ocenjen je s 60-80 (dva razte­žaja) / 35-50°, 250 m in spada med naše najpogosteje plezane. Za smuča­nje na njem pa je seveda potrebno uporabiti drugačno lestvico (najpri­mernejši vzorec doslej je bil objavljen v »drugi letošnji številki nemške revije Alpin). Ocena obeh skokov naj bi bila S7, oziroma EX, vmesni del pa S4.

Ostalo pa ni le pri tem. Slap v Malem vrhu, ki je bil prvič preplezan šele letošnjo zimo, ima od 3. t.m. že tudi »smučarsko ponovitev«. Slap, ki ima sicer stopnje s 70-90° naklonine, sta presmučala Davo in Luka Karni­čar. Imela pa sta ugodne snežne raz­mere, tako da so bili zahtevnejši le trije skoki, za katere predlagata oceno S5.

FRANCI SAVENC

• Že 40 let si alpinisti prizadevajo, da bi pripravili težavnostno lestvico tudi za smučarske ture. Zelo natančno je npr. definiran predlog francoskega »ski alpinista« Labardeja v nedavno izšli knjigi francoskega »ski alpinista« Labardeja v nedavno izšli knjigi »Ski sauvage dnas la Haute-Savoie«. Te­melji pa pravzaprav na lestvici za skalno plezanje in ima za sedaj sedem stopenj.

S1- poti, ceste, zelo položno.

S2- rahlo nagnjena pobočja.

S3- široke (odprte) strmine do 35°, mestoma celo več.

S4- strmine 35-45°, ko izpostav­ljenost še ni velika.

S5- strmine 45-55° v ozebnikih in tudi manj strmih pobočjih, če je izpo­stavljenost velika.

S6- ob veliki izpostavljenosti tudi pod 50°, sicer več kol 55.

S7- skoki čez skalne odstavke in ledne odlome v zelo strmih pobočjih (izpostavljenost je po Labardu velika, če je padec hudo nevaren, majhna če je pod takim mestom dober iztek.)

Vse te (in podobne) ocene seveda ne upoštevajo snežnih razmer in tudi ne nevarnosti plazov. Vedeti pa je potrebno, da se da v dobrih snežnih razmerah vzpenjati s kožami (psi) na smučeh tudi po pobočju z naklonino 45 in več stopinj, če pa je zaledenelo, pa ni s smučanjem nič!

Ob gornjih razmerah predlagajo še »kompleksno« oceno, ki na j bi upo­števala poleg težavnosti posameznih mest še njih dolžino, izpostavljenost, mesta, ki jih s smučmi ni mogoče pre­magati«, kako široka (ozka) so najtežja mesta itd. Nadmorska višina pa naj ne bi vplivala na oceno. Za te bi uporab­ljali črkovne (francoske) oznake, ki po naše pomenijo: lahko, manj težko, kar težko, težko, zelo težko, izredno težko in ekstremno težko. In imele naj bi tudi delitev na zgornjo (+) ter spodnjo (-) mejo.

IRENA KOMPREJ

Cilji v letu 1985

SOFIJA – Druga bolgarska odpra­va v Himalajo je še na poti pod Eve­rest, v Bolgariji pa so že objavili tudi svoje nadaljnje alpinistične načrte. Najbolj preseneča odprava »Anapur­na 85«, ki ser je bo lotila klubska ekipa TD Čavdar.

47 odprav v Pakistanu

RAVALPINDI – Lansko leto je obiskalo Pakistan kar 47 odprav iz 15 držav, seznam njihovih ciljev pa obse­ga 24 vrhov. Od držav je še vedno na prvem mestu Japonska, ki je imela kar šest odprav, s po petimi pa sledijo Francija, Španija in ZRN. Najbolj so bili seveda spet zaželeni osemtisočaki, na petih, kolikor jih imajo, se je sku­šalo povzpeti kar 25 odprav. Nanga Parbat (8125 m) si je za cilj izbralo kar 11 odprav (4 iz Japonske), Broad Peak (8047 m) jih je oblegalo šest, Gašerbrum I (8068 m) pet in celo na drugi najvišji vrh sveta Čogori (K2, 8611 m) se je, usmerilo troje njih. Razumljivo, da je bilo zato tudi veliko uspešnih vzponov, ob tem pa ni manj­kalo nesreč. In kateri vzponi največ veljajo? S pakistanske strani verjetno solo vzpon Renata Casarotta na do­slej še neosvojeni S vrh Broad Peaka (7538 m), pa švicarska serija treh osemtisočakov, dvojni uspeh poljske dvojke Kurtika-Kukuczka, Kristina Palmovska je opravila prvi ženski pri­stop na Broad Peak itd. S kitajske strani pa za Karakorum prav gotovo največ pomeni italijanski vzpon na K2 (1. P Japonske smeri po S stebru).

