je bila pred dvajsetimi leti cilj prve jugoslovanske ženske himalajske odprave
V soboto, 2. decembra, zvečer smo se v Logarskem kotu zbrale vse še živeče članice I. jugoslovanske ženske himalajske odprave. Žal Mariče Frantar in Nives Boršič ni več med nami. Pridružile so se nam tudi prijateljice in soplezalke iz naše generacije. Ob prijetnem klepetu, obujanju spominov in gledanju diapozitivov se je noč hitro prevesila v zgodnje jutro.
Odprava je pod vodstvom Mariče Frantar krenila na pot 1. aprila 1986 in je trajala do 10. junija. Bilo nas je devet udeleženk iz cele Slovenije, dve članici pa sta bili iz Hrvaške. Cilj odprave je bil JZ greben Južne Anapurne (7219 m). Sam cilj se je zaradi skoraj ves čas slabega vremena in izredne dolžine ter tehnične zahtevnosti grebena (5 km) izkazal za prezahtevnega. Naj omenim, da smo bile kar 45 dni v bazi in pritrdile okoli 3500 metrov vrvi ter, da smo bile brez višinskih nosačev in smo ves material na goro znosile same. Tako 20 kg in še težji nahrbtniki niso bili nič nenavadnega. Odnehale smo na višini okoli 6400 metrov potem, ko smo postavile tri višinske tabore na samem grebenu katerega največja značilnost je bila ves čas plezanje po sistemu gor – dol, pa spet gor dol.
Kljub neuspehu je imela ta odprava svoj pomen, saj se je kasneje izkazalo, da so bile nekatere članice že takrat sposobne velikih dosežkov, kar so kasneje dokazale na drugih odpravah. Skoraj gotovo bi bile uspele na kakšnem lažjem osemtisočaku, za katerega pa nam takrat PZS v nekaj letih po uspešni odpravi na Pik Komunizma v letu 1982, nikakor ni mogla priskrbeti dovoljenja. Južna Anapurna je bila rezervni cilj. Po razpoložljivih podatkih je bila to verjetno vsaj do takrat prva popolnoma ženska odprava v Himalajo, ki si je izbrala tako zahteven cilj.
Članice odprave; Maja Dolenc, Sanja Vranac, Ana Mažar, Vlasta Kunaver, Dana Mlinar, Nives Boršič, Mariča Frantar, Mira Uršič, Irena Komprej.
Lep pozdrav!
Mira Zorič
KOMENTAR
Tone Škarja, 12. 01. 2007
Idejo za Južno Anapurno je dal Aleš Kunaver in se je tudi po njegovi smrti ni nihče dotikal. Kaj dosti \”primernih\” osemtisočakov takrat v in ob Nepalu ni bilo na razpolago. V Tibet (Šiša Pangma in Čo Oju) se takrat Slovenci še nismo podali, glavna Anapurna je najnevarnejši osemtisočak, na Daulagiri je istočasno šla Šraufova odprava (tudi neuspešna), Manaslu se je le malo prej pokazal za nevarno goro, Everest, Lotse in Makalu so med najvišjimi, Kangčendzenga je pa leto prej prav tako pokazala svojo zahtevnost. Če bi kdo drug bolje poznal Južno Anapurno, bi morda predlagal kak drug sedemtisočak (morda kakega od Daulagirijevih vazalov), tako pa je prevladal razmeroma enostaven in kratek dostop, bližina druge slovenske odprave (Daulagiri), še najbolj pa razlog iz prve vrstice te pripombe. Kaj drugega se na KOTG kot predlog ni pojavilo, le večino financ je preskrbela za to odpravo (kot za Pik Komunizma tudi). Ne glede na rezultat pa je bila odprava odlična in vztrajna do skrajnih moči in razpoložljivega časa in je požela vse priznanje.