Alpinistične novice 10/1981

Zastave za himalajski vrh

Jugoslovanska himalajska odprava Lhotse 81, ki pojde na pot 10. marca, bo ob štirih tonah tehnične opreme in 2,4 tone hrane – veliko obojega pa je že pod večno zasneženimi himalajskimi vrhovi – ponesla s seboj tudi tri zastave: slovensko in jugoslovansko in zastavo Združenih narodov. Zastave naj bi alpinisti izobesili na vrhu 8511 m visokega Lhotseja, cilju 23-članske odprave (s petimi spremljevalci). Na sliki: vodja jugoslovanske himalajske odprave Lhotse 81 Aleš Kunaver prejema komplet zastav iz rok zastopnika Slovenija športa Roka Zelinke. Zastave so darilo tega delovnega kolektiva.

H. U.
Foto: Janez Pukšič

Za sedaj preplezali le Slovensko
Slovenijo je obiskala še ena naveza alpinistov iz Češkoslovaške
Člani češkoslova­ških alpinističnih selekcij so tudi letos vsepovsod po gorah. Richard Kaštak, Jaroslav Kutil in Stanislav Šilhan so v treh dneh (15. do 17. februarja) pre­plezali Rebitschevo smer v Fleischbanku. Za vzpon (najbrž prvi zimski) so potrebovali 20 ur. Med povratkom, že pod steno, pa je zadnji zdrsnil in se po napeti vrvi zapeljal do skal. Morali so ga odnesti v bolnišnico. Preostala dva sta z Miroslavom Bienom (naš znanec z lanskega zimskega vzpona po Peternelovi smeri) in Pavlom Soukupom nadaljevala pod steno Watzmanna, ker pa so bile tam nemogoče razmere, so 21. preteklega meseca prišli v Slovenijo. Njihovi načrti so podobni tistim, ki smo jih že omenili za prvo skupino. Zanimajo jih predv­sem prvenstveni vzponi ali prve zim­ske ponovitve v najbolj markantnih stenah Vrat in Tamarja.
Prva skupina češkoslovaških alpini­stov med tem ni počivala, čeprav so bile v Vratih sila težke razmere. Toda vzpon sta končala le Jan Krch in Ludek Šlechta, ki sta 21. februarja pre­plezala (6 ur) Slovensko smer v Steni. Isto smer je poskušala preplezati tudi večja skupina (7) naših alpinistov, dva Nemško smer itd.

Bivaka bodo poimenovali po tovariših
Zborovali so člani alpini­stičnega odseka Bohinj, ki šteje 15 članov
Načel­nik AO Bohinj Lojze Budkovič je v poročilu za leto 1980 zapisal, da ga šteje za najbolj nesrečnega od ustano­vitve. V gorah sta se namreč ponesre­čila kar dva njihova tovariša: Franc Arh, po katerem naj bi se poslej ime­noval bivak na Planini za Liscem ter Marko Šurc, kateremu bodo posvetili bivak na Mišeljski planini.
Sicer pa šteje odsek 15 članov, od katerih pa jih je samo sedem aktivnih. Opravili so 141 plezalnih vzponov (med njimi pa je kar 57 prvenstve­nih), 17 turnih smukov in 16 pristo­pov. Plezali so seveda največ v doma­čih gorah, v Paklenici in italijanskih Dolomitih, njihov član pa je bil tudi v ekvadorskih Andih. Dovolj aktivni pa so bili na drugih področjih. Organizi­rali so turni smuk z Rodice, demon­stracijo tehnike plezanja, zimski tečaj za mladino, predavali so, vodili izlete itd.
Osrednja naloga v letošnjem letu bo vsekakor priprava alpinističnega vodnika »Bohinj«, katerega osnovo je pripravil že pokojni Marko. V njem žele zajeti vse alpinistične ture svoje­ga kota. Če bo šlo vse po sreči bodo gradivo zanj uredili že spomladi, po zimskem taboru, ki ga bodo ta mesec pripravili na Velem polju.

