Planinski vestnik 2005/09
Za megleno zaveso
»Poti proti Planjavi slediš do konca melišča in se vzpneš v grapo z zagozdenim balvanom levo ob stebru.« Tako je pisalo o dostopu v Steber v plezalnem vodniku. Toda bila je megla, gosta siva jesenska megla, videla sva le korak, dva pred seboj. Vse je bilo gluho in neprijazno, človek bi kar zbežal nazaj v toplo zavetje domačnosti koče na Kamniškem sedlu, v kateri igra poskočna narodnozabavna glasba ter se med mizami vrti živahna oskrbnica. Ampak z Marjanom sva šla naprej, pot sva poznala, stena naju je vabila … Dokler nisva bila tam, na koncu melišča, v nekakem kotlu v zavetju skal, ki so se razčlenjene dvigovale v razvejene meglene koprene. Vedela sva, najina smer, najin Steber je bil nad nama, samo – kako najti pravi vstop?
Kljub megli sva našla vstop
Tako nemočna sva za nekaj časa zastala. Tedaj je zapihal zahodnik, megle ob steni so se naglo začele trgati, pohitela sva nazaj na melišče. Kot slika v okvirju se je pokazal spodnji del osrednje zahodne stene Planjave. Lepo sva videla Steber tam zgoraj in dostop v grapo pod njim. Levo naokrog se bova morala povzpeti do tja po strmih travah, skalnih odstavkih in policah. Megle so spet zagrnile sliko, midva pa se nisva znala več ustaviti. V dostopni grapi se je igra z melišča ponovila. Megleni zastor je bil še gostejši, tako da sva bila na dnu strme stene še bolj nemočna. Mar ne piše v plezalnem vodniku nekaj o zagozdenem balvanu nad grapo? Kje je vendar zdaj vse to? Zaman sva se trudila s pogledom prodreti v skrivnosti sivine. Že sva se odločila, da bova čakala še kakšno urico, ko je spet sunkovito zapihalo prek robov in so se megle nenadno raztrgale prav nad nama. Kakor bi se dogajali čudeži! Glej, tisti opisani zagozdeni balvan je prav blizu. In zraven najin Steber. Videla sva vse, pot nama je bila odprta, meglovje se je lahko spet zagrnilo čez ostenje.
Na Kamniško sedlo sem iz Kamniške Bistrice vedno rad zahajal. Nikoli me niso preveč motile govorice o romarski poti. Kadar sem Pri pastirjih stopil iz gozda in se je pred mano razprla široka zelena uvala med skalnimi stenami Brane in Planjave, visoko zgoraj pa so vse zaokrožali še vrhnji robovi sedla, sem v sebi vedno zaznal tiste prijetne gorniške občutke nekake ujetosti med gorami, izmed katerih se ves vesel vzpenjaš proti svetlim grebenom. A vendarle sem kar leta dolgo zahajal v gore, s prijatelji smo že zašli v ostenja nad Okrešljem, Vadinami, Klemenčo jamo in Korošico, preden sem prvič stopil na naše sedlo. Pozimi, kot turni smučar. Spominjam se napornega vzpona in težavnega smučanja po kložastem snegu. Tudi v drugo je bilo pozimi, ko smo plezali po Bosovi grapi v Brani in sestopili čez nevarno poledenelo Šijo. Dokler se nisem v toplem poletju prav zagledal v zahodno steno Planjave. Majska, Svetelova, Direktna … to so tukajšnje kratke smeri srednjih težav v dobri skali. Vse se iztekajo na gredinah sredi stene, kjer moraš le še poiskati sidrišča za vrvne spuste do vznožnih pečevij. Smeri, v katere sem se rad vračal! Ampak France, kamniški »gorski dohtar«, je potuhtal še drugače. Po dolgem, nekaj lažjem Severozahodnem grebenu sva se s Kamniškega sedla povzpela vse do vrha Planjave, sestopila na Srebrno sedlo in takoj nadaljevala plezanje po grebenu Zeleniških špic. Velika tura, na kateri sva vmes le dvakrat za hip posegla po vrvi ter se še pred mrakom vrnila k avtu na Jermanci. In to v poznem oktobru, ko so dnevi že občutno krajši. Ne znam pozabiti tega romanja!