Staze, glasilo PZ BiH

SARAJEVO – PZ Bosne in Herce­govine ter PD Energoinvest izdajata po novem Steze kot republiško glasi­lo. Letna naročnina (5 številk) je 200 din, glasilo je malo večje od našega Vestnika in čeprav grafična podoba ni nič posebnega, pa tudi fiziognomija še ni dodelana – glasilo izhaja šele tretje leto – je v vsaki številki kaj zanimive­ga. V zadnji (6.) je npr. tudi seznam njihovih najbolj zagnanih transverzal – cev. Mehmed Sehič jih je prehodil že 100, Cico Džemaludin 60, Marko Blaževič pa 50. Na ozemlju BiH je od leta 1958, ko je PD Bjelašnica preda­lo uporabi prvo, zakoličenih že 30 takih poti.

S Hleviških planin

IDRIJA – 8. pohoda žena na Hleviške planine se je letos kljub debel snežni odeji udeležilo 134 pohodnic. V planinski postojanki so dobile spo­minsko značko (80 let PD Idrija), še posebna priznanja pa tiste, ki so se na to 907 m visoko točko lani največkrat povzpele. Tinca Likar 135 krat, Man­ja Rupnik 113 krat. Marija Menart 112 krat.

Predavanje o Gaurišankarju

ŠENTJUR PRI CELJU – V sredo ob 18. uri vabijo na redni letni občni zbor planinskega društva, ki bo v pro­storih gasilskega doma. Po uvodnem delu bo o alpinistični odpravi »Gaurišankar 83« predaval član društva in celjske odprave Aco Pepevnik.

Skalolazenje tudi pozimi

MOSKVA – V skalah soteske reke Berezova, blizu kavkaškega letovišča Kislovodsk, je bilo letos zimsko pr­venstvo SZ v hitrem plezanju – skalolazenju. V kategoriji alpinistov je bil najboljši R. Galiakbarov v posamični konkurenci, V. Balezin pa v paralelni. Ta dva sta bila najuspešnejša tudi kot naveza v konkurenci »dombajska dvojka«. V konkurenci alpinistk pa je v obeh posamičnih konkurencah zma­gala I. Bakalejnikova. Vsi najboljši so prišli iz Krasnojarska.

Novi svet

LOGATEC – PD Logatec je lani pričel z adaptacijo stare kmetije v va­sici Novi svet, mimo katere vodi Lo­gaška planinska pot. Le-to so odprli lani 14. julija in jo je doslej prehodilo že 59 pohodnikov. Za Notranjsko planinsko pot, za katero je PD uskla­jevalec z drugimi PD na Notranjskem, pa so samo lani razdelili 243 značk.

Na Primorskem je osem AO in sekcij

Opravili so kar 2486 tur – V ospredju člani Soškega alpinističnega odseka

VIPAVA – Zbor primorskih alpini­stov je že skoraj pozabljen, njihova dejavnost pa ne bo zlepa. Osem alpi­nističnih kolektivov – šest AO (Idrija, Nova Gorica, Obalni, Postojna, Soški in Vipava) in dve sekciji (Ajdovščina in Sežana), ki delujejo na področju sedmih občin, je lani opravilo skupno 2486 alpinističnih tur. Najprizadevnejši so bili člani Soškega AO (631, leto prej le 287) in AO Vipava (294, 194). Opažajo tudi, da pri vseh raste tudi kvaliteta, veča se število zahtev­nejših prostih ponovitev, pri čemer izstopajo Postojnčani. Izredno od­mevni so bili vzponi ženske naveze Božič-Vranac, članic obalnega AO.

