Na začetku je bila ideja, ki je počasi rasla in se oblikovala v “Prečenje slovenskih Alp v navezi s Si.mobilom” od Logarske doline do Trente. Preplezati simboličnih trideset različnih smeri v tridesetih različnih stenah se mi je zdel primeren izziv za delavno počastitev svojega jubileja.
Da bi prečenje še bolj neposredno povezovalo preteklost s sedanjostjo sem na prečenje kot soplezalce povabil ljudi, ki so tako ali drugače vplivali na mojo alpinistično pot.
Rojstvo ideje
Kot večina idej, se je tudi ta porodila povsem preprosto in v trenutku. Med samotnim treningom v okviru priprav za Čomo Lenco, ko se mi med tekom po gozdovih Jošta misli sprostijo in pogosto kam uidejo, me je naenkrat prešinila ideja o prečenju. Hitro sem jo povezal z letošnjo tridesetletnico ukvarjanja z alpinizmom, kar je bil pravzaprav dober izgovor pred samim seboj za na pogled malce noro idejo. Le ta je počasi rasla in se oblikovala v “Plezalno prečenje slovenskih Alp” od Logarske doline do Trente. Preplezati simboličnih trideset različnih smeri v tridesetih različnih stenah se mi je zdel primeren izziv za delavno počastitev svojega jubileja.
Načrt
Preplezati trideset različnih smeri v kar se da najbolj povezani obliki – prečenju. Vse razdalje med posameznimi stenami sem nameraval opraviti peš ali s kolesom, kar mi je tudi uspelo. Ob prekinitvah sem se ob nadaljevanju vedno vrnil na mesto, kjer sem prečenje prekinil. Zaradi slabega vremena predvsem v drugi polovici prečenja, sten nisem mogel več plezati v predvidenem vrstnem redu, ampak sem jih plezal po odsekih. Zato je nastalo tudi nekaj težav pri usklajevanju z različnimi soplezalci. Vendar ko posamezne odseke sestaviš skupaj dobiš popolno celoto prečenja. V časovni stiski sem tri predvidene stene izpustil in jih nadomestil s tremi lažjimi smermi, ki sem jih preplezal v sestopu. Moj namen je bil prečenje opraviti v najkrajšem možnem času. Želel sem se kar najbolje približati 30 dnem. Prečenje mi je služilo tudi kot resna priprava na odpravo na Čomo Lenco v Tibetu, ki jo načrtujem v mesecu septembru.
Soplezalci
Da bi prečenje še bolj neposredno povezovalo preteklost s sedanjostjo sem na prečenje kot soplezalce povabil ljudi, ki so tako ali drugače vplivali na mojo alpinistično pot. Bodisi sem z njimi v določenih obdobjih veliko plezal, sem jih srečal le enkrat in to na pomembnih “postajah” mojega alpinizma, ali pa so nanj vplivali le od strani. Poleg tega sem končno dobil priliko plezati tudi s kom, s katerim sem si to že večkrat želel, pa se vse do danes nisva našla. Nad odzivom povabljenih sem bil še sam prijetno presenečen tako sem imel na prečenju pisano druščino devetnajstih zanimivih soplezalcev.
Marko Štremfelj – brat s katerim sva začela plezati in skupaj opravila številne težke vzpone.
Tone Perčič– soplezalec iz začetnega obdobja, načelnik AO Kranj v zgodnjih letih mojega alpinizma, brat žene Marije.
Tomaž Jamnik – skupaj nisva opravila še nobenega vzpona v domačih gorah, zato pa sva bila skupaj na vrhu Broad Peaka. Posredni krivec za moj drugi vzpon na Everest.
Tomo Česen – Veliko skupnih vzponov v začetku osemdesetih in soplezalec ob moji najhujši nesreči v Droatih.
Srečo Rehberger – Soplezalec na Piku Komunizma in v nekaj zelo zahtevnih smereh doma, kasnejši odlični športni plezalec.
