Planinski vestnik 2009/04
Slavna klasika v Velikem Kleku
Z Rifletom sva sedela na ploščadi Franca Jožefa, srkala sok in kavico, modrovala o tem in onem ter opazovala plazove, ki so se usipali čez severovzhodno steno Großglocknerja. Čakala sva, da se bo sonce premaknilo za njen rob; ko bo v senci, se bo plazenje umirilo.
Skoraj ves mesec sva nestrpno pričakovala lepo vreme in prelagala odhod, šele za zadnji majski vikend je bila napoved dobra. Vendar ni dosti manjkalo, da bi se izlet končal že kmalu onstran Beljaka.
Na začetku dolgega položnega klanca sem dohitel utrujen češki avtobus, ki je izpuščal tako goste črne oblake dima, da so zatemnili nebo kot jeseniška železarna v časih prve petletke. Da se ne bi zadušila, sem ignoriral znake za delo na cesti, prepovedano prehitevanje in omejitev hitrosti ter pritisnil na plin. Kot bi mignil, sva pred seboj spet uzrla jasno nebo in zadihala čist zrak. Veselo režanje je okamenelo, ko sva na vrhu klanca zagledala dva žandarja. Zanimivo je, kako človeka zapusti ves smisel za humor in empatijo, brž ko obleče uniformo. Ko je naštel vse moje prekrške, je povedal višino globe. Nebo je spet potemnelo. Vprašal sem ga, ali jemljejo morda kartice. Nein! Globoko sem vzdihnil, oslinil palec in kazalec ter odštel težko prislužene bankovce. Blagajno mi je skoraj izpraznil. Ko sva odpeljala, sem naročil Rifletu: »Še ti pazi na prometne znake in mi sporočaj omejitve.« Njegovo ponudbo za sofinanciranje kazni sem odločno zavrnil.
Na terasi je napočil čas za odhod. Parkirišče sva zapustila skozi predor in se pred Hofmanco spustila na ledenik. Tam sva se navezala po vseh pravilih; žal že pokojni Rifle je bil namreč alpinistični inštruktor in glede tega zelo dosleden. Na vprašanje, kaj je novega, je odgovoril s kratkim tečajem zadnje doktrine ledeniške tehnike. Sicer pa, če bi že moral kdo od naju pasti v razpoko, bi bil to raje jaz. Glede na razliko v višini in teži bi bil tak zaplet zame ugodnejši. Vendar sva tako izborno prečila ledenik, da sva oba ostala na površju.
Na pobočju sva opazila gaz, ki je vodila diagonal no desno. Ker sva menila, da je zelo verjetno, da naju bo pripeljala do bivaka, sva odločno zavila vanjo.
Bivak je majhna kovinska škatla z osmimi ležišči. Tistega večera se nas je nabralo za cel regiment. V notranjosti se je stiskalo 17 korenjakov, trije so ostali pred vrati. Z Rifletom sva imela srečo. Pred nama sta zavzela ležišče ljubljanska mladinca, ki sta se še malo bolj stisnila in nama odstopila pol teritorija. Ko sem videl, da je možakar pred menoj položil svoje sedalo kar na pločevinasta tla, sem mu povedal, da imam zunaj na nahrbtniku armafleks. Če hoče, naj si ga podloži pod rit. Iz hvaležnosti mi je dovolil, da sem iztegnil noge v njegovo naročje. Glede na okoliščine sem prečul zelo prijetno noč. Od vznemirjenja zaradi plezanja v najbolj znani snežno-ledni smeri v Avstriji nisem mogel zaspati, le občasno sem malo dremuckal. Po tretji uri sta naša mladinca vstala, namenjena v Mayerlrampe. Sicer se nama je zdelo mnogo prezgodaj, a sva raje molčala in nemudoma izboljšala svoji poziciji.
V bivaku je zavladal nemir. Ljudje so pripravljali opremo in jo ovešali nase. Najti vstop v smer ni bilo težko, s prižganima čelkama sva se lepo postavila v vrsto in sledila predhodnikom.
Krajna poč je bolj naklonjena visokoraslim osebam. Rifle je prestop zmogel z lahkoto, s kakršno je prosto preplezal sitno mesto v zajedi Ekar Jamnik, medtem ko sem se moral jaz tam pošteno stegniti, da sem dosegel komplet. Razkoračil sem se in zasadil zoba desne dereze v zgornji rob razpoke, treščil oklo desnega cepina v snežni trebuh in nato še levega. Na rokah sem se potegnil čez in brcnil z levo nogo v snežno steno. V soju čelne svetilke sem začetno strmino bolj občutil kot videl, toda po nekaj metrih se je buhtelj unesel in začelo se je sanjsko potovanje navzgor. Začetek in konec smeri sta najbolj strma dela. Grapa se kmalu precej razširi, držati se je treba bolj desne strani. V trdem snegu so dereze všečno škripale. Pred nama so bile stopinje ravno dovolj velike, da sva vanje stopala s tretjino derez. Ko je posijalo sonce, je sneg zažarel v znanih rožnatih barvah, ki so še polepšale počutje in pokrajino.
