Glas, 6. marec 1981

Uroš Župančič, ime, ki velja v naši alpinistiki kot pravi pojem srčnega gornika, neustrašnega plezalca, požrtvovalnega gorskega reševalca in tihega iskalca naravnih lepot na samotnih poteh.
Rojen 8. marca 1911 v Ratečah pod Poncami, nedaleč od Jalovca, naše najlepše in najbolj strme gore, je bil tako rekoč že v zibelki zapisan ljubezni do skalnih vrhov, do naših gorenjskih snežnikov. In potem se je razvil v enega najpogumnejših plezalcev. Prvega, ki je šel v stene tudi pozimi. Uroš je vselej zavestno tvegal, hote živel nevarno, a ne lahkomiselno. Oborožen s čvrstim alpinističnim znanjem, s trezno glavo, s telesno utrjenostjo, tak je premagoval nevarnosti prepadnih sten in vselej srečno izplezal. Kajti sreča je še vedno na strani pogumnih! Tisto, da mlad umre, kogar bogovi ljubijo, za Uroša ni obveljalo. Saj so ga dobre gorske vile rojenice očitno imele raje in pazile, da ni omahnil …
Še mlad študent, planinski entuziast a tudi že prekaljen žilav gorohodec, je skupaj s tovarišema Mihom Potočnikom in Jožom Čopom sodeloval pri snemanju prvega slovenskega igranega filma Triglavske strmine.
Povedati velja, da je Uroš Župančič tudi peresa vešč: popisal in objavil je številne svoje alpinistične dosežke, objavljal najrazličnejše zapise iz gorniškega sveta. Tudi sodelavec Glasa je bil pred leti. Vsekakor pa je Uroševo ime slejkoprej kar najtesneje povezano z delom naše Gorske reševalne službe. Sam je bil eden od najpožrtvovalnejših reševalcev, po osvoboditvi pa je bil načelnik Gorske reševalne službe pri Planinski zvezi Slovenije. Kot tak je uvedel v to humano organizacijo iskanje ponesrečencev z lavinskimi psi in reševanje s pomočjo helikopterja. Z bridkostjo, a tudi s ponosom pove, da je sodeloval v več kot 600 reševalnih akcijah in pomagal prinesti v dolino prek 80 smrtno ponesrečenih …
Spominjam se Župančičevega apela izpred dvajsetih let, ko se je zavzemal za ustanovitev Slovenskega planinskega muzeja. Saj smo vendar planinski narod, kot tak izpričan že tudi na Himalaji! Seveda zdaj že sedemdesetletni Uroš Župančič ni noben nebogljen upokojenec. Še vedno hodi v gore, ki so mu drugi (če ne celo prvi?) dom. Prav lani je, skupaj z gorniškim tovarišem Dušanom Vodebom, označil (a ne markiral!) diskretno planinsko »transverzalo«, bolje povedano sprehajalno in razgledno smer, ki povezuje doline, krnice in okrešlje od Planice do Pokljuke preko pobočij vseh Julijcev.
Uroša Župančiča poznajo gorniki kot izrazitega samohodca. Kaže, da v alpinistiki ni to nič nenavadnega. Spomniti se je treba le na nekaj imen: Kugy, Tuma, Jug, Oblak, slikar Gorjup, Deržaj, sodnik Ogrizek, sodnik Mrak idr. A zdaj, na jesen življenja, se mi vidi Uroš kot samoten, žilav gorski macesen — viharnik, ki se še nikakor noče vdati, raje kljubuje! Kako lepo je, biti v teh letih še tako mlad in čvrst! In korajžen!
Črto Zorec