Težko si danes predstavljamo strahotne stiske ljudi v nekdanjih časih, ko so se v gorah in težko dostopnih krajih ponesrečili, bili udeleženi v nesreči, ali ko se kdo izmed njih ni vrnil z gora. Zamudno obveščanje, zbiranje reševalcev, skromna reševalna oprema in oprema za prvo pomoč, dolgi časi, potrebni za pristop do mesta nesreče, preprosta oskrba ponesrečenih in skrajno naporni prenosi ponesrečenih so še dodatno zmanjševali možnost za preživetje. Kljub veliki želji pomagati so bili pomoči potrebni v divjem svetu gora običajno popolnoma odvisni od svoje iznajdljivosti in iznajdljivosti bližnjih.
V slovenskih gorah je v gorskih nesrečah v zadnjih sto letih umrlo več kot 2200 obiskovalcev gora, več kot 6000 jih je bilo poškodovanih, več tisoč ljudi je umrlo zaradi nesreč v gorah v obeh svetovnih vojnah, še več ljudi pa je potrebovalo pomoč, ker so se v gorah izgubili, zaplezali ali oboleli.
Danes je skoraj samoumevno, da nam ob nesreči, če kdo potrebuje pomoč v gorah ali v težko dostopnih krajih, že telefonski klic na številko 112 omogoči neposreden stik z dobro organizirano gorsko reševalno službo, ki je sposobna v vsakem času in v vseh razmerah učinkovito posredovati. Odzivni čas, ki ga po prejemu obvestila potrebujejo reševalci, da se zberejo, vzamejo potrebno opremo in odidejo na mesto nesreče, se danes meri v minutah.
Uporaba terenskih vozil, če vremenske razmere dopuščajo tudi pomoč helikopterja, in uporaba sodobnih navigacijskih naprav, omogočajo reševalcem, da v najkrajšem možnem času s sodobno reševalno in medicinsko opremo dosežejo mesto nesreče, oskrbijo ponesrečenca in ga v danih razmerah kar najbolje transportirajo v bolnišnico.
Zadnja leta gorski reševalci posredujemo v več kot 340 intervencijah letno, prinesemo v dolino več kot 30 mrtvih obiskovalcev gora, ter pomagamo več kot 370 poškodovanim in pomoči potrebnim. Člani društva GRS Kranj smo imeli lansko leto 11 intervencij na svojem področju in številna posredovanja drugod. Na smučišču Krvavec smo oskrbeli in transportirali v dolino preko 150 poškodovanih smučarjev.
Gorska reševalna zveza Slovenije, ki je pred štirimi leti praznovala 100 let obstoja, je oblikovana kot samostojna pravna oseba s statusom humanitarne organizacije, deluje centralno organizirano z osrednjim Upravnim odborom GRZS in z reševalnimi postajami ali društvi v pomembnih izhodiščnih krajih za obiskovalce gora. Celotno področje države je razdeljeno na posamezne teritorije, ki jih pokrivajo društva ali postaje GRS. Meje posameznih teritorijev običajno potekajo po občinskih mejah. Tako društvo GRS Kranj pokriva občine Kranj, Cerklje, Preddvor, Šenčur in Naklo, kar pa ne pomeni, da člani društva ne sodelujemo tudi v intervencijah drugih društev in drugih reševalnih enot ter intervencijah dežurnih ekip za helikoptersko reševanje. Skratka, povsod tam, kjer je znanje in usposobljenost gorskih reševalcev nepogrešljiv del reševalnih postopkov in preventivnih aktivnosti. Društvo GRS Kranj je ena izmed reševalnih enot URSZR (Uprava republike Slovenije za zaščito in reševanje) izpostave Kranj, s katero tesno sodelujemo in se aktivno udeležujemo njenih
usposabljanj in prikazov reševanja.
