Planinski vestnik 2006/11
Izklesana iz enega kosa
Sončne strani Julijcev v preteklosti nisem prav pogosto obiskovala, vendar so bili obiski iz različnih razlogov po večini taki, da se jih še danes dobro spominjam. Na Planino Razor me vežejo spomini na zanimive prigode. Prva, ki sem jo omenila v nedavnem prispevku, je povezana s prvim »ta zaresnim«, torej nenačrtovanim bivakom v gorah; po mrzli noči sem ob jutranjem svitu iskreno in edinkrat v življenju obžalovala, da ne kadim. Zdelo se mi je, da bi z lagodnim, uživaško počasnim puhanjem cigaretnega dima tam nekje pod vrhom Vogla laže zabila čas do sončnega vzhoda. Težave z zapravljanjem časa sem imela tudi nekaj let pozneje, ko je vesela alpinistična druščina po silvestrovanju na planini ostala ujeta na Tolminskih Ravnah. Čez noč je namedlo snega, da je bilo veselje, čez ozko vijugasto cesto do gorske vasice so se usuli plazovi in onemogočili prevoz v dolino. Trije obupno brezdelni dnevi čakanja na plug so se vlekli kot jara kača, pred stradanjem in mrazom pa nas je – družbo več kot štiridesetih duš – rešila prijaznost domačinov. V tretje gre rado … Zadnjega obiska planine se bom spominjala predvsem po kristalno jasnem, prijetno toplem, jesensko obarvanem dnevu. Nepričakovane tehnične težave z avtomobilom visoko nad dolino so bile le pika na i, da ne bi ostali prikrajšani za zabavni del in da izlet ne bi šel prehitro v pozabo …
Nad Planino Razor se razprostira privlačen greben, pravzaprav zahodni del t. i. Spodnjih Bohinjskih gora, ki segajo od Črne prsti do Bogatina. Kuliso nad planino zaokrožujejo Žabiški Kuk (1884 m), Vogel (1922 m), Vrh Krnic (1896 m), Vrh Planje (1863 m), Rušnati vrh (1915 m), Meja (1996 m), Vrh nad Škrbino (2054 m), Vrh Konte (2014 m), Podrta gora (2061 m), Mali vrh (2015 m), Zeleni vrh (2052 m), Tolminski Kuk (2085 m) in Tolminski Migovec (1881 m). Poglede opazovalcev brez dvoma najprej pritegne kot ogledalo (ali pa likalnik) gladka, razmeroma položna plošča, ki oblikuje južno steno Vrha nad Škrbino, sicer ne najvišjega, a nemara najmogočnejšega vrha Spodnjih Bohinjskih gora. Skoraj bleščeče belo, iz enega samega kosa sestavljeno steno je na zeleno-rumenem ozadju rušja in trav, ki krasijo večino okoliških vrhov, opaziti že od daleč. Svet tam okoli je kot ustvarjen za turne smučarje, ki lahko risanje zavojev po spomladanskem »veselcu« združijo z uživaškim predsezonskim pretegovanjem po poklinah in plateh Škrbinske plošče.
To lahko razdelimo na tri dele: zahtevnejšega zahodnega v območju velikih odlomov ter osrednjega in vzhodnega, ki ju ločuje izrazita grapa. V ta gladki biser so se prvi zagledali lokalni plezalci sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Najstarejša smer je pravzaprav prej omenjena grapa (II), vendar imena prvih plezalcev, ki so se odpravili vanjo, niso znana. Prve uradno dokumentirane smeri so delo članov družine Lesjak. Prvo, Začetniško smer (II–III), sta leta 1974 preplezala brata Miljko in Zvone Lesjak. Miljko je pozneje dodal še dve smeri z ženo Ireno. Nekega poznoseptembrskega dne leta 1980 je steno temeljito obdelal Janko Humar, ki je v enem zamahu zarisal kar šest smeri v vseh treh »sektorjih«. Po oceni najtežjo, Lutajočo smer (IV+), je speljal pod velikimi odlomi v levem delu stene. Čez tri leta je zbirki dodal še smer Modri dirkač (III+/II), istega dne pa je v navezi z Darkom Obidom opravil še s prečenjem stene. »Ta smer je dokaz, da se da v Škrbinski plošči plezati, kjer koli si človek zaželi, pa bodo težave ostale v okviru četrte stopnje,« je zapisal v vodniku Na sončni strani Julijcev. Enajst raztežajev dolga smer Prečenje (IV/III) naj bi bila užitek za tiste, ki »ljubijo plošče in dolga mesta plezanja izključno na trenje«.