Marjan Manfreda – Alpinist, ki sem ga občudoval kot začetnik in kasnejši soplezalec v nekaj zelo lepih smereh.
Bogdan Biščak – Skupaj na Gašerbrumu II.
Pavle Kozjek – Prvenstvena smer v J steni Šiša Pangme, sicer pa nisva plezala skupaj ne prej in ne potem.
Davor Zupančič – Skupaj na odpravi Alpe Jadran na Everestu.
Matjaž Wiegele – Odlično sva se ujela med zimskim plezanjem nad Chamonixom in skupaj sodelovala v času njegovega uspešnega načelovanja KA.
Marko Prezelj – himalajski soplezalec drugega (alpskega) obdobja v Himalaji.
Tone Škarja – Vodja in organizator odprav v Himalajo zaradi katerega sem se na številnih odpravah lahko posvečal izključno alpinističnemu delu.
Marija Štremfelj – žena, prijateljica, svetovalka, mati najinih treh otrok; oseba, ki je imela daleč največji vpliv na moje plezanje v zadnjih petindvajsetih letih, skupaj sva bila kar na treh osemtisočakih.
Katarina Štremfelj – Najstarejša hči s katero sem in tja opraviva kak vzpon v gorah.
Anže Štremfelj – Sin, trenutno zelo dober športni plezalec, ki se pusti včasih zapeljati tudi v visoke stene.
Mirko Krajnc – soplezalec iz obdobja zadnjih desetih let
Franci Jensterle – Pred 20 leti sem ga navezal na vrv kot začetnika,danes odličen športni plezalec
Jože Šepič– soplezalec iz vodniške naveze, skupaj sva zmogla S steno Eigerja
Bogo Mlakar -sodelavec v kabinetu športne vzgoje »na Podnu«, amaterski gorski tekač in gorski kolesar, občasno pa tudi alpinist in turni smučar. Človek z neomejeno količino energije.
Vid Mesarič – moj učitelj statistike na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Nekdaj odličen alpinist je te kakovosti dokazal tudi v svojem sedemdesetem letu starosti.
Izbor sten
Stene sem izbiral na osnovi več kriterijev. Na prvem mestu sem skušal izbrati stene in njihov vrstni red tako, da bi lahko kar najbolj logično vse skupaj povezal v nekakšno prečenje. Pri tem nisem mogel mimo dejstva, da so nekatere stene pomembni mejniki na moji plezalni poti, da v nekaterih stenah sploh še nisem plezal pa si to močno želim in da so tudi stene za katere menim, da enostavno na takem prečenju ne bi smele manjkati; so tako mogočne, lepe ali pa enostavno tako močno privlačijo.
Križevnik, Dedec, Ojstrica, Štajerska Rinka, Dolgi Hrbet, Dolška Škrbina, Košutnikov turn, Storžič, Debela peč, Rjavina, Veliki Draški vrh, Široka peč, Špik, Škrlatica, Rakova Špica, Stenar, Triglav, Vršac, Planja, Prisojnik, Nad Šitom glava, Mojstrovka, Travnik, Šite, Jalovec, Jerebica, Veliko Špičje
Prvotni vrstni red sten se je na moji poti nekoliko spreminjal, kar je bila predvsem posledica slabih vremenskih razmer in dogovorov s soplezalci. Zgodilo se je, da sem kakšno steno v danih okoliščinah spustil in kakšno drugo dodal. Vsakič namreč, kadar se povzpnem na vrh kake gore, okoli sebe vidim nove vrhove in nove stene, ki jih nemudoma uvrstim na svoj seznam želja.
Izbor smeri
Smeri sem izbiral na osnovi več kriterijev. V prvi vrsti so bile to smeri, ki jih prej še nisem plezal pa sem jih želel, ker se je o njih širil dober glas ali pa so me enostavno privlačile. Potem so bile tu smeri, ki sem jih izbral na željo svojih soplezalcev ter smeri, ki sem jih že plezal in so tako lepe, da sem jih želel plezati še enkrat. V nekaterih smereh sem imel priliko spomniti se na nekatere soplezalce in prijatelje, ki jih žal ni več med nami in so tako ali drugače vplivali na mojo plezalsko pot.