Od začetkov organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, ki segajo v leto 1912 pa do danes, je bila prehojena dolga pot, pomembno vlogo na tej poti pa je imela tudi GRS Kranj. Zametki organiziranega reševanja v gorah v Kranju segajo v leto 1923, ko je Osrednji odbor SPD (Slovensko planinsko društvo) ustanovil Osrednji reševalni odsek, ki je skrbel za organizacijo, sredstva in opremo. V izhodiščnih krajih v bližini gora je imenoval ljudi, v prvi vrsti gorske vodnike in najbolj izkušene planince, ki so bili vsak čas pripravljeni sodelovati v reševalni akciji. Reševanje na kranjskem in jezerskem območju je prevzela reševalna postaja Jezersko, njeno vodenje je najprej prevzel Osrednji reševalni odsek SPD in kasneje podružnica SPD v Kranju. To so bili prvi zametki postaj GRS Kranj in GRS Jezersko.
Med drugo svetovno vojno je organizirano reševalno delo zamrlo, a je po njej dobilo povsem nove dimenzije. Planinstvo, alpinizem in reševanje v gorah so postali pomembna družbena dejavnost, ki jo je podpirala takratna ljudska oblast. Usmerjenost v množičnost je bilo izhodišče povojne planinske organizacije.
Po vojni se je SPD preimenovalo v Planinsko društvo Slovenije (PDS) v okviru Fizkulturne zveze Slovenije (FKZS), leta 1948 pa v Planinsko zvezo Slovenije (PZS). Reorganizirala se je tudi GRS, ki je sprva postala odsek v okviru pododbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturnem odboru Slovenije. Na pobudo jeseniških alpinistov in reševalcev starega kova – skalašev: Joža Čopa, Miha Potočnika, Draga Koreninija, Janeza Brojana, Uroša Župančiča, Cirila Pračka in drugih je bila ponovno imenovana Centrala GRS na Jesenicah, z bazami v Bovcu, v Celju, na Jesenicah, v Kranju in v Ljubljani. Bazam so bile podrejene postaje.
Centralo GRS je vodil Mirko Dermelj, po letu 1948 pa Uroš Župančič. Zaradi množičnega obiska gora in hitro razvijajočega se alpinizma je bilo tudi vse več nesreč. Samo leta 1948 je v slovenskih gorah v 25 nesrečah umrlo 14 ljudi.
Pobudniki za ustanovitev reševalne postaje v Kranj so bili štirje zagnani kranjski alpinisti Sašo Slavec, Franc Jezeršek, Emil Herlec in Ivan Lampret. Vodenje postaje je prevzel Ivan Lampret. Sedež postaje je bil v Tekstilni šoli v Kranju. Tako velja leto 1946 za začetek organiziranega delovanja gorskih reševalcev v Kranju, kar je bilo zapisano tudi v zapisniku občnega zbora PD Kranj z dne 26. novembra 1946: «V okviru Planinskega društva Slovenije je bila ustanovljena Gorska reševalna služba Slovenije, ki je organizirala pet reševalnih baz, ki imajo svoje reševalne postaje. Ena od teh baz je tudi v Kranju z reševalnimi postajami v Kranju, Tržiču in Jezerskem.
Pomembno vlogo pri ustanovitvi, vodenju baze in organizaciji gorskega reševanja v Kranju je imel tudi izkušen gorski reševalec Tone Dovjak, ki je prišel v Kranj z Jesenic. Naštetim so se pridružili še Janez Bogataj, Ciril Hudovernik in Tine Prinčič. K bazi Kranj sta spadali tudi GRS Tržič in GRS Jezersko. Člani so sodelovali v akcijah v Kamniških Alpah in Julijcih.
Prva leta po vojni je bilo organizirano delovanje gorskih reševalcev v Kranju težavno. Leta 1950 so iz baze izstopili Hudovernik, Lampreht in Prinčič, leta 1951 pa tudi Dovjak. Leta 1950 so bazo Kranj premestili iz PD Kranj v PD Iskra, ki pa je leta 1953 prenehalo delovati.
Delovati je prenehala tudi baza v Kranju, postaja GRS Kranj pa je še naprej neprekinjeno delovala. Aktivni člani postaje so bili Emil in Roman Herlec, Slavko Jenko in Franc Jezeršek. Reševali so na južnem pobočju Grintovca in v Julijcih. Jenko je skrbel za obveščevalne točke v Cerkljah, na Ambrožu in Krvavcu. Tesno so sodelovali tudi z reševalci z Jezerskega, kjer sta Tone Ekar in Marjan Murovec skrbela za obveščevalni točki na Češki koči in na Jezerskem. Reševali so skupaj z drugimi reševalci na Gorenjskem.
