Dr. Fran Spiller-Muys
Komu se ne vzbudi čut veselja in prostosti, če stopi po naporni hoji skozi temne hladne gozdove na svetle trate jasne planine? »Na planinah solnčece sije« veli narodni napev in nehote nam pri njem zazvenijo v ušesih idilični zvoki kravjih zvoncev in vriskanje planinskih pastirjev. Toda te vrstice nimajo namen peti slavo naravnim lepotam naših planin, marveč hočejo pretehtati vrednost in važnost slovenskih planin s čisto materialnega stališča narodnega gospodarstva v obče in agrarne politike posebej, tako kakor motri slovenski kmet svoje planine predvsem le kot skrben in hladno računajoč gospodar. Važnosti za naše po večini agrarno narodno gospodarstvo v Jugoslaviji ne bo nihče odrekal našim planinam, kdor pozna njih vrednost. Da doženem to, začel sem lani sestavljati malo letno planinsko statistiko, ki jo nameravam obnavljati in spopolnjevati vsako leto. Ta statistika še, daleko ni (ker še ne more bili) popolna. Vendar dajejo že te prve številke dovolj točno podlago za pravilne zaključke o pomenu in vrednosti naših planin. Iz njih namreč izhaja, da se je paslo na naših planinah leta 1923. skupaj: 3441 krav, 1675 volov, 4093 juncev in junic. 1128 telet, 503 konj, 6582 ovac, 1039 koz, ali skupaj 9942 glav normalne živine. Poleg njih se je preredilo 871 prašičev. Ako računamo, da se potroši za prehrano normalne živine dnevno najmanj 12 kg suhe krme (sena), dobimo, da je odtehtala paša na planinah nič manj nego 88.875 kg sena. Če nadalje računamo ceno sladkega sena po 6 predvojnih K ali dinarjev, dobimo kot vrednost te paše znesek 533.250 predvojnih kron ali dinarjev, t. j. okroglo 2 milijona današnjih papirnih Din. Toliko torej znaša letni kosmati dohodek iz naših planin. Smatrajoč ta dohodek kot letne obresti kapitala, ležečega v planinah in kapilalizirajoč jih samo po 4 odst., prihajamo do računskega zaključka, da znaša ta kapital 13,331 250 predvojnih kron ali Din, t. j. okroglo 200 milijonov današnjih papirnih Din. Vrednost tega obratnega kapitala in z njo dohodek iz njega bi se dal podvojili, potrojili, če bi se te naše planine izboljšale in moderniziral planšarski obrat na njih. Izmed pri statistiki upoštevanih 157 planin je namreč izboljšanih samo 27, to je 17 odst. (vse po uradu za agrarne operacije). Izboljšati in pomnožili agrarno produkcijo, to pa je baš naloga agrarne politike. Pod tem pojmom razumevamo namreč vse ukrepe države in drugih javnopravnih faktorjev, ki streme za tem, da pospešujejo in ustvarjajo čim ugodnejše pogoje kmetijstvu, t. j. produkciji organičnih snovi (rastlinskih in živalskih).
Planinsko ali planšarsko gospodarstvo pa je le poseben način kmetijskega obratovanja, ki je podan po krajevnih in zemljepisnih prilikah in je doma v alpskih deželah, kamor je prištevati tudi velik del Slovenije. Karakterističen znak planinskega ali planšarskega kmetijstva je, da je njegova glavna panoga živinoreja, ki pa ima zopet to posebnost, ki bi jo morala vsaj imeti, da se živina preživlja poleti izključno po planinah (predplaninah in domačih pašnikih), ki jih je smatrati za glavno obratovalne planinskega kmeta, in da v dolini v hlevu le nekako prezimuje za čas, ko narava počiva in ne more nuditi živini živeža na prostem. Karakteristična je tedaj ta vez med planino in dolinskim gospodarstvom; slednjemu brez planine ni obstanka in narobe. Kako propada kmetijstvo, če se ta vez raztrga, vidimo na Solnograškem, kjer je mnogo kmetij vsled odprodaj izgubilo svoje planine, pa tudi v Južnih Tirolih, kjer so narobe ostale planine brez domačij, ker so domača posestva tako razkosali, da so postala nesposobna za živinorejo. Sedaj izkoriščajo tam planine tujci.
Zato poudarjajo posebno francoski agrarni politiki (Briot) enotnost problema vzpostavitve planin (restauration des montagnes); pa tudi drugod (v Švici, Avstriji) stoje na istem stališču, ki ga mora naravno sprejeti tudi naša jugoslovenska agrarna politika; saj gre v ohranitev naših planinskih kmetij, našega gorenjskega kmeta. Pri nas v Jugoslaviji vobče in v Sloveniji posebej se je posvečalo temu perečemu vprašanju dosedaj vse premalo pažnje. Vesti iz avtentičnega vira pa vedo povedati, da sedanja vlada tudi v pogledu pospeševanja planšarstva kreniti na nova pota in dejanske pomoči posebno našemu slovenskemu (gorenjskemu) kmetu do uresničenju njegovih gospodarskih teženj in potreb. —
Vso njeno potrajno rodovitnost. In potreba, da posega vmes agrarna politika z umnimi ukrepi. Država sama skuša odvračati nevarnosti z zagradbami plazov in hudournikov. Žal, da so taka dela dandanes predraga, da bi se mogli izvrševati v potrebnem obsegu. Potom zakonodaje pa nalaga država tudi lastnikom planin gotove dolžnosti in jih omejuje, da ne morejo in nc sme« jo prosto razpolagati s svojo lastnino: to je pač upravičeno, da se prepreči pro« pust planin, ki so za gorate pokrajine in njih prebivalstvo eksistenčnega pomena. Omejitve proste lastnine so pri planinah često dalekosežnejše nego pri sicer sorodni gozdni posesti. Njih število in velikost je enkrat za vselej omejena, obstoječe planine so nam takorekoč nenadomestljive in že v tem pogledu različne od njiv in travnikov in celo gozdov. Kakor ni mogoče povsod ustvariti zdravilišča, tako ne povsod planine. Posebne zaščite potrebujejo skupno planine, ki so last agrarnih skupin, ker ic obče znano, da so le-te najbolj zanemarjene in da je najtežje, da njih doseči red in gospodarski napredek. Tu treba dalekosežnejših predpisov, ki ne zasledujejo zgolj zaščito in ohranitev planin« marveč tudi uvedbo boljšega gospodarstva. Zakonodaja različnih držav je v tem pogledu različna. Najmanj posega v zasebno pravno sfero francoski: «Loi sur le restauration des montagnes« z dno 4. aprila 1882., ki predpisuje gotove ukrepe le za slučaj nevarnosti za obstoj živine. Najboljše planinske zakone ima — naravno — Švica, s tudi tu so različni po raznih kantonih (državicah). Po veči« ni predpisujejo, da se določi za vsako planino število pašne živine, da morajo lastniki očistiti planine, zavarovati nevarna mesta na njih z ograjami, skrbeti za dobre pastirje, zgraditi primerne hleve, koče in napajališča ter prepoveduje« jo odvažanje sena in gnoja s planin ter posek varstvenega gozda. Določajo končno, da se mora za vsako planino vsakih 10 let revidirati njen gospodarski red in upravni statut. Nekateri kantoni predpisujejo to le za skupne planine. …
Jutro 1925 …
