Planinski vestnik 2002/03
Snežna »direttissima«
»Mene letos grape ne bodo videle – saj jih ni!« mi je nedolgo nazaj rekel hribovski kolega. Res je, letošnja zima je bila ena tistih, ki plezanju v grapah dolgo ni bila najbolj naklonjena. Pravega snega ni in ni bilo, potem pa se je februarja le vsulo. Torej še ni vse izgubljeno, marca in aprila lahko še ujamemo kakšno lepo grapico! Za obiskovalca zasneženih gora je sicer zima naporen čas, ne samo zaradi večje telesne pripravljenosti, ki jo je treba imeti na turah, pač pa tudi zaradi neprestanega spremljanja vremenskega dogajanja. Razmere v gorah se namreč stalno spreminjajo, dokaj redko lahko naletimo na ugodne razmere, ki veljajo za daljše obdobje. Če je danes primerno, pa jutri ob otoplitvi ali novem sneženju ni več tako. Zato moramo pravi trenutek dobesedno ujeti.
Tržiški poligon
Kramarjeva v Storžiču je ena tistih smeri, ki je plezana tako v snegu kot v kopnem, pozimi neprimerno večkrat. Tine Mihelič jo v Slovenskih stenah primerja s Slovensko v Steni, verjetno zato, ker je tako znana in obiskana. To je klasična, precej lahka zimska smer z markantnim vrhom in enostavnim sestopom. Sam mislim, da je treba takšne smeri plezat večkrat, saj so vsakokrat drugačne. Že ko sem prvič stal pod vstopom, sem spoznal, da je to ena najbolj obiskanih smeri v severni steni Storžiča – tržiški alpinistični odsek je imel namreč takrat tam svojo tečajniško turo. Še dobro, da sva bila s soplezalcem Darkom nekaj pred njimi, drugače bi morala pred prvim skokom čakati tako kot poleti na grebenu Triglava. »A bosta še kaj za nas pustila?« sva jih slišala, ko je Darko preveč razbijal po sicer ne preveč debelem ledu prvega gladkega skoka. Takrat sva bila še zelenca in drugače niti znala nisva. Naprej je šlo brez težav, če izvzamem najine »težke noge«. Ne vem točno, kaj nama je bilo, vem pa, da sva se v grapi nad bivakom tako vlekla, da so naju druge naveze prehitevale kar izven stopinj, gaziti pa je bilo treba do kolen! Za »finiš« mi v zadnjem skoku nikakor ni uspelo najti klina, ki bi ga vpel, nekaj kasneje pa je Darko ugotovil, da sem se ob sopihanju celo s čelado naslonil nanj. No, se imava zdaj vsaj česa spominjati.
O datumu in času prvega plezanja v tej smeri sem našel dva različna podatka. Po eni verziji naj bi jo preplezali leta 1938 Janez Avsec, Rok Kramar in Nadko Salberger (Alpinistični vodnik Storžič, Tomazin 1985, str. 30; Slovenske stene, str. 109), po drugi pa 16. junija 1940 Rok Kramar, Jože Jagodic, Dolenc in Nadislav Salberger (PV 1968, str. 473). Pustimo alpinistične zgodovinarje, da se ukvarjajo s pravilnostjo podatkov (gotovo se bo kdo oglasil), dejstvo pa je, da ima smer ime po Roku Kramarju, ki je med NOB padel kot kurir v Spodnjem Lomu. Prva zimska ponovitev je bila opravljena leta 1948, prva sta jo presmučala Jože in Milan Rozman leta 1979.
Kramarjeva je klasična smer v dokaj razčlenjeni severni steni Storžiča, ki vodi po najlažjih prehodih čez osrednji del stene. Kako pridemo do izhodišča? Iz Tržiča severno po dolini Tržiške Bistrice, na koncu naselja desno (vzhodno) strmo navzgor proti Lomu. Lokalna cesta vodi ob potoku Lomščica vse do Doma pod Storžičem (9 km). Običajno zaradi neprevoznosti ceste pustimo avto pri zadnjem parkirišču pred zadnjo strmino. Do doma se lahko napotimo kar čez senožeti (pol ure hoje). Od doma nadaljujemo po poti proti Škarjevemu robu, ko pa se svet odpre, zavijemo po prostranem snežišču (melišču) kar proti steni. Vstop je v vpadnici vrha, kažipot je spominska plošča Miru Rožiču (levo).
Bolje v snegu kot v kopnem
Vzpon je odvisen od snežnih razmer (ocena je III/2-3, 615 m, kopna ocena IV/I-III). Čim več je snega, tem lažje je plezanje. Takoj na začetku je v grapi 20-metrski gladek skok, lažji obhod poteka po levi strani. Pozimi je skok ponavadi prekrit z ledeno skorjo, če je snega bolj malo, pa nas čaka nekaj »praskanja s cepini in derezami«. Sledita uravnava in najtežji del smeri, strm kamin (IV), ki ga v ugodnih snežnih razmerah niti ne opazimo. Nad njim nadaljujemo do konca grape in desno po lažjem svetu ter skozi ruševje do uravnave, kjer stoji bivak. Tu je mesto za počitek in razgledovanje na dolino Lomščice in okoliške hribe. Nadaljnja smer sledi izraziti strmi grapi oziroma žlebu levo nad bivakom (prvi kamin lahko obidemo po levi), ki vodi čez več skokov do uravnave. To je Grad, imenovan tudi Razvaline. Levo od glavne grape so tudi druge smeri, po ozkem žlebu vodi Cankarjeva smer, levo od nje je Levi, desno pa Desni stolp, vse smeri pa prav tako pripeljejo do Grada. Od tu nadaljujemo vodoravno levo do stene in po grapi desno do zahodnega grebena tik pod vrhom. Če ni snega, je najboljša varianta kar naravnost na zahodni greben ali direktno po prehodih na vrh Storžiča. Sestopimo na severno stran. čez strmo pobočje in izpostavljeno prečko v desno vstopimo v Peto žrelo in po njem navzdol do razširitve ter levo čez kratek skok na spodnja melišča. Peto žrelo je plazovito, zato pozor! Tudi letos smo lahko brali o dogodivščini dveh smučarjev, ki ju je odnesel plaz, vse pa se je na srečo dobro končalo. Sestopiti je seveda možno tudi po markirani poti čez Škarjev rob ali skozi Žrelo.
Na koncu moram povedati, da me je lani zagrabilo, da sem se Kramarjeve lotil tudi v kopnem. Predvsem me je zanimala tista »štirica«, ki je v snegu nikoli nisem niti zasledil. Neko turobno sobotno popoldne sem se odpravil samo do bivaka in nazaj. In res, takoj za prvim skokom se postavi pokonci gladek kamin, ki je kar siten. Zdaj torej verjamem, da se opisovalci smeri »niso zmotili«. V lepem spominu imam takratne trenutke poznega popoldneva. Dan je počasi odhajal, jaz pa sem se od njega poslavljal z bivaka. V sestopu sem stestiral še tisti obhod prvega skoka po desni (če greš dol, drugače levega), ki pa ga odsvetujem, je namreč preveč podrt, veliko ugodnejši je spust na svedru. Pa srečno!
Vladimir Habjan
