Planinski vestnik 2006/01
Dama s čipkastim ovratnikom
Zgodnje jutro, tema je še. Vozimo se skozi dolino Vrat. Cesta je ledena in splužena »le« do Turkovega rovta. Še dobro, pogosto je pozimi sploh neprevozna. Dani se, mi pa se tudi pripravljamo. Že na izhodišču srečam znance, vesele in zgovorne Rašičane. Ko stopamo po dooolgi cesti, se iz ozadja v prvi svetlobi odkriva Stena. Kako daleč je videti … Počasi se le pretolčemo čez ravnino in se znajdemo pred prvim »Pragom«. Tu se je treba opremiti, saj je strmo. Rašičanka kar prepeva od veselja, da odmeva od sten … Kjer so prvi klini v kopnem, zagrizejo dereze in prime cepin. Pobočje je lepo zalito in vabi kjerkoli. Mi jo ubiramo po običajni smeri (kjer je gaz, seveda!), Rašičan pa jo useka kar počez naravnost navzgor. Višje se mu le malo zalomi, strmina je prehuda, zato preči nazaj k nam. Stena se v vsem svojem veličastju vse bolj odpira pred nami. Od spodaj niti ne zgleda kdo ve kako zasnežena, vendar videz vara. Smo na vstopu v smer. Kako drugače kot v kopnem! Namesto sitne prečke, jo samo potegneš po snežni »flanki« in si že čez … Do macesnov smo hitro. Z Rašičani se stalno prehitevamo. Nad macesni v skalnem svetu lovimo pravo smer, tu stena tudi prvič pokaže zobe – treba je pač plezati po skalah z derezami na nogah. Ubiramo prečke v desno gor in dol. Za nas je precej lažje, saj nimamo smuči, Rašičani pa so otovorjeni kot mule … Pikamo in pikamo in že smo pod Belimi platmi. Tu je spet treba »popraskati«. Proti vrhu prehitimo dva Rašičana, kjer »ona« vodi navezo. Mi smo zaenkrat nenavezani. Kamina pod Bučerjevo steno sploh ne opazimo, saj jo usekamo kar naravnost po grapi. Tokrat se v knjigo ne bomo vpisali … hahaha. V »Bučerju« Stena spet po kaže zobe, strmo je in ledeno, zato se varujemo. Ko urejam varovališče, se od nekod prikažejo mladci in jo jadrno ucvrejo navzgor. Mladost je norost, naj le uživajo. Še sam popikam do škrbine in že stojim na Zlatorogovih policah! Tu je plezarija končana, naprej je vse zalito. Rašičani so nam ušli. Nič zato, ne mudi se nam. Stopinje vodijo iz Slovenske grape levo v »Prevca«. Običajnih skokov ni nikjer, saj je vse zalito in kar naenkrat je stene konec! Počakam še ostale, ki počasi prikapljajo. Vračamo se čez prostrane bele poljane in dooolgo dolino Za Cmirom. Tam celo najdem izgubljeno derezo Rašičana, naslednji dan pa prek spleta tudi lastnika. Lepo je bilo …
Kaj novega povedati o eni najbolj obleganih in znanih smeri v naših gorah? Skoraj ni kaj, saj je tako rekoč vse že zapisano. Prvi je Steno okoli leta 1890 sam preplezal divji trentarski lovec Ivan Berginc, verjetno približno tam, kjer poteka Slovenska smer. Danes jo imenujemo Slovenska, čeprav je bila sprva imenovana Tumova (bolj pravično bi bilo sicer Pavrova, saj jo je Henrik Tuma, ki jo je opisal in narisal skico, preplezal z Jožetom Komacem – Pavrom, ki jo je že poznal). Kaj nam piše Tine (Tine Mihelič, Rudi Zaman: Slovenske stene. Didakta, 2003.) o Slovenski? »Že njeno ime pove, da smo jo plezalci vzeli za svojo, čeprav močno spominja na staromodno sivolaso gospo s čipkastim ovratnikom in sončnikom. Toda naša stara dama je še vedno očarljiva, predvsem pa prijazna in ljubezniva. Na zalogi ima kopico ponosnih, prisrčnih, pa tudi žalostnih zgodb, ki jim silno radi prisluhnejo sinovi in vnuki … Čeprav večina gleda na Slovensko zviška, pa menda ni plezalca, ki je ne bi prej ali slej vendarle preplezal. Našemu plezalcu pomeni vzpon čez Slovensko smer dolžnost, ki izhaja iz notranje nuje. Preplezati Slovensko smer je tako kot … no, denimo, brati Prešerna … Slovenska plezalca ne obremenjuje s težavnostjo plezanja. Lahko se ves prepusti doživljanju. Le-to pa je v osrčju naše najmogočnejše stene, sredi gigantskih stebrov, v temačnih, tesnobo vzbujajočih grapah, na očarljivih policah nad veličastnimi prepadi izredno bogato … «