Februarska smer
Igor Knez in Pavel Svatina (oba Šaleški AO) sta 9. februarja prepleza­la novo (Februarsko) smer v steni de­sno od Velikega Vrha-Poljske device.
V spodnjem delu je slap (85°/70°-75°), v srednjem, kjer bi bila poleti verjetno ocena II-III, so vesine z naklonino 35-40 stopinj, zgoraj 50° in le v izstop­nem okoli 65 stopinj. Dolžino smeri sta ocenila na 800-900 metrov, pleza­la pa sta 5 ur in – razmere niso bile najboljše.

Vzponi Postojnčanov
Biščak in Škamperle sta 24. in 25. januarja opravila (8 ur) prečenje Hu­di vršič – Kanin. 8. februarja so An­dreja Kranjc, Lenassi in Škamperle preplezali Sinji slap pod Češko kočo. Biščak, Mezgec in Škamperle so ple­zali slap pod Srcem (Martuljk) teden dni kasneje. Bilo ga je za dva raztežaja, ocena pa 90/60-70 stopinj. 18. preteklega meseca pa so Biščak, Fabjan in Škamperle (vsi so člani AO Postojna) preplezali slap v Idrijski Beli: 90/60-70 st., 80 m, Luciferja, slap nad Kranjsko goro, pa so isti trije preplezali tri dni kasneje.

Slapovi pod Slemenom
Slapovi v Tamarju, pod Slemenom so seveda tudi že zamikali alpiniste. Zaledenelo Črno vodo je menda (še pred zadnjo otoplitvijo) prvi preplezal Lado Vidmar s soplezalcem. 17. fe­bruarja sta Marička Frantar (Aka­demski AO) in Zoran Radetič (AO Matica) plezala skrajno levi slap (80/60-70 st., 2 R), Matevž Lenarčič in Boris Simončič (oba Zasavski AO) pa sta 21. februarja preplezala sred­nji, največji slap. Vso »smer« sta oce­nila s 130 m, 65-90 stopinj.

V Begunjščici, Planjavi in Vršičih
Tomo Česen (AO Kranj) je 14. februarja s soplezalcem preplezal De­sno smer (200 m, skoki III) v S steni Begunjščice. Mestoma se jima je udi­ralo do pasu. Irena Turk (AO Celje) in Bojan Šprogar sta 3. februarja po­novila Majsko smer v Planjavi, 21. pa sta Vili Guček in Šprogar (oba Zasav­ski AO) preplezala še Lukmanovo v Vršičih. Ker je ves čas snežilo, sta plezala po poči.

Predavanje v Postojni
PD Postojna vabi v četrtek (5. mar­ca) ob 18. uri na predavanje Rudija Hönna iz Nove Gorice o prvem pri­stopu na Triglav – sinhronizacija na kaseto »Oj Triglav moj dom« (180 barvnih diapozitivov). Predavanje bo v domu JLA v Postojni.

Po Kotliški grapi
Andrej Zorčič (Akademski AO) je v nedeljo 15. februarja presmučal Kotliško grapo. Začel je pod izstop­nim skokom in kljub globokemu sne­gu, ki se je prediral celo pod smučmi, je v 20 minutah dosegel Konec.

Prvo predvajanje
V sredo 11. t. m. bodo v Trbovljah prvič predvajali barvni zvočni film o Zasavski odpravi »Grenland 78«. Projekcija bo po občnem zboru PD Trbovlje, ki se bo pričel ob 17. uri v predavalnici delavske univerze. In še ena zanimiva novica – zvedeli smo, da je že skoraj napisana knjiga o Grenlandu, ki naj bi izšla pri mariborski založbi Obzorja.

