Planinski vestnik 2002/07-08
Čez Vršac – skalno trdnjavo nad Zadnjico
Če smo prejšnji mesec obiskali popolnoma primorsko steno, pa smo se tokrat ustavili nekako na meji med primorskimi in gorenjskimi vršaci in glej ga zlomka – naš tokratni cilj se prav tako imenuje Vršac, če smo natančni, Vodnikov Vršac. 2194 m visoka gora je sicer del mogočnega ostenja Kanjavca, pa vendar se že od daleč loči od večjega soseda, predvsem po drzno odsekani steni, ki se dviga naravnost iz doline, v vršnem delu pa daje videz skalne trdnjave. In prav ta trdnjava je glavna odlika Vršaca, saj daje videz nedostopnosti in povzroči tresenje hlač, ko iščemo z očmi njene šibke točke na koncu Zadnjice, ob tem pa se počutimo izredno majhne in nebogljene. V levem delu je spodnji del stene položnejši in precej poraščen, predstavljajo pa ga globoke grape in ostri razi, po višini pa je stena enaka Severni triglavski. Desni del daje »prijaznejši« videz in prav tukaj poteka smer, ki je za plezalce zanimiva kot celota, saj tudi v spodnjem delu nudi zanimivo in napeto plezanje. Levo od grape, ki loči Vršac od sosednje Rušice, se po sistemu dveh velikih zajed prične Puntarska smer, po mnenju mnogih plezalcev najlepša v steni.
Sončna severna stena
800 metrov visoka Puntarska smer je nastala v dveh delih. Janko Humar in Ivan Rejc sta spodnji del preplezala leta 1980, zgornji, najtežji del pa sta dodala leto kasneje. Tako smo dobili smer, ki se lahko postavi ob bok ostalim znamenitim klasikam v slovenskih stenah, kot sta na primer Ašenbrener in Čopov steber. Ker pa želimo, da se naših smeri loteva večje število alpinistov, ki iščejo zanimive cilje, vam bomo predstavili nekoliko lažjo varianto Puntarske smeri. Zgornjemu, najtežjemu delu se bomo izognili in do roba stene plezali po Popoldanski smeri, ki je nekoliko lažja, a presenetljivo zanimiva, kot celota pa je to še vedno zelo resna tura, na katero se kaže dobro pripraviti. Stena je orientirana severozahodno, zato je v njej velik del dneva tudi sonce, kar pomeni, da je treba vstopiti zgodaj, če ne želite dobiti sončarice. Glede opremljenosti in kvalitete skale sem bil sicer nekoliko negativno presenečen. Kljub veliki hvali se morate pripraviti tudi na plezanje po »šodru«, s sabo pa vzemite nekoliko več klinov in ostale opreme, saj jih je v steni le za vzorec, vsaj do najtežjega dela. Orientacija sicer ni zahtevna, vendar pa v osrednjem delu lahko hitro ulovite kakšno nepredvideno varianto. Opis in skico smeri najdete v knjigi Slovenske stene (Mihelič, Zaman – 1987), vendar boste potrebovali še nekaj lastne iznajdljivosti in orientacijskih sposobnosti, a pri avtorjih smo že navajeni, da nekoliko pretiravajo. Dostop in sestop sta enostavna in dokaj udobna, a ne razumite tega kot redno avtobusno linijo. Z avtomobilom se lahko pripeljete do razcepa cest »Na placu«, kjer lahko parkirate, saj je cesta dalje namenjena le izbrancem (zapornica). Po slikoviti dolini gremo do konca, kjer se razcepi na dva dela – Korita proti Luknji in Zadnjiški dol proti Prehodavcem. Čez Zadnjiški dol krenemo navzgor mimo izvira, kjer lahko natočimo vodo, in pri grapi, ki deli Vršac in Rušico, krenemo proti steni. Približno 700 višinskih metrov in dve uri. Sestop pelje z vrha na Prehodavce, kjer je Zasavska koča (2071 m), nato navzdol do prelaza Čez dol (1632 m) in v Zadnjiški dol. Nazaj do avtomobila boste potrebovali približno tri ure, če se vam ne smilijo kolena, pa ste lahko tudi hitrejši. Zemljevid: Triglav – 1:25.000.
