24. avgusta sta Boštjan Likar in Aleš Fidler (AO Rašica) smučala z vrha Elbrusa (5642 m). Razmere za smučanje so bile odlične, vzpon pa je bil opravljen kljub hudemu vetru. Vreme v Kavkazu je bilo sicer celo poletje slabo, z mnogo dežja, tako da je bilo mogoče za vzpone izkoristiti le redke dopoldneve.
Bil je deveti avgust, ko smo v polno naloženem džipu (Nissan Patrol, dolg kot tale ponedeljek, ko tole pišem), ozaljšanim z živo rumeno trugo na strehi, nekje na Madžarskem prvič prespali za varnimi zapahi tir parkinga. Do ukrajinske meje je bil le še streljaj. Slednjo smo v neprestani bitki z vrlimi varuhi zakona prejahali (izraz je še kar ustrezen, na cestah smo poskakovali kot v konjskem sedlu) v dveh dneh. Četrti dan smo stopili na rusko zemljo – ceste so bile malo boljše, možakarji v modrih uniformah pa še slabši. Peti dan, ko smo zbrali vse potrebne papirje, smo prišli do konca ceste v dolini Baksan, v Azau, odkoder je mogoče le še kvišku – ali pa nazaj.
Glavni cilj moškega dela posadke je bilo smučanje v Elbrusa. Po dveh aklimatizacijskih turah (prva v dolino Irik na višino okoli 3000 m, druga v dolino Adil-su na višino okoli 3700 m) je kljub nestanovitnemu vremenu, ki je bilo še najbolj podobno aprilskemu, sledil premik v “bazo”, v bližino nekdanje koče Prijut 11 (4100 m). Dan, ko je potekal aklimatizacijski vzpon do višine okoli 4800 m, do skal Pastuhov, je bil začuda lep, topel, z rahlim vetrcem in vsi bi, če ne bi bili obremenjeni s teorijo o aklimatizaciji, najraje potegnili kar do vrha…
Kdo ve, kdaj nam bodo bogovi vremena spet naklonili ves (!) dan sonca; letošnje poletje je bilo v Kavkazu prav klavrno, skoraj neprestano je bilo kislo menda že mesec in pol…
Prvi poskus proti vrhu, naslednjega dne, je tako res propadel: veter, megla, sneg. Napoved je bila obupna. Po treh dneh dežja so meteorologi napovedali en dan spremenljivega vremena, nato spet katastrofa. Torej je morala tista sobota, 24. avgusta, postati dan D.
Ponovili smo zgodbo s premikom v bazo, vstajanjem sredi noči in odhodom v jasno, a hudo vetrovno noč. Kljub temu, da veter z jutrom ni niti malo ponehal, so najvztrajnejši skozi zastave snega nadaljevali proti vrhu…
Tako sta Boštjan Likar in Aleš Fidler po osmih urah in pol vzpona smučala z zahodnega vrha Elbrusa (5642 m); v bazo sta se – že v megli – pridričala v eni uri. Razmere za smučanje so bile menda odlične. Ko smo naslednje jutro zapuščali pobočja Elbrusa, se je le-ta kopal v soncu kot nikoli prej v času, ko smo bili tam. Logično!
Sicer pa potovanje z lastnim avtomobilom na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze ni tak bavbav kot bi si kdo utegnil misliti. Ko se človek enkrat navadi počasnih procedur na mejnih prehodih, ki vključujejo izpolnjevanje kopice obrazcev (v grabljicah, seveda), in poceni fint prebrisanih policajev, potem z nekaj sreče kar gre. Za podkupnine smo zapravili manj kot 5000 SIT, pa zato nekoliko več časa za pregovarjanja.
Mateja Pate
Elbrus 2002 – Rašica
Boštjan Likar (1971, Predmeja), Primož Likar (1969, Predmeja), Aleš Fidler (1973, Vojnik), Mateja Pate (1975, Ljubljana), vsi AO/PD Rašica
09.08.-03.09.2002
Cilj: smučanje z Elbrusa, eventuelno plezanje na Krimskem polotoku
Pot: Slovenija – Madžarska – Ukrajina – Rusija – Ukrajina – Moldavija – Romunija – Madžarska – Hrvaška – Slovenija, skupaj okoli 7000 km; 4 dni celodnevne vožnje v eno smer.
Realizacija: Aleš in Boštjan smučala z vrha, Primož obrnil na sedlu (5200 m), Mateja še nižje (okoli 4900 m) zaradi hudega vetra in neobčutljivosti obeh stopal.