V Mangartskem pogorju
Marko Berginc, Bernard Cuder, Gabrijel Flajs, Georgij Hvala in Lado Mrakič so v soboto 14. februarja v Mangartskem pogorju najprej preple­zali Centralno grapo (45 st., 400 m) v Vršičih, potem pa kot prvi po dveh vzporednih grapah (Dvojčici: 45 st., 150 m). Sledila je Desno-desno od Ruše (skok IV, 45 st., 200 m), ki sta jo prva preplezala Mlekuž in Mrakič letos 1. januarja in še Desna od Ruše (45 st., 200 m). Berginc, Hvala in Mrakič so nato sestopili po Ruši (45 st., 200 m) in prva dva še naprej po desnem kraku Gozdarske smeri (55/45 st., 200 m), ki sta jo prva preplezala brata Flajs 14 dni pred tem.

Rendez-vous Hautes Montagnes
Letošnje mednarodno srečanje alpinistk, znano pod imenom »Rendez-vous Hautes Montagnes« bo od 16. do 23. avgusta na Tirolskem (Kitzbühel). Komisija za alpinizem PZS bo te dni razposlala obvestila na vse AO in AS, ker bo zahteva za podporo letos: kategorizacija, vsaj dve leti aktivnega staža po izpitu in – že uspešno oprav­ljeni vzponi na tujem.

Grapa se imenuje Pod sušico
Janez Kovač in Dani Tič (oba člana AO Impol) sta 17. februarja preple­zala zaledenelo hudourniško grapo, o kateri smo poročali, da sta jo prva preplezala Knez in Hansel. Od doma­čina Plesnika sta izvedela, da se ime­nuje Pod sušico. Dan kasneje sta Ko­vač in Tič preplezala še eno grapo z več manjšimi slapovi. Ker preseka pot h Koči pod Ojstrico pri značilni votlini Tunel, sta jo imenovala Pri Tunelu. Ocena: skoki do 80, sicer 60/30-50 stopinj, 170 m, 3 ure.

V steni pod Češko kočo
V soboto 21. preteklega meseca je bilo v steni pod Češko kočo precej živahno. Najprej je Luka Karničar (AO Jezersko) plezal smer Levi slap, toda ker je zadnji, najtežji raztežaj (svečo) obšel, sta prvo ponovitev opravila pravzaprav šele Borut Bergant in Iztok Tomazin (AO Tržič), ki sta plezala (5 h) za njim. Tudi ta dva sta se navezala le za ključni raztežaj, le da sta svečo preplezala po levi, mestoma previsni strani (originalni vzpon je bil opravljan po desni stra­ni). Led je bil izredno krhek, zato sta si pomagala z lednimi vijaki: spodnji del 50-75, sveča 75-90 stopinj, 200 m. Dve navezi (kranjska in ljubljan­ska sta plezali tudi sosednji Sinji slap.

Slap v Kalcih
Franc Holcar, Janko Plevel (oba AO Kamnik) in Janez Sabolek (Aka­demski AO) so 8. februarja preplezali slap v Kalcih nad Kamniško Bistrico. Dostop je iz Kurje doline, slap za katerega ne vedo imena, (se pa lepo vidi iz doline) so imenovali Spirala. Ocena: 90/65-80 st., 4 raztežaji.

Tečaji Korošcev
Strokovna komisija za alpinizem pri ZTKO Ravne je na Peci priredila v okviru alpinistične šole tečaj, ki je po oceni vseh lepo uspel. Škoda le, da prijavljenih iz AO Črna ni bilo. Zad­nji vikend pa so pripravili zimski ta­bor na Klemenči jami, na katerem so sodelovanje najavili tudi člani AO Slovenj Gradec. Še ta mesec bodo organizirali tudi turni smuk Uršlja -Naravske Ledine – Goleč – Leše, te­čaj pa načrtujejo še za čas od 22 – 24. maja na Uršlji gori.

Kako visoki so slovenski slapovi?
Kot bi vedela kaj žuli slovenske alpiniste, sta Peter Skoberne in Rado Smerdu v zadnji številki Proteusa ob­javila zelo informativen članek o viši­nah slapov na Slovenskem. Iz njega povzemamo, da je najvišji Boka (106 m) na Tolminskem, sledi Rinka (90 m), pa Gregorčičev slap (88 m) pri Vrsnem, spodnji Peričnik ima 52 me­trov, Savica pa le meter manj. Vse višine so bile izmerjene v lanskem letu.
Bohinjci so se brž oglasili na novico o vzponu prek stene Slemena. Sporo­čili so, da ta vrh imenujejo Oblanca, da »l« v imenu izgovarjajo kot v in da je stena preplezana že po dolgem in počez, nekajkrat tudi s smučmi na nahrbtniku, ko so hiteli na Studorski preval in naprej na Draški vrh. Ko bo izšel vodnik bo vse to tudi dokumentirano.

Makedonci na »strehi« Afrike
Tanjug poroča, da je 1. makedon­ska odprava uspešno opravila nalogo – 16. februarja jih je šest (od desetih) stopilo na Kibo (5895 m). Pet dni kasneje so odšli pod Mount Kenyo(5199 m).

Registracija alpinistov
Tudi letos bo registracija članov al­pinističnih odsekov in sekcij le še ta mesec. Za aktivne je obvezno plačilo 100 din v sklad za pomoč pri plačilu stroškov reševanj na tujem. Vodstvo AO in AS pa morajo seveda pripraviti sezname, za vsakega navesti število tur v preteklem obdobju in potrditi, da so vsi tudi nezgodno zavarovani. Za tiste, ki bodo vplačali (100.-) pri­spevek v sklad iz solidarnosti in nima­jo pogojev za registracijo, pa mora načelnik seveda pripraviti poseben seznam. Opozarjamo tudi na pripravo predlogov za kategorizacijo!

Za nove inštruktorje alpinizma
Januarja je bil še zadnji del izpitov za inštruktorje alpinizma iz metodike, pedagogike in osnov športne medici­ne. Opravilo ga je 18 kandidatov. Pomembnejše kot to pa je dejstvo, da je le še po šest AO in AS v Sloveniji brez inštruktorskega kadra. Naslednji se­minar bo do 10. do 17. maja, rok za prijave pa je 1. april.

Bolgari odpotovali
V četrtek je z letalom odpotovala v Kathmandu bolgarska odprava »Lotse 81«. V družbi s sedmimi višinskimi nosači, ki jih bo vodil Ang Purba, bodo bazo postavili do 22. marca. Pri nadaljevanju jih bo prav gotovo hudo prizadelo dejstvo, da so se Japonci, ki imajo dovoljenje za vzpon na Everest, odločili za Zahodni greben in ne nor­malno smer. Torej bodo morali pre­hod čez ledenik in Zahodno globel pripraviti povsem sami. Vodja odpra­ve Hristo Prodanov računa, da bodo na vrhu v obdobju med 5. in 12. majem.