Bodi dovolj besedičenja o opevani smeri. Kako je v Slovenski pozimi? Nič drugače kot v drugih smereh. V začetnem obdobju bomo praskali po sipkem snegu, požledu in ledu, pozneje bo vse bolj zasneženo in zalito, dokler v pozni zimi ne bo prekrilo še zadnjih skalnih skokov. Takrat so razmere tako rekoč idealne, saj se lahko po smeri dobesedno sprehodimo. Vendar ni nujno, da tak čas pride vsako zimo. Če imamo srečo, ga ujamemo, lahko pa prej pride odjuga in nam razmere skazi. V zgodnji pomladi se zaradi toplote skoki začnejo odkrivati, vse bolj jih zaliva odtajana voda in počasi se vračajo razmere, v katerih po smeri največkrat plezamo. Najugodneje je po navadi marca ali aprila. Splača se spremljati forume nekaterih alpinističnih odsekov oz. klubov, v katerih ti opisujejo svoje vzpone. To ima sicer tudi neugodne posledice, saj je takrat, ko je najbolje, lahko tudi precejšnja gneča, vendar drugače pač ne gre. Če hočemo samoto, nam bo Slovenska v slabših razmerah lahko tudi pokazala zobe; o tem bi v nekaterih odsekih prav gotovo vedeli povedati zanimive zgodbe (hm, tudi v mojem …). Za izkušenega alpinista zimska Slovenska ni kdo ve kakšen izziv (prej sosednja Nemška in druge), pač pa je odličen »poligon« za pripravnike. Tem lahko pomeni preizkušnjo vseh sposobnosti, ki naj bi jih imel alpinist: v spodnjem delu skalno plezanje, če imamo vmes še kak ledni slap, toliko bolje, v zgornjem delu strma grapa – zimsko plezanje, če imamo turne smuči na rami, pa se preizkusimo še v tem elementu alpinizma. Sestop je lahko začinjen še z elementi orientacije in tako je lahko zimska Slovenska smer prava alpska tura …
Ocena smeri: II-III, 60°/30°–40°, 800 m.
Dostop:Izhodišče je dolina Vrata, pripeljemo se do konca ceste (odvisno od razmer). Pot nadaljujemo po dolini ob potoku Bistrica. Na kraju, kjer letna pot zavije proti Pragu, gremo na levo. Povzpnemo se čez prvi skok in po gredini prečimo na levo. Ko pobočje na desni postane položno, zavijemo na desno in ob plitvi grapi prispemo do stene (2 h od Aljaževega doma). Smer plezanja je po navadi ista kot v kopnem, le pri Belih plateh prej zavijemo na desno, v sosednjo grapo, ki pripelje v Bučerjevo steno. Najlažji izstop je Prevčev, plezanje po Slovenski grapi in čez Frelihovo polico na desno je precej zahtevnejše (skica!).
Sestop: Z roba stene sestopimo čez Triglavske pode proti Begunjskemu vrhu (pri Vzhodni glavi gremo nekoliko navzgor). Nad Begunjskim studencem lahko izbiramo med tehnično zahtevnejšim sestopom čez Prag ali lažjim, a daljšim skozi dolino Za Cmirom. V tem primeru se vzpnemo še za 170 metrov, na Begunjska vratca. Začetni del sestopa je zahteven, niže pa ne več (3–4 h, izstop s Frelihove police je uro daljši).
Vodniška literatura: Tine Mihelič, Rudi Zaman: Slovenske stene. Didakta, 2003; A. Zorčič, D. Ogrinec: Strme smučine. Samozaložba, 1991.
Opomba: Nikjer nisem opozarjal na nevarnost snežnih plazov. S to pač pozimi moramo računati. Opisana tura je glede tega zagotovo nevarna, tudi ob sestopu prečimo plazovom izpostavljena pobočja. Tura je tudi fizično zelo naporna (nizko izhodišče, dolg dostop in sestop … ).
Vladimir Habjan