Velik odziv med ljudmi, podpora oblasti, vedno bolj aktivna planinska organizacija in pogoste nesreče v gorah so razlogi, da se je tudi od GRS pričakovalo vedno več. Ustanovitev PZS leta 1948 in njen vse močnejši vpliv v takratni družbi, tesna povezanost GRS in PZS s takratnimi oblastmi in z Jugoslovansko ljudsko armado, oddaljenost Centrale na Jesenicah od Ljubljane, predvsem pa vedno bolj odmevne reševalne akcije so bili glavni razlogi za reorganizacijo GRS. Dogodilo se je tudi več odmevnih nesreč. Leta 1952 je zaradi obilnega sneženja, plazov in zametov v Posočju umrlo 15 ljudi. Reševali so gorski reševalci iz vse Slovenije. Nesreča v Špiku v dneh od 3. do 5. maja 1952 je bila vrh ledene gore. V njej je umrlo pet mladih slovenjebistriških alpinistov. Reševalno akcijo so v izredno težkih razmerah izvedli Gornjesavski reševalci. Burni odziv v javnosti, enostransko pisanje člankov v Poletu, Slovenskem poročevalcu, Dnevniku in drugje so med gorskimi reševalci v Gornjesavski dolini dvignili val nezadovoljstva. Gorski reševalci so bili upravičeno užaljeni in prizadeti; njihovo delo so ocenjevali ljudje, ki niso poznali razmer v gorah in še nikoli niso sodelovali v reševalnih akcijah. Decembra, več kot sedem mesecev po nesreči v Špiku, je Polet objavil članek z naslovom Ali so kritike GRS upravičene? Članek je s kritiko sodelujočih v reševanju v Špiku izbil sodu dno. Zaradi tega so bili gornjesavski reševalci strahovito prizadeti. Večina jih je vrnila članske izkaznice GRS.
PZS je na pobudo vodilnih reševalcev in alpinistov tistega časa imenovala Komisijo za gorsko reševalno službo, ki je od bivše Centrale na Jesenicah prevzela vse funkcije in je od takrat dalje delovala v Ljubljani. Ugledni člani komisije so uspeli umiriti razmere in izvesti reorganizacijo gorskega reševanja pri nas. Uresničili so zamisel skalaša dr. Potočnika izpred druge svetovne vojne, da so postaje GRS samostojne enote, ki so nosilke reševalnega dela na svojih območjih. Njihove naloge so reševanje in iskanje pogrešanih na svojem območju in po potrebi tudi drugje; skrbeti morajo za kadre in njihovo vzgojo, za finance, tesno morajo sodelovati z drugimi postajami in s Komisijo za GRS, s planinskimi društvi in z oblastmi.
Komisija za GRS je bila odgovorna za vprašanja skupnega pomena: za skupne vaje, enoten preskus znanja za nove reševalce, zavarovanje in stike z zdravstvom, vojsko, milico (policijo) in drugimi (kasneje še s Civilno zaščito). Sodelovala je tudi pri razvoju GRS v drugih republikah Jugoslavije in v Mednarodni komisiji za reševanje v gorah – IKAR. Komisija za GRS je leta 1953 združevala postaje v Bohinju, Bovcu, Celju, na Jesenicah, v Kamniku, Kranju, Kranjski Gori, Ljubljani, Mariboru, Mojstrani, na Prevaljah, v Ratečah, Tolminu in Tržiču. Leta 1964 se jim je pridružila postaja Radovljica, za njo leta 1978 Škofja Loka in leta 1992 Jezersko.
Takšna organizacija GRS se je izkazala za učinkovito. S temeljitejšo pripravo in izvedbo tečajev za nove člane in s številnimi usposabljanji za vse člane je dosegla vrhunsko usposobljenost svojih članov, kljub temu, da je reševanje v gorah ostalo izrazito prostovoljna humanitarna dejavnost. GRS je imelo široko podporo med ljudmi, velik ugled v družbi in razumevanje oblasti, kar je omogočalo primerno financiranje GRS, reševalcem je bila v primeru reševalnih akcij in usposabljanj zagotovljena plačana odsotnost z dela.
GRS je postala elita planinske organizacije. Vsi obiskovalci gora tudi danes vedo, da je GRS kratica, ki pomeni gorsko reševalno službo. Ta kratica se uporablja tudi ob obveščanju o nesreči ali kadar kdo potrebuje pomoč v gorskem svetu. Zelo narobe bi bilo, da bi nekdo zaprosil za pomoč GRS in bi na mesto nesreče odšla druga reševalna enota.
Reševanje v gorah je garaško in nevarno. Reševalci si že od začetkov reševanja poskušamo olajšati to delo z uporabo ustrezne opreme. Takoj po drugi svetovni vojni je bila oprema reševalcev skromna, reševalci so se morali zanesti predvsem na svojo iznajdljivost in na svoje izkušnje v gorah. Silovitemu razvoju alpinizma in planinstva je sledil tudi hiter razvoj reševalnih tehnik, novih naprav in pripomočkov. Prva velika sprememba v tehniki reševanja je bila uporaba Grammingerjevega reševalnega sedeža za reševanje iz strmih sten, ki so ga naši reševalci začeli uporabljati po reševalnem tečaju GRS na Kamniškem sedlu maja 1947.
Leta 1952 so uvedli tehniko reševanja z Marinerjevimi gorskimi nosili, postopno tudi sani akija, leseni čoln in sani kanadke ter vrvi iz umetnih (najlonskih) vlaken. Kmalu po znamenitem reševanju italijanskega alpinista Claudia Cortija iz severne stene Eigerja s stometrsko jekleno vrvjo, zavornim valjem in vitlom, ki ga je leta 1957 izvedlo 50 vodilnih gorskih reševalcev različnih narodnosti, je tehnika reševanja s pomočjo jeklenice postala osnovna reševalna tehnika v vseh alpskih deželah, tudi pri nas.
Iz opisanih začetkov je z leti kljub številnim težavam nastalo društvo GRS Kranj v sedanji obliki, ki šteje 51 aktivnih članov. Društvo GRS Kranj je kljub številnim spremembam ohranilo status prostovoljne, nepolitične humanitarne organizacije z jasnim ciljem: pomagati ponesrečenim v gorah in aktivno delovati na področju ozaveščanja obiskovalcev gora o nesrečah v gorskem svetu. To poslanstvo se je še razširilo, saj je reševalno moštvo GRS Kranj danes pripravljeno sodelovati ali voditi reševalne intervencije povsod, kjer lahko pomaga s svojim strokovnim znanjem, usposobljenostjo in opremo, pa naj gre za reševanje ponesrečenih ali pomoči potrebnim v gorah, iskanju pogrešanih oseb na zahtevnejših terenih, reševanju iz kanjonov in sotesk, reševanju padalcev z dreves, reševanju iz visokih zgradb, sodelovanju z drugimi reševalnimi enotami ob množičnih nesrečah, skratka povsod, kjer se lahko znanje GRS koristno uporabi za pomoč ljudem v stiski. GRS Kranj ima tudi pomembno vlogo pri ozaveščanju obiskovalcev gora o nesrečah na predavanjih in delavnicah s planinsko tematiko, spremljanju pohodnikov v gore, prikazih reševalnih postopkov in pri sodelovanju z drugimi reševalnimi enotami in organizacijami.
V sedemdesetih letih delovanja je društvo prispevalo pomemben del k razvoju GRZS, saj so naši člani bili in so tudi danes dejavni na vseh področjih delovanja upravnega odbora GRZS, ki je izvršilni organ gorskih reševalcev. Upravni odbor GRZS usklajuje in povezuje delo med društvi in postajami GRS ter ustvarja pogoje za delo reševalcev. Skrbi za organizacijsko enotnost, operativno učinkovitost, sodobno opremljenost in moderne načine reševanja v gorah in drugih težko dostopnih terenih. V okviru UO GRZS delujejo komisije, ki skrbijo za izvajanje nalog na specializiranih področjih reševanja v gorah. To so Strokovna komisija (SK), Zbor inštruktorjev, Komisija za reševalne tehnike (KRT), Komisija za letalsko reševanje (KLR), Komisija za medicino (KMED), Komisija za opremo (KO), Komisija za zveze (KZ), Komisija za reševanje iz plazov (KRP), Komisija za informatiko in analize (KINFO). Poleg teh komisij delujejo še odbor za priznanja in začasne komisije.