———-
Preplezane smeri
1. 23.06. Križevnik, S stena, Resnikova smer, VI/V; 340 m; 5,5 ur; soplezalec: Marija Štremfelj
2. 25.06. Dedec, S stena, Centralni steber, VI, 140,m, 2 uri, soplezalec: Marija Štremfelj
3. 26.06. Ojstrica, S stena, Herletova smer, V+,IV/V, 450,m, 6 ur, soplezalec: Tone Škarja
4. 27.06. Štajerska Rinka, S stena, Spominska Bregarjeva smer, VI+, V/VI, 515 m, 8 ur, soplezalec: Franci Jensterle
5. 29.06. Dolgi Hrbet, S stena, Steber jutranje zarje, VI/V+, IV, 445 m, 6 ur, soplezalec: Matjaž Wiegele
6. 29.06. Dolška Škrbina, S stena, Zajeda Ekar-Jamnik, VI- A0/V+, 285 m, 3ure 40 minut, soplezalec: Tomaž Jamnik
7. 30.06. Košutnikov turn, S stena, SV steber, V+, IV-V, 235 m, 3 ure 20 minut, soplezalec: Bogo Mlakar
8. 01.07. Storžič, S stena, Matevžev steber (V+/V-, 195m, 2 uri 10 min) z vstopom po Kramarjevi smeri (III/I-II, 470m, 1 ura 40 minut), soplezalec: Marija Štremfelj
9. 03.07. Debela peč, S ostenje – Sv stena, Smer Bergant-Manfreda, (VI+/VII-, 230m, 4 ure 20 minut) z dostopom po smeri Jesih – Potočnik (III-IV, 280m, 50 minut), soplezalec: Marijan Manfreda
10. 05.07. Rjavina, S stena, Milijarda, (V+/IV-V, 400 m, 6 ur 30 minut), soplezalec: Katarina Štremfelj
11. 07.07. Veliki Draški vrh, SZ stena, Viktorija, (VI, 475m, 5 ur 30 minut), soplezalec: Marijan Manfreda – Marjon
12. 08.07. Široka peč, SZ stena, Zajeda, (VI, A3, 630 m, 12 ur), soplezalec: Marko Prezelj
13. 09.07. Špik, S stena, Direktna smer, (V+, 935 m, 10 ur 40 minut), soplezalec: Marko Štremfelj
14. 10.07. Škrlatica, SZ stena, Skalaški steber, (V-, IV, 510m, 6 ur, 20 minut) soplezalec: Marija Štremfelj
15. 10.07. Škrlatica, SZ stena, Škrlatiške grede – sestop, (III/II, 250m, 3 ure) soplezalec: Marija Štremfelj
16. 11.07. Rakova Špica, S stena, Desna zajeda, (V+/IV-V, 505m, 8 ur) soplezalec: Marija Štremfelj
17. 13.07. Stenar, S stena, Kaminska smer, (V, 375 m, 3 ure 30 minut), soplezalec: Mirko Krajnc
18. 13.07. Stenar, S stena, Prevčeva smer, (II, 200 m, 35 minut), soplezalec: Mirko Krajnc
19. 19.07. Triglav, S stena, Helba s Čopovim stebrom ( VI+, A1/V-VI, 955 m, 13 ur), soplezalec: Anže Štremfelj
Helba, ki sem jo imel v spominu kot lepo smer, se mi je tokrat zdela zelo grda. Plezanje nama ni steklo in ves čas sem plezal na silo in temu primerno počasi. Vse zajede so bile zoprno mokre in drseče. Čopov steber pa je bil povsem druga zgodba. Šlo nama je hitro in zares sva uživala. Čudovita klasična smer.
