Planinski vestnik 2008/07
Samo, da ne bo prevroče
Leta 2003 je bilo že meseca junija strašansko vroče, v Ljubljani celo 39° C. Stene so vabile k plezanju, midva pa precej zagnana s polnim listom še nepreplezanih smeri. Vendar bolj ko sva gledala seznam, bolj se je krčilo število tur, vse pa na račun napačne strani neba. No, končno se nama je oko ustavilo na Jalovcu, na Hornovi smeri. Klasika, ki je ne smeva izpustiti, pa še na severni strani poteka smer, tako da nama ne bo prevroče. Za svojo idejo sva pridobila še Milana in Darka in smo se zmenili za sredo ob petih zjutraj v Tamarju pri koči.
Napačna stran neba
Noč je bila kratka in preživela sva jo kar v koči, kjer sva v torek zvečer naletela na Strmega (Boris Strmšek) iz Maribora, ki se je tudi pripravljal na plezarijo. Navkljub rani uri je bilo presneto vroče in na poti do vstopa v smer nas je kar lep čas spremljalo sonce. Že takoj nam je bilo jasno, da tisto ni severna stran in da smo se krepko ušteli. Bomo pač potrpeli. V začetnih raztežajih do Kegljišča smo smer še malo lovili in ponekod plezali težje, kot je bilo potrebno, čeprav smer lepo poteka po logičnih lažjih prehodih. Vse bi bilo dobro, če le naša »severna« stran ne bi pokazala zob, kajti Vladu in Milanu je od vročine začelo postajati slabo. Kako tudi ne bi, saj smo bili ves čas na severovzhodni strani Jalovca, lepo na soncu. Nekako sta se spravila k sebi in smo nadaljevali. Vzpenjali smo se naprej po sistemu polic v levo, počasi proti Jalovčevemu ozebniku. Vmes smo naleteli na lopo, tudi snega je bilo še nekaj.
Samotna pot Ferdinanda Horna
Skozi »popotovanje« v steni Jalovca si ne moreš kaj, da ne bi pomislil na Ferdinanda Horna, ki je v začetku prejšnjega stoletja sam preplezal steno gore, ki z vseh strani zasluži tako po lepoti kot tudi po težavnosti samo občudovanje. S sabo je vzel cepin in vrv, ki jo je uporabil za samovarovanje tako, da je njeno sredino ovil okrog skalnega roglja ali zagozdene skale ter se privezal na oba konca. Ko je preplezal težavno mesto, je odvezal en konec vrvi in jo povlekel za sabo. Tak način je imel tudi svoje slabosti, kajti vrv se mu je lahko zataknila. Tako se mu je pred Kegljiščem zataknil nahrbtnik, privezan na vrv. Povlekel jo je, le-ta pa se mu je odtrgala in v globino so mu odleteli čevlji, dereze, hrana, čutara, sam pa je vrgel dol še nahrbtnik. Zaradi poznega vstopa v steno je šele v sončnem zahodu priplezal na vrh, kjer je nameraval tudi bivakirati, vendar ga je mraz pregnal v dolino. S sekanjem stopinj se je v obrabljenih plezalnikih spuščal skozi ozebnik in po šestnajstih urah iskal svoje izgubljene stvari pod steno. Prvenstveno dejanje, ki Horna postavlja ob bok drugim alpinističnim velikanom, kot sta na primer Emilio Comici ali Joža Čop.
Najtežji del smeri
Vse lahko pa se je končalo pri votlini pod Hornovim kaminom nad ozebnikom. Tu smo se malo zaustavili, kajti pred nami je bil najtežji del smeri. Precej svež odlom v spodnjem delu kamina, ki je v resnici bolj zajeda, precej poveča težavnost plezanja, še posebej ker se od Kegljišča pa do kamina težave sukajo samo okrog II. težavnostne stopnje. Čeprav je bil začetek težak, pa je bilo v nadaljevanju plezanje lepo, skala pa trdna vse do naslednjega manjšega odloma. Tu nas je čakal nekoliko neroden prestop na poličko, za vmesno varovanje pa je služil bolj za »psiho« kot za karkoli drugega ogromen metulj, ki ga je Darko našel med plezanjem v Steni. Tu smo se znašli pod ogromnimi previsi, vendar pa se je na levi odkrilo ogromno okno, ki nam je ponudilo izhod na vršni del Jalovca.
Grožnja nevihte
Ko smo že mislili, da smo iz vsega »hudega«, pa nas je čakala še ura naporne hoje po skrotju in melišču do vrha. Med plezanjem nismo opazili, da so se v daljavi začeli nabirati temni oblaki, ki so nas z grmenjem in bliskanjem hitro spodili z vrha. Še bolj smo pohiteli, saj smo sestopali po zavarovani poti na Kotovo sedlo. Vmes smo se prebijali iz krajnih poči snega, ki nam je ležal na poti, do velikega balvana na Kotovem sedlu pa nas je tudi malo zmočilo. Tu se nas je nebo usmililo in pustilo, da smo v miru sestopili v Tamar.
Irena Mušič
Hornova smer
Hornova smer v severovzhodni steni Jalovca spada med najbolj znane klasične smeri v naših gorah. Že 1. avgusta leta 1909 jo je v solo vzponu preplezal Ferdinand Horn, odličen plezalec takratne dobe. Smer je kljub častitljivi starosti še vedno zelo priljubljena med alpinisti vseh generacij. Odlikujeta jo odlična skala, vsaj na težavnejših mestih, ter slikovit in razgiban potek. V srednjem delu je orientacijsko nekoliko zapletena, njeni »slabosti« pa sta precej dolg dostop in sestop z vrha Jalovca v dolino.
Dostop:Od Doma v Tamarju po markirani poti, ki se po obsežnih meliščih približuje Jalovčevim stenam. Vzpon je dokaj monoton, poživijo ga lepi pogledi na okolne strme stene. Ko pridemo do najnižjega odrastka Jalovčeve stene, zavijemo kakih 50 m desno, kjer je vstop v smer. 2.30 h.
Opis: Po lahkih žlebovih navzgor do nagnjene bele plošče ter desno po ploščati steni (III–) do police, ki nas popelje zopet levo do značilnega kamina (III). Skozi kamin sprva strmo (III+), nato pa bolj položno skozi žleb na zagruščeno teraso Kegljišče. Po grušču se povzpnemo skoraj do najviše ležeče točke Kegljišča, kjer vstopimo v razčlenjeno steno, prekinjeno s številnimi policami. Prečimo jo levo navzgor do velike lope (II); ta del smeri je orientacijsko zahteven. Orientacijskim težavam se izognemo, če že niže na Kegljišču zavijemo levo po izraziti polici do navpičnega kamina, po katerem splezamo naravnost do lope (IV). Levo od lope se dvigamo po široki strmi polici (II), ko pa se ta preobrazi v strmo zajedo, nadaljujemo vodoravno po ožji polici do druge votline. Splezamo skoraj do njenega stropa, nato levo do vznožja znamenitega Hornovega kamina, bolje rečeno zajede. V spodnjem delu je dokaj svež skalni odlom, ki je ključno mesto vzpona. Nekaj metrov je zelo težavnih (IV+, A0), ko pa jih premagamo, se začne uživaška plezarija kakih 20 m navzgor po zajedi do previsa (IV). Obidemo ga po desni (IV) in dosežemo zagruščen teren pod velikanskimi previsi. Ko se povzpnemo tik do previsov, zagledamo Jalovčevo okno, skozi katerega se zlahka povzpnemo na Jalovčevo Streho. Tu je smeri konec, do vrha pa je še kar daleč. Streha je skrotasta in zagruščena, vzpon po njej ni ravno prijeten. Gremo desno do grebena, kjer se priključimo stezici, ki pripelje od SZ raza, nadaljujemo do izrazitega skalnega skoka, ki ga preplezamo na levi strani, potem pa po neprijetnem melišču napredujemo do vrha. 3–4 h in še 1 h po Strehi do vrha.
Težavnost: IV+, A0/ II–III.
Sestop: Najpriporočljivejši je sestop po zavarovani plezalni poti na Kotovo sedlo in dalje v Tamar. 3 h.
Vodniška literatura: T. Mihelič, R. Zaman. Slovenske stene. Didakta, 2003
Andrej Mašera