Iz stene skozi okno
Prvič sem se srečal z Vršacem kakšnih dvanajst let nazaj (mogoče celo več, saj veste – spomin in leta). Takrat sva z Markom Lukičem po skušala pozimi preplezati Smer norosti. Na srečo naju je srečala pamet in sva sestopila, še vedno pa se spomnim peklenskih muk v 15-metrski prečnici brez varovanja z oceno VII- in v dve številki prevelikih plezalnikih. A prišla sva najdlje od vseh ponavljalcev, luska, po kateri sta potekala prva dva raztežaja, pa se je kasneje raje zvrnila v dolino. Pametno! Kasneje se je ta Vršac kar nekako izmikal (ali pa jaz), med letošnjim peklenskim tempom višinskih del po tropsko-saharski vročini pa sva se z Juretom kar nenadoma znašla pod steno. Naravnost z dela zvečer na vožnjo z »energy drink«, kratek spanec v spalki ob avtomobilu, v steno in nazaj, pa spet proti domu (vožnje se ne spominjava prav dobro), kratke urice (morečih) sanj in spet delo na vrvi … Dan pred nama si je nekdo polomil rebra v smeri.
Vstopni del poteka po dveh zajedah, prva je nekoliko lažja. Tukaj prihranite nekoliko časa, če plezate kar nenavezani (IV+), a vas bo kamin na koncu prepričal v koristnost uporabe vrvi. Iz prve zajede krenemo desno po polici in tam nas čaka druga zajeda. Tale je nekoliko težja, težavnost se ves čas suče okoli petice, plezanje pa poteka po dobri skali. Zaključek je verjetno ključ spodnjega dela smeri. Iz zajede je treba splezati levo čez krušljiv in strm del. Zelo dobra šestica v šodru in muke ježeve! Ampak vse lepo enkrat mine in spet ste v lažjem delu. Drugi del je lažji in poteka po razbitem stebru (III-IV), kjer je treba na koncu izplezati po levi strani (V+), da pridete na gredino s Ceklinovo smerjo. Ta del je sicer lažji, vendar kvaliteta skale ne zasluži hvale. Po Ceklinovi smeri obstaja prva možnost pobega iz stene, a že sam videz ne privlači. Nadaljujemo raje po stebru, ki nudi nekoliko lepše in težje plezanje (IV-V), in nenadoma stojimo pod veliko streho. »Kot da bi jo zidarji zazidali!« je komentiral Jure. Hja, res je velika in presenetljivo pravilnih oblik. Puntarska poteka tukaj po levi strani strehe, naša varianta pa gre po desnem robu. Najprej splezamo čez položne plošče pod streho proti desni. Eden najlepših raztežajev v steni (IV+)! Na robu strehe nas pričaka pogled navzgor v na videz grdo in krušljivo zajedo. Spet presenečenje – vse drži, plezanje je lepo, oprimki pa veliki in zaobljeni (V). Dokaz, da videz včasih vara. In za konec (čeprav še ni) krona vsega – plezamo skozi veliko okno (VI-?) in vstopimo v drug svet. Od tukaj je treba desno okoli vogala in v lahkem plezanju dosežemo rob stene. Za nami je tura, na katero smo lahko ponosni. Za ljubitelje težjih variant pa je seveda zanimiv originalni izstop. Mimo strehe po poči (VII-) in nato zgoraj po sistemu zajed (VI), kjer te na koncu prav tako pričaka okno, skozi katerega izstopiš na rob stene. In čas, ki ga boste porabili za plezanje? V vodniku piše od 6 do 10 ur, pa raje računajte 10, da ne bo kakšnih presenečenj.
Boris Strmšek
