Alpinist Tomaž Humar

NedeloOgledalo Nedela –Katja Golob: Pripravljena sem bila na intervju, zgodila pa se mi je metafizika, ki jo moram preliti na papir.

Še danes imam občutek, da je Tomaž Humar gora, na kateri sem nekoč že stala, tako domač mi je bil razgled, ki se mi je ponujal, hkrati pa se v mukah vsak dan, v vsakem vremenu vzpenjam nanjo. Moram mu pritrditi, da vse svoje nosimo s sabo in smo le to, kar smo izkusili.

Kako razlagate pogostost nesreč, ki so se zadnje čase zgodile v Himalaji? Slovenci smo izgubili dva vrhunska alpinista in človek se preprosto vpraša, zakaj.
Nesreče se dogajajo ves čas in se tudi bodo, to ni nič novega. Pač pa je čas, v katerem živimo, čas presežkov in večne lakote, nenasitnosti, požrešnosti. Nikoli ni dovolj, vedno je treba še več. To je eno, drugo pa je, da zanikamo sami sebe. To je najhujše, kar si človek lahko stori.

Zakaj bi neki vrhunski alpinist zanikal samega sebe?
Nisem govoril o posameznikih, ampak o polju, v katerem živimo. To polje je prenasičeno z manipulacijo, v eter se spušča zavestna neumnost. Budizem pravi, da imajo ljudje, ki s prstom kažejo na druge, tri uperjene vase. Govorim o samopodobi slovenskega planinstva in alpinizma. Glavam, ki v tej državi vodijo planinstvo, ni uspelo urediti stvari, ki so nujno potrebne, zato je večina, na primer, zavarovana pri avstrijskem Alpenvereinu ali kje drugje v tujini. Svojo nesposobnost poskušajo prikriti z všečnimi nastopi, dokler je vse v redu, se radi slikajo, ko nekaj ne gre, se umaknejo ali celo pišejo slavospeve tistim, ki jih nikoli niso niti marali. To je zanikanje samega sebe, pretvarjanje, neiskrenost … Meni je hudo, ker bodo ljudje zaradi podobnih engramov, nespoštovanja, izključevanja … še umirali. To je jama, ki smo si jo sami izkopali.

Potem ne umiramo zaradi slabe opreme ali …
Nikakor! To je popolnoma napačno razmišljanje in sprejemanje miselnosti, da si lahko kupimo vse. Vrednote niso naprodaj in še nikoli niso bile. Ko poklekneš, govorim simbolično, zaribaš. Sicer pa ta nestrpnost v zraku povzroča vse, kar se dogaja. To ni samo inkovski cunami, ki se je začel to poletje, ampak je cunami, v katerem živimo. Ne zavedamo se, kje smo, kam gremo, ker ne spoštujemo svojih korenin. Ne spoštujemo vrednot, vse je eno samo hlastanje za obliko, ker za vsebino pač nimamo več!

Težke besede, mar jim nismo priča na vsakem koraku?
Tako je na vseh področjih, ja, ampak Slovenci smo obstali, ker smo svojo notranjo moč črpali v sebi ob naravi. Tako je vrh gorništva, alpinizem, postal sol tega naroda. Smo gorski narod. Nevšečno dejstvo je, da smo mnogokrat drug proti drugemu, ko pa gre zares, gremo v gozdove, v hribe. Ti hribi in ti gozdovi so nas držali gor. Sol Evropi smo Slovenci, nismo obstali po naključju, pač pa z namenom. Tako je alpinizem kot dejavnost sol in govori o samobitnosti našega naroda, ne samo o plezanju kot takem, ampak o dejanju, o preseganju in poseganju v lastne slabosti. Ne gre za premagovanje nekih sten in vršacev, gre za soočenje s samim sabo.