Pozabiti ne gre tudi na odprave. Kar petih so se udeležili primorski alpinisti v lanskem letu. Ogledne pod Jalung Kang, zelo uspešne meddruš­tvene v bolivijsko Cordillero Real, re­publiške v J steno Anapurne, eden je bil med udeleženci ljubljanske v steno Gangapurne, obiskai pa so tudi Kazbek (Kavkaz). Alpinistične šole niso imeli samo v AO Postojna in AS Aj­dovščina. Povečalo se je število in­štruktorjev z 12 na 20, tako da jih nimajo sedaj le še v Ajdovščini, gor­skih reševalcev imajo v svojih vrstah 12, gorska vodnika pa dva. Večina sodeluje tudi pri pripravljanju plezal­nih vodničkov.

Šola turnega smučanja

LJUBLJANA – Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS bo v dneh od 13. do 15. aprila na Komni pripravila šolo visokogorskega turnega smučanja. Ti­sti, ki bi se radi seznanili s to nadvse zanimivo dejavnostjo, se morajo pri­javiti v pisarni PZS (Dvoržakova 9, tel. 312-553) do 5. aprila.

Zavarovane rastline

ŠKOFJA LOKA – Planinsko druš­tvo je izdalo priročnik »Naše zavaro­vane rastline«, ki ga bodo veseli vsi ljubitelji narave. Uvodni tekst in oz­nako rastlin je napisal Peter Skober­ne, sicer pa je na 32 straneh (A 6) kar 30 barvnih fotografij. Cena ob nepo­srednem naročilu pri založniku je 100 din.

221.189 članov PD

BEOGRAD – Število članov PD v Jugoslaviji nenehno narašča. Leta 1979 jih je bilo 196.433, leto kasneje 202.809, potem 215.187, 217.115 in lansko leto 221.189. Največji delež ima Slovenija 104.059 (47%), na dru­gem mestu je prvič Bosna in Hercego­vina (34.179 članov, 15,5%) in na tretjem Hrvatska (33.148). Četrta po številu članov je Srbija (23.800, 10,8%), sledita Makedonija (11.500, 5,2%) in Vojvodina (6.673, 3%), na predzadnjem mestu je Črna gora (6.000, 2,7%), na zadnjem pa planin­ska organizacija Kosova, ki ima tudi izredno velik padec – z okroglih 4.000 članov v letu 1982 na 1.830 v prete­klem letu, kar je komaj 0,8%.

O naši transverzali

PRAGA – Turist, glasilo češkoslo­vaških popotnikov, s svojimi članki pogosto posega na naše ozemlje in tudi v naše gore. Lani septembra so začeli objavljati izčrpen potopis Jana Zvanovca o naši transverzali. Njiho­vih planincev že doslej ni manjkalo na naših planinskih poteh (vemo, da so prvi dobili tudi že transverzalne zna­ke), poslej pa se jih lahko nadejamo še več.

ALPINISTIČNE NOVICE

Priznanja za dosežke

Komisija za alpinizem PZS poziva vse AO in AS, da prijavijo tiste svoje člane, ki so upravičeni do priznanj za aktivnost v letu 1983. Alpinisti in al­pinistke, ki so opraviîi vsaj en vzpon, ovrednoten s 400 (300) točkami, bo­do dobili priznanje za kvaliteto. Pri­pravniki in alpinisti z ne več kot eno­letnim stažem, če so opravili vsaj 50 (40) tur, bodo dobili priznanja iz na­slova perspektivnih. Priznanja pa bo­do dobili tudi organizatorji in vzgoji­telji, ki so se izkazali pri delu.

Veliko želja, malo denarja

Sestanek vseh, ki načrtujejo (si že­le) odhod v južnoameriške Ande, ni prinesel dokončnega odgovora, želja je sicer veliko, denarja pa vsem pri­manjkuje. Čarterski polet iz Pariza v Limo stane res le 5000 Ffr, vendarle to ni edini strošek. Zanesljiv je, kakor kaže, le odhod zagrebške odprave, za treking pa je sedem kandidatov. Na­veza iz Akademskega AO pa išče družbo za dvomesečno potovanje v Cordillero Real-Bolivijo (informacije Aleš Rotar, 061/215-185).