Na levi strani grape so štirje zasilni izhodi, če te preseneti kaj nepredvidenega, na primer nenadno poslabšanje vremena. Pri vseh je naklonina okoli 65 stopinj, mestoma je skala. Zadnja možnost je Oberster Fluchtausstieg, kjer je leta 1926 izstopila Maria Zeh, prva dama, ki se je drzno podala v to strmino.
Naletel sem na približno petnajstmetrsko ledeno ploščo. Nekje na polovici sem pomislil, da ne bi bilo slabo zavrtati ledni vijak, potem pa sem se spomnil, da nisva navezana, in s podvojeno zbranostjo odpikal na prijazni firn. Zadnji snežni raztežaj se mi je zdel nekam strm. Kasnejši pregled vodnika je razkril, da je bil to direktni izstop s 60-stopinjskim naklonom.
Ker je bilo stojišče že zasedeno, sva naredila svojega. Med čakanjem, da prideva na vrsto za skalni del, sva si privoščila skromen prigrizek in nekaj požirkov čaja.
Sonce je na vedno bolj temno modrem nebu pridobivalo moč. Grapa je obrnjena na severovzhod. To je lepa lega, vendar utegne biti neprijetna. Zaradi ogrevanja se lahko začno višje gori krušiti kosi ledu ali skal in padati na nič hudega sluteče uživače nižje spodaj. Zato sta pomembna čim zgodnejši start in hitro napredovanje brez nepotrebnega izgubljanja časa. Priporočljivo je, da zmoreš snežni del vzpona brez varovanja z vrvjo.
Skalni del smeri je granit II. do III. stopnje, mestoma rahlo krušljiv. V prvem raztežaju so trije svedrovci, v drugem eden; v tretjem, 20-metrskem, je bil zmehčan sneg z globokimi stopinjami. Na stojiščih sta po dva svedrovca.
Rifle je s prvim raztežajem opravil s takim zaletom, da je s stojišča malodane pregnal drugega člana zgornje naveze. V naslednjem sem priplezal do zanimivega odstavka, ozkega, z ledom zalitega kaminčka. Da bi upravičil nošnjo treh metuljev, sem enega takoj potisnil v prvo primerno špranjo, na katero sem naletel. Z desno roko in nogo sem plezal po ledu, z levima okončinama pa po suhi skali.
Rifle je bil pristaš stare šole, po kateri se vzpon zaključi na vrhu. Pomešala sva se med turiste na normalnem pristopu, kjer sta dva madžarska planinca ogrozila moje življenje. Z napeto vrvjo jima je nekako uspelo pritisniti moj vrat ob skalo. Resnost situacije je zahtevala takojšnje ukrepanje, zato sem se energično rešil in ju glasno okaral v jugoslovanščini, vendar nista dojela ne oštevanja ne nevarnosti, ki sta jo povzročala s svojim nerodnim vrvnim manevriranjem.
Po dobrih štirih urah plezanja sva si okoli 9. ure na vrhu pod križem krepko stisnila roki.
Mire Steinbuch
Großglockner, 3798 m
Izhodišče:
1.) Iz Heiligenbluta do parkirišča Franz-Josefs-Höhe (cestnina 28 evrov). Po 1. maju, ko splužijo cesto, je to najhitrejša varianta, obisk grape se drastično poveča.
2.) Iz Kalsa do parkirišča Lucknerhaus (cestnina 9 evrov). Mimo koče Stüdlhütte do Erzherzog-Johann-Hütte na Adlersruhe (3454 m, ni več zimske sobe, le 4 zasilna ležišča), nato sestop pod steno. Ta dostop je daljši, vsaj 6 ur, morda je primernejši pozimi.
Dostop do bivaka: Sestop na ledenik Pasterze, prečenje, nato vzpon po pobočju desno proti vzhodnemu grebenu Glocknerwandkamp do bivaka na 3260 m, 3 ure ali več.
Vstop v Pallavicini-Rinne:Od bivaka še nekaj časa sledimo grebenu, nato prečimo levo ob vznožju severne stene, slabe tri četrt ure.
Vzpon: 600 m, naklon 50°–55°, v skali do III, 4–5 ur. Smer je bila preplezana že prej kot v 2 urah, so pa v njej tudi že bivakirali.
Sestop: Najlažje po normalni smeri do Adlersruhe in od tam proti izhodišču.