Zjutraj je v Kranju deževalo. V Vratih je moralo ravno prenehati, saj je od listja na drevju še kapljalo. Zaradi zgodnjega jutra je bilo ob oblačnemu pokrovu v dolini pod Triglavom še bolj turobno. Anže ni rekel nič, vedel pa sem, kaj se mota po njegovi glavi: kam neki rineva v takem vremenu. Marko, ki je prišel, da bi naju fotografiral je stopil iz avta rekel:”Andrej, tole je pa slabo!” S tako popotnico sva začela plezati. Ni nama steklo in ves čas sem se mučil, plezal slabo in na silo. To se je poznalo tudi pri času. Na Turnc sva prišla šele nekaj pred drugo uro popoldne.
20. 29.07. Vršac, SZ stena, Smer mladosti z dostopom po Ceklinovi smeri, (VI,A1, 375 m 9 ur 20 minut, III-IV, 620m, 2 uri 30 minut; skupaj 995m, 11 ur 50 minut), soplezalec Mirko Krajnc
21. 17.07. Planja, S stena, Mansarda, (VII-/VI,V, 470 m, 7 ur), soplezalec: Pavle Kozjek
22. 21.07. Prisojnik, S stena, Hudičev steber, (V-, 500 m, 6 ur), soplezalec: Srečo Rehberger
Peti zaporedni dan plezanja sem imel blazinice na prstih že povsem požrte. Toda plezati s Srečem, ki je dokazal da plezati še ni pozabil, je bilo pravi užitek.
Zopet enkrat me je vreme presenetilo, tokrat v dobrem smislu. Bil je čudovit dan nad hrupno cesto na Vršič. Za zajtrk sva se oprhala v slapu pri vstopu Hanzove poti v steno. Vsekakor je tu bolje hoditi pozimi, ko je Lambada povsem zamrznjena. V kotanji pod Hudičevim stebrom me je čakalo presenečenje. Od lanskega ogromnega snežišča, ki je bilo debelo vsaj deset metrov, ni ostalo praktično nič.
23. 18.07. Nad šitom glava, S stena, Spominska Srecku Rihterju, (VI-, V+, 200 m, 4 ure 10 minut), soplezalec: Bogdan Biščak
24. 23.07. Zadnja Mojstrovka, SZ stena, Steber revežev, (V-/IV+, 455 m, 5 ur 30 minut), soplezalec: Tone Perčič
Po dnevu počitka je nastopil dan, ki sem ga težko pričakoval. S Tonetom sva se namenila v Steber revežev. Plezati z njim je bil vedno užitek. Nikdar slabe volje, poln optimizma in pozitivne energije je bil vedno zaželen soplezalec. Dolga leta družinskega življenja so ga povsem oddaljila od sten. Že na dostopu preko Slemena pa so njegove oči zopet žarele. Ponovno stari Tone, le nekoliko zaskrbljen, saj zares dolgo že ni plezal.
Doma je staknil zapis v svojem dnevniku. S pokojnim Nejcem Zaplotnikom sta to smer preplezala prva pred skoraj natanko tridesetimi leti. Tone je prinesel s sabo celo njun originalni opis in odločila sva se, da plezava po teh originalnih navodilih.
Po začetni tremi je plezanje steklo tudi Tonetu. Prvič je plezal v veliki steni s plezalnimi čevlji in je bil navdušen. Na polici, kjer smer preči nazaj v levo se je spomnil, da je šel Nejc po polici do konca v sosednjo smer na veliko potrebo rekoč: »Najine nove smeri pa res ne smeva takole onečastiti«. Zaradi imena smeri »Steber revežev« sta se morala celo zagovarjati, saj v takratnem sistemu revežev ni smelo biti. Onadva pa sta vztrajala. Za tako ime sta se odločila zato, ker na poti domov nista imela denarja niti za avtobus. V Ratečah sta vstopila na avtobus za Ljubljano in opozorila sprevodnika, da sta brez denarja. Zasmilila sta se mu in dogovor je bila tak, da se lahko peljeta zastonj, če pa slučajno pride gor kontrolor, jima bo odprl zadnja vrata kjer naj nemudoma zapustita »kraj zločina«.
Smer je napeta vse do roba in se lahko pohvali s čvrsto skalo. Na robu stene je bil Tone verjetno najbolj vesel soplezalec od vseh kar sem jih imel na prečenju. Tudi moje zadovoljstvo je bilo neizmerno. Mogoče sem mu s tem vzponom povrnil vsaj delček tega, kar mi je pred mnogimi leti kot začetniku dajal on.
25. 20.07. Travnik, SZ stena, Aschenbrennerjeva smer, (VI, 770 m, 6 ur), soplezalec: Tomo Česen
Po napornem dnevu v Triglavu sem se odločil še za eno dolgo in težko smer. Aschenbrennerjeva smer je iz železnega repertoarja klasičnih šestic, v časih, ko sva jo vsak z drugim soplezalcem s Tomom plezala prvič (pred kakimi petindvajsetimi leti), je to pomenilo prestop med elito šestostopnjašev.
Svet v osrednjem delu Travnika je gladek in slabo razčlenjen, vsaj na prvi pogled. Potem pa, ko skalo otipaš se kot po čudežu kažejo bolj ali manj težki prehodi. Klobuk dol pred prvopristopnikoma, ki sta to smer zmogla v tridesetih letih s smešno opremo in zato toliko bolj junaškim srcem in bistro glavo. V osrednjih sto petdesetih metrih še danes ni šale. Plezati je treba zbrano in obvladati mikroorientacijo, sicer hitro zaideš v neroden položaj.
26. 24.07. Šite, SZ stena, smer Herlec – Kočevar, (V-, 545 m, 6 ur 50 minut), soplezalec: Vid Mesarič
27. 31.07. Jalovec, S stena, SV Raz (Comici), (VI, 200m, 5 ur), soplezalec: Mirko Krajnc
Zaradi slabe napovedi sva bila z Mirkotom zgodnja tudi za najino pojmovanje tega časovnega prislova. Ob šestih zjutraj sva ob popolnoma jasnem vremenu vstopila v Hornovo smer, ki pripelje na “Kegljišče”, kjer se začenja SV raz.
Eden najbolj izrazitih razov v naših Alpah se strmo pne dvesto metrov nad vstopno gruščnato teraso. V štirih dolgih raztežajih naju je pripeljal na jalovčevo “streho”. Megle, ki so tokrat vztrajno silile iz primorske strani so kljub obetavnemu začetku obetale poslabšanje. Ob pol devetih zjutraj sva si že pripravila prvi spust po Dularjevi zajedi. Mirko je sestopil v Tamar in mi tja prijazno odnesel vso opremo, sam pa sem preko Kotovega sedla sestopil v Log pod Mangartom. Tam me je počakala Marija in s kolesom sem povezal še Log z devetnajst kilometrov oddaljenim izhodiščem za Veliko Špičje v vasi Soča. Tako mi je v celotnem mozaiku prečenja ostala samo še povezava iz Luknje do poti pod SZ steno Vršaca.
28. 28.07. Jerebica, SV stena, Huljeva smer, (VI,V, 390m, 8 ur 50 minut), soplezalec: Jože Šepic
29. 25.07. Veliko Špičje, SZ stena, Centralni steber, (IV, 525m, 3 ure 40 minut), soplezalec: Marija Štremfelj
Ostenje Velikega Špičja je eden bolj osamljenih predelov Julijcev. Dolga leta sem načrtoval obisk tega osamljenega otoka pa nikdar nisem prišel do tega. Slutil sem, da mora biti dolina zelo lepa. Osrednji steber bi bil lep zaključek prečenja sem si rekel. Lahka in slikovita tura v odmaknjenem predelu in to skupaj z Marijo. Kaj lepšega bi si težko želel. Stvari so se obrnile drugače in smer je prišla na vrsto nekoliko pred koncem. Ni pa me razočarala.
