Prvič je vedno najlepše …
Colski častnik, 28. december 2014
Sprva smo se trojica primorskih alpinistov, jaz, Dejan Koren iz Vipave ter Nejc Kurinčič iz Tolmina, zagledali v še nepreplezano 1500 m visoko vzhodno steno Cerro San Lorenzo v severni Patagoniji. Gora leži na meji med Argentino in Čilom in je ena tistih, ki alpinistične obiske šteje na prste, strmi vzhodni zid pa je do sedaj odbil vse poskuse. Le Nejčeva poškodba rame mesec dni pred našim odhodom je preprečila, da bi to goro, ki smo jo sanjali eno leto, dejansko videli in poskušali najti linijo, ki bi nas spustila preko vzhodne stene. Zaradi karakteristik gore, geografske oddaljenosti in težkih logističnih pogojev sva se z Dejanom odločila, da v dvoje ne poskusiva. Odločila sva se za lažje logistično dostopno chaltensko Patagonijo, kjer kraljujeta legendarni Cerro Torre ter njegov višji sosed Fitz Roy.
Verjetno je še prezgodaj za take sodbe, a občutek je le občutek … Patagonija, dežela na robu sveta, Ognjena zemlja, na skrajnem jugu Južne Amerike. Prvovrstni alpinistični cilj, za katerega se alpinist podredi treningu in si prilagodi urnike. 23.10. se tako s soplezalcem Dejanom odpraviva v Benetke na letališče, letalo Iberie naju prestavi v Špansko prestolnico, od tam pa na Florido, v Miami. Na letalu spoznava nekaj sopotnic, ki so bile začuda kar Slovenke. Pogovori z njimi na miamiški carinski kontroli varuha meja obljubljene dežele tako zmoti, da nama v nekaj minutah pokaže vso negostoljubnost, ki jo premore. Nato pa po deveturnem neuspešnem pridiganju mormonskih resnic v argentinski prestolnici doživiva polno porcijo gostoljubnosti, tam naju namreč mejni varuhi sprejmejo malo da ne z odprtimi rokami. Poslovim se od mladega prijatelja – soseda na letalu, ki gre oznanjat svojo resnico v predele Buenos Airesa, za vsak slučaj pa mi vseeno podari Mormonsko knjigo.
V argentinski prestolnici imava trinajst ur časa, ki ga izkoristiva za spoznavanje mestnega utripa te latinske lepotice. Takoj se počutiva domače. Kmalu se posloviva tudi od nje in po štirih urah se ob 3.00 ponoči znajdeva sredi ničesar, na letališču Rio Gallegos, na skrajnem jugu Južne Amerike, naprej je samo še ocean in Antarktika. Gostoljubnost v obliki navodil, napisanih s pomočjo Google prevajalnika, s katerimi nama varnostnik na letališču svetuje spanje tam in ne na mrzli avtobusni postaji, nama daje vedeti, da se bova tudi brez poznavanja španščine dobro znašla.
Naslednji dan se nastaniva v kampu v patagonski vasici El Chalten. Najini cilji so tu predvsem in izključno alpinistični, torej takoj začneva slediti vremenskim napovedim in zbirava informacije o razmerah in vzponih v sezoni, ki pa … jih ni… po zimskem obdobju sva tukaj prva. Menda neka ekipa Italijanov poskuša v vzhodni steni Torre Eggerja. Po treh dneh se odločiva preizkusiti vremenske nevšečnosti Patagonije in za šest dni zapustiva Patagonce. Odpraviva se v ponedeljek zjutraj in dva dni dostopava pod zahodno steno Cerro Torreja. Najin cilj je preplezati Cerro Torre, nadaljevati na Torre Egger in Cerro Standarth, prečenje, ki do sedaj ni uspelo še nikomur. Po dveh dneh dostopa se v torek zvečer vkopljeva v spodnjem delu stene Cerro Torreja. Zaradi pričakovanega vremenskega preobrata v sredo preživiva v snežnem bivaku. Vzpon načrtujeva od četrtka do sobote. Vreme se v četrtek izboljša šele ob 9.00 dopoldan. Cilji se hitro spremenijo in v zelo kratkem času, ki nama je ostal, želiva preplezati le Cerro Torre. Ob 21.00 zvečer nama neprehodna snežna pregrada 50 m pod vrhom prepeči veselje vrha. Vseeno občutiva veselje, ko v novem neurju ob 2.00 ponoči najdeva svoj bivak pod Cerro Torrejem. Naslednja dneva, ki naju ločita do civilizacije, izkušava žejo, lakoto in utrujenost, zato je prvi stik z ljudmi po šestih dneh neskončno lep in nekaj nepozabnega.
Sledilo je osemdnevno okrevanje in regeneracija. Imela sva dovolj časa, da sva dodobra navezala stike z večinoma špansko govorečimi Patagonci ter samim seboj. Kjer je volja in pozitivna energija, ni potrebno skoraj nič drugega, da se ustvarjajo kar najlepša doživetja. Dva tedna pred odhodom so se nama alpinistične stvari ponovno poklopile in opravila sva prvi pristop na še neosvojeno goro Cerro Dumbo, po zgledno zahtevni, 900 m dolgi kombinirani lednosnežni smeri, ki sva ji nadela ime Vstala Primorska. In ja, patagonski prijatelji so se najinega uspeha veselili z nama. Za ta zadnji vzpon sva potrebovala tri dni in dva bivaka. Po tem vzponu pa je dejansko prišel čas za potovanje po Patagoniji, nazaj proti jugu, polno lepih spominov in prijaznih ljudi…
Svet je minljiv in tudi patagonska avantura je imela svoj konec, a pustila je tisti dobri občutek, da vem, kje iskati zaupanje, pozitivnost, upanje, nasmehe, brezskrbnost … tisto tako želeno svobodo!
Boštjan Mikuž