V Zahodnih Alpah boljše razmere

Letošnjo zimo iz Zahodnih Alp ni bilo razveseljivih novic, razmere so bile večino hudo neugodne za alpini­ste. Prvi naši alpinisti so odšli v Chamonix šele januarja, toda o kakih uspehih ni novic. Zadnje izboljšanje pa je vendarle vzpodbudilo še nekaj navez.

Z Raven na Koroškem

Robi Jamnik in Rok Kolar (AO Ravne) sta januarja letos preplezala Edijev steber (A2, VI, 130 m) v Raduhi. Pravita, da je bilo hudo mrzlo, sicer pa so bile razmere kar ugodne.

Strokovna komisija za alpinizem pri ZTKO Ravne je od 20. do 22. januar­ja pripravila alpinistični tečaj na Peci. Imeli so predavanja, v bližnjih žlebo­vih in skalah pa praktične vaje. Škoda le, da so se ga udeležili le naraščajniki iz Raven in Prevalj.

Kolar in Jamnik sta 18. preteklega meseca ponovno hotela v steno Radu­he. Toda zavrnil ju je mraz, bilo pa je tudi zelo veliko snega. Odšla sta pod Lanež in preplezala štiri grape (100 do 150 m, 65/50°), dve od njih v sestopu. Teden dni kasneje sta pre­plezala Mokre peči v Martuljku, 1. t. m. pa Slap nad Žerjavom (15 m in 25 m 75°, prvi vzpon).

Uspešni tudi kot tekači

V Mojstrani so sprejeli med alpini­ste Nejča Brežana in Franca Teraža.

V alpinistično šolo pa sta se prijavila le dva nova, zato šola ne bo imela rednega programa. Sicer pa opravlja­jo vzpone na vrhove, plezajo pa tudi po slapovih (Peričnik med drugim) in grapah, bili so v Osapski steni in podobno. Pred tednom dni pa so sodelo­vali tudi na smučarskem teku na Dobraču. Mirko Teraž in Franc Rabič sta bila druga v svojih kategorijah, skupaj z Branetom Pečarjem pa so kot ekipa dosegli četrto mesto.

V Osapski steni

Osapska stena ni več zanimiva, pra­vijo nekateri, je le plezalni vrtec, trdi­jo drugi itd. Kakorkoli, vedno znova pa le vabi naše alpiniste in plezalce in še naprej jo odkrivajo. Saša Bjelčevič in Bor Štrancar, oba člana Akadem­skega AO, sta 2. t. m. opravila prva vzpona v odlomu, desno od sedanjih smeri. Tu je stenica sicer res kar polo­vico nižja, brez izrazitih po klin in zgo­raj jo zapira streha (A2e, IV+, 3 R, 7 h) in v njej sta pustila vse uporabljene kline. Vijavaja pa je še nekoliko bolj desno in vodi mimo dveh izrazitih vot­lin ter po poči. Ocena: VI-, V+, AO, 2 R, 2 h, krušljiv. V smeri je ostal klin za orientacijo.

Jure Bogataj in Franc Langerholc (oba AO Škofja Loka) pa sta, kakor kaže, preplezala novo smer kar sredi že znanih. 7. t. m. sta namreč steno preplezala med Avtocesto in Stebrom jutranje zvezde: po izrazitem kaminu, ki je zgoraj zaprt s streho. Tu bi za­nesljivo morali ostati sledovi, pravita, njuna ocena je namreč A 3 (ostalo IV-V, skupaj 2 R in nekaj več kot 2 h). V plitvih počeh sta si pomagala z zagozdami. Nad Ospom so bili tudi štiri dni pred tem. Langerholc je z Zvonetom Peterlinom kljub dežju po­novil Prečenje, Peterlin sam pa Žago, Italijansko in Pero.

Predlog iz ČSSR

Ob zadnjem obisku so se alpinisti iz ČSSR s predstavniki naše komisije za odprave v tuja gorstva dogovarjali tu­di o možnostih skupnih odprav. V zimski sezoni 1985/86 naj bi bil cilj Manaslu ali Lotse. Do maja bodo pri­pravili predlog o sestavi moštva in podrobnejšo delitev stroškov oziroma nalog za opremo odprave.