Za popolno izpolnitev prečenja sem maral iz vasi Soča začeti s kolesom. Marija se je do rampe peljala z avto, naprej pa mi je delala družbo. Ubrala sva levo varianto, kjer cesta pride kar najviše. Z vso plezalno ropotijo na hrbtu sva se kar dobro nasopihala preden sva dosegla majhno jaso na koncu poti. Kolesa sva pustila v grmovju in na koncu jase ujela drobno stezo, ki naju je pripeljala v zgornjo krnico. Okolje je bilo zares veličastno. Pravi raj za plezalska potepanja kjer se lahko popolnoma prepustiš naravnim lepotam saj smeri v spodnjem delu težavnostne lestvice ne obremenjujejo duha s težkimi plezalskimi ugankami.
Smer je bila polna prijetnih presenečenj. Sredi položne s travnatimi policami prepredene stene se je kot žaga bočilo stolpičasto rebro s presenetljivo strmimi odstavki v več ali manj dobri skali. Vsem grozečim previsom se je bilo mogoče umakniti. Povsod je kot naročena čakala kaka polica, ki te je odpeljala v lažji svet. Velika strma zajeda na koncu, ki dobesedno zareže v najbolj strm del stebra, je bila samo še ocvirk v obliki čudovitih dveh raztežajev. Za to, da smer ne bi bila preveč težka pa je na koncu poskrbela še udobna polica, ki naju je popeljala iz zajede do velikega naravnega okna. Ves čas je bil čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico. Obzorje se je širilo z vsakim pridobljenim metrom, travnata pobočja pod steno pa so bila vedno manjša. Proti vrhu se je pokazal še zeleni trak Soče vse tja do Bovca. Prevzeta z vso to lepoto sploh nisva opazila temnih oblakov ki so se zbirali nad Kaninom.
Šele grmenje naju je opozorilo na bližajočo se nevihto. To je bil znak za alarm. Na vrhu se nisem imel časa niti ozreti naokrog, navzdol v dolino Triglavskih jezer in naprej na Bohinjske gore. Stlačil sem opremo v nahrbtnik in zvil vrv. Marija je med tem že hitela po poti proti Prehodavcem. Strah jo je neviht, zato sem se moral pošteno potruditi, da sem jo ujel. Brez večjih težav sva našla škrbino, kjer je treba zapustiti pot in se z grebena spustiti po Tumovi smeri. Sestopala sva kot v transu. Smer je lahka in tudi orientacija nama ni delal težav. Kot po čudežu so se oblaki nad nama razbijali in nevihta se je preusmerila drugam. Le kratka ploha nama je dala razlog da sva malo ustavila noro dirko in v zavetju velikega previsa nekoliko olajšala najina nahrbtnika in obremenila že povsem prazna želodca.
Na široki jasi pod steno sva se posladkala z borovnicami, ki v teh višinah dozorijo precej kasneje. Zadnji del sestopa sta nama časovno prijetno skrajšali kolesi, saj bi se sicer dolga cesta znala vleči kot kak dolg delavni ponedeljek.
30. 25.07. Veliko Špičje, SZ stena, Tumova smer – sestop, (I, 250 m, 30 minut), soplezalec: Marija Štremfelj
———-
Zaključek
Plezalno prečenje slovenskih Alp mi je popolnoma uspelo. Idejo, ki je vzniknila povsem slučajno in počasi prerasla v projekt »Prečenje slovenskih Alp v navezi s Si.mobilom«, sem uresničil nad pričakovanji. Sam projekt je treba pred ocenjevanjem pogledati iz več zornih kotov.
