Planinski vestnik 2007/09
Kako sem plezala Aschenbrennerja
Zakaj pravzaprav pišem? Preprosto zato, ker je Klemenov fotoaparat nesrečno ostal doma. Da pa podvig ne bi ostal nedokumentiran, mi je Klemen dal nalogo, da vzamem v roke svinčnik in vse skupaj narišem kar sama, poleg tega pa napišem še zgodbo. Besedam gorskega vodnika pač ne gre ugovarjati … Pripomočke za risanje imam sicer vse − papir, svinčnik, ideje −, zatakne se le pri nadarjenosti … Zato bo za zdaj ostalo le pri besedah.
Naslov je zrasel na Klemenovem zelniku, prav tako tudi začetek, ki se glasi nekako takole: »Zutrej sm ustava, pa Klemenove gate pa štumfe ubesva, poj sm pa plezova.« Drugo je prepustil moji domišljiji, z željo, da bi v zgodbo vključila prav vse traparije, ki jih je po poti povedal. Hja, in tukaj se zalomi. Rekel je, naj napišem članek, ne pa trilogije romanov … Saj veste, dostop je bil dolg ravno toliko, da je do vstopa v smer povedal že marsikaj zanimivega, resničnega ali malo manj resničnega, zbadljivega … Sledila je dolga smer, katere težavnost pa sploh ni bila ovira, da Klemen ne bi povedal par sočnih. Potem pa je bil tu še sestop, sicer ne pretirano dolg, pa vendar dovolj, da bi lahko dokončala še zadnji del trilogije …
No, kakor koli že, članek ali roman, raje preidimo k stvari. Ko sem se ob petih zjutraj znašla v Martuljku pred Klemenovim pragom, se je prav nerodno mučil z obešanjem cunj, zato me je poprosil za pomoč, sam pa je še nekaj časa begal sem ter tja po hiši in tako se je pripetilo, da je pozabil fotoaparat. Odpeljala sva se v Tamar, zgrabila opremo in se počasi odpravila proti vznožju stene. Ta je videti res prav mogočna in ko mi je pogled ves čas uhajal proti njeni veličini, so se mi po glavi pletle vse mogoče misli. »Kva? A kle gor on misl, da bom js zlezla?! Ja itak … A je nor?!« In tako sva se nenadoma znašla v skalnatem svetu Travnika, se opremila in odpravila v smer. Začetni raztežaji res niso bili pretirano težavni, skala pa je bila precej krušljiva. Ko pa sva priplezala do Vilic, se je to naglo spremenilo. Skala je postala kompaktnejša, smer pa težja in ni popuščala vse do vrha. To dokazujejo tudi Klemenove besede, ki so se ponavljale iz detajla v detajl: »O mama … Tina, pazi! Matr sm narodn! Kle je pa sitn … Sej ni težko, sam js sm se mau narodn postavu …« Zelo nepričakovane besede iz Klemenovih ust so bile tudi: »Matr, kva čeb js raj mau gledov, namest da traparije govorim!?« Tega se seveda ni držal, a vsaj ni bilo dolgčas. Sicer pa v smeri, kot je ta slavni Aschenbrenner, sploh ne more biti dolgčas, saj na 800 metrih ponuja zelo raznovrstno plezanje. Na svoj račun pridejo ljubitelji prečk, kaminov, plat in zajed. Poleg tega pa je vznemirljiv že sam pogled navzdol prek prepadne stene, medtem ko visiš pripet na štant iz dveh starih klinov in upaš, da bosta zdržala vsaj še teh nekaj minut, zraven pa si misliš: »Dej, Gričko, hitr že prid na nasledn štant, kle je res mau čudn …« Ob tem pa seveda sploh ne pomisliš, da je naslednji lahko prav tak ali pa mogoče še slabši … Tako sva se raztežaj za raztežajem prebijala čez detajle, nato pa se je začela kazati utrujenost. Roke so pravile, da jih »navija«, glava pa: »Da ti slučajn ne bi padl na pamet, da bi padla! Kr poglej, kuko visok si, pa ja neb rada po hitrmu postopku nazaj do vstopa pršla!