In zdaj gre vse počasi v maloro?
Ne, ne, na dolgi rok gre zadeva v plus, ampak dejstvo je, da je trenutna zavest tega planeta popolnoma na psu, o tem ni nobenega dvoma. Če imamo v kartonastih tovarnah milijone ljudi, ki delajo za nas, da si lahko kupimo kitajsko vetrovko za dva evra, smo ustvarili sužnjelastniški red in ga tudi požegnali. Kot rimski imperij smo, le druga sredstva uporabljamo za dosego istega cilja, izkoriščanje človeka po človeku, in na račun pohojenih vrednot na ramenih narave, ki ima tega dovolj. Trajalo bo še, preden bomo padli, a se bo zgodilo. Nič na tem svetu ni ločeno drugo od drugega, metuljev učinek se nenehno dogaja, mi si samo poskušamo to prikriti. Poglejte, človeka naredijo zgolj njegova lastna doživetja, ve le tisto, kar je sam doživel. Postali smo usraneta in si ne upamo ničesar več doživeti. Polni smo kreditnih kartic in izgovorov, zavarovanj in mašil, zato gre življenje mimo nas. Zato smo le sledilci časa, namesto da bi bili njegov izvor, izvor dogajanja. Za vse, česar ne razumemo v duhovnosti, je kriv bog, za nevednost v zdravstvu pa stres. Plitvo, mar ne?

Kako se spopadate s tem? Verjetno tudi vi kdaj nosite športno opremo, ki je bila narejena za dva evra?
Nikakor se ne izločam! Ni izločanja v tem polju, tudi jaz sem del zgodbe. Nikoli pa nisem prodajal svoje duše, ker sem se zavedal, da vsebinske razlike med enim in milijonom dolarjev pač ni. Vse, kar lahko narediš ali si že naredil, je v tvoji glavi. Neznanje je največje sranje, le če se učiš, nekaj izveš – ozavestiš! Treba je težiti k temu, da smo vrednejši, boljši, in si priznati, da smo samo ljudje, nič več in nič manj. Ranljivi smo. Nehajmo biti zdravniki, ki zdravijo samo simptome, ampak kompleksno pristopimo k problemu. Vzrok je pomembnejši od posledice.

Ste jezni?
Ne, nisem jezen, treba pa je ločiti prioritete v življenju. Je čas zabave, je čas razvrata, žalovanja, jeze, spoštovanja in spokojnosti. Ko govoriš o pomembnih stvareh, moraš o njih govoriti z veliko resnostjo. Sem človek, ki na glas govori o svojih težavah in si morda za koga dela sramoto, na glas govori tudi, ko mu je lepo, pa mu rečejo, da se hvali. A osebnih odnosov brez iskrenosti ni. Sem senzibilen, za nekatere koleričen, si pa mogoče dovolim več kot drugi. Seveda s tem predvsem ljudem, ki niso sposobni gledati v oči, naredim veliko tegob. Ogledalo boli! Veliko jemljem in veliko dajem, to se mi zdi potrebno. Potem si lahko pridelaš tudi kakšen bonus za boljši jutri sebe in drugih.

Še praznujete svoje drugo rojstvo, obletnico reševanja z Nangba Parbata?
Pomemben je vsak dan, odkar vem zase. Ker je zame vsak dan izjemnega pomena. Je opomin na preteklost za jutri, da živim danes, zdaj in tukaj (dvakrat ponovi). Ne zdaj in tam, samo zdaj in tukaj za jutri! Z namenom.

Kdaj ste bili nazadnje na kakšnem slovenskem vrhu?
Prejšnjo nedeljo sem bil na Mali in Veliki Mojstrovki, ko sem šel s sinom po Hanzovi poti, zadnji poti mojega mentorja Staneta Belaka – Šraufa.

Ste bili zelo navezani nanj?
Ne samo da sem ga imel rad, ampak sem ga tudi zelo spoštoval in ga poznal. Zadnji večer sva preživela skupaj. (Vzdihne.) So trenutki, ko smo ljudje sami v sebi razorani, in takrat je verjetnost, da bomo storili napako, večja kot sicer. Tista noč nama je prišla zelo prav, da sva se poslovila, kot se spodobi, sicer pa si najin zadnji pogovor lahko preberete v moji knjigi Ni nemogočih poti.

Imate zelo močno intuicijo?
Ja, imam. Saj jo imamo vsi. Smo ljudje oziroma duše, odete v telo, sicer dobri po srcu, le če si to dovolimo. Duša je neumrljiva, telo neprecenljivo. Vse, kar SI, je, in vse, kar je, SI!

Katja Golob

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja