Planinski vestnik 2002/04
Za pomladne frikote v visokogorju
Pomlad se je že kar dobro prijela. Sonce in toplota sta povzročila cvetenje plezalnih vrtcev, saj prija pretegovanje po skalovju, še posebej po letošnji količini ledu, ki ste jo verjetno prav pošteno izkoristili. V hribih oziroma planinah, gorah, bregeh … al’ kako je že prav, da me ne bi slučajno napadli zagovorniki kakršnekoli knjižne in pogovorne oblike, s katero označujemo tiste kupe skalovja nad dolinami, je s snegom bolj »švoh«, pa tudi sicer si alpinistični del planincev al’ gornikov, kakor vam je pač ljubše, najbolj želi plezanja v skali. Topli skali. In lepih razgledov, kar boste težko našli v plezalnih vrtcih. In pričnemo se ozirati navzgor proti visokogorju. Med spomladanskimi alpinističnimi visokogorskimi cilji je eden najbolj priljubljenih zagotovo Kogel, neizrazit vrh na robu Velikih Podov pod Skuto. Proti Kamniški Bistrici kaže precej bolj divjo podobo – do 250 m visoka in že na videz strma ter gladka stena, ki gleda na jug ter se v zgodnjem pomladnem soncu prijetno zagreje. Pogosto zadostujeta za plezanje samo majica in pajkice. Ampak pozor – ne pozabite, da ste v visokogorju in na robu stene vas lahko pričaka sneg. Verjetno vam je jasno, kakšna oprema je potrebna v takšnih razmerah, da ne bi slučajno poskočili nazaj čez steno, kakor v primeru, ki ga bom navedel na koncu.
Opremljena smer z dobro skalo
Kaj naj izberemo, da bomo zadovoljili svoje potrebe v vseh pogledih? Čeprav mogoče nismo pravi »friklajmberji«, pa je treba splezati že kaj težjega, seveda prosto (kdo pa še pleza tehniko, lepo prosim!?), da nas ne bodo na »ferajnu« uvrstili med šodrovce. Pa skala naj bo dobra, saj imamo tistega trganja »grifov« že preko glave, spomladanska psiha pa še ni čisto prava. Hm, Rumena zajeda? Rumena?? Ta že ni bogvekaj, če je rumena, boste pomislili. Ja, pa se motite. Ta smer vas bo popeljala navzgor po markantnih razčlembah levo ob velikem odlomu v spodnjem desnem delu stene Kogla. Pod odlomom boste lahko tudi prespali na suhem oziroma pod streho, če se boste že odločili za kaj več kakor enodneven plezalski izlet. Smer ima nekaj navitih raztežajev, sicer pa je dolga le 100 m, nato se priključite lažji Virensovi smeri, ki vas popelje še 80 m do roba stene. Po njej se lahko spustite nazaj do vznožja. Klinov je v smeri kar nekaj, za to kakšne silne kovačije ne potrebujete, kakšnega »frenda« ali zatič pa le vzemite za vsak slučaj. Podatke o smeri s skicami lahko najdete v knjigi Slovenske stene (Mihelič, Zaman – Cankarjeva založba, 1987), v plezalnem vodniku Toneta Golnarja – Kamniška Bistrica, zahodni del (PZS, 1988), obstajajo pa še vodniki, ki jih lahko najdete predvsem v arhivih odsekov ali starejših alpinistov, Miheličev in Česnov sta še uporabna. Ne bomo razlagali, kako se pride iz Kamniške Bistrice do stene, saj ni težko, je pa dostopa okoli 2 uri. Uporabite karto ali kakšnega poznavalca. Z bivak prostora pod previsi ob vznožju stene lahko do vstopa v smer odidete tudi v plezalnikih, če seveda ni snega do kolen ali pa boste vzpon od roba stene nadaljevali na vrh Skute. Brez skrbi, tudi takšni se najdejo. To so pravi gorniki! Al’ planinci!?
Pazite na lusko!
