Razprave v alpinističnih krogih se lahko vrtijo okrog načina ali smisla (pa najbrž še česa …). Lahko pa tudi o tem, če se da zgolj od alpinizma (ena redkih dejavnosti, ki je ponekod kategorizirana kot šport, pa v resnici in k sreči zaradi širine to ni) živeti ali pa je temu treba dodati druge poklice, kot so npr. vodenje, itd. Smiselna razprava bi bila tudi, kako ohraniti in še dvigniti visoko raven, če ni morda že prepozno ali pa če se ne čaka (zgolj) na to, da se bo morda pojavil »novi« …, ki bo dvignil cepin in znova (po)segel med zvezde, …
V zadnjih letih se je v alpinističnem svetu (znova) zgodilo nekaj, kar je bilo še pred desetletjem nepredstavljivo: sponzorstva, medijska prisotnost in profesionalni status alpinistov so postali skoraj običajni. Nekateri mladi plezalci in alpinisti danes (spet) vstopajo v šport z idejo, da bi lahko nekoč živeli od svojih vzponov. A kako dejansko izgleda življenje »profesionalnega alpinista«?
Ko se alpinist znajde v jutranjem programu nacionalnega radia
26. oktobra 2025 je na France Inter, najbolj poslušani francoski radijski postaji, ob 8.20 zjutraj presenetljivo zazvenelo ime Jannu Est. O tej mogočni nepalski gori (7.468 m) je govoril Benjamin Védrines, ki je le nekaj dni prej stal na njenem vrhu skupaj z Nicolasom Jeanom. Védrines je postal medijska osebnost: »rekorder«, »zvezda francoskega alpinizma«, kot ga opisujejo francoski mediji.
Njegova pripravljenost na medijsko izpostavljenost je v alpinistični skupnosti sprožila razpravo: Je želja živeti od alpinizma res nekaj nedostojnega? Ali je alpinist lahko poklic kot vsak drug?
Koliko alpinistov dejansko živi od svojega dela?
Védrines odkrito pove: »Sem podjetnik. Vodim svojo dejavnost, plačujem snemalce, montažerje, trenerje, PR‑agente. Denar gre skozi podjetje – ne nujno v moj žep.«
Toda resnica je preprosta: v Franciji je profesionalnih alpinistov le za eno roko. Tako pravi Christophe Moulin, nekdanji vrhunski alpinist in dolgoletni trener francoske reprezentance. Tudi v 80. letih, ko so bili Patrick Gabarrou, Christophe Profit, Jean-Marc Boivin ali Pierre Béghin medijske ikone, je od alpinizma živelo le nekaj posameznikov.
Mediji niso novost – le valovi se spreminjajo
V 80. letih je bil alpinizem del širše kulture: javnost je spremljala velike vzpone, alpinisti so bili simboli svobode, neodvisnosti, celo družbene identitete. Potem je zanimanje upadlo. Danes se vrača – a v drugačni obliki: prek družbenih omrežij, sponzorstev, videov, dokumentarnih projektov.
Nova generacija se ne boji izpostavljenosti. Starejša je bila vzgojena v skromnosti in tišini. Ta kulturni premik je eden ključnih razlogov, da se profesionalizacija znova krepi.
Sponzorstva: priložnost ali past?
Večina alpinistov priznava: sponzorstva ne omogočajo dolgoročne finančne varnosti. Lise Billon, vodilna francoska alpinistka, pravi: »Večina profesionalnih alpinistov prihaja iz družin, ki jih lahko finančno podprejo. Brez tega je izjemno težko.«
Christophe Moulin dodaja: »To, kar počne današnja generacija, je na svetlobnih letih od 90. let. So vrhunski športniki. A profesionalci? Ne še. Ni proračunov.«
Nicolas Jean, ki je sponzoriran zaradi svojih vzponov, ne zaradi medijske prisotnosti, ostaja tudi gorski vodnik in mizar: »Alpinizem je podjetje. Ni stabilno. Ni dobro plačano. A vseeno imamo srečo.«
Je alpinist poklic? Šport? Umetnost?
Odgovori so različni …
Baptiste Obino: »Alpinizem je strast, ne poklic. Težko razumem, da nekoga plačamo, ker je močan.«
Lise Billon: »Alpinizem je umetnost. Sponzorji so kot mecenstvo. Ne bi smeli vsega meriti s performansom.«
Jean-Michel Asselin: »Alpinisti so umetniki. Ne moremo jih reducirati na poklic.«
Benjamin Védrines: »Zame je to poklic. A odvisno je od ambicij. Jaz želim nekaj kapitalizirati.«
Nicolas Jean: »Če želiš zaslužiti kot alpinist, moraš biti influencer. To je veliko lažje.«
Zaključek: poklic, ki to je – in hkrati ni
Profesionalni alpinizem obstaja, a je redek, krhek in odvisen od medijev, sponzorjev, osebne blagovne znamke, družbenih omrežij in kulturnega konteksta. Alpinist je lahko podjetnik, umetnik, športnik, vodnik, ustvarjalec – pogosto vse hkrati.
A ostaja vprašanje, ki ga je vredno ponoviti: Ali je alpinist res poklic kot vsak drug? Ali pa je to še vedno predvsem način življenja, ki ga je mogoče delno profesionalizirati, nikoli pa povsem udomačiti?