Še posebno vidno vlogo so imeli in imamo člani GRS Kranj pri razvoju reševalnih tehnik, pri usposabljanjih in pri izobraževanju gorskih reševalcev. V šestdesetih letih je bil v Kranju vodilni inštruktor Jože Žvokelj, ki sta se mu kasneje pridružila inštruktorja Stane Rotar in Tone Langerholc.
Od osemdesetih let in vse do danes pri razvoju reševalnih tehnik za klasično reševaje izstopa izjemno pomembna vloga inštruktorja GRS Kranj Zvoneta Korenčana. S Tomažem Planino sta se leta 1983 udeležila srečanja reševalcev iz jam v Franciji, ki je bilo organizirano na pobudo Petzla, proizvajalca reševalne in druge opreme. Na srečanju je bil prikazan način reševanja iz jam s pomočjo statičnih vrvi, vrvnih zavor in prižem. V primerjavi z zapletenim načinom reševanja s pomočjo jeklenice je bil ta način bistveno enostavnejši. Kljub pričakovanju, da se bo takšen način reševanja hitro uveljavil v GRS, je bilo potrebnih skoraj dvajset let, da je tehnika reševanja s statičnimi vrvmi postala osnovna tehnika GRS in da je v celoti zamenjala tehniko reševanja z jeklenico in vitlom. Na številnih srečanjih inštruktorjev je bilo potrebno uskladiti mnenja in znanja, ki so potrebna za varno delo. Potrebno je bilo določiti natančen postopek reševanja in ga preizkusiti v vseh možnih okoliščinah. Postopek reševanja s statičnimi vrvmi smo gorski reševalci iz Kranja prikazali tudi na delovnem srečanju mednarodne organizacije za reševanje IKAR leta 1993 na Vršiču. Odločilno vlogo in vztrajno delo Zvoneta Korenčana v komisiji za izpite in reševalne tehnike GRZS in kasneje učbenik o osnovni tehniki reševanja avtorja Pavla Omana, inštruktorja GRS Kranj, je bistveno doprineslo, da je postalo reševanje z dvema statičnima vrvema osnovni način reševanja v naših gorah.
Naše društvo je imelo še posebej pomembno vlogo pri razvoju reševanja s pomočjo helikopterja konec šestdesetih let, pri čemer so naslednji naši člani odigrali odločilno vlogo tedanji načelnik Emil Herlec, pilot Letalske enote policije pokojni Andrej Andolšek ter letalski mehanik Emil Stepančič. Prvi helikopter, ki je bil last Slovenije, je k nam priletel maja leta 1967 in je bil namenjen slovenski policiji. To je bil AB-47J2A, imenovan »Burduš«. Z njim je začel leteti pilot Andrej Andolšek. Šolanje je potekalo počasi, saj je bilo potrebno odpraviti marsikatero oviro, kot je to običajno pri začetnih korakih. Na povabilo Komisije za GRS se je 5. junija 1967 sestanka z GRS udeležil delegat Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) Slovenije polkovnik Emil Bukovec, ki so ga zaprosili, naj se pozanima o uporabi helikopterja pri reševalnih posredovanjih v gorah. Dogovorjeno je bilo tudi, naj GRS izdela program uporabe helikopterja v svoje namene. Komisija za GRS je sklenila, naj stalne stike z lastniki helikopterja naveže postaja GRS Kranj, ki je najbližja helikopterski bazi na Brniku, in se dogovori tudi za poskusno letenje. Na seji Komisije za GRS 14. decembra 1967 je celotno organizacijo in dogovore v zvezi z uporabo helikopterja vodil Emil Herlec.