« Ja, tak je bil moj notranji boj, sicer pa se ga je videlo tudi od daleč − noge so se tresle, roke tudi, izraz na obrazu pa je gotovo povedal vse. In spopadla sva se še z zadnjim težjim raztežajem. Klemen me je spet opozarjal na težavnost detajla, a me je kmalu potolažil z že znano »nerodnostjo«, ki naj bi bila razlog za nekaj težav, s katerimi se je (uspešno) bojeval. Vedoč, da me nato čakata le še dva raztežaja lažjega plezanja, sem se pogumno lotila zadnjega detajla. In kako je šlo? To najbolje ponazarja tok mojih misli: »No ja, sj kle še kr nekak gre… Hmm, kva pa nej kle primem? Kva, a po teh minimalcah morm jt?! O šit, mau me prvija … A zej morm pa še sistem izpet… Ja dej izpni se, hudiča, a se more zmer glih takrat use zatikat, k neb blo treba! O, ej, tm je pa zih šalca! Ni … Aaaaaaaaaaaaa, js ne morm več! Js bom padla! Ne, nočm … Js se bom kr Gričkotu zadrla, da padam, js res ne morm več! Al pa če probam tist prjet, mrbit je pa dobr … No ja, za silo je … Dej, zej se pa zbaš nekak čez! Ufff! Ej, k mij ratal! Uauuu …« Po vseh teh težavah sem si močno oddahnila, še bolj pa prav na vrhu smeri, ko sem šele zares dojela vse skupaj. »Uauu, kr Ašenbrenerja sm zlezla!« Po šestih urah plezanja je sledil še sestop na Vršič, na katerem sta naju že čakala Miha in hladno pivo. Popoldne sem preživela nadpovprečno nezgovorna, iz sobe pa se je gotovo slišalo le smrčanje … zZzzZzzz.
Aschenbrennerjeva smer, VI−, A1, 800 m, 6−12 ur, prosta ponovitev: VI
Prva sta smer leta 1934 preplezala Avstrijca Paul Aschenbrenner in Hermann Tiefenbrunner, pripadnika znamenite münchenske plezalne šole. Naši plezalci smeri v predvojnem času niso bili kos, prvi ponavljalci so se pojavili šele po vojni. Smer je dolgo štela za eno težjih, pozneje, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, pa je začela dobivati »konkurenco«. Debeljakova varianta (VI+), ki sta jo leta 1950 potegnila Ciril Debeljak – Cic in Marjan Perko, je nastala »po pomoti« − naravni prehodi so naša plezalca pod Vilicami potegnili na levo in tako je naveza v naslednjih sedmih raztežajih preplezala nekaj mest, ki so takrat sodila med najtežja v naših stenah. Varianta je nekoliko težja od originalne smeri, a po mnenju mnogih precej lepša. Dandanes plezanje šeste stopnje seveda ne pomeni več nič posebnega, zdi pa se, da bo sloves Aschenbrennerja in Debeljakove variante ostal nedotaknjen kljub obilici novih, precej težjih smeri.
Dostop: Iz Tamarja krenemo po poti proti Slemenu, nato pa po grapi; zapustimo jo ob markaciji na levi. Nad njo se usmerimo proti ozkemu žlebu desno zgoraj. Če je v grapi sneg, plezamo po desni steni. Nadaljujemo po strmem, skrotastem svetu do vstopa v smer (2 uri).
Sestop: Po razbitem, a lahkem grebenu proti vzhodu prek Zadnje in Velike do Male Mojstrovke. Od tam peljeta markirani poti v Tamar (s Travnika dobre 3 ure) in na Vršič (2 uri in pol).
Vodniška literatura: Tine Mihelič, Rudi Zaman. Slovenske stene. Radovljica: Didakta, 2003.
Tina Noč