Osnovni namen je bil preplezati trideset različnih smeri v trideset različnih stenah in to v najkrajšem možnem času, ki bi se čim bolj približal tridesetim dnem. Končno stanje je trideset različnih smeri v sedemindvajsetih različnih stenah z devetnajstimi različnimi soplezalci. Glede na vreme mi bo vsak poznavalec pritrdil, da kaj več skoraj ni bilo moč iztržiti. Za vse te smeri in povezave peš ali s kolesom sem potreboval štirideset dni. Potem, ko se mi je zaradi vremena podrl predviden urnik, je bilo zelo težko uskladiti soplezalce z vremenom in smermi. Ponekod je bilo mogoče zamenjati soplezalcu smer in (ali) datum, ponekod pa ne. Samo z enim od načrtovanih soplezalcev nisva prišla skupaj, enega pa sem dodal. Tri lažje smeri, preplezane v sestopu sem dodal k vzponom potem, ko sem si sam zadal za končni datum prvi avgust. To sem storil delno zaradi sponzorjev, delno pa zaradi sebe in družine, saj bi se stvar sicer lahko preveč zavlekla.
Idejo, da bi plezal z različnimi soplezalci, ki so tako ali drugače zaznamovali mojih trideset let alpinizma, sem uresničil nad pričakovanji. Prav zaradi težav, ki sem jih pričakoval pri usklajevanju časa in smeri, k sodelovanju nisem povabil več ljudi in upam da mi nepovabljeni tega ne zamerijo. Po odzivih sodeč so vsi, ki so plezali z mano, v tem uživali. Moje zadovoljstvo pri plezanju z njimi pa je težko izmerljivo. Teh štirideset dni sem zares užival, izvedel še marsikaj, česar do sedaj nisem vedel in marsikomu ponovno pokazal, kako lep je lahko alpinizem.
V teh dneh sem še enkrat spoznal, kako daleč so skrajne meje našega organizma, saj jih še zdaleč nisem dosegel. Način plezanja, v katerega se je prečenje sprevrglo na koncu, mi je naprtil veliko dodatnih prehojenih metrov, prevoženih kilometrov in mi odvzel veliko ur spanja. Pomanjkanje spanja, obrabljena koža na prstih rok in boleči prsti zaradi dolgotrajne ujetosti v tesne plezalnike so bile največje tegobe ki so me spremljale. Na poti pod Rjavino sem si nekoliko poškodoval ramo, kar me je v nadaljevanju nekoliko oviralo pri posameznih mejnih obremenitvah. Sicer je bilo še kar nekaj manjših poškodb, na katere pa sem že navajen in me niso pretirano motile.
Celotno prečenje morda najbolje opiše Pavletova izjava. V Planji naju je večino časa pošteno pralo. Na koncu sva oba ugotovila, da se nama kaj takega že dolgo ni primerilo. V najinih letih namreč s časom bolj racionalno razpolagava in slabo vreme izkoristiva za obilico dela, ki ga imava poleg plezanja. »Danes sva se pa obnašala tako, kot da sva mlada in neumna«, je rekel nekje pod vrhom. Marijina pripomba na to izjavo pa je bila: »Mlada ne več, neumna pa še!«
Veliko časa, ki bi ga moral preživeti v obliki počivanja, sem preživel pri računalniku in pisanju dnevnika, kjer sem v drugi polovici zelo zaostal in upam da bom to v dneh po zaključku nadoknadil. Brez Maretove pomoči mi uresničevanje projekta na spletu verjetno sploh ne bi uspelo.
Na koncu bi se rad zahvalil v prvi vrsti svoji ženi Mariji in otrokom, ki so prenašali mojo ponovno dolgo odsotnost (tako kot že velikokrat do sedaj), vodstvu Srednje lesarske šole v Škofji Loki, ki mi je omogočilo začetek prečenja že 23. junija, generalnemu pokrovitelju akcije Si-mobilu in vsem ostalim sponzorjem in donatorjem, Marku Škufci (Orion d.o.o., Kranj), ki mi je postavil spletno stran in zanjo ves čas skrbel, ter nenazadnje še vsem soplezalcem, brez katerih tega doživetja sploh ne bi bilo.
Andrej Štremfelj