Helikopter letalske enote milice (LEM) je prvič sodeloval v reševalnem posredovanju 5. februarja 1968 pri reševanju treh alpinistov iz Čopovega stebra v severni steni Triglava, in sicer za prevoz opreme. Prvo reševalno posredovanje s helikopterjem, ki je na kraj nesreče pripeljal zdravnika, reševalce in opremo, je bilo 24. marca istega leta, ko je plaz zasul skupino turnih smučarjev pod severno steno Mojstrovke. Helikopter je tedaj prepeljal težko poškodovano smučarko v bolnišnico. Podkomisija za letalsko reševanje je bila v GRS ustanovljena leta 1975, njen vodja pa je postal Emil Herlec.
Prvo organizirano šolanje za delo s helikopterjem za gorske reševalce je bilo izvedeno leta 1974 v Lescah. Ob koncu tečaja so udeleženci opravili izpit in s tem pridobili naziv reševalca letalca. Za prevoz ponesrečenih, kjer helikopter ni mogel pristati, se je uporabljala helikopterska reševalna mreža, ki so jo s ponesrečencem pripeli na podvesno vrv, ob njej pa je bil reševalec letalec. Večina reševanj je potekala s pomočjo podvesja, ker je imel pilot s tem več manevrirnega prostora v težavnem svetu. Reševalno mrežo je kasneje zamenjala helikopterska reševalna vreča, ki se z raznimi izboljšavami uporablja še danes. Podkomisijo za letalsko reševanje so sestavljali predstavniki LEM in dva predstavnika GRS (Emil Herlec in dr. Andrej Robič), načelnika podkomisije pa je vedno delegiral RSNZ. Marca 1987 so izdali prvi Priročnik za reševalce letalce, ki je vseboval predvsem osnovne prvine dela s helikopterjem (avtorji: Emil Herlec, piloti in tehniki LEM, RSNZ). Ključno vlogo pri vzgoji in uvajanju reševalnih tehnik za reševaje s pomočjo helikopterja so imeli prvi inštruktorji letalskega reševanja: Janez Brojan GRS Mojstrana in inštruktorja GRS Kranj: Tone Langerholc in Franc Zupanc. Tudi danes smo člani GRS Kranj aktivni na področju reševanja s helikopterjem. Inštruktorja za reševanje s pomočjo helikopterja sta Matej Brajnik in Tomaž Strupi, aktivni reševalec letalec pa je Janez Triler.
Danes sodeluje helikopter v približno 200 intervencijah letno, to je približno polovica vseh reševanj v gorskem svetu.
Helikoptersko reševanje v gorah je zelo nevarno delo, uspeh in »neuspeh« sta si pri tem zelo blizu. Tako nas žal pri tem delu, tako kot v drugih alpskih deželah, nesreče niso obšle. Prva nesreča se je zgodila pri reševanju pod Kočno 29. junija 1975, ko so v nesreči pod Ledinami nad Jezerskim izgubili življenje pilot Franc Štajer, zdravnik Gorazd Zavrnik in ponesrečeni Franc Gruden. Osmega julija 1979 je na vajah GRS na Krvavcu v nesreči umrl Volodja Tkačev, drugega novembra 1984 pa je nad Blejsko Dobravo strmoglavil helikopter s pilotom Gorazdom Šturmom in tremi potniki, med katerimi je bil svetovno znani alpinist in himalajec Aleš Kunaver. Nesreč ni preživel nihče, uničeni so bili seveda tudi vsi helikopterji.
Do najhujše tragedije, ki nam je vsem še danes v opomin, pa je prišlo na rednem usposabljanju reševalcev letalcev 10. junija 1997 v Turski gori nad Okrešljem. Tam so življenja izgubili načelnik našega društva Mitja Brajnik, zdravnik Janko Kokalj, Boris Mlekuž GRS Bovec, Luka Karničar in Rado Markič GRS Jezersko, vsi že izurjeni reševalci letalci.
Mitja in Boris sta bila tudi pripravnika za inštruktorja letalskega reševanja. Ta nesreča je v vrste GRS zarezala globoko vrzel.