Moj alpinizem dandanes ni več prizadevanje za velika, najzahtevnejša dejanja. Oziram se po smereh iz ne previsokih sten, po tistih dobrih starih klasičnih smereh četrte in pete težavnostne stopnje. Tinetova knjiga »Slovenske stene« mi je pogosto kažipot! Za smer po Stebru v zahodni steni Planjave, bolj znani z imenom »X«, pravi: »Sodi med najbolj priljubljene plezalske cilje v gori« ter dodaja: »Pravega plezanja je res le za tri raztežaje, ti pa so zaradi odlične skale in odprtega strmega plezanja resnično lepi!«
Pogumno čez in naprej
Z Marjanom si še nisva nadela vse plezalne opreme, ko je megla spet naglo zakrila steno. Po lažjem pečevju sva se povzpela v globok kotel pod zagozdenim balvanom, kjer je Steber na desni že krepko navpik. Videla sva: vstop vanj je vodil po razčlenjenem strmem žlebu. Prav počasi sem zatipal po hladni skali. Res je bila trdna, kot so obetale besede iz plezalnega vodnika. In nadvse strma. Vrv za mano je kmalu nihala v velikem loku, težave so bile še zmerne, zato še nisem poiskal starih varovalnih klinov. Pa vendar, ko sem iz žleba prestopal v odprto steno, sem moral zabiti. Za boljše počutje sem zavpil soplezalcu, ko je klin zdravo zapel v razpoki. Zgoraj pa je bil že razbit previs z nekaj rdeče skale kot zavetje za stojišče. Povlekel sem vrv, spodbudil prijatelja, zazeblo ga je spodaj v kotlu od te vlažne sivine, sam pa sem bil že ves ogret. Kar prav je bilo tako, saj se je začenjalo težje plezanje. Skušal sem se razgledati, preden krenem naprej, pa ni bilo velike izbire. Pot čez steno je bila samo ena: navpična poč ob previsu nekam v meglo. Oprimki in stopi so bili že skromnejši. Previdno, premišljeno sem se dvigal nad globino, oprezal za kakšnim varovalom, dokler po nekaj metrih le nisem uvidel, kako visoko zgoraj je bilo šele prvo železo. Preklemano, kar previsoko, tako nevarovan vendar ne smem naprej v odprto steno. Zastal sem, trudil sem se v hudo nerodnem položaju z zatičem, klinom … Nazadnje mi je le uspelo z desne od strani zabiti tanjše železo. Pa je moralo biti kar dovolj, za tisto tiho oporo in pogum. Še enkrat sem premislil svoj položaj. Iz poči sem se umaknil v plat, potipal, poiskal navzgor, našel … zaplezal. Povrnili so se mi prijetnejši, boljši, tisti pravi občutki plezalca. Toplota je zaplala v prstih in v prsih, brez obotavljanja sem se naglo dvigal. Že sem bil pod starim klinom v poči, širokim rjavim bongom, stena mi je dobrodošlo ponudila lepe, večje oprimke. Po zajedi sem se povzpel na ozek pomolček, nekak prijazen zaveten balkonček sredi strmega pečevja. In kar trije klini so bili tam zabiti, res, nadvse primeren prostor za varovališče.
Alpinist išče na gori, v steni, težave, vendar je nadvse srečen, če jih ne najde, sem prebral in dostikrat slišal to staro gorniško resnico. Kadar pa se mu težave vseeno neustavljivo postavijo na pot, tedaj sta le dve možnosti. Lotiti se reševanja, priti čez, iti naprej, ali pa … Spomin mi pove, kolikokrat sem v beri svojih alpinističnih vzponov zašel v tak položaj, tiste igre, lahko tudi nadvse nevarne, ko je bilo treba premagati sebe in brez dvoma – goro. Preiti zapreko. Zmagati! Nasprotje je poraz z nepredvidljivimi posledicami, ali pa, če ni že prepozno, vsaj časten, pameten umik! Mnogokrat v poznejših preizkušnjah življenja sem zastal pred tistimi drugačnimi, običajnimi vsakodnevnimi zaprekami. V sebi, v domačem okolju, na delovnem mestu … V odnosih s sabo, z ljudmi … Tedaj sem klical iz svoje zavesti trenutke »boja« v gorah in si govoril: »Zmogel si tam, v steni, zmogel boš še tukaj!« Čeprav so pritlehna medčloveška dogajanja pogosto bolj kruta in drugače »nevarna«! Tako sem razmišljal udobno zleknjen v skalni kot na stojišču in poslušal Marjanove samogovore spodaj iz megle, ko se je trudil z izbijanjem tistega do polovice zabitega klina (ne nazadnje, kako dobro je držal!). Kjer se mi je stena uprla, sem se moral lotiti reševanja »problema«. Da, priti čez in naprej! Zato pa je zdaj vse lepše!
Razgled za nagrado
S prijateljem sva si izmenjala plezalno opremo, nadaljeval sem vzpenjanje v še naprej izpostavljeno steno. Prehodi so bili videti lepi, že kar mikavni, pa me je vseeno takoj nad stojiščem malo zaskrbelo: se mi bo spet postavila na pot zapreka kakor prej spodaj? Toda skalovje je bilo prijazno, ponujalo mi je lepo, z oprimki bogato plezanje, tisto pravo »štirico«. Toplota v prstih in v prsih mi je pomagala naprej. Da sem sproščeno zaživel v plezanju in pravzaprav, za kaj ne – užival! Dokler se niso težave nenadno polegle, nisem izplezal na vetroven pomol v skalnem grebenu.