Deset let zatem sta repertoar stene razširila Suzana in Viktor Relja s smerjo Bolha (V–/ III–IV); speljala sta jo čez odlome v levem delu stene. Nista bila popolnoma prepričana, da je res prvenstvena, saj »je v plošči moč plezati skoraj kjer koli.« V nasprotju s številnimi izmed smeri, ki sta jih nadelala širom po naših stenah, sta Bolho pustila neopremljeno. »Klinov ni, greh je utrujati skalo z njimi, zatiči in metulji zadostujejo,« sta zapisala. Opremljanju smeri s svedrovci, po katerem ju plezalska srenja sicer pozna, sta se v Škrbinski plošči torej izognila. A to še ne pomeni, da so sodobne težnje steno obšle … Če se pozorno zazremo v plošče desno od grape, jih bomo opazili. Svedrovce, kakopak.
»Klinov in kladiva ne potrebuješ, zatičev tudi ne, vzemi samo tri metulje pa nekaj kompletov,« je dajal navodila krajevni poznavalec Simon. Odločili smo se, da bomo opravili »pravo alpinistično dejanje« in se povzpeli še na Vrh nad Škrbino, zato smo odvečno opremo strpali v nahrbtnike, ki so neokusno težki nekoliko kazili sproščeno pohajkovanje po osončeni plošči. Sem in tja je pokvaril razpoloženje tudi kak siten prestop izključno na trenje. To mi ni bilo nikoli preveč pogodu, ne glede na težavnost. In če sem že lahko izbirala, sem vedno raje zavila v svet, bogat z razčlembami, ki so ponujale dobre možnosti varovanja, kot pa da bi mi pot čez popolnoma gladke plošče kazala ravna vrsta bolj ali manj na redko posejanih svedrovcev. Že res, da so se v poklinah prav divjaško razbohotili šopi porumenele ostre trave in da linija plezanja ni bila v maniri direttissim, ampak – menda mi ja ne bodo svedrovci ukazovali, naj se plazim po gladkem, če so tu in tam le kak skromen meter stran prvovrstne naravne razčlembe … Tako smo pač izkoristili naravne danosti in napletli nekaj variant izvirne smeri, ki se imenuje Izpolnjena želja (V/III-IV) in je novejšega datuma (2003). Avtorja smeri, Marko in Petra Novak, sta se za svedrovce odločila zaradi »v ploščah ponekod težavnega nameščanja varovanja«, smer pa sta opremila »od spodaj«. Z oceno smeri sta nekako zanikala trditve pionirjev plezanja v Škrbinski plošči, ki so njene strmali ocenili z največ četrto stopnjo. Pri tem so nemara imeli v mislih plezanje po izrazitih razčlembah. Detajl omenjene smeri je namreč prehod čez gladko ploščo v četrtem raztežaju, ki se mu seveda lahko izognemo po okoliških počeh. Če torej iščemo težave, jih bržkone lahko najdemo tudi v Škrbinski plošči. Glede na možnosti, ki jih ponuja skala, se zdi opremljanje smeri v plošči s svedrovci nepotrebno posiljevanje; res pa je, da bi bili navadni plezalski smrtniki brez njih prikrajšani za kak lep detajl. Če ste ljubitelji plezanja na trenje, seveda. Da so stari plezalski mački kak tak detajl prelezli že pred desetletji, in to brez svedrovcev, pa skoraj ne dvomim.
Škrbinska plošča pa na ponuja užitkov le plezalcem, temveč tudi drugim športnikom. V radodarnih zimah z dobrimi razmerami jo je mogoče tudi presmučati. Prvi so se po njej leta 1988 spustili Miranda Ortar, Simon Čopi in Marko Berginc. Naklonina je ponekod dosegla 50 stopinj. Pred leti mi je prišla na uho tudi neverjetna štorija o domnevnem kolesarskem spustu po plošči. Rada bi spoznala tega junaka, če res obstaja in ni zgolj plod domišljije tistih, ki so me hoteli potegniti za nos … Na adrenalinske odvisneže drugih vrst (sankače, kotalkarje, …) pa plošča še čaka.
Dostop:S Planine Razor (do tam iz Tolminskih Raven – 1,5 ure – ali s Planine Kuk – 1 uro) po poti proti Komni, ki pelje tik pod steno (dobre pol ure).
Sestop: Ob vzhodnem robu plošče nazaj pod steno. Zaradi razgleda se je vredno povzpeti na Vrh nad Škrbino, od tam pa lahko sestopimo po markirani poti nazaj na Planino Razor (dobra ura) ali pa se odločimo za brezpotno grebensko prečenje do prevala Globoko (2 uri, do Planine Razor po markirani poti še 1).
Vodniška literatura:
• Marko Šurc, Lojze Budkovič, Janko Humar. Plezalni vodnik vzhodne Julijske Alpe – Bohinjske stene. PZS, Ljubljana, 1981.
• Janko Humar, Edo Kozorog. Na sončni strani Julijcev. Plezalni vodniček. Tolmin, 1986.
• Spletna stran Suzane in Viktorja Relja: http:// users.volja.net/relja/index.htm
Opomba: Podatki o smereh so povzeti po (zelo) stari vodniški literaturi in spletnih straneh. Možno je, da je v Škrbinski plošči še kaka smer več.
Mateja Pate