Gorski reševalci smo po tej tragediji želeli pomagati družinam, predvsem otrokom. Zavedali smo se, da očeta otrokom ni mogoče nadomestiti, lahko pa otrokom ponesrečenih, kot pomoč pri šolanju, pomagamo v obliki finančne podpore. To zamisel smo gorski reševalci realizirali na zboru reševalcev 18. aprila 1998 v Žalcu v obliki predloga o ustanovitvi Sklada Okrešelj.
Hkrati so bili na tem zboru reševalcev izvoljeni tudi člani predvidenih organov Ustanove Sklad Okrešelj. Za pravno potrditev Sklada v pristojnosti Ministrstva za šolstvo in šport je bilo nato v tistem letu potrebno še veliko volje, potrpljenja, znanja in tudi iznajdljivosti, da je bil 22. oktobra 1998 sprejet Ustanovitveni akt Ustanove Sklad Okrešelj, v katerem je zapisano, da je osnovni namen Sklada denarna pomoč za šolanje otrok ponesrečenih reševalcev. Vidno vlogo pri delu sklada imata člana GRS Kranj: Matej Kranjc in Miha Dolinar.
Reševalci reševalne skupine Jezersko, ki je delovala v okviru postaje GRS Kranj, so leta 1992 ustanovili samostojno postajo GRS Jezersko. Delitev na dve samostojni postaji je bila samo organizacijske narave. Tako z reševalci z Jezerskega kot tudi z reševalci iz drugih sosednjih društev GRS imamo reševalci iz Kranja pristne in prijateljske stike. Brez zadržkov se dogovorimo za izvedbo intervencij, sodelujemo na različnih srečanjih in tekmovanjih.
Poleg že opisanih osnovnih aktivnosti kranjski gorski reševalci že od leta 1961 opravljamo dežurstvo na smučišču RTC Krvavec, kjer letno oskrbimo in transportiramo v dolino v povprečju več kot 150 poškodovanih smučarjev. Oskrba poškodovanih je zelo raznolika po zahtevnosti in težavnosti. Dežurstvo na Krvavcu je ena izmed pomembnih dejavnosti društva, ki dviguje kakovost našega dela tudi v drugih situacijah reševanja. Stik s poškodovanimi, oskrba in prva pomoč, obveščanje in transport s sanmi akija so elementi reševanja, ki jih mora obvladovati vsak aktivni gorski reševalec.
Na Krvavcu smo leta 1967 zgradili zavetišče, ki še danes prvenstveno služi za usposabljanja gorskih reševalcev in drugih reševalnih enot in nudi zavetje v primeru reševalnih intervencij na tem področju. Dotrajanost objekta in posledice poškodb, ki so nastale zaradi raketiranja zavetišča v osamosvojitveni vojni, so narekovale temeljito obnovo. Obnova je bila končana leta 2001. S prostovoljnim delom članov postaje in s sredstvi donatorjev smo leta 1995 zamenjali skodle na strehi in s pomočjo arhitekta in člana naše postaje Klemena Kobala spremenili tudi prostorsko ureditev. Zavetišče je postalo bolj funkcionalno. Leta 2013 smo v celoti zamenjali ostrešje in leta 2014 postavili ograjo. Kranjske gorske reševalce je močno prizadela tudi denacionalizacija. Za nas krivična in nerazumljivo visoka cena, ki jo je zahtevala KZ Cerklje za zemljišče, na katerem stoji zavetišče, je močno vplivalo na financiranje osnovne dejavnosti našega društva v zadnjih letih.
Delovanje gorske reševalne službe ni bilo nikoli preprosto in samoumevno. Tudi osamosvojitev Slovenije leta 1991 je močno spremenila razmere za delo GRS. Z Zakonom o obrambi in zaščiti je leta 1991 postala ena izmed organizacij za zaščito in reševanje državljanov. Leta 1994 je z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami dobila status javne službe. Način financiranja humanitarnih organizacij, vse bolj tesna povezanost z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) in pomanjkanje dialoga – vse to je leta 2006 povzročilo, da se je GRS izločila iz PZS in se organizirala v Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRZS) s sedežem v Kranju.
