Jubilej našega najstarejšega planinskega oskrbnika
Luče, 5. septembra 1936
Janez Gregorin: Kdo izmed smučarjev in planincev, ki so bili že kdaj na Korošici, ne pozna dobrodušnega in vedno dobro razpoloženega oskrbnikovega obraza iz Kocbekove koče? Marsikateri turist, ki je bil že v Kocbekovem domu, pa najbrž ni vedel, da ima tu opravka z najstarejšim planinskim oskrbnikom ne samo Slovenije, marveč najbrž cele Evrope. Kajti Suhc — tako mu namreč pravijo, dasi se drugače piše Franc Dežman — oskrbuje Kocbekov dom nič več in nič manj kakor 43 let. Težko bo najti kje v planinah oskrbnika, ki bi se mogel postaviti s tako dolgoletnim oskrbništvom planinskega doma.
Današnji dan je bil za Suhca in turiste, ki so bili v njegovem krasnem domu, posebnost: Suhc je praznoval 78 letnico svojega rojstva. Seveda, to ni bilo slavje, kakor je, če se praznuje jubilej kakega »velezaslužnega in nenadomestljivega« javnega delavca. Samo radovedni turisti so zvedeli, da ima oskrbnik 78. rojstni dan.
Samo enkrat malo »okrogel«
Dan poprej sem bil slučajno v lepem Kocbekovem domu, ki ga — sredi veličastnih vrhov, ki se pretvarjajo pozimi s svojo okolico v očarujoč zimskošportni raj — neprestano večajo in prenavljajo. Pred domom je v žgočem planinskem soncu prijetno tekel pomenek.
»Ja, ampak ko bo ravno Vaš 78. rojstni dan, bova pa ja popila kako flaško piva …«
»Vi ga že lahko, tudi dve, če hočete, jaz pa — je dejal Suhc — ne pijem. Nikoli nisem bil navdušen za pijačo in tako sedaj na stara leta veliko lažje izhajam brez pijače, kakor pa z njo.«
»To ne rečem, da bi nikoli ne pil. Tako ob zelo izrednih prilikah že nagnem kak štamperl, vendar pa ga po cela leta niti ne pokusim. Včasih me pa tudi ogoljufajo, še ni dolgo, ko sta jo primahala k meni Jaka z Okrešlja in Fortunat od Piskernika. Že grede sta se zmenila — to sem seveda šele pozneje zvedel — da me bosta opijanila. Ko smo potem sedeli pri mizi in pili čaj, me je Jaka nekaj spraševal in ko sem jaz z njim govoril, mi je Fortunat prilival žganja. Potem sta si vloge zopet menjala. Tedaj sem res bil potem malo okrogel in sem šel prej v posteljo, kakor navadno. Ampak — ona dva sta bila bolj okrogla, ko jaz …
»Ko smo skoraj zmrznili …«
»Kateri dogodek iz svojega planinskega življenja sem si najbolj zapomnil? Na to mi pa ni treba dolgo premišljevati. Kajti, če bi živel še 100 let, si bom gotovo najbolj zapomnil ono pot, ko smo spomladi leta 1932 šli iz Luč na Kocbekov dom, a smo skoraj zmrznili na poti. Kuharica, sobarica in jaz smo se ob petih zjutraj odpravili — bilo je koncem marca ali začetkom aprila — iz Luč. V visokem snegu smo proti vrhu le počasi napredovali. Na »Pasji Trati« nas je zajel tak snežni metež in vihar, da enakega še nisem doživel. Povrh smo zgrešili še pot in izgubili smer. Brodili smo ves dan po snegu in bila je že trda tema, ko še vedno nismo vedeli, ali bomo sploh prišli do doma. Mislili smo že, da se bomo izčrpali in zmrznili. Končno se nam je pa le posrečilo, da smo čisto zbiti prišli ob pol devetih zvečer na bivšo Kocbekovo kočo. Pred nami so šli iz Luč nosači; nje je zajel vihar že čisto blizu doma, a je kljub temu enemu nosaču zmrznil nos, drugemu pa uhlji. Ko smo prišli drugi dan na Kocbekovemu domu skupaj, jim je od nosa in ušes kar teklo. Ta dan, ko smo hodili od petih zjutraj do pol devetih zvečer v najhujšem snežnem viharju iz Luč na Korošico, je najhujše, kar sem doživel v planinah.«
Pripovedoval je še, kako je s smučanjem, da se čudi, kako da tako praktične reči niso prej znašli; tudi on ima smučke, a mu je zelo žal, da ni že prej začel, ker »stara šajtrga«, kakor pravi, se smučanja ne more več navaditi. Pri tem moram samo še pripomniti, da zdravi in čili Suhc prav nič ni podoben »stari šajtrgi«, ker kljub svojim 78. letom »poseka« še marsikaterega šestdesetletnika. Gibčno kakor mlada »kelnarca« je napisal račun in me zraven še poučil, naj račun shranim, ker mi istega dne ni treba v dveh kočah plačati štiridinarske vstopnine. Toda nekaj ur pozneje je oskrbnica na Kamniškem sedlu avtoritativno ugotovila, da je račun s Korošice — »nič«, in vstopnino sem moral znova plačati. Pa je prišel Suhcov račun le še v veljavo in sicer na Okrešlju, ker sem prišel brez vstopnine skozi …
Slovenski dom, 7. september 1936