Kogel so plezalci odkrili že med obema svetovnima vojnama, vendar je o vzponih znano bolj malo, razen za Direktno smer (Janez Gregorin in Karel Tarter, 1937) in Smer Šmid – Virens (1937), ki je bolj poznana kot Virensova smer. V petdesetih letih je bilo dodanih nekaj novih smeri, med katerimi pa je Rumena zajeda izstopala in veljala dolgo za enega težjih vzponov pri nas. 4. julija 1954 sta jo preplezala Igor Levstek in Milan Schara, seveda takrat ob izdatni pomoči tehnike, Schara pa je dve leti kasneje opravil prvi solo vzpon v smeri. Brez dvoma pogumno dejanje, še posebej v tistem času, pa tudi sedaj ni kakšne posebej velike solistične gneče v smeri. Prvo prosto ponovitev smeri sta leta 1980 opravila Danilo Patarčič in Boris Benedičič. Dobila je oceno VII (sedaj VII-), najtežji del pa predstavljajo rahlo previsna mesta sredi smeri med veliko zajedo in tako imenovanim »propelerjem« – kaminu podobno zajedo pod lažjim izstopnim delom smeri.
Ko sva tako pred leti z Lorijem kar po snegu v plezalnikih odskakljala do smeri, bil je namreč januar, je bila v Koglu kljub zimskemu času precejšnja gneča. No, bila je ena tistih suhih zim in v steni je bilo videti tudi majice s kratkimi rokavi. Še gamsi, ki so se zjutraj pasli pod najinim bivakom ob vznožju stene, so imeli nekaj poletne dlake. Vstopni del ni nič posebnega (II-III), plezamo proti levi, nato pa smo pod čudovito zajedo, ki jo preplezamo oporno v razkoraku (V+). Ja, malo je »glajc«, ampak z magnezijem in novimi plezalniki ne boste imeli težav. Iz zajede prečkamo čez nekoliko lažji del (IV) proti desni in znajdemo se pod zanimivim kotom. Na začetku nič posebnega, potem pa pride poslastica – luska, čez katero je treba, se namreč maje. Pa ne se sekirat, če pade, bo padla vašemu soplezalcu v naročje. Skratka, previdno! Nad lusko čez previs (VII-) in kmalu ste spet na stojišču. Dalje obidete previs po levi strani, spet po gladkem, tukaj gre malo za nohte (VI+), nato pa navzgor pod gladko zajedo. Spet bo nekoliko drselo, razčlemb ni prav dosti (V+), nato pa ves čas rahlo proti desni (V+) in čez lažji del (IV+) pridete do izstopne zajede (IV), ki se zaključi na Virensu. Do roba stene imate še tri raztežaje mestoma IV. Lahko sestopite naokoli, se spustite nazaj ob vrvi, lahko pa tudi plezate navzdol po Virensu, če ste vešči tega.
Padec čez steno
In še obljubljena zgodbica. Z Lorijem spakirava opremo in pričneva s kuhanjem, a se kmalu odločiva, da je to samo izguba časa. Dolina vabi. Vrževa nahrbtnike nase, se posloviva in oddirjava navzdol. Ta dan so alpinistični inštruktorji z enega od odsekov pripeljali tečajnike in je bilo kar živahno. Hitro se potopiva v meglo, ki je segala skoraj do vznožja stene. Še vedno sva slišala ljudi pod steno, ko pride od zgoraj krik, navzdol pa prileti kamenje, ki naju skoraj zadene. Slišijo se nekakšni udarci. Ja, kaj se pa ta folk gre? Malo pospešiva, da ne bi doživela še kakšnega presenečenja. Nižje naju dohiti eden od alpinistov izpod stene in kmalu nama je jasno, kaj se je zgodilo. Trojna naveza je sestopala iz Zupanove smeri po robu stene. Brez derez, čeprav je bil na vrhu trd sneg. Enemu je spodrsnilo in zapeljal se je navzdol. Nekaj časa po robu, nato pa je padel čez steno. Najprej na gredino sredi stene, kjer je obstal na borovcih, se tam nekaj kobacal in nato padel naprej do vznožja stene. Nekje tam, kjer sva midva prej kuhala, in pred obraze presenečenih tečajnikov. Padca ni preživel. Zaradi teže derez je pač šlo življenje.
Boris Strmšek