GRZS je danes najbolj obremenjena prostovoljna reševalna enota v Sloveniji, ki deluje v izrazito zahtevnem okolju. Hitri odzivni časi, odgovornost za oskrbo in transport ponesrečenca, zapleteni postopki reševanja, sodelovanje z drugimi enotami za reševanje, zdravstvom, policijo, vojsko in drugimi javnimi službami, ogromno administracije, poročil, analiz in kup osnovnih dokumentov o organiziranosti – vse to postavlja gorske reševalce v vedno bolj zapleten položaj. Čeprav je financiranje bolje urejeno kot nekoč, nam v času, ki je izrazito nenaklonjen prostovoljnemu delu, le s težavo uspeva ohranjati pridobljen ugled v javnosti. GRZS le s težavo zagotavlja materialne osnove, ki so pogoj, da ohranimo sposobnost hitrega odzivnega časa, visok nivo oskrbe ponesrečenih in primeren transport ponesrečenih.
Odločilno vlogo, da je društvo vsa ta leta delovalo nemoteno, se razvijalo in ohranjalo svoje poslanstvo, so imeli načelniki društva: Ivan Lampret, Emil Herlec, Tone Dovjak, Roman Herlec (1946-1956), Franc Jezeršek (1956-1960), Emil Herlec (1960-1962). Franc Gašperlin (1962-1964), Gorazd Zavrnik (1964-1969), Emil Herlec (1969-1991), Mitja Brajnik (1991-1997), Zvone Korenčan (1997-1998), Tomaž Jamnik (1998-2008), Matej Brajnik (2008-2012), Gregor Dolinar (2012-2016), Andrej Kecman (2016). Društvo je bilo vedno tesno povezano s planinskim društvom Kranj. Leta 2008 se je zaradi že opisanih razlogov postaja GRS Kranj osamosvojila in postala samostojno društvo, vendar tudi danes ostaja trdna vez s planinskim društvom Kranj. Veliko zaslugo za to odlično sodelovaje je pripisati bivšemu predsedniku in gorskemu reševalcu PD Kranj Franciju Ekarju in današnjemu predsedniku Tinetu Marenčetu.
Žal pa so zgodovino društva GRS Kranj zaznamovali tudi najbolj žalostni dogodki. Kljub temu, da je varnost reševalcev in ponesrečencev prvo vodilo vsake reševalne ekipe, sta se tudi v našem društvu zgodili dve še posebno tragični nesreči. Leta 1975 sta v helikopterski nesreči med reševanjem pod Ledinami umrla zdravnik Gorazd Zavrnik in pilot Franc Štajer, leta 1997 pa je v helikopterski nesreči na vaji na Okrešlju umrl načelnik postaje Mitja Brajnik. Njihov tragičen konec nam je v spomin in opomin, da se nesreča lahko zgodi kadar koli in vsakemu med nami. Zavedamo se, da je najbolj pomembno, da v vsaki dani situaciji poskrbimo za optimalne pogoje, da je reševalno delo varno in učinkovito.
Nesreče v gorah se bodo dogajale tudi v prihodnosti. Kljub vedno boljši opremi za oskrbo ponesrečenca, vedno bolj izpopolnjeni reševalni in osebni opremi in transportnim sredstvom, bo tudi v bodoče v ospredju vsakega reševalnega posredovanja gorski reševalec. Ali bodo v prihodnosti gorski reševalci profesionalci, prostovoljci ali kombinacija enih in drugih, bo odvisno od organizacije gorskega reševanja, ki bo, tako kot v preteklosti, prilagojena vsakokratnim razmeram v družbi in odvisna od njih.
.
Zapisal: Pavel Oman, GRS Kranj 2016
Lektoriranje: Gregor Dolinar
Viri:
GRS: Zbornik GRS 1912 – 1997
90 let Gorske reševalne službe Slovenije 2002
Marjan Krišelj: Gore v ljudeh 1988
Dr. Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva 2009
Poti h goram – Tretja kronika kranjskih planincev 2011
GRZS: Reševanje v gorah 2012
PZS: Planinski zbornik ob 110 letnici- 2003
Arhiv: Franci Ekar, Emil Herlec in Davorin Preisinger
