Fabio Bristot – Rufus: Ko je Gospod zaslišal zvok vetra, prežetega z vodo in blatom, in nato krik črne vode, ki je raztrgal večerno tišino, je vprašal, kaj se dogaja.
Nekateri – prepoteni, z rokami v laseh in v sluzastih, umazanih oblačilih – so mu povedali, da se je zgodil pohlep moža, ki prodaja čudne stvari, ki jih imenuje kilovat. Pohlep se plačuje z življenji moških in žensk, mladih in starih, celo otrok.
Tedaj je iz kotička njegovega dobrega očesa pritekla solza. Nato še ena. In še ena.
Hitro so Gospodu ponudili robec za obraz, da bi ga posušil, solze pa so stekle skozi dlake njegove debele bele brade.
Vzel je kos kamna, ga zmlel v droben prah in ga zmešal z luno in nebom.
Zmešal ga je s solzami, da je iz zmesi lahko nastalo upanje.
Opalescentna zrnca je prislonil k svojemu prsnemu košu in jih enega za drugim drgnil ob srce.
Z nenavadno mirnostjo so se razpršila po Longaronu, Codissagu, Castellavazzu, Ertu in Cassu – in izgovorila imena nedolžnih, ki so se raztopili v zraku skupaj s svojimi telesi.
Še vedno je jokal, ko je mislil na tiste može, ki so dobiček postavili pred življenje.
Po trenutku tihega premisleka je zažgal sonce in pozval k zori, da bi svetloba oživila skupnosti, ki jih je prizadela bolečina. Skupnosti, ki so znale vstati – a nikoli niso ponudile odpuščanja.
Odpuščanja, ki ga niti On, usmiljen in dober, ni znal izpolniti. Ne z besedo, ne z dejanjem. Le z večnimi solzami na obrazu.
Vsako leto, 9. oktobra, Gospod najde nekaj teh zrn v velikih žepih svoje turkizne tunike.
In jih vrže v neskončen dan.
Ker so večni spomini.
Spremna beseda k besedilu Gospodove solze
Spomin, ki ne išče odpuščanja, temveč razumevanje
9. oktober 1963 ni le datum. Je razpoka v zgodovini, ki se ni nikoli zares zacelila. Tistega večera se je z gore Toc prelomilo 270 milijonov kubičnih metrov zemlje in kamnin, ki so z nepredstavljivo silo zdrsnile v umetno jezero Vajont. Val vode, ki je nastal, ni poplavil – raztrgal ga je. V nekaj sekundah je izbrisal Longarone, Codissago, Castellavazzo, Erto in Cassu. Umrlo je več kot 1900 ljudi. Med njimi na stotine otrok.
Fabio Bristot – Rufus v svojem besedilu Gospodove solze ne piše zgodovine. Piše bolečino. Piše tisto, kar ostane, ko se številke umaknejo in ostane le tišina. Njegova fantazija ni beg pred resničnostjo, temveč način, kako se ji približati – z nežnostjo, z metaforo, z božjo solzo, ki ne išče odrešitve, temveč priznanje.
Besedilo je hkrati obtožnica in molitev. Opozarja na pohlep, tistega, ki je prodajal kilovate in gradil jezove, ne da bi poslušal gore, zemljo, ljudi. In hkrati išče tisto, kar je ostalo – opalescentna zrnca (odbijajo pomenljivo mavrično svetlobo) upanja, ki jih Gospod vsako leto znova najde v žepih svoje turkizne tunike.
To ni zgolj literarni zapis. Je povabilo k razmisleku:
– o tem, kaj pomeni tehnični napredek brez etike,
– o tem, kako se skupnosti pobirajo, a ne pozabijo,
– o tem, da odpuščanje ni vedno mogoče – in morda tudi ni potrebno.
Naj bo Gospodove solze ne le spomin na Vajont (ne samo potomcem), temveč tudi opomin, da so gore žive, da (kot ljudje tudi) voda ne odpušča, in da je človek odgovoren – ne le za to, kar zgradi, temveč za to, kar pusti za sabo.