Osamljena Vrata

Marija in Slavko Frantar (AO Rašica) sta sredi preteklega meseca (opra­vila enega redkih letošnjih zimskih vzponov prek Stene. Ponovila sta Slo­vensko smer in povedala, da bi brez tekaških smuči najbrž ne mogla skle­niti kroga v enem dnevu. Bila sta po­vsem osamljena.

Ekspedicijski fond

Iz gradiv, ki jih je pripravila pisarna PZ Jugoslavije, je razvidno, da so naši planinci zbrali že blizu 1.500.000 din za ekspedicijski fond. Samo lani se je npr. nabralo kar 308.002 din »eks­pedicijskega dinarja«, ki ga vplačajo člani in mladinci skupaj s članarino. Večina tega denarja je šla za zadnje JAHO »Lotse 81«.

Levi slap v Suhi

Miha Peternel in Aleš Rotar ter Igor Kogovšek in Meta Radež, vsi so člani Akademskega AO iz Ljubljane, so 3. t.m. preplezali v Suhi nad Vojami (Bohinj) levi slap. Ocenili so ga z 90/50-60°, 110 m, 2,30 h, vstop pa je po grapi, ki se s ceste na Blato odcepi, ko le-ta drugič prečka potok Suho. (Nekoliko desno je še en slap.) Sesto­pili so po grapi (orografsko) desno od slapu. O vzponih v tem predelu ni podatkov.

O odpravi »Kilimandžaro 84«

O največjem uspehu odprave PD Planja iz Ljubljane, o poletu iztoka Tomazina z zmajem do letališča v Moshiju, je bilo zadnje čase veliko napisanega. Skoraj nič pa o dosežkih drugih članov odprave. Pa se je vseh 14 povzpelo (3. februarja letos) na prvi vrh Kiba – Gillmanss point. Ra­zen dveh so vsi potem nadaljevali po robu kraterja do štartnega mesta na grebenskem stolpu med prvim in glav­nim vrhom in pomagali pri začetku poleta. Potem pa sta se Maja Dok in Ničo Kregar povzpela še na glavni vrh – Uhuru Peak.

S tem je odprava dosegla oba cilja, za plezalne vzpone v stenah Mavenzija pa niso bili primemo opremljeni, bilo je preveč snega. O vsem so po­sneli tudi 16 mm film za televizijo, video kaseto in množico diapozitivov in računajo, da bodo kmalu začeli s predavanji. Načrtujejo pa tudi že no­ve odprave v Andih, Pamirju in mor­da še kje.

Spominski pohod na Lupoglav

XIV. spominski pohod na Lupoglav ni uspel. Poskušali sta dve skupini al­pinistov iz Konjiča in Grabovščiče, toda obe sta morali obrniti zaradi hu­dega neurja in plazov. O kasnejših poskusih, ki so jih tudi napovedali, pa še ni poročil.

V močni burji množičen pohod na Snežnik

Dobro organiziranega ju­bilejnega vzpona se je udeležilo okoli 4.000 ljudi

ILIRSKA BISTRICA, 11. marca – Jubilejni, 10. zimski vzpon na Snežnik je bil dobese­dno zimski, saj je 1796 metrov visoki gorski očak pričakal več kot 4000 udeležencev odet v de­belo snežno odejo, oba dneva pohoda pa je brila tudi burja.

Kljub njenim sunkom, ki jih je v soboto spremljala še megla, pa je bil pohod za vse udeležence, kot že vrsto let doslej, enkratno doživetje. Največ zaslug za to ima prav gotovo organizator – Planinsko društvo Snežnik Ilir­ska Bistrica, ki mu je v težkih vremenskih razmerah uspelo pri­praviti varno pot do vrha Snežni­ka. Za to je bilo potrebno požr­tvovalno delo več kot 240 članov organizacijskega aparata: od ra­dioamaterjev, miličnikov, gozdar­jev, tabornikov, pripadnikov te­ritorialne obrambe vseh treh no­tranjskih občin, civilne zaščite in rdečega križa do delavcev ilirskobistriškega zdravstvenega do­ma in domačih smučarjev.

Dan pred vzponom je 85-član­ska predhodnica vojakov, pla­nincev, radioamaterjev in pripad­nikov TO v sunkoviti burji utira­la gaz v visoko snežno odejo ter pot od planinskega doma na Sviščakih do Snežnika označila z modrimi zastavicami, nevarnejša mesta pa še z rdečimi.

Z nedeljske krajše slovesnosti na vrhu Snežnika, ki so jo udele­ženci spremljali že v jasnem vre­menu, je skupina ilirskobistriškega smučarskega kluba ponesla venec cvetja na Sviščake k spo­meniku padlim borcem. Na izho­dišču vzpona – na 1242 metrov visokih Sviščakih, so popoldne pripravili sklepno slovesnost. Na njej je 25 udeležencev dobilo po­sebno veliko značko za udeležbo na vseh dosedanjih desetih zim­skih vzponih na Snežnik. Prvo značko 10. vzpona na Snežnik je organizator namenil pokojnemu Milanu Ciglerju, velikemu ljubi­telju slovenskih gora, posebno še Snežnika, izročili pa so jo njego­vim svojcem.

MARJANA TRILER

USPEH MLADEGA ZDRAVNIKA IZ KRIŽEV PRI TRŽIČU

Iztokov zmaj je premagal Kilimandžaro

Naš znani alpinist in zmajar Iztok Tomazin je v pogovoru, ki smo ga zapisali pred koncem lanskega leta, potem ko je uspešno poletel s svo­jim zmajem Windfex z vrha najvišje gore Evrope, Mont Blanca, dejal, da bo februarja letos poskušal poleteti z najvišje gore Afrike, Kilimandžara. Svojo napoved je ta 24-letni zdravnik iz Križev pri Tržiču uresni­čil 3. februarja 1984 ob 8. uri zjutraj, ko se je s svojim zmajem odlepil s pobočja Kilimandžara in po eni uri in 46 minutah uspešnega poleta pri­stal na okrog 35 kilometrov oddaljenem letališču v Moshiju.

»PD Planja iz Ljubljane, ki združuje mlade alpiniste, zma­jarje in znanstvenike, je pripra­vilo odpravo na Kilimandžaro, ki je imela za cilj moj polet z vrha in osvojitev tega 5895 metrov viso­kega vrha,« je pripovedoval Iztok Tomazin.

Iztok ne bi bil Iztok, če ne bi ves čas poti in vzpona svojega okrog 39 kg težkega zmaja nosil sam; poleg tega pa je vsak dan opravil eno etapo poti več kot ostali, se vračal nazaj in jih čakal. Tako je tudi zmaja ponesel na vrh že en dan prej, se vrnil k osta­lim, ter potem 3. februarja zjutraj ob pol enih z njimi odšel proti vrhu.

»Vzletišče smo uredili na po­bočju Gillman’s Pointa, pri­bližno 5700 metrov visoko. To je drugi najvišji vrh v Kilimandžaru. Zdanilo se je ob šestih zjutraj, pesek je vulkanskega izvora in to je precej oviralo start. Poskusil sem teči brez zmaja in sem padel. Startal sem okrog osme ure, potem ko sta mi Ničo Kregar in Maja Dolenc vse do starta zadr­ževala zmaja, saj je pihal dokaj močan veter — okrog 40 km na uro. To je za zmaja že veliko. Ko sta me spustila, sem naredil pet korakov in sem bil v zraku. V tako močnem vetru, to je zani­mivo, bi v naših zračnih razme­rah potreboval za vzlet vsega en korak, tu pa jih je bilo zaradi redkega zraka potrebno pet.«

Kako pa je potem potekal sam polet?

»Ker sem izkoristil za start čas neposredno po sončnem vzhodu, na vrhu še ni bilo vsakodnevne megle. Ko sem vzletel, se mi je zaradi dokaj močnega vetra že v prvem zavoju uspelo dvigniti približno 200 višinskih metrov na mesto starta, kar pomeni, da sem se dvignil nad sam vrh Uhuru Peaka in sem dosegel vi­šino 5960 metrov. Na tej višini sem nad grebenom med obema najvišjima vrhovoma Gillman’s Point in Uhuru Peak jadral več kot eno uro, kar je tovrstni sve­tovni rekord, saj do sedaj še no­benemu zmajarju ni uspelo na taki višini poleg poleta tudi ja­drati.