Povzel sem vrv. Marjan je bil še daleč spodaj za robom, nisem ga slišal, pa si je najbrž že kakšno povedal; zato pa je bilo dogajanje tam na Kamniškem sedlu in na poti pod najino steno prav živahno. Kot da so bile vsepovsod glasne množice ljudi. Midva pa sva ostajala skrita v steni kot za megleno zaveso. A vendar so se njeni zgornji robovi kar naprej trgali in cefrali, da sem s pogledom željno zajemal Mrzlo goro, Rinke in Brano in nenadna svetla okna modrine nad njimi. Prav zanimivo, po svoje kar dramatično igro z razgibanim lokom scenarija sva doživljala v zahodni steni Planjave. Soplezalec je bil pri meni, zadovoljen, razgret, ni ga več zeblo, glasno sva se veselila vzpona. Medtem pa je veter nad nama nekajkrat za hip, kot naročen, razpodil megle, da sva si ogledala pot naprej. Zgornji del Stebra, tisto izrazito plitvo poklino po opisu iz plezalnega vodnika. V zavetrnem kotu skal nad široko polico sem spet zapustil Marjana. Nisem več razmišljal o skalnih zaprekah, želel sem si le plezati, še zaživeti s steno in z goro, doživljati naprej to igro … Še je bilo izpostavljeno, strmo, še se je nadaljevala »štirica« z zelo lepimi prehodi; med redkejše kline sem prav rad dodal še svoji železi. Še sem bil povsem sproščen, ko sem previdno iskal po steni in kljub dobri trdni skali vajeno preizkušal oprimke in stope; rad imam tako vzpenjanje v strmih, odprtih, zračnih skalah – če si le vplezan, je to eno samo veselje alpinista. Vrv se mi je iztekla za skalnim robom nad Brinškovim kaminom. Čakal sem prijatelja in spet sem bil sredi dogajanja na gori, tistega, ki sem ga med plezanjem »izklopil«. Še so bili glasni ljudje na Kamniškem sedlu ter podobe vrhov in grebenov v trgajočih se meglah. Z Marjanom sva si bila edina, da je bil ta poslednji raztežaj res tisto – najlepše!
Sredi popoldneva sva spet prestopila prag tople koče na Kamniškem sedlu. Tam je bilo še zmeraj živahno, ob polkah in valčkih in med mizami se je še vedno vrtela neutrudna oskrbnica. S prijateljem sva bila potrebna te toplote in prijazne besede pred potjo v vse bolj črno meglovje nad dolino Kamniške Bistrice. Utrujena sva bila po napornem sestopu prek zahodne stene Planjave. Po izstopu iz Stebra se je megla spet povsem zgostila in le s težavo sva iskala poti nad prepadi po gruščnatih policah in prekinjenih skalnih gredah proti Severozahodnemu grebenu, dokler le nisva srečno našla žleba nad globoko škrbino in prvega izmed sidrišč za spuste po vrvi do vznožja stene. Zgodbe pa še nisva mogla kar končati. Na varnem travnatem sedlu je bila megla kot odrezana, sledila je nagrada. Razprl se je širok razgled na barvito krnico Okrešelj, še nekaj pramenov sonca je za hip našlo pot do tamkajšnjih okoliških sten. Na zeleno Logarsko dolino in še tja čez, naprej na oblačno Koroško. Do grebenov Olševe in Pece ter nekje zraven, zadaj, na prikriti Uršljo goro in Raduho.
Dostop: Izhodišče je Dom na Kamniškem sedlu, do katerega vodi dostop iz Kamniške Bistrice (2.30 h) ali z Okrešlja (2 h). Poti proti Planjavi sledimo do konca melišča in se vzpnemo v grapo z zagozdenim balvanom levo ob stebru (15 minut).
Sestop: Na razčlenjenem grebenu vrh strmega dela stebra pelje proti levi do SZ grebena ponekod prekinjena greda. Greben dosežemo v žlebu tik nad globoko zarezano škrbino, onstran katere je vitek stolp. Po strmem gladkem kaminu se po vrvi spustimo pod steno.
Druga možnost je sestop v desno (v smeri sestopa) ob Brinškovem kaminu (to je globok kamin na levi, zahodno ob Stebru Planjave). Dvakrat se spustimo po vrvi v kotel nad Jugovo počjo, nato pa na desno (orografsko) gor na rob in navzdol po skrotasti gredi v grušč. Če se odločimo za plezanje do vrha, sestopimo po markirani poti nazaj na Kamniško sedlo (1 h).
Vodniška literatura: T. Mihelič, R. Zaman: Slovenske stene. Radovljica: Didakta, 2003; T. Golnar, B. Pollak: Kamniška Bistrica. Ljubljana: PZS, 1995.
Milan Vošank