Franci Savenc

Kam pred pomladjo? Tudi sredogorje vabi
Za začetek so na voljo planinske šole in društveni izleti, ki jih vodijo izkušeni vodniki, alpinisti in člani Gorske reševalne službe
Različni množični spominski pohodi na vrhove naših gora in tudi pohodi turnih smučarjev po znanih gorskih smučinah le deloma zadovolje hoje željne planince zmernega kova. Njihovi izku­šenejši vrstniki alpinisti, turni smučarji in planinci z daljšim stažem si lahko privoščijo marsikaj zahtevnega. Vzpenjajo se – ustrezno zna­nju, moči, zmogljivostim in odpornosti proti mrazu – tako rekoč na vsak naš gorski vrh, ki si ga izberejo, če jim to le dopuščajo tudi trenutne zimske razmere.
Slabo vreme je tu na prvem mestu kot možna ovira, ki preprečuje izved­bo ture. Na drugem mestu so skoro obvezno snežni plazovi, ki utegnejo ponagajati tudi tedaj, ko je vreme umirjeno in dopušča gibanje po go­rah.
Dogaja se, da se v gore, iskreče se v soncu in belini snežne odeje, iz katere se posebno mikavno odražajo temne stene in drugi navpični odstavki, zastrme tudi preprostejši planinci, kate­rih pota se šele usmerjajo v višave. Ko slišijo in berejo dogodivščine drugih, se kaj radi nekritično odločajo za ne­spametne podvige. K sreči se ti pravi­loma že hitro nehajo. Polet zaustavijo prvi zameti, ko se pot komaj prične postavljati pokonci in ji oko s težavo sledi med debli dreves. Včasih se tak planinski začetnik obrne potem, ko se nekaj časa brez primerne opreme mu­či po gladkih kolovozih in stezah, zali­tih z ledom.
Videti je, da se narava sama uspeš­no brani ljudi, ki ji še niso kos in s tem poskrbi tudi za to, da se jim, nevaje­nim zimskih strmin, ne primeri kaj hudega. Iz številnih pogovorov in vprašanj je zaslediti močno težnjo posameznikov, da bi vzeli pot pod noge in krenili tudi v zimi k svojemu oboževanemu Triglavu.
Ta želja se praviloma javlja med mladimi ljudmi. Starejši že iz izkušenj vedo, kaj zmorejo in smejo s svojimi sposobnostmi in znanjem. Mladim pa bi kazalo povedati, da jih gora čaka in da si z načrtnim delom kaj kmalu lahko pridobe potrebne spretnosti in znanje. Na voljo so jim – že skoro v vseh planinskih društvih – planinske šole, društveni izleti, ki jih vodijo iz­kušeni vodniki, alpinisti in člani GRS. To je najboljša pot, da si razmeroma hitro pridobe potrebne veščine, pre­gled nad možnostmi in gorami ter da ugotove, kaj bi bilo primerno za nji­hovo znanje.
Začetnikom, ki bi radi tudi pozimi nadaljevali s potmi, začetimi poleti, bi kazalo najprej svetovati, da si poišče­jo društvo, ki prireja zimske izlete. Če pa ni te možnosti, najdimo treznega spremljevalca ali manjšo družbo izku­šenih planincev.
Opremo si seveda začetnik mora nabaviti, brez nje ne sme v gore. Ko je to opravljeno, naj se pri dobrem in izkušenem gorniku pozanima, kako to opremo uporabljamo. To lahko uredi tudi v bližnji planinski šoli, tudi alpinisti ali reševalci, ki jih poprosi za nasvet, mu prošnje ne bodo odrekli in ga bodo radi poučili, kako naj upo­rablja cepin, palice, dereze in drugo orodje, da bo laže hodil in se varoval pred zdrsi.
Za začetek so kaj primerni vzponi v sredogorje. Takih gora je pri nas na pretek v skoro vseh delih Slovenije. Z višino okrog 1500 metrov nad mor­jem so že kar lepi in vabljivi cilji, ki obetajo širne razglede. Pristopi na te gore so praviloma nenevarni, kar pa ne pomeni, da na goličavah ni treba pomisliti na možne plazove, če so hu­do strme in na debelo zasnežene. Pa­ziti je treba na suho, gladko travo, ki utegne biti še nevarnejša kot poletno snežišče.
Skratka, tudi vzponi na Pohorje, po Zasavskih in Škofjeloških hribih, go­rah nad Savsko in Savinjsko dolino ter neštetih drugih nam dajejo izredna doživetja in kujejo naše znanje, kar nam kmalu omogoči, da se lahko loti­mo težjih in zahtevnejših tur.
Dokler pa to ni za nami, pustimo tisto najtežje bolj izkušenim in disciplinirano prisluhnimo navodilom spremljevalcev – še zlasti, če se odločimo za pohod v večji skupini.

Pavle Šegula