Po približno eni uri letenja nad vrhom sem moral dobesedno zbežati, kajti vremenske razmere so se izredno spremenile, nasto­pila je močna turbulenca in v nekaj sekundah sem izgubil okrog 100 metrov višine. Lahko rečem, da mi je s precejšnjo mero sreče uspelo stvar izpeljati tako, kot je treba, in sem se takoj usmeril naravnost proti letališču v Moshiju.

Imel sem vsa potrebna dovo­ljenja od vojaških in policijskih oblasti, zato s pristankom nisem imel težav, zbudil pa sem toliko večje zanimanje domačinov, saj se je v kratkem okrog zmaja na­brala nekajstoglava množica ljudi, ki so bili na moč presene­čeni nad tem, da mi je uspelo tja prileteti z vrha najvišje gore.«

Kaj vam pomeni ta polet?

»Zame je to uresničitev enega od mojih ciljev, ne največjega, vendar sorazmerno velikega. S tem sem postavil nov državni re­kord v višini starta ter v doseženi višini poleta z zmajem ter že prej omenjeni svetovni dosežek v ja­dranju na taki višini.«

Kaj pa sicer, koliko poletov je bilo do sedaj že izvedenih z vrha Kilimandžara?

»Po podatkih, ki smo jih lahko dobili od upravnika parka Kili­mandžaro, je bilo do sedaj že 20 poskusov poletov z vrha oziroma pobočja. Štirih zmajarjev nikoli več niso videli, oziroma našli, ker jih je veter zanesel v džunglo, prav tako se še nikomur ni uspelo dvigniti nad sam vrh in tudi ne pristati na letališču v Moshiju.«

Kaj pa ostali člani odprave? Kako so izpolnili drugi cilj, ki ste si ga zastavili?

»Na sam vrh sta se povzpela le dva, in sicer Ničo Kregar in Maja Dolenc, oba iz Ljubljane, drugi pa so omagali nekaj višinskih metrov pod vrhom, saj jim je redek zrak onemogočil, da bi prišli do cilja. Kljub temu smo bili ob koncu vsi zadovoljni. Naša odprava je štela 14 članov, v Afriki so se nam pridružili še nekateri tujci, nismo pa mogli plezati v sosednjem Mawenzeju, ker so bile tam še vedno zimske plezalne razmere, mi pa nismo imeli s seboj zimske plezalne opreme.«

Sedaj, ko ste dokončali študij na medicinski fakulteti, nekaj dni pred poletom ste dopolnili 24 let vas čaka služenje vojaškega roka. Ste tudi v selekciji alpinistov, k naj bi v letu 1985 odšla v Himala­jo. Čemu boste v prihodnje po­svetili več pozornosti?

»Upam, da bom v JLA imel možnosti treninga, vsaj kondicij­skega, in da se bom uvrstil v od­pravo v Himalajo leta 1985. Se­veda pa načrtujem tudi že vnaprej, saj imam v načrtu tudi polet z vrha najvišje gore Sovjetske zveze, Pika komunizma – upam, da v letu 1986. Povem naj, da bi rad, dolgoročno gledano, poletel z naj višjih vrhov vseh kontinen­tov.«

Polet z vrha Pika komunizma bi pomenil enega najboljših do­sežkov na svetu.

»Da. Ta vrh je visok 7495 metrov in polet z njega bi pomenil ali nov svetovni rekord v višini starta ali pa drugo mesto, kajti ne morem na­tanko reči, kako visoko je v Karakorumu v vrhu K-2 poletel francoski zmajar in alpinist Jean Marc Voini.«

Očitno je, da se pri vas alpinizem in zmajarstvo močno povezujeta. Ali imata morda kaj skupnega, kar vas žene v to, da se ukvarjate tako z enim kot z drugim športom?

»Moram reči, da sta obe zvrsti po­vezani z veliko mero tveganja in da je pri obeh potrebna zvrhana mera psi­hične in fizične pripravljenosti ter izredne koncentracije. Ta se sicer nekoliko razlikuje v dolžini intenziv­nosti, saj je pri alpinizmu potrebno biti skoncentriran ves čas, posebno intenzivno pa še v najtežjih mestih v steni, pri poletu z zmajem pa je po­trebna izredna koncentracija pri samem startu, pa tudi ves čas poleta, saj je ves čas potrebno slediti in rea­girati na dogajanja v okolju.«

JANEZ KIKEL (Ned. dnevnik)